Forum
Živijo!

Že od malega rada pišem zgodbe, a jih še nikoli nisem nikjer objavljala. Rekla sem si, da bom poskusila in zato sem ustvarila to temo.
Upam da vam bo všeč.
Vesela bom vseh komentarjev, pohval in tudi kritik. Slednjih najbolj, saj mi bodo pomagale pri izboljševanju mojih zgodb.

Ah, spominjam se tistih dni, ko sem bila še majhna. Ko so me nosili še po rokah in še nisem imela nikakršnih skrbi. To so bili dnevi, ko sem našla srečo v najmanjših stvareh, na primer v soncu, ki je zjutraj vzšlo in osvetlilo mojo sobo, v pticah, ki so zjutraj pele pesmi pod mojim oknom in celo v oblakih, ki so potovali po nebu. Včasih sem samo legla na travo in jih opazovala. Vsak od njih je prihajal iz drugačnega kraja in vsak od njih je s sabo prinesel svojo zgodbo. Vsak oblak je bil druge oblike.
Takrat sem bila stara sedem let in bila sem res srečen otrok. Takrat smo živeli v ogromni rumeni hiši, za katero je bil ogromen vrt. Jaz sem imela svojo sobo, Katja je imela svojo sobo in tudi Mark je imel svojo sobo. Vsi smo imeli svojo sobo. Imeli smo veliko dvorišče in cele dneve sem preživljala zunaj. Igrala sem se s sosedovimi otroki in z našim psom, Srečkom. Imela sem mamo in očeta. Bili smo srečna družina.
Dokler se nekega dne nisem zbudila sredi noči in opazila avtomobilskih žarometov. Vstala sem iz postelje in odšla do okna. Zagledala sem očetov avto, ki je vzvratno zapeljal iz dovoza. Odprla sem vrata sobe in se spustila po stopnicah, v spodnje nadstropje.
»Mami?« sem vprašala z tihim glasom. Mama je v kopalnem plašču stala na pragu hiše. Bila je zima in snežilo je. Stopila sem korak naprej, do nje. S bosimi nogami je stala v snegu, a je ni motilo.
»Mami?« sem poskusila še enkrat. Mama se je počasi obrnila proti meni in opazila sem solze v njenih očeh. Sklonila se je proti meni, takrat sem bila še manjša od nje, in me stisnila v tesen objem. Obraz je zakopala v moje lase in zajokala.
»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala.
»Kaj bom storila?« je vprašala mama samo sebe. Preslišala je moje vprašanje. Z rokami si je pokrila obraz in globoko zavzdihnila.
»Pojdiva notri, da se ne boš prehladila,« je rekla in me potisnila proti vratom. Ko sva spet stali v hiši, je za sabo zaprla vrata in odšla v spalnico ter me pustila samo na hodniku.
»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala zrak okoli sebe. Pogledala sem skozi okno. Vedno močneje je snežilo. Počasi sem se obrnila in tudi jaz odšla spat.





20. februar 2016
Next
20. februar 2016
u201289
u201289
zanimiva zgodba ;O : Next
20. februar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg