Forum
Živjo punce





Evo, spet sem nazaj. Že kar nekaj časa je odkar sem pisala nazadnje pisala zgodbice na igrah. Torej...odločila sem se, da spet začem s pisanjem zgodbe. Bo 1D fanfiction, vendar sem se odločila za drugačno obliko. In sicer bo zgodba v sedanjosti trejala en dan, drugače bo pa v vsakem delu flashback. Mogoče malo nerazumljivo ampak mislim, da vam bo všeč, ko začnem. Sicer bodo v zgodbi vsi 1D člani, ampak bo v ospredju Harry (zgodba Harry-a in Cassie)

Če bo dovolj odzivov začnem že kmalu
28. januar 2014
Neext ti tolk popolno piss sm brala tud ze en tvoj ff pa je billl popolllnnn:*****
28. januar 2014
next
28. januar 2014
Next
28. januar 2014
neeext
komi čakam
28. januar 2014
heell yeeeeeeeeeeeah *o* can't wait haha :3
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT<3
28. januar 2014
u150249
u150249
Začni
28. januar 2014




Pred vami je prvi del fanfica Better Than Words. Začetno idejo sem malo spremenila. Prvi del se bo dogajal v sedanjosti in bo napisan samo do trenutka, ko naj bi izvedele za kaj se pravzaprav gre, vendar še ne boste. Naslednji deli bodo flashbacki, bo jih kar nekaj in bodo postopoma pripeljali do tega prvega dela in šele takrat boste spoznale za kaj se gre Vesela bom vsake nove bralke in nič nimam proti, če zgodbo oglašujete Še vedno mi lahko linke svojih zgodb pošljete v zasebno sporočilo in jih bom rade volje prebrala.

Enjoy!

-PRVO POGLAVJE-

Odmaknila sem se od velikega okna, skozi katerega sem kar nekaj časa opazovala temno nebo prekrito z nešteto zvezd in si ogledovala mesto, ki nikoli ne spi. London je čudovit, magičen in obožujem ga, odkar sem se pred petimi leti preselila sem s skrajnega severa Velike Britanije. V večerih, ko si zaželim tišine in miru se pogosto usedem na naslonjač, ki stoji ob oknu in opazujem reko Temzo, ljudi, ki brezskrbno hitijo po ulicah in si sproti ogledajo kakšno izložbo prestižne trgovine. Opazujem pare, ki si izkazujejo nežnosti in družine, ki se z majhnimi otroci zabavajo v parku. Želja po samostojnem življenju me spremlja vse od osemnajstega rojstnega dne, ko sem si neznansko želela uspeti kot modna oblikovalka. Kljub vsem prepričevanjem družine, solzam moje mame in mojim občutkom krivde, da bom pri osemnajstih letih in pol zapustila kraj, ki je bil zame dolgo časa edino poznano mesto, sem si v nekaj mesecih našla stanovanje v Londonu in se zaposlila kot modna oblikovalka pri eni največjih agencij v mestu. Je bilo težko? Zelo. Težko je bilo hoditi od agencije do agencije in prositi za delo, od ogleda enega stanovanja do drugega. Naposled se je vse končalo prav tako kot sem si želela.





Pogledam na zapestno uro z drobnimi kristalčki, ki mi jo je podarila mami preden sem prišla v mesto in opazim da je že skoraj deset. Dolge rjave lase imam še vedno skrbno zavite v brisačo in moje telo se še vedno greje v kopalniškem plašču. Ugasnem luč v dnevni sobi in se po ozkem hodniku odpravim do spalnice, kjer si vzamem čas, da se pripravim na spanje. Kot vsak večer si v kuhinji pripravim čaj in ga za nekaj časa pustim na kuhinjski mizi, da se ohladi. Vmes skočim po kup revij, ki jih vsak dan prinesem iz službe in iz katerih črpam navdih za naslednje kreacije. Skrbno si označim vsako stran, ki bi mi utegnila priti na pomoč in si ideje zapišem v zvezek, ki je že popolnoma porisan in popisan. Če bi ga izgubila bi se mi verjetno podrl svet. Lahko rečem, da je moje življenje urejeno. Že od nekdaj imam navade, ki krojijo moje dneve. Vsak dan pokličem domov, vsak večer si pripravim čaj, vsak dan zjutraj pregledam novice dneva. In sovražim, kadar mi kdorkoli uniči načrte.
Medtem, ko listam že tretjo revijo in kracam po zvezku, me zmoti močno ropotanje in kmalu prepoznam, da prihaja iz hodnika. Spravim se s stola in se s počasnimi koraki odpravim do vhodnih vrat. Med potjo zavijem z očmi, saj oseba kar ne neha trkati. Zavrtim ključ in sunkovito odprem vrata ter zagledam njega, osebo, ki jo najmanj pričakujem. Osebo, ki mi je nedvomno spremenila življenje. Na žalost pa ne znam povedati ali mi ga je spremenila na bolje ali na slabše.





“Harry,” je vse kar lahko rečem v tem trenutku. Medtem ko mirno stojim med vrati se v meni dogaja pravi vihar čustev. Jeza, ljubezen, veselje, razočaranje, obup, poželenje, strah. Vedela sem da bo prišel, na to sem bila tako rekoč pripravljena.
“Verjetno veš zakaj sem tukaj,” odvrne on, malce napadalno in me pri tem nepretrgoma gleda v oči. Dobro ve, kako me njegov pogled privlači, kako je zmeraj dobil vse kar je hotel, če je le lepo pogledal. Nekaj časa sem samo negibno stala in preučevala njegove obrazne poteze. Trenutno ni bil tisti brezskrbni Harry, ki ga vsi poznamo.
“Lahko si mislim, po pravici povedano sem te pričakovala. Vseeno pa si nisem mislila, da boš ob desetih zvečer prinorel v moje stanovanje,” rečem sarkastično in čakam na naslednji korak.
“Me ne boš povabila naprej?” Za nekaj korakov se premaknem nazaj in mu nakažem pot v dnevno sobo. Potiho zaprem vrata in se mu pridružim. Usedem se na snežno belo sedežno nasproti njega, brez da bi mu gostoljubno ponudila čaj ali sok. Vsekakor sem prepričana, da je za oba bolje da sva čim dlje drug od drugega. S telesom se pomakne naprej in roke nasloni na kolena.
“Zakaj mi nisi povedala?” reče ostro s trpečim izrazom na obrazu. Seveda sem vedela, da bo vprašal, to je jasno. Vseeno pa sem upala, da mi je ostalo še nekaj minut, da si izmislim popolni odgovor.

Prvi del je za vami, mnenja, pohvale, kritike, bi kej spremenile?
29. januar 2014
Next
29. januar 2014
*o*
neeeeeeeeeeeext
29. januar 2014
neeext
29. januar 2014
Neextt
popolnoo :**
29. januar 2014
next
29. januar 2014
awweeesommeeee *O*
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext<3
29. januar 2014
-DRUGO POGLAVJE-

- flashback, 5 let nazaj -

“Cassie, si prepričana, da si želiš tega? Se ti ne zdi, da je bila prehitra odločitev? Sploh ne veš kako te bomo pogrešali.” Mami se s solznimi očmi obrne k meni, ko pospravi še zadnjo škatlo v kateri so bile moje stvari. Že celo dopoldne sva pospravljali in urejali moje novo stanovanje. Ostala nama je samo še spalnica in vesela sem, da sva že pri koncu. Obrnem se v njeno smer in jo močno objamem. Pogrešala bom njene nasvete, njeno dobro voljo, način, kako me je zmeraj potolažila, ko je bilo kaj narobe.
“Samo dve uri bova narazen. Konec koncev sem še vedno v Veliki Britaniji,” jo skušam pomiriti, ona pa mi nežno obriše solze, ki mi polzijo po licu.
“ Vsak dan me pokliči, prav? Če bo kaj narobe, v istem trenutku pridem k tebi.” mi naroči in rahlo pokimam. To je jasno, brez njenega glasu verjetno ne bi zdržala več kot en dan.
“ Nič ne bo narobe, če pa bo, te pokličem, obljubim.” Videti je pomirjena, ko ji zagotovim, da bo pri meni še vedno na prvem mestu. Vedno sem bila njena majhna punčka, njena prvorojenka. Kovčke, kjer so bila oblačila pospravim v veliko omaro in pogledam če je še kaj, kar bi morala narediti. Zadovoljno se ozrem po sobi in občudujem najino delo.

***

“ Mami se spomniš Liama?” jo vprašam, medtem ko pripravljam malico, saj sva se odločili, da si končno vzameva premor. Urejanje stanovanja in praznjenje vseh teh vreč in škatel zna biti res utrujajoče.
“Liam Payne?” Pokimam in postavim sveže pečene rogljičke na mizo. “Seveda se spomnim. Nekaj let sta bila popolnoma neločljiva. Vse dokler se niso preselili. Nikoli ne bom pozabila, kako sta se skrila v upanju, da bi te preprečilo njihov odhod.” Moje ustnice se ukrivijo v nasmešek, ko se vrnem v čas, ko sva bila oba stara šest let. Res je, bila sva najboljša prijatelja. Potem… no potem se nisva nikoli več videla. Jaz sem zamenjala šolo in on je šel na X factor.
“Poklicala sem ga. Našla sem njegovo telefonsko številko, na začetku me sploh ni prepoznal,” rečem ogorčeno in nadaljujem. “Ko je dojel da ga kličem jaz, je bil resnično vesel. Šele takrat sem spoznala kako ga pogrešam.” Mami me prime za roko, verjetno je vesela, da ne bom sama tukaj. Da bom imela nekoga, na kogar se lahko zanesem.
“Vesela sem, da sta se ponovno slišala. Komaj čakaš, da ga vidiš?” Pokimam in si natočim že drugo skodelico toplega kakava. “Zmenjena sva, da se dobiva danes zvečer. Zanimivo je, kako je kljub slavi in uspehu še vedno tako preprost. Isti Liam, kot je bil v osnovni šoli. Tisti Liam s katerim sem preživela vsak prosti trenutek dneva.”
Mami pokima in pogleda na stensko uro. “Mislim, da bom morala iti, pozno je že. In čaka me še dolga pot, da pridem nazaj. Cassie pazi nase in, no saj veš, pokliči me. Zapomni si, da te imam najraje na svetu.” Močno jo objamem in jo pospremim do vhoda. Ko gledam kako hodi po stopnicah in mi še zadnjič pomaha, lahko vidim njene solzne oči. Vem da se močno zadržuje, da ne bi padla v histerični jok. Zaprem vrata in se ponosno razgledam po stanovanju. Končno je tako, kot bi moralo biti. Čisto in urejeno, takšno kot sem si ga želela. Pomislim na to, da bo moj prvi večer v Londonu popoln. Zopet skupaj z najboljšim prijateljem.

Vem, da je bil ta del bolj dolgočasen, ampak obljubim, da bo že naslednji bolj zanimiv. )
30. januar 2014
next... pa ni dovgočasn
30. januar 2014
Next
30. januar 2014
u140555
u140555
neeeeext
30. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeext
30. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeext<3
30. januar 2014
kak lahk rečeš da je dolgočasn?!
to akjgbkshdvs *.*
neeeeeeeeeeeeeeext
30. januar 2014
next!
30. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
nova bralka
30. januar 2014
u80842
u80842
TO JE ZAKON! Hvala da si mi poslala link ta zgodbica je fenomenalna
Neeeeeeeeeeeeext!!!
30. januar 2014
Me veseli, da vam je zgodba všeč! Nisem pričakovala takšnega odziva že po drugem delu
30. januar 2014
Neexttt to je *PERFECT****
30. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!!!
31. januar 2014
neext
31. januar 2014
next
31. januar 2014
-TRETJE POGLAVJE-

“Cassie, danes te peljem v klub, rad bi te predstavil fantom. Dobiva se pred tvojim stanovanjem. Komaj čakam, da te spet vidim. Sploh ne veš kako sem te pogrešal. Liam xx” sem naglas prebrala sporočilo in živčno prepletla prste. Tega sem se najbolj bala - da me bo predstavil skupini. Vedela sem, da je to neizogibno, če želim še kakšen dan preživeti z njim, vseeno pa sem upala, da bova po tako dolgem času prvič sama. Sploh ne vem če me bo prepoznal, videla se nisva že nekaj let. Bala sem se njihovega odziva. Jim bom všeč? Če jim ne bom, bo moje prijateljstvo z Liamom verjetno končano? Ali ne? Zavedam se, da so fantje Liamu kot bratje in da je prekleto pomembno, da nanje naredim dober vtis. Zavedam pa se tudi, da je on edina oseba, ki jo sploh poznam tukaj v Londonu in da ga zdaj zares potrebujem v svojem življenju. Telefon sem položila na leseno mizico ob televiziji in začela z izbiro oblek za današnji večer. Odprla sem veliko omaro in po dolgem razmisleku izbrala črno obleko, ki mi je segala do kolen in je odlično pristajala moji postavi. Konci rokavov so bili okrašeni z zlatimi kamenčki in temu primerno sem kombinirala zlate salonarje. Izbrano kombinacijo sem položila na posteljo in se odločila, da se kljub temu, da je do našega srečanja še približno tri ure odpravila v kopalnico in se počasi in umirjeno uredila.

***
Nad odsevom, ki sem ga zagledala v ogledalu sem bila zadovoljna. Dolgi rjavi lasje so se mi v kodrih vili čez ramena, medtem ko se je črna obleka popolno prilegala mojemu telesu. Visoke pete so mi dodale kar nekaj centimetrov, kar mi je bilo všeč, saj drugače ne presegam 160 centimetrov. Moje trepalnice so bile daljše in močneje poudarjene kot po navadi, ustnice pa so se bleščale odtenku živo rdeče. Če povem po pravici sploh ne vem zakaj se tako trudim. Si res tako močno želim, da me sprejmejo? Verjetno. Sem živčna, ker so najbolj slavna peterica na svetu? Mislim, da ne. Običajno sploh ne namenjam toliko pozornosti popolnemu izgledu, preprosto se mi ne da celo jutro viseti v kopalnici in skrbeti, da bo vsak košček mojega obraza skrbno zakrit za debelo plastjo ličil. Popravim si uhane in zagrabim majhno črno torbico, ki sem jo malo prej odložila na kavč. Ugasnem luči, da stanovanje na enkrat zajame popolna tema. Skrbno zaklenem vrata in se previdno odpravim po stopnicah do vrat, kar je bilo zaradi visokih pet težje kot po navadi. Tokrat sem bolj preklinjala dejstvo, da v bloku ni dvigala, kot takrat, ko sva z mami nosile težke škatle in kovčke iz avta v stanovanje.
Zunaj me je zadel hladen Londonski zrak in močneje sem se stisnila v plašč, ki je bil že tako zapet čisto do vratu. To, da so mi noge skoraj zmrznile, mi verjetno ni treba posebej poudariti. Nekaj časa sem čakala in pozorno spremljala telefon, če bi mi slučajno poslal sporočilo ali me poklical. Resnično sem upala, da ve, kje je moje stanovanje in da bo prišel v roku petih minut. In imela sem prav. Na parkirišču se je ustavil velik črni range rover.





“Cassie?” je zaklical Liam takoj ko je zvezdniško izstopil iz avtomobila. Na obrazu se mi je narisal širok nasmeh in kakor hitro sem lahko, sem mu stekla v objem.
“Liam, tako sem te pogrešala,” sem rekla takoj, ko sva se ločila in sem ga lahko pogledala v obraz.
“Tako si se spremenila. Verjetno te na ulici sploh ne bi prepoznal.” Predvidevam, da sem ob njegovi opazki rahlo zardela, vendar je bilo res. Imel je prav, spremenila sem se, zelo. Včasih sem imela kratke svetlejše lase in velika očala. In moj stil definitivno ni bil podoben sedanjemu.
“ No, tudi ti nisi isti. Ampak za razliko od tebe, te jaz lahko vidim vsak dan.” Ob mojem komentarju se je nasmehnil in me objel okoli ramen, ko me je vodil do vrat avtomobila.
“Pogrešal sem te. Tako sem vesel, da si me poklicala,” je šepnil, preden je odprl vrata in so me fantje v en glas pozdravili.
“ Niall, Zayn, Louis, Harry.. to je Cassie,” me je hitro predstavil in z vsemi smo si izmenjali roke. Razen z Louisom, ki me je močno stisnil v svoj objem. Zanimivo prvo srečanje, moram priznati.
“Liam nam je zadnje dni veliko govoril o tebi. Res je vesel, da si ga kontaktirala,” je pojasnil Harry in si izmenjal pogled z Liamom, ki je v znak odobravanja odločno pokimal.





Takoj ko smo prispeli do kluba sem opazila, da je bil poln. Že zunaj se je vila cela vrsta obiskovalcev. Liam me je prijel za roko in z glavo nakazal naj mu sledimo do vhoda. Varnostnik, ki jih je očitno poznal, nas je spustil notri, kljub temu, da je bilo pred nami več kot dvajset ljudi. Razgledali smo se naokoli in kar naenkrat smo bili ločeni. Niall in Louis sta se odpravila proti točilnemu pultu, Zayn je Liama pospremil do plesišča, no in jaz sem ostala sama.
“Te lahko prosim za ples?” sem zaslišala za sabo in se obrnila proti visoki postavi. Očitno nisem ostala čisto sama. Harry je z nasmeškom stal pred mano in me prijel za roko, ko sem pritrdilno pokimala.
In tako se je vse skupaj začelo…
31. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg