Forum
Dober dan! Rabil bi malo pomoči... Če se komu ljubi si lahko prebere tole zgodbo, ki jo piše prijatelj in ne ve najbolj, če je sploh razumljivo kaj se dogaja Kakšna "ocena" ne bi škodila. Je pa to besedilo zgolj prvo poglavje.

LP!
Edmund
Daleč na obzorju je bilo moč videti nevihtne oblake, ki pa za zdaj še niso predstavljali nikakršne nevarnosti za mogočnega Edmunda. Ladja, ki se ni ponašala le z imenitnim imenom, temveč tudi z ugledom nepremagane pomorske utrdbe. Ni bilo važno, kdo je napadel ali bil napaden, vsi so bežali ali okusili bridkost poraza s strani te mogočne ladje in njene elitne posadke pod vodstvom, res da dokaj mladega, pa vendar za takšno starost izjemno usposobljenega kapitana Ar'Gena.
»Samo trideset zlatih dagpijev?« se je začudil Ar'Gen, ko je končal z štetjem kovancev v usnjeni mošnji. Nikakor ni mogel biti zadovoljen z tem plačilom, ki je bilo opazno manjše, kot tisto z prejšnje odprave. »Sem ti rekel, da nas je tista podgana ogoljufala,« je Ar'Gen z jezo dejal Tauriku, enemu izmed štirih članov njegove posadke. »Ti si mi predlagal tisto podgano. Pa še zatrjeval si mi, da ima za nas dobro kupčijo. Naslednjič gremo k našemu rednemu kupcu, tokrat pa si bom moral izmisliti nekaj s čimer bom pojasnil izgubo,« je sedaj že nekoliko pomirjen Ar'Gen pojasnil Tauriku preden ga je odslovil. Njegova jeza je bila upravičena, saj bodo izgubo morali kriti iz svojih žepov, ki že tako niso pretirano polni, prav tako pa je na kocki njihov ugled in zaupanje njihovega nadrejenega. Pa vendar se je Ar'Gen zavedal, da bodo novce zase lahko zaslužili na prihodnjih odpravah, ki pa bodo možne le, če jim bodo le te ponovno zaupane. Kdo pa bi hotel poslati na zelo dobičkonosno nalogo nekoga, ki bo prinesel domov le tretjino predvidenega dobička. Je pa res, da je bil Ar'Gen vedno preveč stog do sebe. Kljub temu da je bil v zelo dobrih odnosih s svojim Lordom, ga ni želel niti enkrat razočarati, kajti svoje poslanstvo je jemal smrtno resno in plačilo zanj ne bi bila nikakršna skrb. Se je pa zavedal, da ima na krovu štiri sopotnike, ki profit cenijo nekoliko bolj, kot ugled. »Izgubo bo kril Taurik! On je kriv, da smo toliko manj zaslužili in edino pošteno je da on odgovarja za to!« je nezadovoljen godrnjal Zalas, ki je mimogrede slišal pogovor med Ar'Genom in Taurikom. »Dobro se zavedaš, da je naša plača v povprečju dvakrat tolikšna, kot plača katerega koli zaposlenega pri našem Lordu. Tokrat boš pač moral biti zadovoljen z enako plačo, kot jo prejemajo ostali,« je Ar'gen takoj ustavil Zalasovo godrnjanje in kljub temu, da mu je z obraza razbral nezadovoljstvo, je Zalas spoštoval ukaze svojega kapitana in molče nadaljeval z krpanjem luknje na ploščadi. Res da je bil Edmund veličastna ladja, ampak tudi najveličastnejše ladje potrebujejo od časa do časa popravilo in za ta popravila je bil zadolžen prav Zalas. Če smo že odkriti Edmund na pogled ni bil tako veličastna ladja. Običajno leseno plovilo z nekoliko dvignjenim sprednjim in zadnjim delom, dvema jadroma in petčlansko posadko še zdaleč ni bil največja, kaj šele najhitrejša ladja na odprtih morjih. Svojo veličino je pridobil le skozi pripovedke, ki so krožile o njem. Kar je bilo zelo nenavadno, kajti pripovedke in razne zgodbe začnejo o takšnih ladjah krožiti šele dolgo za tem, ko njih že zdavnaj ni več. O Edmundu pa so že za čas njegovega obstoja krožile razne ljudske pripovedke, ki so govorile o ladji z petčlansko posadko, ki še nikoli ni izgubila niti enega samega moža, kaj šele okusila poraz. Kar je bila čista resnica, od dneva, ko je Ar'Gen dobil v svojo last to lepotico, je posadka ves čas identična.
Ampak dnevi bojev so bili daleč za njimi. Zdaj Edmund služi kot tovorna ladja za transport med otokom Ilox in celino imenovano Shudela ter okusi boj le v primeru napada piratov. Kapitan zdaj že do dobra pozna to pot, za katero v povprečju porabijo okoli deset dni da jo preplujejo. V idealnem vetru so jo opravili tudi že v sedmih dneh, druga skrajnost je pa brezvetrje ali nevihte, ki pa lahko podaljšajo čas plovbe tudi na več kot dvajset dni. Njihova naloga je precej enostavna, vse kar morajo postoriti je, da v Krvavem pristanišču na Iloxu natovorijo tovor ter ga odpeljejo na Shudelo. Natančneje v največje obalno mesto Midsen, ki je ena najpomembnejših trgovskih lokacij v Shudelskem cesarstvu. Tam ladjo raztovorijo, tovor prodajo lokalnim trgovcem, po kar se da visoki ceni in dobiček pripeljejo nazaj v Krvavo pristanišče, kjer ponovno natovorijo, in postopek ponovijo znova in znova.
Kopno so nazadnje videli pred šestimi dnevi in Ar'Gen ocenjuje, da ga ne bodo videli še vsaj pet dni, če na poti ne bo večjih zapletov, ki pa se na Daljnem morju, ki loči Ilox in Shudelo, še prehitro pojavijo v raznih oblikah. In trenutno najverjetnejši zaplet se jim bliža v obliki nevihtnih oblakov, ki so zdaj že dovolj blizu, da Ar'genu dajo razlog za skrb.
»Zalas, kasneje bo dovolj časa za krpanje Edmundovih ran. Trenutno imamo pred sabo večje skrbi. Pojdi po Taurika in Kirksa, dvigniti morata jadra, da nam jih vetrovi ne polomijo. Suisu naj kolikor hitro zmore pospravi čim več stvari z palube, da nam jih ne odpihne v morje. Ti pa ostani v podpalubju in poskrbi da trup nikjer ne prepušča vode. Visoki valovi bodo varjetno odkrili kakšno luknjo, ki je mirujoča voda ne doseže,« je napoten proti krmilu dajal Zalasu navodila.
Mirno morje, brez enega samega valova, se je, kot bi trenil, sprevrglo v besneč ples valov, ki so udarjali po trupu ladje eden za drugim ter odkrivali luknje v trupu ladje, ki bi jih s prostim očesom še vrhunski ladjedelec s težavo opazil. Voda je tako pronicala v notranjost ladje, Zalas pa je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zapolnil vsako razpoko med vzporednimi deskami, ki so gradile Edmunda, a na voljo je imel le nekaj rezervnih deščic ter cunje, ki pa niso najbolje služile kot tesnilo. Veter pa je sunek za sunkom s palube odnašal vse, česar Suisu ni uspelo pravi čas zanest na varno. Ob prvih sunkih vetra je bilo prednje jadro že tesno zaprto, Taurik in Kirks pa sta že plezala na zadnje jadro v upanju, da ga bosta uspela pravočasno zapreti, predno veter pokaže svojo moč in odpihne jadro z ladje, kot list z drevesa. Jadro jima je uspelo zapreti in tik predno je Tariku uspelo z vrvjo privezati svoj konec je Kirksu zdrsnilo in je padel z vrha jadra. Sreča mu je bila naklonjena saj mu je uspelo prijeti vrv, ki mu je nedvomno rešila življenje. To je pa obenem pomenilo, da je ostal en del jadra nepritrjen. Taurik, ki ga je v trenutku Kirksovega padca zgrabila panika je pozabil dokončati vozel na svoji strani in je pohitel na Kirksov konec, da bi postoril, kar njemu ni uspelo. Kirksu ni preostalo kot da se spusti nazaj na palubo in se, kar se da hitro, povzpne nazaj na vrh jadra. Vendar je bilo že prepozno, že predno je sploh začel z vzponom po lestvi je opazil, da je Taurikov vozel popustil in jadro se je na široko razprostrlo. Taurik se je zavedal resnosti položaja v katerem se je znašel. Pred njim je bila odločitev, naj poskusita z Kirksom še enkrat zložiti jadro in tvegati, da ju bo skupaj z jadrom odpihnilo z krova, ali pa se reši in utrpijo izgubo jadra. »Steber poka! Takoj moraš dol!« je s tresočim glasom zakričal Kirks, ki se je v tistem trenutku resnično ustrašil za svojega tovariša, ta pa je skočil z vrha in se po jadru spustil na palubo. A ni se spustil niti do polovice, ko je neverjetno močan sunek vetra iztrgal jadro ter ga ponesel na odprto morje. Taurik je ob tem imel neznansko srečo, kajti na palubo je padel tik poleg ograje. Če bi sunek prišel iz katere koli druge strani, bi se sedaj boril za življenje z valovi skoraj dvakrat višjimi od sebe. Ob padcu si je rahlo poškodoval desni komolec, a se je kaj hitro pobral in odšel pomagat Zalasu pod palubo. Ar'Gen pa je med tem stal za krmilom in usmerjal ladjo direktno v valove. Vedel je namreč, da ladja lahko prebrodi še najhujše valove le, če se v njih zaleti z premcem, če pa val zadane ladjo iz strani pa jo lahko tudi prevrne. Njegovi možje so postorili vse kar je bilo v njihovi moči in vse je bilo sedaj odvisno od tega kako jih bo njihov kapitan popeljal skozi to silovito nevihto.
Dolgo časa se je na palubi boril ne le proti visokim valovom, temveč tudi proti močnim vetrovom in dežjem, ki se je zlival nanj. V podpalubju možem ni preostalo nič drugega, kot da čakajo in zaupajo v sposobnosti svojega kapitana. Taurik je nekajkrat želel pomagat Ar'Genu, a ga je ta nagnal nazaj k ostalim, ki so odnašali vodo, ki se je nabirala na dnu ladje. Zdelo se je, kot cela večnost a se je morje le umirilo, valovi so se umaknili, dež je prenehal in vetrovi so se upočasnili.
»Naj vama čestitam, bedaka nesposobna. Zaradi vaju bomo pluli še vsaj deset dni. Če bi lahko…«
»Zdaj pa dovolj Suis!« ga je grobo prekinil Ar'Gen.
»Tudi tebi je naloga spodletela. Naročeno ti je bilo, da pospraviš vse stvari s palube. Več kot polovico orožja, ki smo ga kupili za Lorda, nam je vzelo morje.«
»Ampak orožje ni vredno nič, v primerjavi z jadrom. Da bi imeli oba jadra, bi lahko polovico orožja pripeljali pravočasno.«
»Suis, ne se sprenevedati. Dobro poznaš Lorda in sam pri sebi veš, da dosti bolj ceni, kaj mu je dostavljeno, kot kdaj mu je dostavljeno.«
Le oči je usmeril v tla in molče odkorakal. Ar'Gen pa je stopil do Taurika.
»Pojdi in si odpočij. Takšen padec zahteva svoj davek in veliko mirneje bom spal ob misli, da boš na svoji izmeni straže spočit.«
Prejšnjo noč sta bila na nočni straži Suis in Zalas, nocoj pa sta na vrsti Kirks in Taurik. Nočna straža je pomembna naloga, ki se je ne sme jemati zlahka, kajti noč je na odprtem morju najnevarnejši del dneva. Ne samo, da je izjemno težko opaziti bližajočo se nevihto, prav tako mora imeti mornar izurjeno oko, ki mu pomaga opaziti pirate, še predno se ti vkrcajo na njegovo ladjo. Vsak večer pred spanjem naravna kapitan, s pomočjo zvezd, smer ladje, ki jo morata nato člana na straži vsaj približno ohranjati.
Od nevihte je sedaj minilo že kar nekaj časa. Zalas je nadaljeval z krpanjem lukenj v trupu Edmunda, Taurik je po palubo počival, Suis in Kirks pa sta pospravljala neder ki je med nevihto nastal v notranjosti ladje.
»Kapitan! Nekaj pluje proti nam!« je po tem, ko je vstal, da bi se pretegnil zakričal Zalas, ki je na morju opazil majhen čoln. Kaj hitro sta na palubo priletela Suis in Kirks, Taurik pa je veselo spal dalje.
»Pa saj je samo majhen čoln. Ti pa zganjaš takšno paniko, kot da bi zagledal pirate!« mu je dejal Kirks in ga sunil v ramo. Zalas se je nasmehnil in pogledal Ar'Gena.
»Zalas, Kirks! Pripravita rešilni čoln! Z Suisom bova šla pogledat, kaj je v njem.« Moža sta se kaj hitro odpravila do majhnega rešilnega čolnička na zadnjem delu ladje. Ponjavo s katero je bil prekrit sta odgrnila in nanj pričvrstila vrvi s katerimi ga bosta spustila v vodo. Suis je hitro skočil do svojega ležišća, kjer je ležal njegov meč. Tako kot vsi člani posadke je Suis uporabljal podolgovat tanek meč, z nekoliko umetniško oblikovanim držalom. Prav tako je bilo v rezilo meča vdolben nekakšen vzorec, ki je spominjal na vejo iz katere poganjajo majhne bodice. Pripasal si je meč in odhitel nazaj na palubo. Medtem pa se je Ar'Gen lepo počasi sprehodil do svoj prostorov, kjer je pograbil svoj meč, ga zataknil v nožnico, si nadel rdeč plašč okrašen z dvema lisama, ki se stikata na hrbtu ter se počasi sprehodil nazaj na palubo, kjer ga je Suis že nestrpno čakal.
»Glede na to, da gre sobarica z mano, bi tebe Zalas poprosil, da pripraviš sobe za naše morebitne goste. Kirks, ti pa le poišči svoj meč. Kdo ve kakšne narave bodo naši gostje,« je ob spuščanju čolna dajal Ar'Gen ukaze svojim možem. Bil pa je deležen ostrega pogleda, saj je z vzdevkom sobarica imel v mislih Suisa, ki tega vzdevka nikakor ni maral. Takšen naziv so mu tovariši dodelili, ker je bil drugače on tisti, ki je gostom na Edmundu priskrbel sobe in tudi skrbel za njih.
Z enim močnim odrivom sta se Ar'Gen in Suis odrinila stran od ladje, nato pa pričela z veslanjem. Zalas je, kot mu je bilo ukazano, odšel pripravljat sobe za goste, Kirks pa je, še predno, da sta tovariša v čolnu naredila deset zamahov, prišel nazaj na palubo s pripasanim mečem in skrbno opazoval vsak njun veslaj. »Očitno je nekomu med nevihto šlo še slabše,« si je mislil in na obrazu se mu je narisal nekoliko nesramen nasmešek. Njegova tovariša sta kaj hitro priveslala do čolna in takrat je stvar postala za Kirksa zelo zanimiva, postal je izjemno nervozen. Nakar pa je sledilo veliko razočaranje, ko sta se začela Ar'Gen in Suis vračati proti Edmundu.
»Kaj sem zamudil, « je pritekel do ograje Zalas.
»Nič kaj. Samo zapeljala sta se do čolna, malo pogledala vanj in sedaj se vračata.«
»Izguba časa torej,« je nezadovoljno zastokal Zalas in se odpravil zbuditi Taruka. Sonce je že zahajalo in vsak čas se bo njegova straža pričela. Kirks pa je ostal ob ograji, kajti vedno bolj se mu je dozdevalo, da Ar'Gen nekaj drži v naročju.
»Dvignite njau!« je zavpil Suis in pričel trkat po trupu ladje. Zalas je priletel nazaj na palubo in skupaj s Kirksom potegnil čoln nazaj na ladjo.
»Novega gosta imamo,« se je nasmehnil Ar'Genin svoji posadki pokazal svojo najdbo. V čolnu je ležal popolnoma izstradan belopolti dojenček.
»Po videzu bi sklepal da je fant star okoli štiri mesce. Kako je lahko sam v čolnu preživel nevihto?« se je samo čudil Kirks in spodnja čeljust se mu je skoraj dotikala tal.
»Z vsem spoštovanjem Ar'Gen, nisem prepričan, da je bila pametna zamisel rešiti tega fantka,« je zaskrbljen dejal Zalas.
»Zalas. Še predobro se zavedam posledic, ki bodo najverjetneje sledile, ampak enostavno nisem bil zmožen pustiti nemočnega otroka samega na tistem čolnu.«
»Sedaj ga ne moremo več pustiti tu.«
»Prav imaš Suis,« je dejal Ar'Gen in nadaljeval. »Fantkovo edino upanje je, da ga Lord Irwick vzame pod svojo zaščito. « Tako so se vsi vrnili k svojim dolžnostim, Suis pa je malčka odnesel v Ar'Genove prostore in z nekaj cunjami postlal košaro v kateri bo preživel preostanek potovanja. Ob vrnitvi na palubo pa je odšeh h Ar'Genu, ki je zaprepadeno strmel v krmilo.
»Popolnoma razumem zakaj si to storil in sam nimam nič proti temu. Dobro pa veš, da so ljudje, ki te bodo obsodili za izdajalca shudelcev, ker bodo mislili, da si imel otroka z belo žensko.«
»Še predobro se tega zavedam. Verjetno bo najbolje, da tega ne povemo nikomur in fanta čim prej predamo Lordu,« je dejal Ar'gen, ki se mu je notranja razdvojenost videla na obrazu. Enostavno ni vedel, kaj storiti. Na eni strani je imel življenje nemočnega fantka, na drugi pa zakone shudelskega cesarstva, ki prepovedujejo svojim prebivalcem, da bi imeli kakršno koli razmerje z nekom, ki ni čiste shudelske krvi. Na Shudeli je že dolga stoletja živela le Shudelska rasa, pripadniki katere so se od ostalih že na daleč razlikovali po temnejši barvi svoje polti in nekoliko višji in vitkejši postavi. Res da so na Shudeli ponekod živeli tudi pripadniki ostalih ras, še posebej v večjih mestih kot je bilo na primer največje obalno mesto Midsen, kamor so zahajali pomorščaki iz vseh koncev sveta, so jim pa zato z zakoni prepovedali ljubezenska razmerja z pripadniki shudelske rase. Če so zasačili osebo, ki bi ta zakon prekršila, je bila še ta isti trenutek obsojena na smrt. Le v redkih primerih, če je šlo za izjemno vplivno in premožno osebo, so naredili izjemo in jo razglasili za izdajalca shudelskega cesarstva ter jo izgnali s Shudele, če je bil to pripadnik shudelske rase pa so mu obenem odvzeli vso premoženje in nazive. To je bil eden izmed najstrožjih zakonov v Shudelskem pravilniku in zaradi njega je pred mnogimi leti na Shudeli vihrala ena najsilovitejših vojn v zgodovini. Tako je sedaj malčkovo edino upanje Lord Drul Irwick, edini svetlopolti človek na otoku Ilox.
04. februar 2016
u186827
u186827
je jasno kaj se dogaja, če pa bi naj bla knjiga ni ravno najboljša, je pa dobra ideja za vsebino z nekaj popravki bi bla super
04. februar 2016
Hvala Se bi dalo zvedet kaj ni vredu, da se zadeva malo popravi?
04. februar 2016
u186827
u186827
mogoče za odtenek manj opisovanja nepomembnih stvari, pa to niti ne moti tak bolj to da niso vsi stavki dolgi in bi bil vmes laho kakšen krajši
04. februar 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg