Forum
u99383
u99383
nexttt!
16. september 2012
https://www.igre123.com/forum/tema/dnevnik-emila-in-amp-lou/42062/ bi kdo bral?? bi bla fuuuuul vesela je pa ena zgodbica,ki jo pišem skupaj z enim prijatlom in govori o dveh ljudeh,ki nista bila nič več kot samo sošolca, zdaj pa so se stvari začele spreminjati.... pa oprosti živa ker ti smetim
17. september 2012
Bom prebrala!
Ni problema za "smetenje" hehe
17. september 2012
hvala živa
17. september 2012
Nextt! +nova bralka (:
18. september 2012
Next
18. september 2012
nexxxxxt!!!!!! super zgodbica!!!!!+nova bralka
19. september 2012
NEXT
19. september 2012
u84325
u84325
neeeext
20. september 2012
13."Steeelaaa!!!!!" takoj zaslišim iz jedilnice. hitro se vstanem, oblečwm in stečem dol. "Kaj je!?" vprašam zaspano."Ja ura je že petnajst do sedem. Hitro pojdi v šolo!!" "Ja, grem!" rečem vzamem torbo in odhitim iz hiše. Hodim mimo trgovine, bara in pridem do križišča. Počakam da se prižge zelena luč za pešce in grem čez cesto... In potem, BUM...
.
.
.
.
.
.
.
Zbudim se, a ne odprem oči. Vse me boli. Noge, roke, glava... Pogreznem se nazaj v spanec. Ko se zbudim končno odprem oči. Nad mano se sklanja, meni neznana gospa srednjih let. Vidim da joka. Le kaj ji je? "Oh Stella! Končno si se zbudila!" a? Kdo je Stella? Potem zagledam dva fanta ki se mi približujeta. En reče: " Stella! Midva sva Alex in Domen! Si v redu?" nič ne odgovorim, saj ne morem, ker imam na ustih neko  čudno stvar. Ampak, kje sploh sem jaz? Kdo so ti ljudje? Kdo sem jaz?
21. september 2012
Oprostite za pomoto
________________________________________
K meni pristopi ženska v belem in mi osvobodi usta. Toda kaj naj rečem? Nič mi ne pade na pamet zato zaprem oči. Slišim kako nekdo joče in vprašanje: ''Kaj je narobe z mojo Stello?'' Prepoznam glas gospe srednjih let. drug glas, za katerega predvidevam da je od gospe v belem odgovori: ''Žal vam moram povedati, da je Stella izgubila spomin. Ne vemo ali se še bo kaj spomnila, če se bo pa bo trajalo zelo dolgo časa.'' Gospa spet zajoče, slišim pa še smrkanje, ki verjetno pripada fantoma zraven gospe. Naenkrat se pridruži še moški glas: ''Kaj naj storimo?'' ''Predlagam, da Stello pošljete na zdravljenje v Ameriko.''
21. september 2012
ewww spomn je zgubla revca
neeeeeexxxttt!!!
21. september 2012
neeext
21. september 2012
Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga Boga !!!
Next
21. september 2012
u94098
u94098
next ojoj
21. september 2012
neext
21. september 2012
bi bral kdo???
21. september 2012
next
21. september 2012
ja lara bomo bralii
21. september 2012
15. "Tam se bo vse od znova naučila. V Ameriki bo leto, dve, seveda jo lahko pridete tudi obiskat. Nevemo še če bo lahko zaključila osnovno šolo, na prvo moramo videti kako se bo učila. In če se bo seveda kaj spomnila" dokonča gospa v belem. "Ne, to bo pretežko za nas! Nemoremo je kar pustit samo v Ameriko. In še spomin je izgubila!" reče gospa srednjih let. "Ja, žena ima prav , nemoremo je kar tako pustit! Še polno letna ni, pa še drago bi bilo" se oglasi moški glas v odzadju. "Ja saj imate prav, potem pa jo boste vi učili vse od začetka. Ampak po mojem mnjenju, je boljša možnost Amerika" reče gospa v belem. "Dobro, bomo razmislili" reče moški in prosi gospo v belem če "neko" Stello pomaga  spraviti v avto. Kaj sploh je avto? Beseda mi je zelo znana, ampak nevem kaj pomeni. Ko pridemo do "avta" me gospa v belem položi na sedež. Ugotovila sem da je avto, velika siva in premikajoča se mašina. Moški da prek mene pas in požene veliko mašino. Ko se peljemo gledam skozi okno, vidim veliko dreves, in čudnih velikih belih stvari ki imajo na vrhu nekaksen rdeči pokrov. Ko prispemo do našega "doma" vsaj tako mi je povedala gospa srednjih let (ki jo moram klicat mama (čeprav nevem kaj to pomeni)). Ko pridemo v te velike stvari (reče se jim hiše) me moški posede na stol in vsi drugi se zberejo okrog mene. Eden od fantov reče: "Zdravo, jaz sem Alex tvoj brat!"  torej on se imenuje Alex. "Kako pa je tebi ime?" me vpraša. Tiho sem ker nevem odgovoriti na to vprašanje. "Zna sploh govoriti?" 
21. september 2012
next
21. september 2012
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!
22. september 2012
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
22. september 2012
neeeeeexxxxt!!!!
22. september 2012
omg!!! neeext
22. september 2012
neeexxxt
23. september 2012
u30718
u30718
nekšti
24. september 2012
Ockej! Danes pa za izjemo, en resnično dolg next, ki ga posvečam vsem mojim bralkam in bralcem! :*
_________________________________________________________________________
16. Seveda znam, sem pomislila. A rekla spet nisem ničesar. "Mora govoriti!" je rekel Alex. "bom še jaz poskusil!" je rekel moški "zdravo, moje ime je Silvo in sem tvoj oče" Reče moški, ki ga moram klicati oče. "kako pa je tebi ime?" vpraša mama. "Am... Nevem!" rečem."Znaa govoriti!!" se razveseli drug fant, ki sedi polek Alexa. "Jaz sem pa Domen, tvoj brat!" reče Domen. Torej Alex, Domen, oči in mami! Kdo sem pa jaz? "Kako pa je ime meni?" vprašam. " Ljubica moja! Ti si Stella, in mi vsi se pišemo Rihterščič." pove mama cela vesela. Jaa... Stella, to mi je znano! Dobro, jaz sem Stella. "Koliko sem stara?" ponovno vprašam. "stara si 14 let, rojstni dan si imela pred dvema tednoma...  In tako sem preostanek dneva spoznavala sebe in domače ter osnovne stvari.Alex mi je pokazal sobo, domen mi je razkazal preostali del hiše, mama pa mi je razložila mojo nesrečo. Vsaj bežno se spominjam delov iz preteklosti.  Ampak je težko. Jutri je zadnji dan šole (vsaj tako mi je povedal Alex) in ponovno bom spoznala moje prijatelje. 
Ko je prišel nasljednji dan, sem se hitro zbudila in šla dol. Ampak nisem prišla v kuhinjo temveč v Alexovo sobo. Ker še je on spal, sem ga zbudila in ga vprašala kam moram iti da pridem dol, pokazal mi je smer, in prišla sem v kuhinjo. "dobro jutro! Izvoli tu imaš svoje nalnjubše krekerje z marmelado !" reče mamo. Pogledam na krožnik in vidim čudne kekse na njih pa je čudna stvar. "Mama, kaj je to?" vprašam. "saj sem ti povedala! Krekerji z marmelado, tvoji najljubši!" "Nespomnim se!" "Pa vseeno jej, dobri so. In pohiti šola se začne čez deset minut. Jaz te peljem z avtom." reče mama, jaz pojem zajtrk in odidem v stavbo polek hiše v kateri je avto. Ko z  mamo pripeljeva do šole, iztopim iz avta in se razgledam. Vidim veliko ljudi, in zagledam nekoga ki teče nasproti meni in mi maha. Pogledam mamo in jo vpraša kdo je tisto. Mama mi pove da je to moja najboljša prijateljica Saša. Ko Saša pride do naju, me objame. Prav se vidi kako vesela je."Stella! Se me spomniš?jaz sem! Tvoja Saška!!!" Ja, bi lahko rekli da se je spomnim; samo bežno. Najine skupne trenutke; samo na pol. Tako da se mi zdi, da me objema le bežna znanka.
Ker je danes zadnji dan šole, jaz sem izgubila spomin (in ga že napol pridobila, s pomočjo moje družine) je moja mama me vedno morala spremljati. Šola se mi je zdela tako ogromna... Počutila sem se kot mušica v kaši. Ampak kar je zelo pomembno, celo spomnila sem se kako je ime moji učiteljici matematike: Breta Brecelj. Vsaj nekaj se spomnim. Na zadnjih urah v tem šolskem letu smo se posvetlili predvsem: kako bomo preživeli počotnice. Ko smo prišli do mene. Sem rekla:" Spoznavala bom že Poznane, pozabljene stvari, s straši bomo šli na morje.." in učitelj je bil zadovoljen  z mojim odgovorem, ker je vedel da sem izgubila spomin. Večina jih je moralo povedati zelo veliko, jaz pa ne. Zato je učitelj šel kar naprej; na nasljednjega učenca.
Ko se je končalo letošnje šolsko leto, se mi je zdelo da na hrbtu nimam več težke torbe. Čeprav se ničesar nisem spomnila.

17.POČITNICE
18. Prijetne in tople počitnice so se končale... Spomin se mi je dokončno povrnil. Od nesreče še vedno malo šepam, ampak ni nič hujšega. Danes je prvi dan in že kar trdo delamo.Spet se je začelo šolsko leto, polno obveznosti in vsega čez vrh glave… Danes je bil naporen dan in sita sem prav vsega in vseh po vrsti… Komaj čakam, da pridem domov in vidim Roka. Joj! Pozabila sem povedati. Med počitnicami, smo šli s starši na morje in tam sem spoznala simpatičnega fanta Roka! In sedaj sva paar Ojoooj, še zadnja ura danes. Super, moj “najljubši” predmet; matematika, še tega se mi je manjkalo. Vsi smo že v razredu, sedimo v tišini in že nestrpno čakamo profesorja, ki nadomešča zlobno Brecljevo, ki je odšla na porodniški. Le kakšen bo?… Upam, da mi bo letos kaj bolj logična, ta nelogična matematika… Neki logaritmi, hiperbole, parabole, algebre,… Jooj, vrti se mi od vseh teh čudnih izrazov…!…
WAAAW!!! Ne, na žalost nisem prišla do nobenega pomembnega matematičnega spoznanja, le on je prišel v razred. Visok, svetlolas, modrook moški, lahko bi rekla, da je le nekaj let starejši od mene. Ker je bilo še toplo, je imel na sebi oblečeno srajico, ki se je tesno oprijemala njegovega telesa, na katerem nisi mogel spregledati dodelanih mišic, najverjetneje od fitnesa… Izgledal je nekako napet, predvidevam, da je bila to njegova prva učna ura z učenci… Ni se mogel znebiti treme, zato na njegovi prvi uri nismo ravno veliko izvedeli… Mislila sem si, da bo to še zanimivo… Na naslednjih parih urah matematike se ni dogajalo nič posebnega. Doma je bilo še vedno vse isto, z Rokom sva se super razumela,a le tam ne, kjer bi si sama najbolj želela… V postelji, seveda! . Saj ne, da bi bilo kaj narobe z njim, vendar mislim, da že dolgo ne čuti neke privlačnosti do mene… Sploh ni zainteresiran za seks z mano… Mogoče je težava v meni… Vendar zakaj bi si belila glavo? Oh spet sem odtavala drugam…! Že 100x sem rekla, da bom poslušala razlago matematike, ki mi je tako težko razumljiva… Saj sploh nevem zakaj razmišljam o tem… Vrnimo se k paraboli, geometrijski točki ravnine, bla bla bla….. Ojoj…! Kaj je bilo to? Sem prav videla? Ne, ne samo domišljam si… Saj ne, da ne bi bilo mogoče, ampak… Videla sem jo. In mislim, da sem jo edina opazila… To je bil eden tistih pogledov. Tistih z iskrico. Ammm… Le kaj naj si mislim? Me profesor osvaja?…
Taka in podobna vprašanja so se mi naslednje tedne porajala po mislih… Ure so postajale vedno bolj zanimive, vendar se točno ne morem odločiti zakaj… Mislim, da sem pri njegovih urah odkrivala čisto nov svet… Vendar, a to pomeni, da mi je všeč? Ne, nemogoče… Saj sem vendar v zvezi in Roka imam rada… Le kako? Mogoče si nočem priznati… Njegov predmet mi je postajal vedno bolj všeč. Imel je takšno… Zelo zanimivo razlago… In niti za trenutek nisem mogla početi kaj drugega, kot ga poslušati. Niti nisem hotela. Zdi se mi, da sem hrepenela po njegovem priznavanju. Hotela sem biti njegova najljubša učenka, želela sem si, da bi me pohvalil. Mogoče sem samo zelo zagnana… Ampak vedno znova, ko sem ga zagledala na šolskem hodniku, sem začutila neko ščemenje v trebuhu… In čutila sem njegove poglede… Po celem telesu sem jih začutila… Vedela sem, da si me želi… Ko me je pogledal, sem se počutila tako gola in željna njegovega telesa, njegovih poljubov, dotikov… Včasih me je bilo sram, da sem razmišljala o tem, ampak tega nisem mogla spremeniti. Bilo je v meni, močno in trdno kot skala. Zdelo se mi je zelo sexi, ko je predaval s tako vnemo. In bil je tako resen, ko je to delal… Vsak dan je imel na sebi oprijeto srajico in oprijete kavbojke… Opazila sem, da mi pogled vedno bolj uhaja k njegovemu mednožju…
Uf… Moja domišljija je imela zelo globoke korenine. Vendar se mi je zdelo vse nemogoče. Kako bi lahko en profesor in učenka bila skupaj? Vedno bolj sem se zavedala svojih čustev in vedno bolj sem si ga želela. Druga stran telesa pa je bila prestrašena. Prestrašena, ker ni še čutila tako močnih občutkov…
Minilo je že kar precej časa in on je ostal v moji nedokončani domišljiji. Mislim, da je najbolj vplivalo na mojo dostopnost to, da doma nisem bila zadovoljena…

Po parih mesecih predavanj se je pri njemu začelospraševanje . Vsi smo bili na trnih in napeto čakali v klopeh na ime, ki ga bo poklical. Na srečo nisem bila prva, ki jo je potegnil ven iz šolske klopi. Mislila sem si, da bom šla skozi ta dan… Ampak ni bilo tako… Par minut pred koncem ure me je poklical pred tablo. Šlo mi je kar v redu, kar naenkrat pa je zazvonil šolski zvonec… Kaj pa zdaj…?… Vsi so odšli, jaz pa sem morala na njegovo zahtevo ostati in dokončati nalogo… Mislim, da sem zardela tisti trenutek, ko sva ostala sama v prostoru. Čutila sem napetost v zraku, ki se je prepletala s strastjo… Začel se mi je približevati… Čutila sem njegovo bližino in telo mi je začelo drhteti… Pogledal me je in iz njegovih oči sem razbrala, da si me želi poljubiti.
Obrnil se je proti vratom in obrnil ključ. Nato je pristopil korak bliže k meni in na licu sem začutila njegov dih. Srce mi je začelo biti, da sem ga lahko slišala. Na ustnicah sem začutila njegova topla usta in za trenutek sem pomislila, da sanjam. Dvignil me je, me poljubljal po vratu in me položil na mizo. Takrat sva na svetu obstajala samo jaz in on. Moje telo je drhtelo, a ni trajalo dolgo. Tresk!! Je poknilo po vratih. Učitelj se je hitro umaknil, odklenil vrata in odšel. Jaz sem ostala sama v tej čudni učilnici, v kateri se je zgodilo nekaj zelo čudnega, kaj še zdaj nemorem dojeti.
24. september 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg