Forum
Ojlaaa, to bo moja prva takšna zgodba, upam da vam bo všeč Prijetno branje!
*******************************************************************

Stala sem pred izložbo trgovine z oblačili in v odsevu opazovala svojo podobo. Moja najljubša majica je bila popolnoma uničena. Z desne rame mi je visela raztrgana naramnica iz katere sta štrleli 2 beli perlici. Prav tako mislim, da na majici ni bilo prostora, ki nebi bil blaten ali pa popolnoma prekrit z mojo krvjo. Naramnico sem si želela popraviti a že naslednji trenutek sem si želela vsa oblačila iztrgati iz telesa. Moje srce je tako utripalo, da je vse, kar sem v tistem trenutku lahko slišala bil samo utrip mojega srca. Želela sem se premakniti, kajti nisem se mogla več gledati. Gabila sem se sama sebi. V obraz si sploh nisem bila podobna. Bila sem popolnoma zabuhla od jokanja. Lica so bila črna od maskare, lasje pa so štrleli vsak na svoj konec. Mislila sem, da sem storila korak v levo a še vedno sem bila na istem mestu. Čutila sem, da mi počasi zmanjkuje muči v nogah in kar na enkrat sem se znašla na tleh. K meni je v tistem trenutku stopil nekdo. Prijel me je pod roko in mi začel nekaj govoriti a jaz ga nisem razumela oziroma slišala prav nič. V moji glavi mi je razbijalo in misli so begale sem ter tja. Podoba, ki sem jo gledala je bila meglena. Z ustnicami sem oblikovala »POMAGAJ MI« in to je bilo zadnje kar se spomnim, preden sem se zbudila v bolnišnici.

(jaz)

#A
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
omfg nujno začni pisat
12. julij 2017
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Zbudilo me je šušlanje medicinskih sester pred mojo posteljo.

Počasi sem odpirala oči in poskušala pogoltniti slino, kajti moja usta so bila popolnoma suha. Soba v kateri sem ležala je bila majhna a lepo urejena. Poleg postelje je v kotu sobe stala majhna okrogla mizica z dvema črnima stoloma, na steni pa majhna stenska ura, ki je po tihem tiktakala. Ena izmed sester je videla, da sem se premaknila in se obrnila k sestri » Pojdi po zdravnika, zbudila se je« in nato prišla k meni. » Kje sem?« sem vprašala s slabotnim glasom in počasi zaprla oči. » V bolnišnici v Seattlu ste gospodična, bili ste pretepeni in nekdo vas je našel ter vas pripeljal k nam«. Bila sem pretepena? Sem se vprašala sama v sebi. Vse je bilo tako čudno. Še enkrat sem se ozrla po sobi, saj sem bila popolnoma zbegana. Priključena sem bila na tisoče kablov in le stežka sem se premikala. V sobo je čez nekaj trenutkov stopil zdravnik in preveril pulz na moji roki.

»Pozdravljena gospodična!« mi je rekel ter privlekel enega izmed dveh stolov k moji postelji ter se usedel poleg mene.
Zdravnika: » povejte mi, kako se počutite?« »Če boste čutili veliko bolečin, mi morate povedati, da vam zvišamo dozo analgetikov!«
Jaz: »Še vedno sem čisto zmedene, sploh nevem kaj se je zgodilo?!« sem ga slabotno pogledala in s težavo pogoltnila slino, ki se mi je nabrala.
Zdravnik: » Gospodična… ?« Želel je izvedeti moje ime. Zmedeno sem ga pogledala in odprla usta, da bi mu povedala kdo sem a… čakaj kako mi je ime?? Kdo pravzaprav sem jaz? Zaprla sem usta in jih še enkrat narahlo odprla a ni se mi niti sanjalo kdo sem!
Zdravnik: » Je že uredu. To je skoraj povsem normalno, da se česa ne spomnite, saj ste bili kar grdo pretepeni. Moram vam priznati, da me preseneča, da nimate ničesar zlomljenega, le modrice od udarov!« še vedno mi je nekaj razlagal a jaz ga nisem poslušala. Strmela sem v stensko uro, ki je tiktakala in razmišljala sem kako mi je ime. Kdo pravzaprav sem jaz? Vse skupaj je bila ena ogromna črna luknja. Kar na enkrat sem začela težko dihati in meglilo se mi je pred očmi. Bilo me je strah in dobila sem napad panike. K meni je priteklo ogromno osebja in to je zopet zadnja stvar, ki se jo spomnim.

Moški glas: » Kako je z njo?«
Zdravnik: » Če sem čisto iskren, sem zelo zaskrbljujoč glede nje. Močno je pretepena, da niti ne omenjam druge stvari… Zjutraj je dobila tudi napad panike, zdaj pa spi vse od takrat.«

To so bile besede, ki so me zbudile. Želela sem odpreti oči a nekako ni šlo.

Moški glas: » Kaj pa njena družina? Je sploh prišel kdo?«
Zdravnik: » Nihče! Pravzaprav sploh ne vemo kdo je, kajti ni prijavljena niti med pogrešanimi osebami, sama pa se niti ne spomni kdo je.«
Moški glas: » Ne spomni se?« njegov glas je bil zaskrbljujoč.
Zdravnik: » Ja, to je normalno, saj je imela velik pretres možganov. Kar težko si predstavljam kaj vse je morala dati skozi… Bojim se, da če nebi bilo Vas v tistem trenutku…« nastala je tišina. »Dobro, zdaj grem pogledat še ostale paciente in pridem kmalu nazaj, boste ostali z njo?«
Moški glas: » ja, hvala dr. Mendy. Se slišiva kasneje.«

V sobi je nastala tišina. Želela sem pogledati a oči se niso želele odpreti. Zastokala sem in se rahlo premaknila. Bolečine so bile neznosne. Čutila sem tudi tiste mišice, za katere nisem vedela, da jih sploh imam.
Moški glas: »Hej, pšššt, vse je uredu.« je rekel in me nežno prijel za roko. Njegova roka je bila topla in zelo mehka. »Zdaj si na varnem, nikar ne skrbi« mi je še rekel. Glavo sem obrnila na desno in se potrudila odpreti oči. Pred sabo sem zagledala ogromne rjave oči, ki so strmele vame. »Zdravo!« se mi je nasmehnil in pogledal proti monitorju, ki je bil ob postelji.

. Želela sem mu odgovoriti… » hejla, gotovo se sprašuješ kdo sem…« rahlo sem prikimala, saj je bilo to vse kaj sem bila v tistem trenutku zmožna. » Sem Luke, jaz sem tisti, ki te je našel na ulici.« njegov obraz se je stemnil in postal je resen. » Nikar ne govori, zdaj moraš počivati, da si boš povrnila moči. Dal ti bom mir. Me pa veseli, da si se zbudila.« svojo roko je umaknil iz moje in počasi zapuščal sobo. »Luke« sem s hripajočim glasom iztisnila iz sebe. »Ja« se je obrnil in se rahlo nasmehnil. » Lahko ostaneš z mano?« sem ga vprašala in zakašljala. Hitro je stopil do mene in mi poslušal srce. »strah me je!« sem še izdavila in začela jokati. Zopet me je prijel za roko in se usedel na stol ob postelji, »Seveda, ne bom se premaknil od tukaj!« nežno sem ga pogledala in zaprla oči. Ob njem sem se počutila varno in kaj kmalu sem tudi zaspala.

#A
12. julij 2017
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Končno ena nova zgodba,Next!!!!!!!!!!!!!!!!
12. julij 2017
Next
12. julij 2017
Next!
13. julij 2017
Next +nova bralkaa
13. julij 2017
Next
13. julij 2017
Next
nuuuuujjjnoooooo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
13. julij 2017
» Nee! Prosim nee! Vse ti dam samo prosim pusti me!« je začela kričati. Hitro sem jo prijel za roko in jo miril. »Pšššt, vse je uredu! Tukaj sem, nič ti ne bo!« pogledala me je s svojimi modrimi očmi, ki so bile čisto objokane. Nato je pogledala proti uri, ki je kazala 10 minut do 2 ponoči in zopet pogledala mene.

»Še vedno si tukaj?« je s slabotnim glasom vprašala. » Seveda, saj sem ti obljubil, da se ne bom premaknil od tukaj!« sem ji odgovoril in ji popravil pramen rjavih las, ki ji je lezel na oči » Samo mora te je tlačila, zdaj si na varnem in ne skrbi ves čas bom ob tebi« sem ji zatrjeval. Čeprav sem bil utrujen, saj je moja izmena trajala 32 ur je nisem mogel pustiti same. Niti predstavljati si nisem želel, kaj vse so ji storili. Želel sem si vedeti njeno ime. Dr. Mendy mi je sicer rekel, da ni med pogrešanimi osebami ampak gotovo jo kdo pogreša sem si mislil. Prijela me je za roko in mi jo nežno stisnila »Hvala Luke!« njeno roko sem prijel z obema rokama » Le zaspi nazaj. Ko se boš zbudila bom ob tebi!« počasi je zaspala nazaj, jaz pa sem se usedel nazaj na neudoben stol in poskušal zaspati, kolikor se je pač dalo. Zjutraj so me nekaj čez 5 uro zjutraj zbudile medicinske sestre, ki so prišle preverjat njeno stanje. »pšššt, ni dolgo nazaj, ko je zaspala« sem jih opozoril in se jim rahlo nasmehnil. Nasmehnile so se mi nazaj in potiho opravile svoje delo ter se nato odpravile naprej.
Čez kakšno uro je v sobo stopil tudi zdravnik »Še vedno ste tukaj?« je z začudenjem vprašal. » Včeraj se je zbudila in me prosila, če lahko ostanem z njo. Saj me poznate in veste, da nimam srca, da bi jo kar pustil tukaj čisto samo…« sem odgovoril. » Njeno stanje je stabilno. Ponoči jo je sicer tlačila mora a je kmalu zaspala nazaj.« sem še pripomnil. » dr. Luke, kako dolgo ste že v bolnišnici?« » Imel sem 32 urno izmeno, na hitro sem odšel na malico in našel njo. Vse od takrat pa sem še vedno tukaj. Zakaj?« me je zanimalo. » Nič kar tako vprašam. Aja, da ne pozabim, dr. Perterson vas želi v svoji pisarni.« »Hvala doktor«. Sem na hitro odgovoril in se mu umaknil iz poti, da je lahko pregledal vse monitorje, nato pa se je odpravil proti vratom ter se ozrl nazaj » Dobro delo ste opravili doktor, le tako naprej..« mi je rekel ter odšel iz sobe. Na rahlo sem se nasmehnil sam pri sebi ter se zopet usedel na stol.
»Moraš mi povedati koliko računaš na uro.« sem zaslišal in dvignil glavo. »Hvala ker si bil celo noč z mano!« mi je rekla in me nežno pogledala. Zunaj se je že delal dan in soba je bila prijetno osvetljena s sončno svetlobo. » Dobro jutro tudi tebi.« sem ji odvrnil in se ji nasmejal. Odleglo mi je saj se mi je zdelo, da je njeno počutje precej boljše od prejšnjega dne. »oprosti, ker si mogel spati na tem stolu.« je skesano pripomnila in se želela premakniti. »Nič ni, saj sem ti obljubil, da bom ob tebi in jaz obljubo vedno držim. Ti pomagam?« sem jo vprašal in ji poravnal vzglavnik, da se je počutila boljše. »te zelo boli?« sem še vprašal. » Ni tako hudo, da nebi preživela.« je pogumno odgovorila a v njenih besedah sem začutil ogromno bolečine. »Takole bova naredila.« sem začel. » Za trenutek bom stopil ven, ker me nekdo čaka, da pridem k njemu, nato pa se vrnem in poskusila se bova spomniti tvojega imena ali pa bova začasno našla drugo ime.« sem še dodal ter se ji nasmehnil » Zmenjeno?« »Velja« je na kratko odgovorila. Odšel sem iz sobe, ter se napotil proti dvigalu, ki je bil na koncu hodnika. Bolnišnica je bila že ob 7 zjutraj popolnoma napolnjena. Danes je bil eden tistih dni, ko se je norišnica začela že zelo zgodaj. Še zdaj se nisem navadil, da je v Seattlu toliko ljudi, saj sem prišel iz majhne bolnišnice, kjer je na dan bilo največ 10 bolnikov pa še ti so imeli prehlad ali kaj podobnega. Kmalu sem prišel v 6 nadstropje in se podal v levo, kjer je na velikih modrih vratih pisalo 'Pisarna Dr. Peterson'. Narahlo sem potrkal in stopil noter. »Iskala si me.« sem rekel ter se usedel za mizo. »Ja!« mi je osorno odvrnila. » Mi lahko poveš kaj je bilo vse to?« bil sem šokiran. Nisem vedel kaj je narobe. » Prosim?« sem vprašal začudeno. »Mi lahko poveš kaj za vraga delaš? Nisem te pripeljala iz tiste luknje sem samo zato, da boš lahko noč preživel ob bolnicah ampak zato, da se boš učil!« njen glas je bil oster in jasen. » Ampak mama…« »Nič mama! Tako ne gre več naprej! Prepovedujem ti, da jo še kdaj obiščeš!« » Zakaj mi to delaš?« sem jo obupano vprašal. » Nekega dne mi boš še hvaležen!« mi je rekla ter se usedla za mizo in pregledovala neke preklete papirje. Bil sem tako besen, da raje nisem izustil nobene besede, saj vem da bi jo obžaloval. »To bo vse, zdaj pa me pusti delat!« mi reče ne, da bi me sploh pogledala. Zapustil sem njeno pisarno in zaloputnil z vratami kolikor se je dalo.

(Moja mama, Dr. Peterson)
13. julij 2017
PS. Če vam je zgodba všeč lahko še komu povete za njo.
Ker pa želim, da vam bo res zelo všeč mi lahko date še kakše predloge glede pisanja. Če je premalo opisovanja ali pa karkoli, da bi vam zgodba bila res všeč.
#A
13. julij 2017
Neext!
13. julij 2017
*TumblrGirl*
*TumblrGirl*
Next +nova bralka
13. julij 2017
Next kok dobr pišešš top!
13. julij 2017
nextt
13. julij 2017
neext
13. julij 2017
Next
13. julij 2017
Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next Next SORIII, AMPAK RES EN VELIKKKKKKKKKKKKK Next!!!
13. julij 2017
Z vso silo sem oddrvel na hodnik. »Kdo pa je ona, da mi bo govorila kaj lahko počnem in kaj ne!« sem si po tihem rekel sam pri sebi in pot nadaljeval proti dvigalu. Vsi ki so bili na tistem hodniku so videli mojo jezo in se obračali eden proti drugemu ter šušljali. Najraje bi zakričal nad vsemi naj se brigajo za sebe, a po 1 mesecu pripravništva si nisem želel nakopati nepotrebnih scen. Jezno sem pritisnil na tipko za dvigalo, ki se je moralo prepeljati iz zadnjega, 15. nadstropja. Zdelo se mi je, da ga čakam celo večnost, zato sem se raje podal po stopnicah. Stopnišče je osvetljevala slabotna luč, zato sem moral gledati dobro pod noge, da se nisem spotaknil. Ko sem prišel v 4. nadstropje sem zavil direktno v njeno sobo. Bilo mi je popolnoma vseeno, kaj mi je mama rekla pred nekaj trenutki. Ko sem vstopil v sobo je bila soba popolnoma prazna. Monitorji so bili izključeni, postelja je bila prazna, brez posteljnine, brez nje… v tistem trenutku me je spreletel srh. Pogledal sem proti oknu, čez katerega so bil zagrnjene velike rjave zavese. Soba je bila brez luči popolnoma temna. Malce me je zaskrbelo. Obrnil sem se proti hodniku in zagledal kako čistilka, ki je že bila malce starejša gospa, počasi caplja proti sobi pred katero sem stal.

(čistilka)
Stopil sem do nje in jo vljudno vprašal » Pozdravljeni, vidim, da ste namenjeni v to sobo. Smem vprašati zakaj?« » Ja, da jo pospravim, kaj druga pa misliš?« zagrnjeno odgovori in nadaljuje pot. » Ampak, zakaj?« bleknim, saj mi še vedno ni bilo popolnoma jasno. » Poslušaj mladi mož. Ko mi rečejo pospravi sobo jo pospravim in ne sprašujem zakaj! Zdaj pa če si dobil vse informacije mi dovoliš, da se lotim dela?« me zaključi in se s pogledom usmeri proti sobi. Z roko ji spoštljivo nakažem, češ, da je ne bom motil in lahko nadaljuje svojo pot, sam pa sem se napotil proti mizi na sredi hodnika, kjer so sedele medicinske sestre in me opazovale.

(Miza za katero so sedele medicinske sestre)
» Kako vam lahko pomagam Dr. Peterson?« me je ogovorila ena izmed njih. » Mi lahko poveste kje je bolnica, ki je bila v tisti sobi.« Z roko nakažem proti sobi v katero je ravnokar vstopila čistilka. »Bom preverila« se je oglasila druga in se zakopala v računalnik, da bo našla njeno kartoteko. Kmalu jo je našla, njen obraz se je spremenil. Iz igrivega nasmeha je postal smrtno resen, njene iskrice v očeh pa so izginile. Pogledala me je in nato pogledala nazaj v računalnik. » No kaj ste našli?« sem z malce privzdignjenim glasom neučakano vprašal. K njej so stopile tudi ostale 3 sestre, ki so do tega trenutka zasanjano gledale vame in se mi smejale. » Doktor… emmm.. kako vam naj povem..« je začela. » Ja tako kot je.« sem ji hitro pripomnil. » Veste..« je nadaljevala druga. » Žal mi je ampak, ker niste bili njen doktor in ker niste njen sorodnik vam tega podatka žal ne moremo izdati…« zdelo se mi je da nisem slišal prav, zato sem jih še enkrat vprašal. » Kako prosim?« vse se mi je zdelo zelo čudno. » Žal vam ne smem povedati.« Je odgovorila sestra, ki je poiskala njeno kartoteko. » Dobro« sem hitro in jedrnato odgovoril ter se napotil proti izhodu bolnišnice, da pridem do potrebnega svežega zraka. Nič mi ni bilo jasno. Soba je bila popolnoma prazna, tudi čistilka jo je pospravila, kaj, kaj , kaj pa če je umrla? Saj sobo tako pospravijo samo takrat ko se to zgodi. Postalo mi je slabo, usedel sem se na prvo klopco, ki je bila prosta pred bolnišnico.

(Vhod v bolnišnicno)
Ampak zakaj mi je sploh mar za njo? Poznam jo šele slab dan in niti njenega imena ne vem. »Kaj se dogaja z mano?« sem se po tihem vprašal. Roke sem si zakopal v lase in premišljeval, še v istem trenutku pa sem dobil sporočilo dr. Mendy-ja, v katerem je pisalo.
' Zaradi današnjih dogodkov vam dovoljujem, da si danes vzamete prosto. Z delom nadaljujeva jutri ob 6 uri zjutraj. Dobiva se v operacijski sobi 4. Lep podrav dr. Mendy'.

Upam, da vam bo ta Next všeč
#A
13. julij 2017
*TumblrGirl*
*TumblrGirl*
Next
13. julij 2017
pa sj ni umrlaa ... gotovo je v tej operacijski sobi 4 ne? Next
13. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg