Forum
Stojim na strehi stare vile, ki je v neki soseski. Vsa prestrašena se oziram naokoli. Vse je tiho. Le vran se oglaša neverjetno glasno ter me še bolj preplaši, kakor sem. Najraje bi ga zadavila. Nenadoma začutim piš vetra za sabo. Obrnem se. Nekaj metrov stran od mene stoji postava. Zakrinkana je v črno ogrinjalo, kot smrt. A ni. Čutim, da ni. Iz pod kapuce ogrinjala opazim dve rdeči lučki. Njene oči. V njeni roki opazim nož. Nož, s katerim ubija. Na njem opazim kri. Kapljice krvi počasi kapljajo dol z njega.
Oseba sname kapuco z glave. Opazim krvavo rdeče lase, ki se valovijo po hrbtu navzdol in se končajo tam kjer je pas, ter rubinasto rdeče oči, ki se v soju mesečine svetijo. Ženska je. Njen nasmeh je prav strašljiv. Ustnice ima v živo rdeči barvi. Opazim, da ima ob desnem očesu rano. Staro približno en dan.
»Kleopatra,« me kliče njej strašljiv glas. Ne odzovem se.
»Kleo,« me pokliče po mojem vzdevku. Otrpenem.
»Kmalu boš ugotovila, kaj se ti bo zgodilo. Do takrat pa čakaj. Čas je sveta vladar,«reče s prav srhljivim glasom. Ne razumem, kaj je mislila s tem.
»Ne razumem,« šepnem. Njen obraz se zresni. Z nadnaravno hitrostjo pride k meni. Postavi se za mano, me zgrabi ter svoj nož pritisne ob moj vrat. Groza me prevzame.
»Čas je sveta vladar, ljubica.« S temi besedami mi prereže vrat ter izgine. Padem po strehi, ter se skotalim z nje. Top udarec po tleh mi zamegli vid. Kar naenkrat pa…
Hitro odprem oči. Moje dihanje je nenormalno hitro. Srce mi bije kot noro. Nočna mora. Zopet. Počasi imam že dovolj nočnih mor, ki me prebujajo. Usedem se. K očem si ponesem dlani, ter jih prekrijem. Poizkušam počasneje dihati, da se pomirim. Po dolgih minutah se končno pomirim. Dlani odmaknem ter se zazrem skozi okno v moji sobi. Vstanem, ter si čez spalno srajčko iz satena oblečem haljo.
Polnoč je. Čas, ko na svetu vlada tema, in ga ne izpusti, dokler se ne pojavijo prvi sončni žarki. Tema je zaveznik bitij teme. Na nebu opazim polno luno. Mesečina poizkuša osvetliti nebo, a oblaki to preprečujejo.
Odločim se, da bom se šla malo sprehajati po dvorcu. Ja, v dvorcu živim z ostalimi angeli. Sam njihova princesa. Moja starša, Tyler in Evelyn, sta voditelja angelov. Jaz in moja sestra, Heather, pa smo princesi.
Angeli so bitja, ki skrbijo, da je na zemlji mir in harmonija. Vsak angel ima svojo moč, s katero pomaga ljudem. Angel na svoj osemnajsti rojstni dan se specializira na eno moč. Moja sestra je na svoj osemnajsti rojstni dan postala angel sočutja. Angele prepoznaš po krilih, ki so prekrita z belimi peresi in po svetli barvi las – najbolj pogosta barva las je bela.
Stopam po hodniku, ki je osvetljen z baklami. Pravi mir je. Med sprehajanjem razmišljam o pomenu sanj, ki sem jih imela danes. Ponavadi so se sanje uresničile. Družini tega nikoli ne govorim. Preprosto čudaško je. Ne bi mi verjeli. Edini, ki za to ve, je Edward, moj najboljši prijatelj. Za leto dni je starejši od mene.
Kar naenkrat se znajdem ob ogledalu, ki sloni na hodniku. Zavzdihnem, ter se pogledam, kako mi stojijo lasje. Kar dih mi zastane. Moji beli valoviti lasje, ki mi segajo do pasu, niso nič skuštrani, niti en las ne štrli v svojo smer. Moja smetanasta polt dela utvaro, da sem kot lutka. Brez napake. Moje smaragdne oči, zrejo v ogledalo. Moja krila, ki so pokrita s črnimi peresi so zložena ob telo. Le zadnja, velika peresa, se vlečejo po tleh. Drugačna sem od vseh angelov. Veste kaj, nato se ponosna. Na roki imam spiralasto črno zapestnico, ki jo dobi vsak član kraljeve družine. Začne se malo pred zapestjem, konča pa se tik ob komolcu, tako da lahko neovirano premikam roko.
Za sabo zaslišim dihanje. Obrnem se, a tam ni nikogar. Moje oči preiskujejo hodnik, a ne najdejo nikogar. V tem koncu hodnika osvetljuje samo ena bakla, ki pa oddaja zelo malo svetlobe. Zelo strašljivo. Obrnem se nazaj k ogledalu. Kar srce se mi ustavi. Pred mano stoji zakrinkana postava, ki zre vame. Debelo pogledam, nato pa zaslišim smeh. Smeh, ki bi ga prepoznala kjer koli.
Z Edwardove glave potegnem črno kapuco. Njegovi laneni lasje so razmršeni. Njegove modre oči se smejijo. Oddahnem si. Grdo ga pogledam.
»Kaj delaš tukaj?« ga vprašam. Zareži se.
»Isto sem želel vprašati tebe. Kaj delaš tukaj?« me vpraša.
»Sanje,« zavzdihnem. Takoj ugotovi, kje tiči zajec. Sočutno me pogleda.
»Kleo, naspati se moraš,« reče.
»Če pa ne moram spati, Edward,« javknem.
»Prav,« zavzdihne. »Kaj ko bi šla z mano v knjižnico?« vpraša. Točno ve, da bom takoj za. Hitro pokimam. Prime me za roko ter odhitiva v knjižnico, kjer prebijem večino časa svojega življenja. Edward trdi, da bo zame kmalu zmanjkalo knjig, saj jih ogromno preberem. A ne ve, da vsak dan dobimo deset novih knjig. Z nasmeškom na obrazu mu sledim.

Kako se vam zdi? Potrebujem 3 nexte, da nadaljujem....
28. oktober 2015
next
zelo zanimivo
28. oktober 2015
Hvala...še dva nexta
28. oktober 2015
Neext!!! fajna zgodbica je.. upam da bo čim prej next
28. oktober 2015
Me veseli, da ti je všeč...če pride še tretji next bom dala next zvečer
28. oktober 2015
nexxxt
28. oktober 2015
next
28. oktober 2015
Nexxtttf!!!
28. oktober 2015
next
28. oktober 2015
Sedim za kraljevo mizo. Ravnokar obedujemo. Oče sedi na čelu mize. Ima laneno barvo las ter modre oči, ki ves čas opazujejo po mizi. Mati, ki ima bele lase, in svetlo sive oči tiho sreba toplo juho, ki jo je pripravil kuhar. Tudi sama jo srebam, in priznati moram, da je ta boljša od vseh njegovih do sedaj. Heather je kos kruha z maslom. Njeni svetli lasje ji ves čas nagajajo, ter ji uhajajo iz čopa. V miru zajtrkujemo. Vsi smo oblečeni v angelske oprave.
Oče ima bele hlače, majice ne nosi. Mati in Heather nosita belo dolgo krilo, ki sega do tal, ter tudi bel top. Sama pa nosim zaradi črnih kril, črno kratko krili, ter črn top.
»Kje si bila sinoči, Kleopatra?« me vpraša oče, s tistim glasom, ki ga ponavadi očetje uporabljajo, da iz hčer izbezajo s kom so spale.
»V knjižnici, oče.« odvrnem. Angeli spoštujejo odnos med hčerjo in očetom.
»Kaj si delala v knjižnici?« povprašuje dalje. Najraje bi vstala od mize ter mu povedala, kar mu gre.
»Kaj pa ponavadi delamo v knjižnici, oče? Beremo? Ja, seveda beremo,« sarkastično pripomnim.
»Ne uporabljaj sarkazma,« me poduči Heather. Kako naj ga ne, ko pa me v jezo spravlja prav oče.
»Ja, ja.« siknem.
»S kom si bila tam?« vpraša oče ter eno obrv povzdigne.
»S svojim izmišljenim prijateljčkom Mojem,« zamomljam v brado. Mati in Heather se zahihitata, a na mojo veliko srečo oče ni slišal moje neumne opazke.
»S kom?«
»Z Edwardom, oče.« rečem, ter poizkušam imeti vesel glas.
»Zakaj z njim. On je samo navaden angel. Izberi si za družbo kakšnega, ki je v višjem sloju,« odvrne. Pa ja, da nismo zopet v srednjem veku, si mislim.
»Prijatelje si izbiramo sami,« odvrnem dovolj naglas, da me vsi v jedilnici slišijo.
»O, ne. Tokrat pa ne. Če še enkrat povzdigneš glas, ti povem, da bom Edwarda za dva meseca poslal na nalogo a Zemljo, potem takem pa boš videla, kje ti je mesto,« zarohni. Seveda, bo povzdignil glas, saj je angel poguma. Mati, mirno sedi na svojem mestu. Veste kakšen angel je? Angel miru.
Prekipelo mi je. Hitro vstanem, tako da še sproti podrem stol na tla. Vsa jezna s pogledom srepim v očeta. Ne bo mi ukazoval, pa če sem suženj ne.
»Kleopatra!« zarohni.
»Kleopatra, Kleopatra. Kleopatra tja, Kleopatra tisto. Ne delaj Tega Kleopatra,…Dovolj imam, da mi ukazuješ. Nisi moj šef – no si, ampak pa kaj. Ne maram, da mi kdo ukazuje. To dobro veš,« grmi iz mene. Oče me tako jezno gleda. Služabniki prihitijo k meni, se mi priklonijo ter postavijo stol na svoje mesto.
»Kleopatra poslušaj me, če…«poizkuša a ga prekinem.
»Ne!« se odrinem od mize, ter stol zopet prevrnem na tla. Sluge se primejo za glavo ter ga zopet poberejo.
»Če še enkrat zakričiš, bom …«
»Boš kaj?« vzkliknem, se obrnem, ter po pomoti zopet prevrnem stol. Besna odkorakam iz jedilnice. Heather za mano gleda s sočutnim izrazom, mati pa mirno gleda v svoj krožnik in čaka, da na mizo podajo nov pehar kosov kruha, da si bo lahko namazala z maslom in marmelado.
Odkorakam po hodniku ven do parka. Naš dvorec je na nekakšni lebdeči ploščadi, ki lebdi na nebu. Tako visoko je, da ga tudi iz letala ne moremo videti. Stopim na rob ploščadi ter se vržem dol. Krila razprem, ter pričnem jadrati po nebu.
Danes ni niti enega oblačka. Let me pomirja, ter me ščiti pred svetom, ki me obkroža. Tako pozabim na jezno. Včasih. Zamahnem s krili ter poletim malo višje. Letim in letim, a brez cilja. Spustim se malo nižje, da bi lahko videla človeško mesto.
Avtomobili hupajo. Množice ljudi se sprehajajo po pločniku, ter na ušesa ves čas tiščijo neke naprave ter se z njimi pogovarjajo. Enkrat sem jo enemu vzela, ter jo vprašala kako je. Ta neprijazna stvar pa je bila najprej tiho, nato pa mi je z nekakšno pesmijo zavreščala na uho, da sem jo izpustila. Na tleh se je razletela na prafaktorje. No, saj naučila se je, da ne sme kričati na ušesa angelov. To boli.
Po opazovanju mesta se zopet dvignem v nebo. Kar naenkrat pa zagledam leteča bitja. Letijo proti angelskemu dvorcu. Prvič jih vidim. Pet jih je. Imajo črna netopirska krila. Vsaj eno krilo ima premer dva metra. Tako kot moja. Dva imata črne lase, ostali trije pa rjave. Ko me opazijo se ustavijo. Debelo pogledajo. Priznati moram, da tudi jaz zrem v njih. Vsa začudena iščem po glavi, katera bitja so to. Niso volkodlaki, ne vampirji. Niti zombiji ali mumije. Ne prepoznam jih. To je nemogoče.
Nekaj se dogovorijo, nato pa dva v zrak poletita, tako, da ju več ne morem videti. Zagotovo imata delo. Naprej zrem v ostale tri, ki počasi letijo k meni. Ko končno priletijo k meni jih premerim s pogledom.
»Kdo si?« me vpraša fant na desni. Ker sem tako neumna uporabim svojo trmo.
»Nekdo, ki ga ne poznaš, in se ne pogovarja s tujci,« odvrnem. Za sabo začutim sunek vetra, ki ga lahko povzročijo le krila. Obrnem se ter zagledam ostala dva, ki sta prej izginila. Vsi me obkrožajo iz vseh strani. Eden me prime za pas.
»Pusti me!« siknem.
»To pa ne bo šlo, ljubica,« posmehljivo reče tisti.
»Nisem nobena ljubica! Izpusti me! Nepridiprav!«vreščim.
Nekaj začutim, da me zbode v ramo Obrnem glavo na desno, kjer čutim zbodljaj. Vidim, mi eden nekaj z injekcijo vbrizgava v telo. Takoj se zavem kaj, ko začne delovati. Mamilo ali pa morfij. Nad svojim telesom nimam več kontrole. Počutim se, kot da zapuščam moje telo. Kar naenkrat me zagrne tema. Pa sem tam, kjer sem začela. Tema.

Potrebujem 5 nextov. Kako se vam zdi? Kaj mislite, da se bo zgodilo? Kdo so ta bitja?
28. oktober 2015
zdi se mi perfektno
ugrabili jo bodo
nvm
next!!!
28. oktober 2015
Hvala
Še 4 nexti
28. oktober 2015
next
28. oktober 2015
Še 3 nexti
28. oktober 2015
Nextaj hitr...men se zdi da so devili
28. oktober 2015
Haha pa s telefonom se je pogovarjala
28. oktober 2015
Hehe...še 2 nexta
28. oktober 2015
Neeexxxttttttttt!!!!!
29. oktober 2015
neeext!!!!!!! <3
29. oktober 2015
Najprej nisem odprla oči. Moje misli niso bile ravno logične. Veste kaj sem razmišljala?
Sestro moram objeti.
Zaliti moram cvetice na vrtu.
Ograjo v parku bodo morali pobarvati.
Kdaj bo zima?
Noro vem. Če bi bile drugačne okoliščine, bi se temu smejala ali pa samo zmajala z glavo. Močno vdihnem ter odprem oči. Ležim v popolni temi. Nič ne vidim. Čisto nič. Rahlo mw popade panika, a se takoj vzamem v roke. To ni tipično zame. Kleo vzami se v roke, si ukažem.
Zaslišim korake. Niso ravno bilzu mene, a slišim, kako peta škornja udarja ob kamnita tla. To so močni topi udarci ob tla, zato lahko sklepam, da je moški. Vem, ni neverjetno, če imaš dober sluh. Posmehljivo prhnem. Koraki se ustavijo.
V kotu opazim svetlobo. Svetlobo dela ogenj, oziroma, če smo bolj natančni bakla. Zopet slišim korake, a tokrat se mi približujejo.
Bakla osvetli sobo. Ne sobo. Bolj celico. Čakaj malo.... KAJ?! Tega pa nisem pričakovala. Zagotovo ne.
V prostoru se nenadoma prižgejo vse bakle in celica je vsa osvetljena. Pogledam proti tipu, ki stoji na drugi strani rešetk, ter me opazuje s svojimi modrimi očmi. Njegovi temno rjavi lasje mu segajo do rame, a si jih je spel v čop. Njegovo telo je ena sama mišica. Dobesedno. Zagotovo trenira vse svoje življenje, cel dan. Komaj sedaj opazim krila, ki jih ima zložena ob telesu. Niso angelska krila, kakor sem navajena, da jih opazim pri bitjih - mitoloških seveda.
Ima črna netopirska krila. Eno krilo ima - ocenjujem - premir dva metre.
"Kdo si?"me vpraša. Njegov glas je neverjetno nizek.
"Tujka," čivknem. Ker sem neverjetno trmasta in nespametna bom seveda prvo bleknila očitno.
"Tujka ti je ime?"posmehljivo vpraša.
"Ne. Ne vem zakaj bi vam to razlagala, kdo sem in izkod prihajam. Zagotovo nimate časa,"
"Imam ga. Kar na dan z besedo,"reče. Na obrazu mi zaigra zarotniški nasmeh. Tip se isede na stol, ki je nasproti celice. Šele sedaj ugotovim, da še vedno ležim. Usedem se ter nato še vstanem. Želim se sprehoditi po celici, a kaj, ko me niki močno potegne za vrat. Od sile me prekucne nazaj ter padem na zadnjico. V vratu me zaboli. Sežem k njemu in začudim hladen objem kovine. Ovratnica? Resno? Pripeta semnna verigo poleg postelje. Gibam se lahko okoli postelje v razdalji enega metra. Kako priročno.
"Kaj za vraga?"mi uide. Če bi bil oče tukaj bi me nahrulil, saj sem preklinjala. Angeli ne semo preklinjati. Vau, kakšna zabava.
"No?"me spodbudno vpraša tip. Aja saj res.
"Če že hočete odgovor. A zagotovo veste kako to poteka, tako da bom po otročjepovedala. Moja starša sta šla v posteljo in se hm...ljubila. Beli paglavčki so plavali do jačnikov. Samo enemu je uspelo priti noter - ker so drugi reterdirani (pardon izrazu). No tam so se kromosomi med seboj premešali in celica se je začela deliti. V maternici sem plavala 9 mesecev in ko sem hotla ven sem svoji ljubi mamici na trpeč način to sporočala. Morala je močno potis..."
"Nisem mislil tega,"zavzdihne.
"Boste morali biti bolj jasni,"sem mu razložila. Zmajal je z glavo.
"Kako ti je ime?"me direktno vpraša.
"Vam lahko zaupam?"skeptično vprašam.
Pokima.
"Ime mi je Morgana,"se zlažem.
"Ljubica zlagala si se," me okara tip. Kako mi gre že na živce.
"Nisem nikakršna ljubica. Slučajno še nisem pripravljena za kakšno razmerje,"momljam. Tip zavije z očmi. Opazi, da ne mislim sodelovati. Bakle se v hipu ugasnejo. Celico zajame tema. Slisim premikanje stola in njegove korake ko se oddaljujejo. Slišim konnekaj ukaže. Čez trenutek ali dva slišim spuščanje plinov. Pa ne me zezat. Resno? Uspavalni plin? Po njem mi je slabo. Saj ne, a kaj, če ga preziram. Kdor uporablja, da onesposobi nasprotnika uspavalni plin je zame slabič.
Zaspim čez minuto, ko je že cela celica v tem plinu. Zadnja misel je bila: Tega tipa bom nahrulila, takoj ko se zbudim in mu bom tisto neprepleskano ograjo v našem parku zabrisala v njegovo neumno betico.

Potrebuje 5 nextov....sori za napake, če jih boste kje opazili...kako se vam zdi?
29. oktober 2015
Neeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! <3
29. oktober 2015
Še 4 nexti
29. oktober 2015
u199774
u199774
nova bralka + neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!
30. oktober 2015
Nnneee3xxxxxtttttt!!!!!
30. oktober 2015
Še dva nexta
30. oktober 2015
Nexttttt!!!!!
30. oktober 2015
next
30. oktober 2015
Nnnnneeeeeeexxxxxxxxxttttttt+nova bralka
03. november 2015
Kdaj pk nexxtttt!!!!????
06. november 2015
Kdaj bo next???
07. november 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg