NASLOV: Bistroumni nesmisel
STOPNJA IN OPOZORILA: NC-17 (ni primerno za mlajše od 17 let)
TIP: Novela
ŽANR: Drama/Romanca
IZJAVA O PRAVICAH: Ne lastim si ničesar, kar je tako ali drugače povezano s svetovno prepoznavnimi znamkami. Zgodba je spisana brez namerno povzročenih kršitev avtorsko zaščitenega materiala. Vsakršna podobnost resničnim osebam in dogodkom je zgolj in samo naključna.
KRATKA OBNOVA: Diana Berger živi in dela v Ljubljani, na obzorju pa se ji ponuja odlična službena priložnost za odhod v tujino. Raje sicer vidi, da starši in dve mlajši sestri obiskujejo njo, kakor da bi se sama še kdaj vrnila v svoj rodni kraj, a ko na pogrebu neke sorodnice dobi prav posebno 'darilo', se odloči, da bi bilo poletje morda vendarle pametno še zadnjič preživeti na obrežjih reke Savinje.
AVTORJEVA OPOMBA: Zgodba je plod nekega dejanja, ki sem mu bila pred kratkim priča, zna pa se tudi zgoditi, da je ne bom prav pogosto objavljala. Odvisno bo predvsem od trenutnega navdiha. Zahvala gre Jeni Heap, ker je sploh sugerirala, da bi na tem forumu karkoli objavila.

***

(1) LJUBO DOMA, KDOR GA IMA

"Potrebujem te, Diana. Prosim pridi domov."
Ni bilo važno, kolikokrat sem to slišala v preteklih letih in kolikokrat sem obžalovala odločitve, povezane s tema dvema stavkoma, vedno sem se odzvala. Mami je imela namreč čisto poseben dar, s katerim je člane svoje ožje družine - torej mene, mojega očeta in dve mlajši sestri - z največjo lahkoto čustveno izsiljevala do obisti. Vseeno je bilo, ali je bilo treba pomiti posodo ali organizirati kakšen pomembnejši dogodek, vsakič znova nas je s svojimi skrbno izbranimi besedami uspešno zgrabila za občutke krivde.
Zato sem konec tistega turobnega februarskega dne tudi sedela na poznem večernem vlaku iz Ljubljane proti vzhodnem delu Slovenije in razmišljala o njenih besedah, kar sem iz neznanega razloga in brez izjeme počela vedno, kadar sem se vračala domov. V glavi sem premlevala vsako njeno obrabljeno frazo posebej in iskala skrite pomene oziroma neslutene razsežnosti skupkov informacij, ki mi jih je v obdelavi pustil njen zadnji telefonski klic.
"Teta Ana je umrla."
Teta Ana v resnici ni bila moja teta, pa tudi komu drugemu ne. Bila je pač posvojenka maminega dedka po očetovi strani, ki ni nikoli imela svoje družine, zadnjih nekaj let pa je preživela v domu za starejše občane. Na stroške in živce mojih staršev. Od nekdaj je bila nesramna, zajedljiva in nehvaležnam, do moje mami pa se je, iz kdo ve katerega razloga, obnašala še posebej grdo. A ta svojemu očetu vseeno ni bila sposobna reči ne, ko jo je prosil, da bi skrbela za teto Ano, ko bo sam enkrat umrl. Bila je preveč dobrega in čistega srca, v vseh pa je znala poiskati nekaj pozitivnega, kar me je občasno noro spravljajo ob živce. Še en dodaten razlog, zakaj sem ji ustregla vedno, ko me je prosila, naj se vrnem domov. Kako neki zavrneš žensko, ki je svoje celo življenje posvetila drugim, ko te v solzah prosi za pomoč?
"Veš, Larisa in Hana nista kot ti."
Moji mlajši sestri res nista bili kot jaz. Larisa pri triindvajsetih še vedno ni vedela, kaj bi počela s svojim življenjem in je namesto tega, da bi vsaj približno hodila na faks, raje delala kot natakarica v nočnih klubih, od koder se je vračala v zgodnjih jutranjih urah ali pa sploh ne. Hana pa je bila prevzetna najstnica, ki se je prikazala iz sobe le, kadar je potrebovala denar ali dovoljenje za obisk tega ali onega moralno spornega družabnega dogodka. In jaz? Jaz sem bila od nekdaj obsedena z organizacijo in disciplino, sem pa za razliko od njiju zelo težko prenašala malomeščansko okolje, v katerem sem odraščala, občutek tesnobe, ki me je popadel vsakič, ko sem se vrnila v rodni kraj, pa se je z vsako novo postajo, na kateri se je ustavil moj vlak, prav zoprno stopnjeval. Bližala sem se namreč končnemu cilju, moje misli pa so počasi začeli najedati spomini preteklih grehov.

"Kako si mogla!!!" je vreščala vame, njen običajno angelski obraz pa je odseval resnično popačenost njene duše, "Pravkar sva se poročila! Nimaš prav nobenega filtra???"
Ne, nisem ga imela. Pri 21 letih res nisem razmišljala o ekstencialni vrednosti mojega življenja. Želela sem pač malo zabave in odklopa od študijskih dni in poletje se je zdelo kot nalašč za to. Pregrešno kratke hlače, velika sončna očala in omamen vonj po olju za sončenje pa niso zmešali le mene temveč tudi postavnega policista, pravkar poročenega z mojo 5 let starejšo sestrično, ki je takrat celo pričakovala otroka. Samska in čustveno popolnoma neobremenjena se njegove pozornosti nisem niti malo branila, a se hkrati tudi nisem slepila, da je bilo razmerje kaj več kot le poletna avantura.
Majhno podeželsko mesto in njegovi prebivalci so me, črno ovco, konkretno prežvečili in nato prav nemarno izpljunili, jaz pa sem svoj gnev in zamere odnesla nazaj v Ljubljano in se le poredko ozrla.


Zdrznila sem se. Ženski glas je po zvočniku napovedal postajo mojega izstopa, mene pa je v predelu senc nenadoma zbodla ostra bolečina. Vedela sem, da so bili za to krivi živci. Sedem let je bila dolga doba, a čas ni celil vseh ran.

***
21. junij 2018
zanimiv zacetek. slog pisanja mi je vsec
Next
21. junij 2018
Oksimoron x)
Lepo, lepo, si se le opogumila za nekaj
Zaenkrat se zdi super, jezik je lep, zgodba zna biti zanimiva pa še všeč mi je, da se dogaja neposredno v Sloveniji
Next
21. junij 2018
Sem vedela, da če kdo, potem boš ti to lepo strokovno preimenovala, Senca . Samo veš, ni to tista zadeva, o kateri sva se pogovarjali. Za tisto še nimam 'poguma' . Tole se mi je utrnilo včeraj in sem šla napisat in objavit, brez da bi prej premlevala in premlevala, ali je to sploh pametno.

Sicer pa obema hvala za mnenje. Me veseli, da sta si vzeli čas in prebrali.
22. junij 2018
Super
22. junij 2018
***

Taksi me je odložil na pločniku pred domačo hišo nekaj minut po enajsti uri zvečer. Iz prtljažnika sem vzela manjši kovček, plačala taksistu in mu zaželela lep večer, preden sem se odpravila proti vhodnim vratom. Na dovozu je stal Larisin twingo kričeče modre barve, pred njo mamina fiesta, očetov avto pa je bil verjetno v garaži. Bila sem nekoliko začudena, da je bila hiša tako borno razsvetljena, glede na to, da je bil doma celoten vozni park, a sem z nekaj globokimi vdihi mrzlega zraka uspela ukrotiti živčne metulje v trebuhu in pogumno pritisnila na zvonec. Trajalo je le slab trenutek, da je luč na hodniku razsvetlila majhno okrasno okno na vratih, potem pa se je že zaslišalo obračanje ključa v ključavnici.
"Kaj pa ti počneš tu?"
Vrata je odprla Larisa, očitno napravljena, da še eno noč zapravi za šankom, jutro pa preživi v družbi enega izmed bolj pogumnih tipov, ki jo bodo marljivo obletavali vse dokler se ji ne ne bo iztekel delovni čas.
Namuznila sem se svojim pikrim mislim in jo porogljivo ogovorila: "Tudi tebe je lepo videti, Lari."
Nasmehnila se je, njen močno naličeni obraz pa je pridobil prav posebno otroško milino, ki je nisem videla, odkar je po končanem prvem letniku srednje šole obelodanila, da bo imela poletje lahko čisto zase, saj ni imela nobenega 'popravca'.
"Nisem vedela, da boš prišla že danes," je rekla in me stisnila v objem, ki ga, prav tako kot nasmeška, res nisem pričakovala. Dišala je po enem izmed verjetno dragih parfumov in olju vrtnic, ki si ga je imela še vedno navado kaniti za uho. Navado, ki jo je pobrala od mene, ko sem bila še brucka.
"Koristim lanski dopust," sem ji nonšalantno odgovorila, si popravila šal, ki mi ga je zamaknila s svojim medvedjim objemom in vprašala, čeprav je bila situacija več kot očitna: "Greš delat?"
Prikimala je in si čez ramo koketno vrgla šop gostih, temno rdečih las, nato pa me je premerila, kot da bi se želela prepričati, kaj vse na meni se je spremenilo, odkar me je imela zadnjič priložnost ljubeznivo skritizirati.
Sama sicer nisem bila nikakršna siva miška, pa tudi težav s samozavestjo nisem imela nikoli, a v primerjavi z Lariso je prav vsaka ženska izgledala nadvse povprečno. Njeni lasje so bili kot zavesa najfinejše svile, oči pa temno modri tolmuni užitka. Njen nasmeh je razorožil prav vsakega moškega, najsi je bil to oče, kakšen izmed njenih vrstnikov ali sosedov mulec, ki je ravno zlezel iz plenic. Lastila si je tudi impresiven set oblin, čeprav ni nikoli v življenju sedla na kolo ali šla na sprehod, predvsem pa je oddajala neko fantastično energijo, ki je privlačila kot magnet in opijala kot heroin. Res je bila lepa in čeprav je bila v resnici celo nekaj centimetrov manjša od mene, sem imela zato, ker je vedno nosila vrtoglave petke, od nekdaj občutek, da se sklanja nadme in me pomiluje, ker sem postala tako odrasla in odgovorna, ona pa je še vedno lahko cele noči preplesala.
"Mami in oči sta na večerji z nekimi ljudmi, Hana pa se uči," je dejala po nekaj trenutkih molka, potem pa stopila proti avtu, kjer se je še enkrat obrnila in mi ponovno podarila enega izmed svojih zobatih nasmeškov, "Aja, v tvoji sobi je nekaj škatel z mojimi stvarmi. Ne premikaj jih, sicer ne bom vedela, kje imam kaj."
"Ne bom se jih dotikala," sem ji zagotovila in ji pomahala v slovo, saj je z avtom že zapeljala vzvratno, ga poravnala na glavni cesti in mi dvakrat glasno potrobila, da so se v naši ulici oglasili prav vsi pasji prebivalci.
Sama sebi sem se nasmehnila in rahlo zmajala z glavo, obenem pa se me je polotil nenavaden občutek domotožja, ko sem vendarle prestopila prag domače hiše. Vse je bilo še vedno na istem mestu, kot pred dobrima dvema letoma, ko sem bila tu nazadnje za božič. Celo dišeča sveča na predalniku za čevlje v predsobi je bila še vedno nedotaknjena. Vem, saj sem jo mami podarila jaz. Izbrala sem jo, ker je dišala po božičnih piškotih in kuhanem vinu in družini - po stvareh, ki sem jih skrivoma zelo pogrešala, čeprav si tega nisem rada priznala.
Slekla sem si plašč in se s kovčkom vred povzpela v prvo nadstropje. Nekaj časa sem stala na podestu in razmišljala, ali ne bi nemara potrkala na Hanina vrata in jo pozdravila, vendar se mi je zdelo, da v njeni sobi ni več luči, zato sem jo raje pustila pri miru in odtavala do vrat čisto na koncu hodnika.
Vedela sem, da Larisi ne gre zaupati. Njenih nekaj škatel je bilo dejansko na kupe kartonastih kvadrov, verjetno napolnjenih z oblačili in drugo kramarijo, ki so se, naloženi drug na drugega, kot impozantni termitnjaki dvigovali iz senc moje sobe. Moja soba. Besedna zveza je imela zdaj čuden priokus. Okoli mene je bila popolna tišina, le nekje v daljavi sem lahko zaznala šum pralnega stroja. Zavzdihnila sem in se sklonila nad kovček, ki sem ga odprla le toliko, da sem vzela ven pižamo. V kopalnici sem našla vse ostale pripomočke za osebno higieno, saj sem bila tu vendarle doma. Vsaj nekoč.
Zdaj je bilo kljub domotožju nenadoma vse tuje. Motilo me je, da nisem mogla slišati nočnega vrveža ljubljanskih ulic. Motilo me je, da mi v spalnico ni silil oranžen soj javne razsvetljave. Motilo me je, da sem se v kopalnici počutila nesproščeno in samo čakala, kdaj bo nekdo poskušal na silo odpreti vrata, četudi bi bil to član moje lastne družine. Motilo me je celo to, da sem vedela, da zjutraj ne bom slišala sosedovega psa, ki bo prosil za sprehod ob nečloveški uri, čeprav je bila to edina stvar, ki me je jezila, kadar sem imela priložnost potegniti spanec tja do kosila.

***
22. junij 2018
Next
22. junij 2018
Sem takoj vedela, da to ni tisto, ampak ej, vsaj nekaj!
(Kako te lahko moti, da nisi v Ljubljani? Lublana je bolana.)
Next
22. junij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Next
26. junij 2018
***

Naslednje jutro sem preživela v svojem naravnem elementu. S pisalom v roki in listom papirja pred seboj, na katerega sem v red spravljala mamine ideje. Po izobrazbi sem bila namreč diplomirana anglistka, delala pa sem kot lektorica in prevajalka za eno bolj priznanih slovenskih založb, kjer sem cele dneve prebirala svežnje še neobjavljenih strokovnih knjig in romanov ter zraven pisala opombe in predloge za njihove popravke. Službe nisem dobila, ker sem skrivaj ljubimkala s šefom založbe ali ker sem bila 'žrtev' nepotizma, temveč zato, ker je eden izmed profesorjev na fakulteti v meni že v prvem letniku prepoznal nadarjenega demiurga - nekoga, ki bo, kot je nekoč dejal neki genialni pisatelj, na obroke umiral pri rojevanju otrok drugih. Toda tokrat nisem solila pameti neznanemu potopiscu, ki ni znal uporabljati rodilnika ali se vsa naveličana vlekla za lase, ker sem v obravnavo zopet dobila najstniško farso o nadnaravnem, ki jo je napisala neka samozvana gurujka vegi, eko ali bio življenjskega sloga - tistega pač, ki je bil trenutno moderen.
"Ti se moraš danes torej nujno oglasiti na pogrebnem zavodu, komunali in v župnišču," sem na glas naštevala in zraven s konico kulija obrobljala majhno rožico, ki sem jo nakracala ob rob, "Meni pa ostaneta cvetličar in pa obisk gostišča, ali pa sem kaj izpustila?"
"To je vse," je pritrdila mami in si snela majhna očala za branje, ki so ji vedno bolj pogosto čepela na nosu.
"Koliko ljudi pa misliš povabiti na pogrebščino?" sem vprašala in v grlu se mi je iz neznanega razloga naredil nekakšen cmok, ki sem ga nato neuspešno poskušala pogoltniti.
"Okoli 30," je šepnila, usta stisnila v tanko črto in se nato pozorno zastrmela vame. Prebrala me je kot knjigo. "Povabila bom Leno."
Cmok v mojem grlu se je zdaj spremenil v svinčeno kepo, ki mi je padla v želodec, ta pa me je začel vleči proti tlom. Lepa Lena. Moja sestrična. Nikoli se nisva dobro razumeli - že kot deklici sva si bili stalno v laseh, to, da je v mojem življenjepisu obstajala sočna opomba o aferi z njenim soprogom, pa je tudi dokončno porušilo vse razmajane mostove, ki so kdajkoli obstajali med nama. Že če samo pomislim, kako je takrat kričala name, mi postane slabo. Koza nevrotična. Toda bolj kot ona me je skrbela njena boljša polovica. Jure Klavora. V živo ga nisem videla že vsaj dve leti, spregovorila pa nisva, odkar sem konec tistega septembra pred sedmimi leti odšla nazaj na faks.
"Del družine je," je nadaljevala mami, medtem ko sem jaz še vedno tavala po spominih, "Kar je bilo, je bilo. Nima smisla pogrevati preteklosti, na tebi pa je, da se boš lepo obnašala."
"Aja?" sem prhnila in po žilah mi je nenadoma šinil sunek srditega besa, "Povej ti to njej. Vsakič me gleda, kot da sem ji požrla mlade."
"Ji lahko zameriš?" me je pobarala in mi namenila enega svojih strogih pogledov, ki so jih bili tolikokrat deležni njeni neučakani pacienti. Bila je namreč medicinska sestra.
"Malenkost pa že," se nisem dala. Ošabno sem prekrižala roke na prsih in se z vso težo naslonila nazaj, da je kuhinjski stol, na katerem sem sedela, žalostno zaječal, "Nisem bila jaz tista, ki se je metala za Juretom. Obnašate se, kot da sem nekakšna načrtna uničevalka zakonov iz Sodome in Gomore. Prav vedno vidite le mene!"
"Prej bi mislila na to, Diana. Kaj si se šla pa zaplest s poročenim moškim!?"
Mami danes poleg vseh ostalih skrbi, ki so jo pestile, očitno ni imela nobene milosti zame, toda to je bila napaka. Če česa nisem prenašala, je bila to graja, ki ni imela pravične osnove. Vsi občutki tesnobe in morebitnega domotožja prejšnjega dne so nemudoma izpuhteli.
"Spet jaz?" sem zalajala nanjo, verjetno veliko bolj agresivno, kot se je spodobilo, saj se je mami kar nekoliko zdrznila, toda v tistem trenutku mi je bilo mojega neprimernega obnašanja prav malo mar. V meni je dobesedno zavrelo, "Polno glavo vas imam, vseh po vrsti! Vedno bi se morala lepo obnašati le jaz! Vse pogoltniti in se butasto smehljati, medtem ko vi pljuvate po meni!"
Mami me je poskušala umiriti, a so mojo dušo oblizovali ogromni plameni predolgo zatiranega sovraštva.
"Diana, ne pretiravaj!"
"Dovolj imam tega jebenega mesta, tega legla hinavščine!" sem nadaljevala s svojo dramatično tirado, mami pa je zraven le neodobravajoče zmajevala z glavo, "Vsaj ti, mami, ki si genetsko programirana, da me podpiraš, tudi kadar nimam prav, bi lahko pokazala malo družinske lojalnosti!"
"DOVOLJ!"
Vedela sem, da sem šla predaleč, saj je bila mami družina najsvetejša stvar na svetu. V napadu jeze sploh nisem opazila, da sva obe vstali izza mize. Glasno sva dihali in se srepo motrili, potem pa se je mami skrušeno sesedla nazaj v svoj stol, mene pa je popadel neznanski občutek krivde.
"Zakaj si potem sploh prišla, Diana, ko pa je tukaj tako hudo?" je vprašala s tresočim glasom, v očeh pa so se ji začele nabirati solze, "Čemu?"
Nisem mogla verjeti svojim ušesom. 'Prišla sem, ker si me prosila za pomoč, ker te imam rada, ker te pogrešam' sem ji želela odvrniti, vendar mi ponos tega ni dopuščal.
"Zato ker jaz, za razliko od nekaterih, razumem besedo pripadnost."
"Če je temu tako, se lahko zdajle vrneš v Ljubljano, ampak nekoč se boš morala soočiti s svojimi dejanji, namesto, da bežiš od njih."
"Z njimi se bom soočila, ko bo to storil tudi Jure."

Vedela sem, da se mi bo čez uro ali dve želela opravičiti, čeprav sem bila jaz tista, ki je njej naredila več škode, a trenutno je bilo o tem popolnoma brezpredmetno razpravljati, zato sem jo pustila samo. Preoblekla sem se in vzela ključe Larisinega avtomobila. Čakal me je zmenek s cvetličarno.

***
06. julij 2018
Všeč mi je. Ne vem točno zakaj, morda zato, ker se ne osredotoča le na kakšne najstnike in njihove odnose. Tukaj je bil zaenkrat največji poudarek na družino, česar se mladi pisatelji pogosto izogibamo, saj pojma še vedno en razumemo dovolj dobro. Najlažje je v svojo zgodbo dati glavni lik, ki je brez staršev. En problem manj x)
Zdaj me tudi že res zanima kaj je bilo s tem Juretom... Zaenkrat se tudi meni zdi, da se kakršnekoli afere s poročenim moškim ne morejo končati dobro in da bi to lahko vsakdo vedel... Kljub temu hočem slišati celo zgodbo. Iz vseh vidikov.
Next
06. julij 2018
Ti si res sonček . O takem bralcu 'avtorji' večinoma samo fantaziramo, tako da mi je v čast, da imam enega, ker si pa to ti, mi pa tvoja pozornost še bolj laska. Hvala ti za tvoj čas.

Od danes naprej imam enoletni dopust, tako da upam, da mi bodo nove objave vzele manj časa . Idej mi pa ne manjka - kar je malo neobičajno zame. Navadno se namreč zaletim v kreativni zid, vidim konec zgodbe, ne pa tudi, kako priti do njega. Pri tejle je pa ravno obratno. So fingers crossed.
06. julij 2018
Črni sonček, mogoče Hvala tudi tebi
No, upajmo, da tale zagon ostane čim dlje! Te čisto razumem kako je, meni ga je zdajle malce pošlo ^^"
06. julij 2018
Ti bučka! Zakaj mi nisi povedala, da pišeš tu gor :'(
Saj veš da kar hrepenim po vseh dvojih besedah ^^

Mislim, da je Senca ~ povedala dovolj, da se lahko (kot običajno) samo strinjam z njo in se ne bom ponavljala. Zdaj imaš še dodatnega zvestega Gada za bralca :3

Next
07. julij 2018
Hvala, pika . Sem vesela, da ti je ok.
Drugace pa je bil tole en tak spur of the moment, ki sm ga objavila brez pretiranega 'mozgancenja' (js ja, si lahko mislis ?!) in niti nisem razmisljala, da bi zadeva dejansko kam lahko peljala. Sploh pa sem mislila, da te ne bi ravno zanimalo .
07. julij 2018
Oh, kako se motiš. No, saj morda je pri teh rečeh morda enostavno najbolje, da pustiš, da stečejo - če ne pa pač zaključiš in se ne mučiš po nepotrebnem. Upam, da bo čimprej nadaljevanje, ampak seveda se najprej v miru spočij :3
07. julij 2018
***

V cvetličarni sem se zamudila slabih 15 minut, potem pa sem se ustavila še v gostišču, ki ga je mami izbrala za pogrebščino, a so imeli zaradi časa dopoldanskih malic tolikšno gnečo, da sva se z lastnikom dogovorila, da se oglasim nekoliko kasneje. Tako sem se zapeljala do manjšega trgovskega centra, kjer sem v podzemni garaži parkirala avto in šla po nakupih.

Kljub dopoldanski uri je bila samopostrežna trgovina v centru polna nakupovalcev. Med policami so večinoma vijugali upokojeni pari, ki so kot jastrebi prežali na morebitne akcijske izdelke, in mlade mamice, ki so lovile svoje razigrane predšolske otroke, nekaj pa je bilo tudi čisto običajnih ljudi, ki so se kot jaz le na hitro ustavili po nakupih, nato pa tekli naprej po svojih bolj nujnih opravkih. Zdelo se mi je, da me je nekaj ljudi pozdravilo, a sem se preprosto pretvarjala, da tega nisem opazila, saj mi prepir z mami še vedno ni dal miru. Vedela sem, da sem jo užalila, toda njene ostre besede so mi odzvanjale v ušesih, kot bi nekdo na gramofon nastavil pokvarjeno ploščo, ki je vedno znova in znova preskakovala na istem mestu.
"Zakaj si potem sploh prišla, Diana."
Vedela sem, da je bilo vprašanje retorično. Mami me je poznala kot lasten žep, zato je vedela, s kakšno muko sem se vračala domov, saj tu še vedno nisem imela razčiščene preteklosti, a hkrati jo je neizmerno jezilo to moje odklonilno vedenje, zato ni mogla razumeti, zakaj preprosto ne pozabim in grem naprej.
Toda jaz nisem mogla pozabiti. Zgodila se mi je krivica in čeprav sem imela tudi sama kar nekaj masla na glavi, preprosto nisem prebolela, da so le mene družbeno izobčili, Jure pa jo je odnesel brez vsake psihične praske. Neizmerno me je bolelo, hkrati pa me je spravljalo v bes, saj sem bila nekoč družabna, odprta in nadvse prijetna, zdaj pa je, vzlic odnosa, ki so ga imeli nekateri meščani do mene, moj obrambni mehanizem vse to zamenjal za obliko samote, pri kateri si niti sama sebi nisem dovolila kazati čustev, kaj šele, da bi sledila srcu in se kdaj pa kdaj glasno zasmejala. Postala sem nekakšna snobistična karikatura, ki je zviška gledala na vse in vsakogar, in če je bilo tovrstno obnašanje v Ljubljani celo zaželjeno, sem bila v svojem rodnem kraju zaradi tega zaničevana in nadvse nepriljubljena. Še vedno sem imela tu sicer tudi prijatelje iz šolskih let, ki bi me iskreno radi imeli ob sebi, a sem se tudi temu izogibala. Nikakor si namreč nisem dovolila, da bi po dolgem času spet začutila tisti pristni občutek pripadnosti in sreče, saj bi me izguba le-teh ponovno prizadela, tega pa si nisem smela privoščiti.

Prav zato me je prepir z mami tudi tako ranil. Vedno sem se lahko zanesla, da mi bo družina stala ob strani, zdaj pa se je vame naselil strah, da me bo novica, ki sem jo skrbno čuvala pred zunanjimi vplivi, iztrgala iz njihovih toplih src in me dokončno pahnila v brezno osame, ki je tolikokrat strmelo vame.
Za moj predčasen prihod ni bil odgovoren le neporabljen lanski dopust. Takoj po novem letu me je glavna urednica založbe, pri kateri sem bila zaposlena, namreč obvestila, da se je odprla možnost za sodelovanje z neko priznano ameriško založniško hišo, ki je svoje interese počasi, a vztrajno usmerjala na področje Balkana. Želeli so zaposliti nekoga prav s tega območja, ki bi jim bil na trgu lahko v veliko pomoč, kot anglistka in poznavalka literarne scene na tem področju pa sem bila menda idealna izbira. Možnosti, ki jih je prinašala takšna službena priložnost, so bile fantastične in brez pretiranega razmišljanja sem privolila, saj bi me to vendarle rešilo tega vakuuma, v katerem sem se znašla. Toda zdaj me je bolelo srce. Kako naj domačim povem, da se bom oktobra selila v Ameriko, klavzula na delovni pogodbi pa mi je celo prepovedovala zapuščanje države vsaj 5 let po vstopu vanjo. Razžalostila jih bom bolj, kot si verjetno sploh lahko predstavljam, a sem imela občutek, da sem s tem končno dobila dovoljenje, da razširim krila in začnem znova. Da pustim vse za sabo in se ponovno najdem.

Val depresije, ki me je zajel, je popustil tako nenadno, kot se je pojavil in nekoliko zmedena sem se vrnila nazaj v resničnost. Z žalostjo se nikoli nisem zares znala spopadati, mi je šla pa po drugi strani odlično od rok jeza, zato sem nagubala čelo in samo sebe mentalno oklofutala, da sem si sploh dovolila zatavati v svet samopomilovanja. Ob tem sploh nisem opazila, da sem uspela med razmišljanjem avtomatsko nabrati sestavine, ki sem jih potrebovala za svojo legendarno zelenjavno-mesno lazanjo. Opravičila so mi šla namreč od nekdaj zelo težko z jezika, za svoje napake pa sem se še najlažje opravičila z lepo gesto - kuhanjem, ki je bilo zame od nekdaj oblika pristnega kesanja. Že misel na sam proces me je razvedrila in tako sem se sprehodila do blagajne, vendarle manj namrščena, kot sem bila prav gotovo videti večji del svojega pohajkovanja po živilski trgovini najboljšega soseda slovenskega trgovanja. Vsaj tako mi je povedalo ogledalo za policami v mlečni vitrini, ko sem se za konec sklonila še po smetano za kuhanje. Njegov namen sicer verjetno ni bil vzbujanje lažnega upanja pri čustveno otopelih strankah, temveč dajanje vtisa boljše založenosti police, kot je bila ta v resnici, a je bila optična prevara vseeno nadvse dobrodošla.

Tako sem stala v dolgi vrsti za blagajno, s polno košaro dobrot v roki in upala, da bodo moje kuharske sposobnosti nekoliko omehčale tudi starše in bodo ti vendarle znali razumeti razloge za veliko življenjsko odločitev, katere sprejetje sem imela namen deliti z njimi prav danes, ko se je za menoj postavila oseba, ki je name vrgla konkretno senco. Iz nekega razloga sem se instinktivno nekoliko obrnila in postavo ošinila s pogledom.

Občutek, da sem v trebuh dobila udarec boksarja težke kategorije, me je preplavil kot bi nekdo name zlil vedro vrele vode. Samo sebe sem slišala zahlastati za zrakom, slutila pa sem, da bi se bila verjetno tudi opotekla, če me ne bi k tlom prikovane držala težka nakupovalna košara.

Jure.

"Diana," je dahnil in v uteho mi je bilo, da je zvenel in izgledal prav tako šokiran kot jaz. Vame je najprej strmel s široko odprtimi očmi, rahlo odprta usta zaradi pretresa ponovnega snidenja pa so se mu kmalu razlezla v gizdalinski nasmeh. Zdel se mi je tako drugačen od podobe, ki sem jo ohranila v spominu. V mehkobo njegovih obraznih potez je zarezal čas, nekoč skrbno obrita lica je krasila tridnevna brada, videti pa je bil tudi nekoliko večji, k čemur so verjetno pripomogli pridobljeni kilogrami. A še vedno je bil čeden. Nagajivi lesk v njegovih črnih očeh je ostal nespremenjen, moje misli pa so prevzeli pozabljeni občutki vznemirjenja. Nehote sem se začela spominjati najinih srečanj in adrenalina, ki mi je plal po žilah, kadar se je pojavil na vratih. Trenutki, ki sva jih preživela skupaj, so bili za mlado dekle takrat pravo doživetje. Bil je očarljiv in zabaven, jaz pa sem se rada smejala. Nisem ga ljubila, v to sem bila prepričana, a na meni je pustil močno sled, ki se je nisem in nisem znala otresti, verjetno tudi zato, ker najina 'zveza' nikoli ni dobila pravega zaključka.
"Si tu zaradi pogreba, kajne?" je vprašal, jaz pa sem se počasi začela zavedati, da bolščim vanj in sanjarim. Samo sebe sem opomnila, da je moški pred mano v resnici zahrbtnež, se obrnila stran in mu pokazala hrbet, da bi se lahko zbrala.
"Ja," sem kratko odrezala in mu dala vedeti, da si nisva več na ti. Malo sem se premaknila naprej, ko je prodajalka na blagajni poračunala nakup tistemu, ki je bil prvi v vrsti, in z globokim dihanjem poskušala umiriti svoje razbijajoče srce. Nisem mogla verjeti, da sem naletela ravno nanj.
"Čudovito si videti," mi je nepričakovano šepnil v uho s svilnatim glasom, meni pa je vzelo še tiste malo simpatije, ki sem jo morda gojila do njega, zato sem se sunkovito obrnila nazaj in mu namenila enega svojih ubijalskih pogledov.
"Kaj se greš?!" sem siknila skozi stisnjene zobe. Po glavi mi je rojilo tisoče scenarijev, nekaj od teh pa bi me prav gotovo lahko spravilo tudi v zapor. Konec koncev bi napadla uniformiranega policista in pomagalo mi ne bi niti dejstvo, da je bil oči načelnik lokalne policijske postaje. Jure pa je le strmel vame, kot da me vidi prvič v življenju. Na njegovem obrazu se je risalo navdušenje, ki se ga ni niti potrudil skriti.
"Samo prijazen sem," je nadaljeval, izraz na obrazu pa se mu ni spremenil niti za hip. Njegova sproščenost me je spravljala ob živce.
"Nisem vedela, da si tega sposoben," sem pikro odvrnila in zraven upala, da čimprej pridem na vrsto in izginem od tod, toda Jure si je moje nelagodje očitno razlagal čisto po svoje. Videti je bilo celo, da ga zabava.
"Dobro veš, česa vsega sem sposoben," je pomenljivo rekel in mi pomežiknil, zaradi česar bi ga bila najraje brcnila, da se nikoli več ne bi pobral, "Ne bodi no tako zadrta."
"Zadrta?!" sem kriknila, da se je nekaj ljudi v vrsti obrnilo in me vprašujoče premerilo, zato sem pogoltnila slino in nadaljevala nekoliko tišje, "Zaradi tebe se z muko vračam celo v lasten dom!"
Njegov obraz je zdaj pobožala nekakšna mehkoba obžalovanja, a se niti za trenutek nisem slepila, da je bilo to pristno.
"Hej, žal mi je, kako so se stvari obrnile, res," je nežno izjavil in se z roko želel dotakniti mojega ramena, vendar sem mu ponovno podarila nadvse zgrožen pogled, zato je z namenom nemudoma odnehal.
"Česa natanko ti je žal?" sem zaničljivo prhnila, "Tega, da so naju dobili, ali da si me zajebal na celi črti?"
Vame se je vrnil tisti srdit občutek besa, ki je bil še nekaj časa nazaj namenjen moji mami, z njim pa tudi nekakšno olajšanje, saj sem vendarle prišla na vrsto, da mi prodajalka izstavi račun. Jure se je spet pomaknil bliže k meni, vendar sem se sama prestavila na konec blagajne in začela zlagati artikle v nosilno vrečko, da me ne bi mogel spet ogovoriti. A prodajalka za pregrado je svoje delo opravljala nadvse hitro in učinkovito, zato se je kaj kmalu spet znašel ob meni.
"Diana, stvari so se pač zgodile," je začel, kot da ne bi razumel, od kod vsa ta mržnja, "Moraš razumeti, v kakšnem položaju sem bil."
"Edino, kar razumem, je to, da si navaden kreten."

***
28. avgust 2018
So much angst!
Zelo lepo opisuješ čustva *-* Such a masterpiece *-*
Pa malo bolj redno objavljaj no, da ne bom vsega pozabila, ker verjemi, da sem dovolj lena, da ne bom vsakič šla od začetka brat (No pressure, though.)

P. S. Mu bo Diana prisolila kakšno klofutico? *-* (I'd do that.)
28. avgust 2018
Saj veš, da ti vse verjamem na besedo . Ampak z objavami je tako, da pišem, kadar imam dejansko kaj za povedat, to pa ni tako zelo pogosto. Pa seveda kadar so ideje. Eno z drugim pač, zato nič ne obljubljam. Pa tudi nikoli nisem silila nikogar z branjem - že to, da si sama od sebe vzameš čas za moje pisarije zdaj mi veliko pomeni .

Klofute za zdaj še ne bo. Vsekakor pa imam na zalogi nekaj idej, ki bodo v prihodnje utegnile voditi prav tja .
29. avgust 2018
Končno sem si vzela čas in prebrala nadaljevanje. Kako srečna sem bila, ker je sledil res dolg del.

Kot je napisala Senca, tvoje opisovanje čustev je izjemno. Jaz na primer, komaj opišem, kako se počutim po prebranem.
Lahko ti rečem le, da se neizmerno občudujem. Občudujem tvoje primerjave, tvoje dialoge, tvoj besedni zaklad! Jezik je res čudovit. Vedno, ko berem tvoje delo me preplavlja občutenje, ki govori, da berem mojstrovino za katero bi si moralo vzeti čas več ljudi.

Vedno si lahko izberem najljubšo knjigo/zgodbo določenega avtorja, ampak pri tebi ne bi mogla nikoli izbrati. Vse je enostavno edinstveno.

Na kratko, če bi me zdajle lahko videla, bi se pošteno nasmejala. Med branjem imam vedno izbuljene oči in čeljust do tal.

Resnično čimprej hočem nadaljevanje!
29. avgust 2018
*te občudujem pa res x)
29. avgust 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg