Forum
hoj
Tole bo zgodbica o najboljših prijateljicah, ki ju kruta usoda loči, ko ena izmed njiju umre. S smrtjo se ji konča staro življenje in začne novo... (vključeni bodo nadnaravni pojavi )
Prijateljici bosta mogli premagati težke preizkušnje, da bosta nekega dne spet združeni.

Upam da vam bo všeč.

P.S. komentirajte po mili volji, sprejemam tudi kritike
23. junij 2013
Pred desetimi leti.

"Aisha, počakaj me!" sem sopihala. Tekla sem za njo po z rožami poraslemu travniku in si privzdvigala zeleno krilo, da se ne bi spotaknila. Aisha se ni pustila motiti. Še naprej je tekla, rahlo skodrani rjavi lasje pa so vihrali za njo, dokler ni prispela do drvesa. Zavrtela se je okoli njega in se mi navihano smejala, ko sem tekla do nje. Končno sem jo dohitela in izmučena sem lovila sapo. "Pridi sem Sophie," se je nasmehnila. Stopila sem k njej in jo radovedno opazovala. Videla sem iskrice v njenih čokoladno rjavih očeh. Potem pa si je nadela resen izraz. Vprašala me je: "Sophie, sva prijateljici?" "Seveda sva prijateljici," sem presenečeno pisknila. "Pa ne samo prijateljici. Najboljši prijateljici!" sem se popravila, ko sem premagala osuplost nad tem, da kaj takega sploh vpraša. "Potem bova vedno skupaj?" je spet resno, skorajda otožno vprašala. "Ja, Aisha vedno bova skupaj," sem ji odgovorila in jo prijela za drobne ročice. Gledali sva se naravnost v oči. "Glej," sem tiho rekla, ko je preteklo nekaj časa. Iz las sem si potegnila rdeč trak, s katerim so bili speti in ji z njim pomahala pred nosom. "Tole bom privezala sem." Trak sem s trdno pentljo zvezala okoli veje drevesa. "To je znak najinega neminljivega prijateljstva," sem se ji nasmehnila. Na obraz se ji je prikradel njen značilni navihan nasmešek. "Hvala Sophie," se je iskreno zahvalila. Prijela me je za roke in skupaj sva plesali okrog ravno cvetoče češnje. Bili sva samo ona in jaz. Svet je izginil in z njim tudi skrbi. Tedaj so se sanje razblinile in vrglo me je nazaj v kruto resničnost.
________________________________________________________________________________

Takole, malo za pokušino. Vam je všeč? Nadaljujem?
23. junij 2013
"Sophie? Sophie! Zbudi se spet te tlači mora." Čutila sem, da me nekdo rahlo trese, obraz pa sem imela čisto moker. "O bog, saj si čisto objokana," je zaskrbljeno rekel moj brat dvojček Sam. Obrisal mi je solze in me objel. "Aisha?" je vprašal. Še bolj sem se začela tresti in ihteti. To mu je povedalo vse. "Sophie," je nežno zašepetal. "To traja že šest mesecev, si ne bi poiskala druge prijateljice? Nekoga, ki mu boš lahko zaupala?" "Tebi lahko zaupam," sem jokala naprej. "To ni isto. Jaz sem tvoj brat. Sophie prosim. Zame. Vsaj poskusi se spet vključiti v družbo." Pogledala sem sliko na nočni omarici. Aisha. Do ušes nasmejana kot vedno. Kako dolgo že nisem videla tega nasmeha...
Sam me je spustil iz objema in se nasmehnil. "Ko boš pripravljena, pridi na zajtrk" se je trudil vedro povedati, toda glas se mu je še vedno tresel. Moje vsakodnevno jokanje ga zelo prizadene. "Sammy," sem se iskreno nasmehnila, "hvala." Potrepljal me je po rami in odšel iz sobe. Zavzdihnila sem. Bila sem čisto prepotena. Navadila sem se že zjutraj prhati. Vse odkar Aishe ni več sem čustvena razvalina. Doma. Ko staršev ni. Mami in očka ne vesta, da vsako jutro doživim živčni zlom, da me ponoči tlačijo more. Če ne bi bilo Sama... O tem nočem razmišljati. Ko sem se oprhala, sem si spela svetle lase in se nahitro naličila. Oblekla sem si belo srajco in kavbojke. Kot vsak dan, sem tudi danes slonela na lijaku, zrla v oči svojemu odsevu in si govorila: "Saj bo šlo Sophie, nasmehni se. Preboli. Aisha bi bila jezna, če bi vedela, da si takšna zaradi nje." Nadela sem si svoj najboljši zlagani nasmešek in se spustila po stopnicah v kuhinjo. Vsi so že bili za mizo. Mami, očka, Sam in najmlajši član družine Steven. "Palačinke!" se je drl in tolkel z žlico po mizi. Sedla sem zraven njega in se spogledala s Samom. Zavil je z očmi in se nasmehnil, kakor da se zjutraj ne bi nič zgodilo. Kakor, da ne bi že šest mesecev objokavala mrtvo prijateljico. Če je Sam ve čem dober, je v varovanju skrivnosti. Na mizi so bile Stevenove težko pričakovane palačinke. Vzela sem eno in jo počasi jedla. Že nekaj časa nimam apetita. "Kdaj odpotuješ očka?" je z zanimanjem vprašal Sam in si v usta stlačil kar dve palačinki. "Ta vikend za nekaj mesecev. To je res edinstvena priložnost. Zaslužil bom dvakrat toliko kot sedaj!" "Robert, podaj mi prosim nož," je osorno zahtevala mami. Še vedno se ni sprijaznila z očkovim službenim potovanjem v Francijo. "Sally..." je začel očka a ga je Sam prekinil: "Očka, mami saj vaju imam rad, ampak tole pričkanje mi že najeda." Mama se mu je kislo nasmehnila Sam pa je vstal od mize. "Greva?" je nestrpno vprašal. "Mhm," sem se strinjala in tudi vstala. Sam je Stevena pogladil po laseh in odpravila sva se na avtobus. Med potjo sva sproščeno kramljala. Sam mojih sanj nikoli ne omenja. Ne mara biti vsiljiv. Do avtobusne postaje nimava daleč, tako je pot minila kot bi mignil. Na avtobusu ne sediva skupaj, on ima svoje prijatelje, jaz pa svoje. Ko sva se ločila me je rahlo stisnil za roko in mi s tem pokazal, da ga še vedno skrbi zame. Zrinila sem se k svojim prijateljem in sedela z njimi. Nisem se veliko pogovarjala. Od nekdaj sem redkobesedna. Vožnja do šole mi je vedno mučna. Poslušati moram prijateljice, ko opravljajo se s smejijo in šalijo, hkrati pa obdržati svoj zlagani vedri izraz. Kako naj uživam, ko pa vem, da nikoli več ne bom videla Aishinega nasmeha?

Sophie (jaz)
http://thestylebugs.com/wp-content/uploads/2012/09/blonde-blue-eyes-full-lips-girl-lips.jpg
Aisha
http://1.bp.blogspot.com/-oBKugGE5AY4/TkQcKR2nHsI/AAAAAAAAAx8/G8FVtBsPIac/s1600/cute-girl-katherine-mcphee_1024x768_23805.jpg
Sam
http://images4.fanpop.com/image/photos/20000000/Alex-Pettyfer-alex-pettyfer-20059728-1280-960.jpg
23. junij 2013
Aisha leži na moji postelji in se smeši kdo ve čemu. Tako pogosto se smeji, da je to že povsem samoumevno. Obrne se k meni, ki sedim na stolu in me navihano gleda. "Si že bila kdaj v Londonu?" me naenkrat vpraša. Z vprašanjem ne je popolnoma zmedla. "Kaj? London? Pa saj veš, da še nikoli nisem šla iz države!" "Oh škoda. V Londonu je lepo," zavzdihne in se zazre nazaj v steno. "Aisha, nikoli še nisi bila v Londonu," mi gre na smeh. "Oh, ampak pravijo, da je lepo. Enkrat greva skupaj v London. Ti in jaz. Zabavno bo." "Če ti tako praviš, potem pa greva," se ji nasmehnem in iztegnem mezinec. "Mezinčkova obljuba?" veselo vprašam. "Mezinčkova obljuba," potrdi in svojega preplete z mojim. To je bila ena mnogih obljub, ki sva jih sklenili in sva vedeli, da se ne bodo nikoli uresničile, a sva jih vseeno ohranili v srcu.

"Sophie za božjo voljo!" se zadere razredničarka. "Prosim?" zmedeno vprašam. "Nekaj te je vprašala," mi šepne Evelyn, tiho dekle, ki sedi poleg mene. Kdo ve zakaj se mi zdi malo živčna. Pogled odmaknem od nje in se zagledam v učiteljico, ki razdraženo ponovi vprašanje jaz pa ji enako razdraženo odgovorim. Nisem jezna nanjo. Nase sem jezna. Kaj mi je da spim med poukom? Globoko vdihnem in se zberem. Poskušam slediti snovi, pa me ves čas nekaj nervira. Moja klop se trese. Začudeno strmim v tresočo se mizo, nato pa pogledam okoli sebe. Ne trese se klop, temveč Evelyn. "Hej!" živčno šepnem. "Evelyn! Si vredu?" malo glasneje vprašam. "Evelyn!!" sedaj že histerično kričim. Nato pa tema.

"Aisha!" jočem. "Aisha nehaj! To ni smešno!" kričim nanjo, ki se mi trese v naročju. Okoli naju se zbirajo radovedni študentje, nahajava se namreč sredi šolskega hodnika. "Takrat začutim hlad. Kot bi se okoli mene naredila meglica hladu. Aisha otrpne. "Aisha," ihtim. "N-ni smešno," ves čas ponavljam. Del mene upa da je vse samo igra, da bo vsak čas odprla oči in se mi nasmehnila češ "pa sem te!". Ampak to se ne zgodi. Hlad okoli mene izgine, a občutek imam, da mi ga je malo ostalo v srcu. Neznane roke me odtrgajo od Aishe, jaz pa še vedno grabim za njo.

Grozni spomin izgine, na obrazu čutim solze. Globoko vdihnem in zatrzam s trepalnicami. Oči ne morem povsem odpreti. Kdove zakaj sem izmučena. Ugotovim, da ležim ve naročju nekoga. Nekaj mokrega mi pade na obraz, zmrazi me po vsem telesu. Počasi začnem odpirati oči. Nad seboj zagledam Sama. "Sam, kaj...?" hripavo izdavim a me Sam utiša: "Sophie mrtva je. Evelyn. Mrtva. Žal mi je," reče in glas se mu zlomi. Ugotovim, da solze na mojem obrazu niso moje, temveč njegove. Počasi se spravim k sebi. Izvijem se iz Samovega objema in analiziram dogodke. Evelyn je mrtva. Umrla je na isti način kot Aisha. To ni naključje. Poskusila sem vstati in vs istem hipu me je podprlo 5 parov rok. Sam ni edini, ki ga skrbi zame. "Em.. Vredu sem fantje," se ne preveč prepričljivo nasmehnem in se odpravim iz učilnice. Ne menim se za Sama, ki me kliče nazaj. Skrivnostne smrti bom raziskala in pika.
23. junij 2013
"To ne more biti dobro zate," godrnja Sam. Že vso noč sem na računalniku in iščem podatke o teh nenavadnih smrtih. Postajam vse bolj jezna. Nikjer ne piše nič o tem srhljivem hladu, nič sumljivih smrtih. "Ne smem obupati," si rečem. "Morda moram na stvari pogledati iz drugega zornega kota.." a tok misli mi prekine Sam, ki z odločnim udarcem zapre moj laptop. Upam, da ni česa zlomil. "Zmešan si!" šokirano izjavim. "Reče dekle, ki ob štirih zjutraj google tresavico!" mi vrne. "Sam moram vedeti!" zajokam. "Pravico imam vedeti kaj se se zgodilo Aishi!" Moje solze ga tokrat ne ganejo. "Sophie, srčni napad je bil!" "Dvakrat?" "Naključje pač!" "Aja? Nebi rekla!" "Sophie, to je noro!" "Sem te prosila, da si tukaj?" "Sophie prosim.." "Sam ta trenutek se poberi iz moje.." moje ogorčeno šepetanje prekine odpiranje vrat. "Zakaj se pa prepirata?" Radovedno vpraša Steven. "Ah nič ni," se mu nasmehne Sam. "Pridi, te bom pospremil nazaj v posteljo." reče in ga prime za roko. "Tudi Sophie gre v posteljo kajne?" zanima Stevena. Sam me prebode s pogledom. "Ja," zavzdihnem. "Tudi jaz grem spat." Sam se zadovoljno nasmehne in s Stevenom zapusti sobo. Razočarano se vržem na posteljo in strmim v strop. Mogoče sem si res vse samo domišljala. Mogoče ni nič na tem. Že po nekaj minutah zaspim. Zanima me, kateri spomin bom podoživela tokrat...
Steven:
http://www.frostedproductions.com/images/indexslideshow/blue-eyed-boy.jpg
________________________________________________________________________________

Hej, prosim, komentirajte res me zanima če vam je všeč ali pa naj sploh ne nadaljujem?
23. junij 2013
Skupina štirih ljudi sedi okoli mize. Toda na mizi ni hrana, temveč polno papirjev in prenosni računalnik. Za računalnikom sedi sicer čeden moški, ki pa ima nemarno dolge lase in se mršči v ekran. Zraven njega na mizi na pol leži fant in s pogledom počasi preletuje list, ki ga drži v roki. Vsake toliko otrese z glavo, ker ga motijo rdeče pobarvani lasje, ki mu silijo v oči. Malo bolj zbran od njega se zdi fant, ki mu sedi nasproti. Edino, ki pri mizi kaže veselje je neko kitajsko dekle, ki živahno brska po listih in si vneto izpisuje na papir. Tedaj fant z rdečo emo pričesko zavzdihne: "Jax tukaj ni ničesar, samo čas zapravljamo!" "Felix," potrpežljivo začne dolgolasec, ki mu je očitno ime Jax, "dve sumljivi smrti v istem mestu? To ne more biti naključje." "Ampak Dæmonium tega običajno ne počne. Še nikoli nismo imeli dveh žrtev v enem mestu! Medtem ko se ukvarjamo z navadnimi duhovi, nam Dæmonium beži!" "Tudi, če imaš prav," se oglasi dekle "moramo ostati in pomagati. Če bomo sedaj odšli, bodo nadaljne smrti naša krivda! Ne moramo dopustiti, da nastradajo nedolžni ljudje." Felix že odpre usta, da bi ugovarjal, a ga fant nasproti njega prekine: "Xo ima prav. Dæmonium bo že počakal." "Ampak Zane, Dæmonium bo ubil več ljudi kot bi jih ta duh. Vsi uspehi zahtevajo žrtve. Vsaka minuta nam je pomembna. Če bi se osredotočili na Dæmoniuma, bi rešili več ljudi." Jax zavzdihne. "Felix saj te razumem, ampak če smo že prišli sem, bomo primer speljali do konca." "Kakšnega konca? Nobenih sledi nimamo, premalo dejstev!" se razburi Felix. "Oh, meni se pa ne zdi tako," ga zavrne Jax. "V obeh primerih imamo isto pričo. Zaslišati jo moramo." "Ah, no prav," se Felix končno vda in k sebi potegne pero in listek. "Ime?" pričakujoče pogleda Jaxa. "Sophie. Sophie Reads."
Jax:
http://2.bp.blogspot.com/-R95muNurIlE/TyI3b1XteDI/AAAAAAAAADo/lzvHL9niyFU/s1600/ben-barnes-the-seventh-son.jpg
Felix:
http://images2.wikia.nocookie.net/__cb20110504170724/chataboutheroesrp/images/a/a8/Red-black-emo-guy-hair-style.jpg
Zane:
http://static.wix.com/media/0438e9_4a3e5b218d5a85eb51adaaacd313c975.jpg_srz_740_475_85_22_0.50_1.20_0.00_jpg_srz
Xo:
http://galleryheart.com/wp-content/uploads/2012/01/Beautiful-Chinese-Girl-7.jpg
24. junij 2013
Ogorčena se prebudim. Kaj je bilo to? To ni bil moj spomin. Ni bila nočna mora. Zdelo se je kot nekakšna vizija. Ne razumem. Kdo so ti ljudje? In zakaj se pogovarjajo o duhovih? In kaj imam jaz s tem? Je to povezano z Aisho? Oh ne, zares se mi je začelo mešati. Včeraj sem Aishino smrt preveč premlevala, zdaj pa imam nore sanje. Da, to bo. Razum se je poigral z mano. Te zmešane sanje bom preprosto pozabila. Šok ublaži rahlo trkanje na vrata. "Em, Sophie?" se oglasi Sam. "Lahko vstopim?" "Ja," ga povabim. Za sanje mu ne bom povedala. Prestrašilo bi ga. Sam sede zraven mene in se mi kislo nasmehne. "Oprosti za zjutraj," naenkrat zavzdihne. "Zaspan sem bil, pa še skrbelo me je zate. Jaz.. Lahko bi vedel, da boš poizkušala najti razlog na njeno smrt. Nisem se hotel prepirati s tabo." "Vredu je Sammy," ga pomirim. "Veš veliko sem razmišljala o tem. Zdi se mi, da bom nehala. To.. ni dobro zame. Ves čas sem nesrečna, ker ne prebolim Aishe. Če povem čisto po pravici, je niti nisem hotela preboleti. In nimam nove najboljše prijateljice, ker bi se počutila krivo, če.." Sam me je prekinil, ko me je objel. "Res sem si oddahnil. In danes te niso tlačile more kajne?" "Prav imaš" se nasmehnem in se izvijem iz objema. "Zdaj se pa le pripraviva na šolo." Sedaj se zasmeje Sam. "Kakšna šola? Sophie, sobota je." "Oh, ampak to pomeni, da očka odhaja." Sam že odpre usta, ko v sobo stopi mama. Bila je lepo oblečena, za sabo pa je vlekla kovček. "Mama, kaj.." se začudim. "Zraven grem," mi odločno pove. "Stara sta sedemnajst let, prepričana sem, da bosta nekaj mesecev zmogla skrbeti drug za drugega." "Že, ampak kaj pa Steven?" "Steven je že pri teti," mi pove, nato pa se obrne k Samu: "Nobenih zabav pri nas doma, nobenega ponočevanja, policijsko uro imata ob polnoči in da niti ne pomislita na kajenje in pijančevanje. Pazi na svojo sestrico Sam." "Sestrico..." zagodrnjam. Od mene je starejši natančno dve minuti. Mami naju oba še enkrat objame in gre. Takoj, ko se sliši zapiranje vhodnih vrat, Sam skoči na noge. "No, grem planirat zabavo," se nasmehne in izgine skozi vrata. Nisem čisto prepričana. če se šali, ali misli resno. Pri Samu nikoli ne veš. Uf, hišo imam popolnoma zase, če ignoriram Sama. To bo nov začetek, se odločim. Aisho bom pogrešala, žal mi bo za njo, a jo bom izpustila. Našla si bom nove tesne prijatelje. Z nasmehom sedem na posteljo. "Vse bo še dobro," si tiho rečem.
Tedaj pa pozvoni pri vratih.
________________________________________________________________________________

Saj nočem težit, ampak prosim prosim komentirajte. Če vam zgodba ni všeč mi to povejte
pa tudi kakšen next mi ne bi bil odveč
24. junij 2013
Zavzdihnem in stečem po stopnicah do vhodnih vrat, na katerih je pripet listek z napisom: "Pridem čez nekaj ur. Šel sem nakupovat robo za zabavo. ;-)
-Sam"
Očitno je mislil resno. Ampak on verjetno ni pozvonil. Misleč, da je kateri od sosedov, ali Samovih prijateljev odprem vrata. Potem pa šok. Pred vrati ne stoji poznana oseba. Ni prijatelj, znanec ali sosed. Pred vrati stoji rdečelasi fant s čemernim izrazom na obrazu. Vidi se, da mu je odveč hoditi naokoli. Zavzdihne in naveličano reče: "Živjo, jaz sem Nate Summers, iščem podatke za naš šolski časopis in imam nekaj vprašanj za Sophie Reads. Je morda v bližini?" Ko to pove obstane in pričakujoče gleda, meni pa zastane srce. To ne more biti res. To se ne dogaja. Za nekaj sekund zaprem oči in jih nato spet odprem. Še vedno je tam. Z enakim izrazom kot prej. Je to sploh mogoče? Bi to res lahko bil.. "Felix?" šepnem. Felix presenečeno dvigne obrv. "Kako veš...?" a vprašanja ne more dokončati, ker mu vrata zaloputnem pred nosom. Hitro jih zaklenem in stečem po stopnicah v svojo sobo. Ne menim se zanj, ko me kliče naj odprem. Pred vrata sobe v strahu potisnem nočno omarico. Sedaj je začel razbijati po vratih. Panično se oziram okoli sebe in iščem predmet s katerim bi se lahko zaščitila. Na tleh opazim nočno lučko in jo zagrabim. Nato čakam in poslušam ropotanje iz pritličja. "Sophie, zadnje opozorilo!" ga slišim reči. Zatem pa vzdih in nato tišina. Je odšel? Upam da je obupal. Ne. Iz pritličja se zasliši tresk, glasnejši od močnega trkanja. Podrl je vrata. Slišim pomikanje po stopnicah. In nato koraki proti moji sobi. Srce mi razbija. "Ubil me bo," pomislim. Felix pritisne na kljuko in zadane ob nočno omarico. "Haha, resno?" se zasmeje. "Sophie, umakni to, nočem povzročiti še več škode. Samo govoriti moram s tabo." ko to reče utihne, saj čaka na moj odgovor. A jaz ostanem tiho. Zavzdihne: "Prav, sama si hotela." Slišim kako naredi nekaj korakov nazaj. Tedaj pa poči, kot bi ustrelil s topom. Vrata zletijo s tečajev in odrinejo omarico, kot bi bila iz plastike. Felix se zazre v mojo svetilko. "Raje ne bi poskušal," mi pove. A ker sem koza, ga vseeno poskusim treščiti po glavi. Še preden dobro zamahnem, mi zagrabi roko in jo zvije v boleč prijem, mi vzame svetilko in jo zaluča na drugo stran sobe, mene pa ne izpusti. Od bolečine mi v oči stopijo solze, a še vedno maham okoli sebe in se upiram. Sklonim se v čuden položaj,tako da me roka še bolj boli in obtičim. Felix zavzdihne in me iz tega prijema preplete v drugega. Na daleč bi se morda zdelo kot objem, a ni bil. Tako trdo me je držal, da nisem mogla niti migniti. Po nekaj minutah sem nehala trzati in se posvetila izrazu na njegovem obrazu. O nečem je razmišljal. "Z mano greš," se naposled odloči. "Ne! Prosim, ne!" zajokam. "Saj ti bom dala kar hočeš, samo izpusti me!" "Saj sem ti povedal, da hočem samo govorit. Z mano greš, ker bodo vsak čas prišli radovedni sosedje. Poleg tega pa si zelo sumljiva. Nihče razen sodelavcev ne ve mojega imena," rahlo razdraženo pove in me že začne vleči proti avtu. No, priznati moram, da ima dober okus za avtomobile.
http://www.get-in2.com/musclecars/mustanggt.jpg
Oh, kaj mi je. Zmešani emo me ugrablja, jaz pa razmišljam o avtomobilih. Ko me je zvlekel do avta me je potisnil na sovoznikov sedež in pripel z varnostnim pasom. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi poskusila pobegniti, tip je očitno dobro izurjen. Sedel je za volan in hitro odpeljal. Vozil je po raznih zavitih ulicah. Očitno me je hotel zmesti, da ne bi vedela kam me pelje. Ampak njegove skrbi so bile odveč. Vid so mi meglile solze strahu, ki so mi tekle po licih. Ko sva se vozila že dobre pol ure je zavzdihnil, pobrskal po avtomobilskem predalu in mi podal paket robčkov. "Nehaj se že cmeriti," je zagodrnjal. "Nič hudega ti ne bo, do večera boš že doma." Res sem pogoltnila ostale solze in poskusila biti čim bolj pogumna. Pa ne zato, da bi mu ugodila, temveč zato, ker vem, da bi Aisha storila enako. Vse skupaj sva se vozila dobro uro. Ko je avto ustavil, mi je srce začelo hitreje biti. Nahajala sva se v bližini nekega motela. Odprl mi je vrata in počasi sem izstopila. Napotil se je proti nekim vratom in sledila sem mu, saj bi se drugače utegnila izgubiti. Odprl mi je in pomignil, češ, naj grem prva. Globoko sem vdihnila in stopila v sobo.
24. junij 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
fuuul dobr pišeš!!!!!
24. junij 2013
Vame so se radovedno zazrli trije pari oči. Takoj sem jih prepoznala. Jax, Zane in Xo. Jax je že zgroženo vstal in se pomaknil proti meni, pa ga je Felix ustavil. "Tole je Sophie Reads," ga je obvestil. Jax me je premeril s pogledom, nato pa se je obrnil nazaj k Felixu. "Zdi se mi, da sem rekel, da jo zasliši, ne pa da jo ugrabi!" "Ja," se je strinjal Zane. "Poglej kako je prestrašena ti bedak. Le kaj te je prijelo?" Tedaj je s svojim ljubkim glaskom spregovorila Xo: "Daj Sophie, sedi." Primaknila mi je stol. "Ja, sedi," je prikimal Felix. "Dolgo zaslišanje te čaka." "Ne, nobenega zaslišanja ne bo teslo. Najprej naj revica malo pride k sebi. Pravkar si jo ugrabil!" se je razburil Zane. "Upam, da imaš dober razlog za to," je z zanimanjem v glasu rekel Jax. "Imam. Moje ime ve. In zelo sumljivo se je vedla. Hotel sem se samo pogovoriti, ona pa je zbežala. Nekaj skriva. Morda celo kaj o Dæmoniumu." "Felix," je vzkliknila Xo. "Ne moreš je obtoževati sodelovanja z Dæmoniumom. To je noro, pa še nobenega dokaza nimaš!" "Tiho, oba," je ukazal Jax. "Sophie, sedi," mi je ponudil še on. Tokrat sem ponudbo sprejela. Videlo se je, da je Jax nekakšen vodja teh norcev. "Ali veš kdo sem?" me je naenkrat vprašal in me pogledal v oči. Rekla nisem ničesar, pa tudi on ne. Nisem se ga bala. Pa tudi Zane in Xo sta se mi zdela dokaj vredu. Felix mi ni preveč všeč. Preveč je mrk. Jax ni spustil pogleda. Kmalu sem imela občutek, da se bom od strmenja zjokala. Tako sem jaz tista, ki je spustila pogled. Zajela sem sapo in šepnila: "Jax. Ti si Jax, oni pa so Felix, Xo in Zane." Xo je presenečeno vdihnila, Zane je ostal tiho, Felix pa je tlesknil z jezikom, češ, saj sem vam rekel. "Kako si izvedela naša imena?" me je spet vprašal. Sedaj sem bila zares tiho. Naj jim povem o sanjah? Bi mi sploh verjeli? Ne, mislili bi, da sem nora. "Sophie, moraš nam povedati!" se je rahlo razburil Jax in me stresel za ramena. "Vi.. Nebi mi verjeli..Nemogoče je." sem jecljala. Zane, Xo in Felix so napeto poslušali. "Veliko stvari smo že videli in doživeli," se je umiril Jax. "Prosim, povej." in sem povedala. Začela sem z najbolj grozno stvarjo. Aishino smrtjo. Kako se je okoli naju prikradel hlad. Kako se je Aisha tresla. Kako tega nisem prebolela in sem imela nočne more. Da sem stvar začela raziskovati, ko mi je pred očmi umrla še Evelyn. In o zadnjih sanjah, ki niso bile sanje. Ves čas pripovedovanja sem imela zaprte oči. Ko sem končala, sem jih s strahom odprla. Pričakovala sem nejeverne izraze, pa morda kakšen piker Felixov komentar. Pa ga nisem dočakala. Jax se je nekaj mrščil, Xo je bila videti žalostna, Zane je sočutno gledal zdaj mene zdaj Felixa, Felixov obraz pa je izražal čisto grozo in hkrati razumevanje. "Oprosti," je uspel izdaviti. "Jaz.. Ne razumem!" sem presenečeno vzkliknila. "Ne mislite, da sem nora?" "Ne," se je kislo nasmehnil Jax. Pravzaprav je skoraj vse logično. No razen to, da si sanjala nas." Zavzdihnil je. "Sophie, ali živiš z družino?" je vprašal. "Am, ja. No, trenutno samo z bratom." "Izvoli, tu imaš moj mobilni telefon. Pokliči ga in mu povej, da boš nocoj prespala pri prijateljici ali kaj takega. "Ampak.. Rekli ste, da bom lahko šla domov!" "Res je ampak stvari so resnejše kot sem si mislil. Tukaj boš morala prespati." Takoj, ko sem opravila klic, se oglasi Zane: "Kaj hočeš reči s *stvari so resnejše kot sem si mislil*? Saj ne misliš.. Dæmonium?" "Točno o tem razmišljam." "Toda," vzklikne Xo "Tukaj gre za povsem vsakdanji pojav. Preveč sta bili navezani, to je vse. Kaj ima Dæmonium s tem?" "Več kot si misliš, Xo. Ta pogovor bomo nadaljevali kasneje," reče Jax z glasom, ki ne dopusti ugovarjanja in me ošvrkne s pogledom. Felix me prime pod roko in me potegne proti sobi na levi. "Pridi, lahko dobiš mojo spalnico," ponudi. "Kaj pa ti?" "Saj je postelja dovolj velika za oba," me začudeno pogleda, jaz pa se zgroženo ustavim. "Haha, samo šalim se. Na kavču bom spal. No, pridi noter." Sledim mu v majhno skromno sobo z omaro in posteljo. "Hja, ni veliko ampak naša služba ni dobro plačana," žalostno reče. Obrne se že proti vratom, a se zavrti nazaj proti meni. "Sophie.. vse bo še dobro," zavzdihne in odide v dnevno sobo. Ko se vrata za njim zaprejo, sedem na posteljo in premlevam kar se mi je danes zgodilo. Jax pravi, da ima vse smisel. Morda mi bodo jutri povedali kaj se dogaja. Res sem izmučena. Pobrskam po omari in najdem črno majico, ki mi je odločno prevelika. Dovolj, da jo nosim kot spalno srajco. Res nimam namena spat v mojih prepotenih oblačilih. Ah, danes je bil dolg dan. Ne vem zakaj imam občutek, da bo jutri še daljši. Odločilen za nekaj. Usoden. Jutri se bo zgodilo nekaj pomembnega. Ah, pa kaj mi je? Od kdaj napovedujem prihodnost. Preveč sem izmučena, da bi ostala budna. Ležem na posteljo in skoraj v sekundi zaspim.
24. junij 2013
tale je bil samo zate summer love, moja edina bralka
24. junij 2013
Jutro je bilo precej mrzlo, čeprav sem spala z odprtim oknom. Napol omamljena sem ležala v postelji. Nisem mogla odpreti oči. Ravno sem se obrnila tako, da mi je bilo bolj udobno, ko sem zaslišala odpiranje vrat. "Pst, zbudil jo boš." "Kakor da ti je mar. Skrbi te samo za lase in tisti nagnusni piercing na ustnici, budalo." "Ne poznaš, me zato me ne sodi, bedak." "Že vse jutro samo jamraš. Na živce mi greš." "Hvala enako." "Pa kam si jo spravil?!" "Saj ti pravim da na vrh omare." "Presneto, ne dosežem. Daj, počepni, stopil ti bom na hrbet." "Pa kaj še. Po stol grem." _koraki__spet koraki, tokrat proti sobi_tresk_"Na, tu imaš." "Pa te skrbi, da jo bom jaz zbudil?" "Utihni." "Ne ukazuj mi." Tako sta me znervirala, da sem bila prisiljena odpreti oči. Zane je stal na stolu in v rokah stiskal nekakšno knjižico, Felix pa se je naslanjal na podboj vrat in ga mrko opazoval."Kaj ko bi oba utihnila, in mi pustila še malo spati?" razdraženo siknem. Felix se je jezno vzravnal. "Saj sem ti rekel!" odšel je iz sobe, Zane pa je zavzdihnil. "Saj bi rekel, da ima slab dan, a resnica je, da je vedno takšen. "Včeraj je bil čisto vredu," ga zavrnem. "To je res. Presenetila si ga. On je.. veliko je pretrpel. Naš najmlajši član je, veš." "Ni edini." "Ne, ni edini," se strinja Zane. "No, jaz grem. Moram..eem..delo imam." reče in izgine iz sobe še preden bi ga lahko karkoli vprašala. Škoda, pa toliko vprašanj imam za njih. Sedem na rob postelje in skušam povezati dogodke preteklih dni. A kmalu se spomnim na Sama. Gotovo ga skrbi. Če me danes ne bo domov... Zmešalo se mu bo od skrbi. Tok misli prekine Felix, ki vstopi v sobo. "Motim?" se pozanima. "Ne." Stopi bližje k meni, me premeri s pogledom in se namuzne. "K-kaj?" zajecljam. Še vedno se ga malo bojim, saj me je vendarle ugrabil. To zazna in se v hipu zresni. "Oh, nič. Samo mojo majico imaš, veš." Ko to pove zardim. Če bi vedela, da je njegova, je ne bi nikoli oblekla. Tudi on zardi, tako da se ujema s svojimi rdečimi lasmi. "Ah, saj ni problema. Prav zato sem prišel. Nekaj Xo-jinih oblačil sem ti prinesel," pove, jih odvrže na posteljo in odide. Z *nekaj Xo-jinih oblačil* je očitno mislil poletno oblekico in sandale.
http://24.media.tumblr.com/tumblr_m6sx4ozHzz1rr3fnfo1_500.jpg
Nisem ravno navdušena saj je zunaj kljub pomladi precej mrzlo, pa tudi ni moj stil, a kaj morem. Za kaj drugega si ne drznem vprašati, v stara oblačila pa tudi ne morem biti oblečena, saj so čisto prepotena. Tako se sprijaznim z usodo in si nadenem za moj okus preveč dekliško oblekico. Tedaj glavo v sobo pomoli Jax. "Sophie, pridi, Xo je prinesla zajtrk, pa tudi pogovoriti se moramo." Rade volje mu sledim v sosednjo sobo, ki je hkrati dnevna soba, delovna soba, sejna soba, kuhinja, jedilnica in očitno priložnostno zasliševalnica. Na mizi so vrečke iz McDonaldsa, Zane pa se že baše s hamburgerjem. Xo mi veselo namigne naj prisedem. Z veseljem sedem poleg nje in začnem izbirčno jesti krompirček, hamburgerja pa se ne dotaknem. Nisem ravno oboževalka hitre hrane. Nekaj časa tako jemo v tišini, nakar se Jax odhrka in reče: "Sophie, pazljivo poslušaj kar ti imam za povedati. Samo enkrat boš lahko izbirala in pri izbiri te ne bo nihče oviral. Izbira bo vsekakor vplivala na tvoje življenje..."
________________________________________________________________________________

no, za danes dovolj jutri pa nadaljujujem ta jaxov velepomembni govor...
24. junij 2013
iiiiiiiiiiiii hwala za posvečen next!!!
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
24. junij 2013
sem malce oglaševala tvojo zgodbico na svoji zgodbici in upam, da boš pridobila bralke...
am... če te slučajno zanima... tole pa je moja zgodba https://www.igre123.com/forum/tema/poletne-sanje-in-lt-3333333333333/52589/26
upam, da ti bo všeč
24. junij 2013
hvala <3
itak da si bom vzela čas še za tvojo zgodbico in ne dvomim da mi bo všeč
25. junij 2013
Ne vam kaj naj rečem, zato ostanem tiho. Iz Jaxovega obraza preberem, da je stvar resna. S težkim srcem ga poslušam, ko nadaljuje. "Sophie, verjameš v nadnaravno? Če ne, pa še boš. Tvoji prijateljici nista umrli naravne smrti, pa tudi nesreča ni bila. Ampak to si verjetno že ugotovila. Sophie, svet ni tak kot je videti. Na njem poleg ljudi živijo tudi druga bitja. Ampak naj te to ne zanima. Tebe zanima samo določena vrsta bitij, s katero jaz, Felix, Xo in Zane preiskujemo. Duhovi." "Duhovi?" prestrašeno vprašam. "Ampak, to ni mogoče! Aishe niso ubili duhovi." "Pa so jo. Sprijazni se s tem." "Sprijaznim naj se s tem, da so mojo prijateljico brez razloga umorili duhovi?" "Ja. Mi vsi smo se in tudi ti se boš," zavzdihne Jax. "Kaj hočeš reči z *mi vsi smo se*?" "Sophie, nekako smo tudi mi izvedeli za duhove in verjemi, ni bilo lepo. In tvoja prijateljica JE umrla z razlogom. Umrla je zato, ker je bila tvoja prijateljica." Zgroženo ga pogledam, nato pa mi v oči stopijo solze. "Jaz.. Aisha.. Je Aisha.. umrla zaradi mene?" "Ja," reče Jax, Felix pa istočasno "Ne." "Ja in ne." se odloči Jax. "Ja, umrla je zato, ker ti je bila blizu in ne, ne bi ji mogla pomagati." "Ne razumem! Ničesar ne razumem!" vzkliknem. Xo mi zaščitniško položi roke na ramena in reče: "Jax, ali ne bi mogli počakati? Dajmo ji trenutek da se pomiri." Za te besede sem ji zelo hvaležna, a jo Jax v istem hipu zavrne: "Ne, opravimo s tem. Dlje ko bomo vlekli ta pogovor, bolj bo trpela. Sophie, sanje ti je pošiljala Aisha. No, njen duh. Krivi sta pa obe. Ti je nisi mogla pozabiti, ona pa te ni mogla zapustiti. Tako je nastala posebna vez med dušo vajinima dušama, ki Aishi ni dovoljevala prestopa, tebi pa okrevanja. Mi slediš?" zaprepadeno pokimam. "No tak pojav imenujemo Spiritualis vinculo in je dokaj pogost. Ena izmed naših nalog je, da pomagamo ljudem kot si ti in vez pretrgamo." "Pa ste jo..pretrgali?" "Ne še. Tvojo pomoč potrebujemo. Če se strinjaš, bi se tega lotili čim prej." "Ne ne strinjam se. Vse skupaj nima smisla. Še vedno ne vem kdo je ubil Aisho in zakaj! In kako je mogoče, da mi je Aisha poslala vizijo o vas? Nikoli vas ni spoznala. In zakaj je umrla tudi Evelyn? Ona mi ni bila blizu?" "Sophie," je z resnim glasom začel Jax, "do tja še nisem prišel in od tebe je odvisno, če bom. Tu je vpletenega nekaj močnejšega od duha, bolj zlobnega in pokvarjenega. Če ti posredujem to informacijo, boš morala ostati z nami. Odpovedati se boš morala sedanjemu življenju, družini in prijateljem. Hočeš to? In ne odgovori prehitro. To je pomembna odločitev." Si želim izvedeti kaj se je zgodilo Aishi?-Ja Si želim pomagati ljudem, ki so na istem kot jaz?-Seveda, česa takega ne privoščim nikomur. Pa sem pripravljena zapustiti družino, prijatelje, celotno življenje. Ne vem. "Mogoče," pazljivo začne Zane. "bi ji povedali vsaj delček, da bi vedela v kaj se spušča? Jax na moje presenečenje prikima. "Gotovo si nas slišala omenjati ime Dæmonium?" počasi prikimam. "No on je zlo, ki se ga bojimo," pove. "Kaj pa je tista knjižica, ki jo je Zane zjutraj vzel iz omare?" "Moj dnevnik. Najdlje sem lovec na duhove, vse kar sem videl in doživel sem zapisal vanj. Z njim spo si pomagali raziskati tvoj primer." Odprem že usta, da bi ga zasula z nadaljnjimi vprašanji, a mi Felix, ki Jaxu zdaj stoji za hrbtom odkima. To je očitno vse kar lahko izvem. "Kaj pa, če ne želim izvedeti več? Kaj bo potem?" Jax prikima in pove: "Potem bomo pretrgali Spiritualis vinculo, te odpeljali domov mi pa izginili. Nikoli več nas ne boš videla, živela boš običajno življenje." "Običajno? Si prepričan? Moje sanje..Bodo izginile? In smrti? Bodo ljudje okoli mene nehali umirati?" "Tako je. Kot sem rekel, popolnoma normalno življenje." Spodbudno se mi nasmehne in mi pusti nekaj časa za razmislek. Hočem izvedeti kaj se je zgodilo Aishi, to je zagotovo. In morda sem pripravljena žrtvovati življenje. Kaj pa mi je ostalo od njega? Nimam pravih prijateljev, pa tudi nobenih hobijev ali strasti. Žal bi mi bilo le zapustiti starše, Stevena in seved Sama. Ah, Sammy. Tako skrben brat je. Njega ne morem zapustiti. Morda bi to lahko bil nov začetek za naju oba? Ali pa ostanem in s tem ne prizadenem nikogar? Morda bi bilo res bolje, če bi ostala, tako me nihče ne bo pogrešal, pa še tem lovcem na duhove ne bom v napoto. Ampak vseeno, Aisha.. Oh, kaj naj naredim? "Sophie," me nežno pokliče Jax. "Čas je. Kako si se odločila?"
25. junij 2013
neeext
25. junij 2013
u139294
u139294
ej, to je d best zgodba od začetka
hitro next
25. junij 2013
"Odločila sem se za... življenje. Hočem spet živeti. Aisha bi to hotela," končno izdavim, Jax pa se mi nasmehne. "Upal sem, da se boš tako odločila, naša življenja so vse prej kot brezskrbna. Pridi zdaj, znebimo se Spiritualis vinculo in te čimprej spravimo domov. Zane, Xo, pridita z mano. Felix, pripelji jo na pokopališče, ko bo pripravljena." reče in se nameni skozi vhodna vrata, Zani in Xo pa za njim. "Pogumna si," se naenkrat oglasi Felix. "Veš, jaz sem bil pred isto odločitvijo. Ampak jaz sem strahopetec. Ustrašil sem se nadaljnjega življenja. Izbral sem si tole," zavzdihne. "Tudi ti si pogumen. Živiš za to, da pomagaš ljudem. Tudi to je pogum kajne?" ga poskušam razvedriti. Uspe mi, saj se nasmehne. "Pridi," mi pomigne. "Opravimo s tem." globoko vdihnem in mu sledim iz motelske sobe. Sedeva v avto in že sva na poti. "Hej, s čim so se pa peljali ostali?" se pozanimam. "Z Jaxovim avtom. Impala 67.
http://images.wikia.com/supernatural/de/images/9/9f/Chevrolet_impala_67er.jpg
Lepa mašina. Pa bolj prostorna je od mojega Mustanga," mi z navdušenjem pove, naprej pa se voziva v tišini. "Sophie," naenkrat začne, "na pokopališču.. Nekaj čudnih stvari se bo zgodilo. Poskusi jih čimprej pozabiti." "Kaj mi hočeš povedati?" rahlo prestrašeno vprašam. "Glej, mogoče boš..ah..sigurno boš videla svojo prijateljico. Morda te bo prosila, da jo pusti pri življenju, da nikomur ne škoduje, ampak je ne poslušaj. Nje ni več. Boljše ji bo, ko bo prestopila.." "Felix.." "Ne prekinjaj me. Mi bomo poskrbeli, da se bo vez pretrgala, ampak ti imaš vseeno ključno vlogo. Če boš zatajila, bo ogrozila samo sebe razumeš? Ne bi bila prva in zagotovo ne zadnja, ki bi si v zadnjem trenutku premislila. Ampak, če ji boš pustila, da ostane, tvegaš svoje duševno zdravje." Zdi se, da je končal, saj ko to pove vztrajno strmi na cesto. "Felix, ničesar ne razumem," mu končno povem. "Pa še boš," rezko odvrne in s tem je najin pogovor zaključen. Nekaj časa prenašam mučno tišino, nato pa z obtožujočim glasom rečem: "Ni se treba jeziti, ničesar napačnega še nisem storila." "Prav imaš, oprosti," zavzdihne. "Samo skrbi me zate, ne vam kaj mi je." "Tak si kot moj brat," se nasmehnem. "Je to kompliment?" "Ja, mislim, da je." Tišina med nama ni več nevzdržna, tako imam čas in voljo gledati skoti okno. Ugotovim, da sva zelo blizu pokopališča. In res, grobove zagledam že za naslednjim ovinkom. Parkirava zraven Jaxove Impale 67 in izstopiva. Nameniva se proti Aishnemu grobu, kjer naju že čakajo Zane, Xo in Jax. "Smo že poskrbeli, da ni nikogar v bližini," naju obvesti Zane. "Si pripravljena?" se pozanima Jax. Pokimam. "No, pa začnimo," se mi nasmehne. Nato začne govoriti v čudnem jeziku. Zdi se mi, da je Latinščina, nisem pa povsem prepričana. Ničesar ne razumem, dokler ne omeni mojega in Aishinega imena. Tedaj se zdi, kot bi se čas ustavil. Veter mi neha žvižgati okoli ušes, toda svečke na grobu vseeno divje plapolajo. Plameni postanejo neverjetno veliki in nato že ogromni. Okoli plamenov se začne viti nekakšna tanka bela tančica, ki je videti kot veter. Plamen in veder začneta dobivati obliko. Kmalu ugotovim, da je to oseba. Obrisi postajajo vse bolj jasni. Manjša postava, ljubek obrazek in dolgi rjavi, rahlo valoviti lasje. Aisha. Ona je. Malce presojna, a vseeno je ona. Po licih mi v hipu spolzijo solze. "Aisha.." jo pokličem. Toliko stvari ji moram povedati, pa ji ne morem. Glas se mi zlomi, tako lahko samo tiho jočem. "Sophie," se mi nasmehne s svojim žarečim nasmehom. "Končno te spet vidim, pogrešala sem te," mi pove. "Aisha, meni je tako žal! Nisem hotela.. Oh, zaradi mene si mrtva! To je grozno!" kriknem. "Sophe," me nekdo pokliče. Zveni kot Jax, a v tistem trenutku se tega ne zavedam. Vidim in slišim samo Aisho. "Oprosti, ker so te zaradi mene tlačile more. Tega nisem morala nadzorovati. Ko sem razmišljala on najinih skupnih trenutkih, so se moje misli nekako udejanjile v tvoje možgane, v obliki sanj. Hudo mi je bilo, ko si trpela," mi pove in nasmešek ji zbledi. "Sophe!" se zdaj nekdo zadere. Felix. Ampak on ne ostane pri besedah, na silo me obrne stran od Aishe, proti sebi. "Sophie! Se spomniš kaj sem ti prej pravil? Ne zataji zadaj! Aisha se mora strinjati s trganjem vezi, sicer bodo hude posledice! Prepričaj jo v to" se dere, jaz pa ga še vedno komaj slišim. Izvijem se iz njegovih rok in se obrnem nazaj k Aishi. "Vez imava," ji povem. "Spiritualis vinculo. Pretrgati jo morava, da ne bova več trpeli." Aisha prebledi. Kakor duh pač lahko. "V-vem, toda, Spiritualis vinculo me veže k zemlji! Če jo pretrgava.." "Boš prestopila na drugo stran. Tam kjer ni bolečin in žalosti." Postajam vse bolj utrujena. Kot bi življenje polzelo iz mene. V ozadju slišim Felixa, ki vpije: "Jax, pusti mi, da ji pomagam. Poglej, umira. Jax, umira!" "Zane, drži Felixa," ukaže Jax, ki se mu po glasu sliši, da je zaskrbljen. "Aisha, prosim," rečem s šibkim glasom. Po licu ji spolzi srebrna solza. "Vredu je," se obrne k Jaxu. "Lahko pretrgaš vez." Jax je spet začel nekaj govoriti v Latinščini, Aisha pa je postajala vse bolj bleda. "Adijo, Sophie," jo slišim reči nato pa izgine. Za kratek trenutek sem zagledala srebrno nit med nama, ki je počila. Ko se je nit pretrgala, me je pri srcu neizmerno zabolelo. Dobesedno zabolelo. Od bolečine sem zakričala in padla po tleh. Čutila sem roke, ki so me ujele, nato pa se mi je stemnilo pred očmi.
25. junij 2013
neeext
25. junij 2013
u139294
u139294
next
25. junij 2013
Zbudim se s hudim glavobolom. Doma sem, v svoji sobi. Ura na steni enakomerno tiktaka. Vrata so očitno popravljena. Pazljivo se vstanem, da mi v glavi nebi še močneje kljuvalo. Sprašujem se, kje so Jax, Felix, Zane in Xo. Odšli so, to je zagotovo. Ni mi hudo za njimi, saj jih ne poznam dovolj dobro. Ampak kaj pa Aisha? Je tudi ona odšla? Verjetno je. Zavzdihnem in se odpravim dol v kuhinjo po tableto za glavo. Na moje presenečenje me tam čaka Sam. No, ne čaka ravno mene, temveč kuha. Sam kuha. Uau. Še nikoli ga nisem videla tako spretno skakati od pulta do pečice. "Sam," ga pokličem, čeprav bi ga z veseljem še malo opazovala. Sam od začudenja poskoči in se z glavo zabije v omarico s skodelicami. "O-oh! Sophie! Zbudila si se! Pridi ravno pripravljam kosilo," brblja. Čeprav se dela vedrega pa vem, da ga je grozno skrbelo. Iz predala sem vzela tableto proti glavoboli in si nalila kozarec vode. Sam medtem ni odmaknil pogleda z mene. Kmalu je končal s pripravo kosila in že sva sedela za mizo in tiho jedla. Kar naenkrat pa je Sam odložil vilice in se zastrmel vame. "Mi boš zdaj povedala kaj se je zgodilo? In nikar ne reci, da si bila pri prijateljici." "Sam, jaz.." "Ne čakaj, ti bom jaz povedal kaj se je zgodilo. Prišel sem domov, vhodna vrata razbita, prav tako vrata tvoje sobe, hiša pa razmetana. Ko sem že razmišljal, da bi obvestil policijo, pa me pokličeš in mi poveš, da boš prespala pri prijateljici. Vem da lažeš, a sem tiho. Naslednji dan zjutraj popravim vrata. Ves dopoldan me skrbi zate, potem pa te prineseta-ja, prineseta nekakšen emo in blondi. Blondi, ki se predstavi kot Jacob mi pove, da si bila na zabavi in da si mrtvo pijana. Emo ne reče ničesar ampak se samo mršči. Ko odhajata iz hiše, pa ga slišim reči *To je bilo zanjo preveč. Lahko bi ji pomagali!*. Sklepam, da sta te napila ali pa kaj hujšega. Odnesem te v sobo, kjer prespiš tri dneve, jaz pa medtem kličem od ene tvoje prijateljice do druge, a nobena ne ve nič o nobeni zabavi. Po treh dneh skrbi in dileme ali naj pokličem starše ali ne, pa se zbudiš in ne rečeš ničesar. Zdaj pa RAZLOŽI Sophie!" ko konča pripoved je Sam že čisto razdražen. "Sam," ga skušam pomiriti. "Nič hudega mi ni bilo. To je vse kar moraš vedeti." "Prav, razumem. Vseh stvari ne morem vedeti. Toda Sophie..Nikoli več mi ne naredi tega!" žalostno reče in me objame, jaz pa mu objem vrnem. To je to, sem si rekla. Nov začetek.
25. junij 2013
u139294
u139294
next
25. junij 2013
n
25. junij 2013
e
25. junij 2013
x
25. junij 2013
t
25. junij 2013
u89740
u89740
omg kak noro pišeš...daj nextaj zame pliss

https://www.igre123.com/forum/tema/incomplete/57129/ in sori ker oglašujem če katera od vas tri obožuje 1D potem vabljene k branju moje zgodbe....sicer sem komaj začela ampak nebo vam žal
25. junij 2013
Felix
________________________________________________________________________________
Trdo sem držal volan in vztrajno gledal cesto. Zane mi že pošteno najeda. V istem avtu sva okoli devet ur. Jax je našel sledi o Dæmoniumu na drugem koncu države. Na nek način sem kar malo vesel. Zadnji primer me je čisto izmučil. Presneto, zmanjkuje mi goriva. Ustavim na najbližji bencinski črpalki. "A lahko zdaj jaz vozim?" se pozanima Zane. "Ne!" zalajam nazaj in plačam pravkar natočeno gorivo. Mimogrede kupim kavo zame in za mojega zaostalega sopotnika. Ne smem zaspati, še dobra ura vožnje je pred mano. Takoj ko sedem v avto, mi Zane spet začne težit: "Hej Felix, brez zamere, ampak a sploh imaš vozniški izpit?" "Kaj te pa briga," osorno odgovorim. Seveda ga imam. Skoraj dvajset let sem star. "Ja, ja, saj samo sprašujem." Ah, končno je utihnil. "Hej, Felix.." "Zane...UTIHNI!!"
Po dolgi vožnji le prispeva. Jax in Xo naju že čakata v motelu. "Jax," naveličano zavzdihnem "Nam lahko zdaj poveš kaj si našel, ali je še vedno skrivnost?" "Vsekakor," se nasmehne in na mizo vrže zemljevid mesta v katerem se nahajamo. "Tukaj," reče in s prstom pokaže na center in okolico "se dogajajo čudne stvari. Krvave smrti brez vzroka, ljudje sredi ulice živi gorijo in še huje." "Zveni kot Dæmonium," je z zanimanjem rekla Xo. "Se strinjam," ji pokima Jax. "Ampak to ni tisto kar me je najbolj zmotilo. Raziskal sem zgodovino tega mesta." "Ja, in?" napeto vpraša Zane. "Polna je mitov o demoni, duhovih, fantomih in raznih bitij teme. Vem, da se sliši trapasto ampak to mesto je leglo zla. Nekaj se pripravlja. Dæmonium ima nekaj za bregom. In to mesto je srediče tega."
25. junij 2013
Barbika11 ni problema, kr oglašujt po mili volji
25. junij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg