Forum
heii
***
http://www.igre123.com/forum/tema/1-2/30913/
***
to je prva zgodbica
***
druge so vse zamrle
***
torej bom zdaj pisala samo še dve
***
torej fanfic in too
***
uživajte
*****************************************************************************************************************************
Vsedem se na kavč poleg Maruše, moje sošolke. Zabava za Marušinega starejšega brata. 18 jih praznuje. Maruša mi poda kozarec alkohola. Spijem ga, sploh ni tako slabo. Ob meni naenkrat sedi nek nepoznan fant. Nasmehnem se mu, nato pa spijem še en kozarec alkoholne pijače, ki mi jo poda Marušin brat. Vsi norijo, vsi plešejo, glasba je res glasna... še en kozarec... vstanem iz kavča... Maruša izgine... še en kozarec... ''Vanesa!'' Obrnem se, kdo me kliče?... pred mano je nek fant, tisti prej, ki je sedel pri meni na kavču... ''Anej sem.''...še en kozarec...''ne bi smela toliko piti, komaj 15 sem stara.'' rečem nekomu... vrti se mi... nekdo me prime za roko.... ''pazi, lahko bi padla.''... ''Kaj?'' vprašam zmedeno... naenkrat se počutim močno lahkotno, nekdo me dvigne v zrak... prepustim se, vse se vrti... glasbe se sliši vse manj.... zaškripajo vrata... še vedno se vrti... padem na nekaj mehkega... ''Si v redu?'' vpraša... mislim, da pokimam.... sliši smeh in zapiranje vrat... obrnem se in skušam zaspati, alkohol ni zame... nekdo se vsede poleg mene.... nato čutim roke... čutim neznano telo ob svojem... ''Kaj?'' vprašam zmedeno...''Pšššt.'' reče... nato z mene povleče hlače... skušam vstati...potisne me dol... zavedam se, kaj hoče. Poskusim zakričati pa mi pokrije usta... in potem...





''Aaaaaaaaaaa.'' divje zasopem in se dvignem s postelje. Obrišem si čelo, čisto sem prepotena. Tresem se po celem telesu. Pogledam na budilko; 04:22 zjutraj. Nekdo sunkovito odpre vrata moje sobe. ''Vanesa, si v redu?'' zaskrbljeno vpraša mama. ''Samo sanje. Kot vedno.'' jo pomirim. ''Joj, zadnji mesec jih imaš vse pogosteje, mislila sem, da bo konec s tem. Zavzdihnem. ''V redu sem, lahko noč mama.'' Zaskrbljeno se nasmehne in za sabo zapre vrata sobe. Kdaj se bodo nehale te sanje, vedno eno in isto. Nočem se spominjati, pa me sanje vedno ponovno vrnejo v tisti večer. Ja, na tisti zabavi me je posilil 19-letni fant. Za to ve le Marušina, moja in fantova družina. Preveč me je bilo sram, da bi izvedel še kdo. Zato sem takoj po tem tudi zavrnila kakršnekoli terapije in svetovanja. Nisem hotela misliti na to. Prve mesece je bilo obupno, vse sem držala v sebi. Imela sem nočne more, pa so se nehale. In zdaj, po dveh letih so se spet pojavile.





Lepo sončno Marčevsko jutro. Mama me zapelje v šolo. Res je skrbna, mogoe zato, ker sem edinka, in ker nimam očeta. Umrl je, ko sem bila stara 5 let. Ne spomnim se ga, mogoče je najbolje tako. Ni bil kaj prida moški, pravi mama. Zdaj že 4 leta z mamo živiva malo izven mesta, v malem stanovanju, ki si ga lahko privoščiva. Mama dela, jaz isto, ob vikendih. Iz avta me spusti nekaj metrov pred šolo. ''Lep dan.'' mi zaželi. Nasmehnem se ji in grem proti šoli. Pred vhodom me čaka sošolka Kim, ki mi takoj poda cigareto. ''Srečka, spet se ti ni bilo treba guziti med stare bakice na avtobusu.'' zavidljivo reče. ''Vem, najboljšo mamo imam.'' se zasmejem. Nihče se ne mara voziti z prepolnimi trolami. Ko skadiva se odpraviva v razred.





''Res bi rabila enga tipa.'' mi reče Tisa, ko sediva na klopci v parku in gledava mimoidoče.
''Ne, ne potrebujem težav.'' odgovorim kratko. Ne, ona ne ve za posilstvo. Nihče ne ve.
''Saj vsi tipi ne prinašajo samo težav. Ne vem, zakaj imaš tako mnenje.''
''Preprosto sem rajši samska kot pa da trpim v zvezi, kar pa je najpogosteje.'' začnem blebetati. Seveda bi rada bila v zvezi, ampak moj strah do moških dotikov je vedno prisoten. Torej, ne. ''Ne potrebujem moških.''
''Umrla boš devica.'' se mi zasmeje.
''Bom že preživela. Kaj pa ti, nekaj imata z Jako?'' Jaka je četrtošolec na naši gimnaziji.
''Ah, samo za seks se mu je šlo.''
''Kaj ves čas pravim??'' Ji požugam. Tisa se mi zasmeje.




*****************************************************************************************************************************
kak je? ;3

тι נє νšєč?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

12. april 2012
u86711
u86711
Nextej:3! ful dobr pišeš♥!
12. april 2012
''Umrla boš devica.'' se mi zasmeje.
''Bom že preživela. Kaj pa ti, nekaj imata z Jako?'' Jaka je četrtošolec na naši gimnaziji.
''Ah, samo za seks se mu je šlo.''
''Kaj ves čas pravim??'' Ji požugam. Tisa se mi zasmeje.
____________________________________________________

V sredo popoldne me Tisa povabi na svoj rojstni dan. Seveda jo zavrnem. ''Ne hodim ven.''
''Lahko bi naredila izjemo, zame.'' se pritožuje.
''Vseeno, ne hodim ven. Ni mi do pijanih žurk, razbijanja oken in gledanja bruhanja po preprogah.'' vstrajam.
''Ampak moja prijateljica si. Dobra prijateljica. Moraaaš priti. Zabava bo dokaj mirna... no ja.''
''Oh, ne. ne grem.'' Končno se vda in me brez pozdrava zapusti izpred šole. Ne, od 'takrat' sem šla samo na dve žurki. Dve žurki v dveh letih, se sliši čudno? Smešno. Ne, ne prenašam zabav. Niti ne pijanih ljudi in potrebnih tipov.
Ozrem se okoli sebe, ostala sem sama pred vhodom v šolo. S tal poberem svojo torbo in odidem proti avtobusni postaji. Tam opazim Marušo. Dolgo že nisva govorili, kakšne dva meseca, prej pa kakšno besedo ali dve. Grem mimo nje in ji namenim kratek pogled. Ozre se k meni in me pozdravi. ''Ja živjo Vanesa, kako si?'' vpraša veselo. Presenečena nad njenim pozdravom se ustavim in obrnem.
''Pa v redu, ti?'' rečem na hitro.
''Navadno, nič posebnega. Že dolgo nisva govorili.''
''Ja, nikjer te ni videti. Ej moja trola je tu, moram it.'' rečem, ko vidim bližujočo se trolo. Ko se že obrnem me ustavi.
''Heej, ubistvu bi rada govorila s tabo.''
''Povej hitro.''
''Tilna je zbil avto. V komi je.'' Tilen je kriv za moje nočne more. Tilen je tisti, zaradi katerega se izogibam zabav.
''Ja, in kaj zdaj...?'' mirno vprašam, a kljub temu mi srce začne hitreje biti.
''Samo povedati sem ti hotla. V komi je že 12 dni.'' Od tu ponovne nočne more. Trola že začne zapirati vrata, zato pohitim tja in se zbašem noter.
''Moram iti. Hvala.'' zakličem proti Maruši. Ta še vedno stoji na mestu.





V komi je? To je lahko edini razlog za vrnitev mojih nočnih mor. In koliko časa bo še v komi? Bom do takrat imela more? Kaj pa če umre? Jih bom imela za vedno? Nešteto misli se mi pohaja po glavi, tako da se nevede naslonim na neko staro babico. ''Me hočeš ubiti? Nisem tako stara, da te ne bi mogla udariti!'' se začne pritoževati izza mene.
''Oh, oprostite.'' zamomljam in se umaknem.
''Ta nevzgojena mladina.'' Zavijem z očmi in izstopim na postaji in hodim proti domu.
Doma me čaka mama. Povem ji za Tilna. Malo je presenečena. ''Moraš k psihiatru.'' je njen predlog.
''Niti pod razno, ne bo moje glave mešal še z dodatnimi težavami.'' se upiram kot vedno in zaključim najin pogovor.





''Kaj?'' vprašam zmedeno... naenkrat se počutim močno lahkotno, nekdo me dvigne v zrak... prepustim se, vse se vrti... glasbe se sliši vse manj... zaškripajo vrata... še vedno se vrti... padem na nekaj mehkega... ''Si v redu?'' vpraša... mislim, da pokimam.... sliši smeh in zapiranje vrat... obrnem se in skušam zaspati, alkohol ni zame... nekdo se vsede poleg mene.... nato čutim roke... čutim neznano telo ob svojem... ''Kaj?''
''Aaaaaaah.'' zavpijem in se dvignem s postelje. Spet te sanje. Spet sem popolnoma prepotena. Sranje, res moram nekaj ukreniti. Upam da me mama ni slišala vpiti. Budilka kaže 2:46 zjutraj. Zaspim nazaj.
Zjutraj mi mama pove, da je spet slišala moje krike. In pove mi novico. ''Preselili se bova. Dobro bo za obe.''
''Ok, meni je vseeno.'' Res mi je.
V šoli Tisi povem novico. ''Pa boš ostala na tej šoli?'' jo zanima.
''Verjetno ne. Mama pravi, da potrebujeva spremembe v življenju. Takoj zdaj.''
''Slaba. Ampak, še se bova videli, kajne?''
''Seveda, ti si edina na tej šoli, ki se dejansko veliko pogovarja z mano.'' se zasmejem. Objame me.
Pred drugimi sošolci sem tiho, tako ali tako se ne pogovarjamo. Ko me nek sošolec uščipne za rit in se za naslednjo uro tresem po celem telesu, sem še bolj odločena da grem na drugo šolo. Ne, res ne prenesem moških dotikov. Tisi se zdi to čudno. Jaz ji vedno v smehu rečem, da imam androfobijo. Mislim, da me ne jemlje resno.



13. april 2012
next, ful je doro :3
13. april 2012
u86711
u86711
nektej:3!
13. april 2012
Ne, res ne prenesem moških dotikov. Tisi se zdi to čudno. Jaz ji vedno v smehu rečem, da imam androfobijo. Mislim, da me ne jemlje resno.
_______________________________________________________

Ves naslednji teden z mamo pakirava, trenutno sva pri kuhinji. In upiram se selitvi. ''Mama nočem iti, res ne. Lahko se sama preživljam tukaj.''
''Nočeš psihiatra, boš pa šla z mano tja. Ne bom te pustila tukaj same. Dobro bo zate, opomogla si boš od nočnih mor.'' vztraja pri svojem.
''Ah brezveze, mislila sem, da me razumeš!'' zakričim nanjo in zbežim iz kuhinje v svojo sobo.
Ja, razlog za mojo spremenjeno mišljenje. Mama je odkrila svojega daljnega sorodnika. Menda svojega bratranca v petem kolenu. In vztrajno naju vabi k sebi, ker ve, da ne živiva v najlepšem okolju, on pa ima veliko hišo. Ampak ima družino. Ženo in dva sinova. Eden ima dekle, star je 25 let, drugi pa je 18. In tega se bojim. Mami pa nočem povedati točnega razloga zakaj se nočem preseliti. Živeti v hiši s tremi moškimi? Ne, to je zame pekel in še več nočnih mor. Mogoče bi me mama razumela, če ji povem, da se dejansko bojim moških, ampak videti je tako srečna, da se bo preselila na lepše. Nočem ji uničiti veselja. Bom že poskusila potrpeti in se ponoči zaklepati v svojo sobo. Z moškimi v hiši pa ne bom imela opravka.
Mama seveda ves teden pakiranja vztraja, da bo konec mojih nočnih mor, če se preseliva iz kraja, kjer sem živela od posilstva naprej. Seveda se ne zaveda, da se bova preselili na slabše. Tukaj vsaj moških nisem imela okoli sebe, drugih sem se pa izogibala.





Zadnji kombi z najinimi stvarmi odpelje izpred starega doma. Nekako sem sprejela, da grem v hišo, kjer živijo moški, ampak sem zadržala zase. Mami sem rekla, da sem samo imela slabe dneve, in da mi je selitev všeč. ''Pojdi kar v avto.'' reče mama. Pokimam ter se vsedem v avto. Mama še zaklene hišo nato pa se odpeljeva k njenemu daljnemu bratrancu. Dejansko živi samo okoli 20 kilometrov stran od naju, pa še nisem slišala zanj. Mama pa je z njim nazadnje govorila pred tremi leti, ko je umrla njuna skupna sorodnica. Zanimivo, kako se ljudje zbližajo na pogrebih.
Ustaviva se pred Janezovo hišo. Tako je ime maminemu bratrancu. Hiša izgleda res velika, dvojček je. Pred hišo ima njegova žena očitno manjši vrtiček in poleg vrtička je malo parkiriše, kjer opazim mercedeza in 2 ogromna motorja. No, denarja jim že ne manjka.
''Dobrodošlaa!'' zakliče Janez, ko se z mamo spraviva iz avta. Mama ga veselo objame.
''Janez, ne veš kako sem ti hvaležna.'' se mu zahvaljuje mama.
''Ne skrbi, res ne. Pridita, gremo v vajine sobe.''
S svojo ženo naju pospremita v drugo nadstropje hiše. Mamina soba je čisto na drugi strani kot moja. Za to se nama je Janez opravičil, če bi slučajno rade živele bolj skupaj. ''V redu je.'' sem mu odgovorila. Mama pa prav tako.





V svoji sobi si razporejam oblačila in druge stvari. V sobo pride Janezeva žena. Sunkovito se obnem, skoraj se ustrašim. ''Oh, oprosti, morala bi potrkati, to je že tvoja soba.'' se mi začne opravičevati.
''Ni panike, samo malo sem se ustrašila.'' jo pomirim.
''Lepo si jo opremila.'' reče, ko se razgleduje po sobi. Nasmehnem se.
''Pridi na kosilo, spoznala boš moja sinova!'' veselo reče. Zmrazi me.
''Nee... am.. nujno moram še v knjižnico ker že zamujam s knjigami in v bolnišnico obiskati... prijatelja.''
''Ah, ju boš pa drugič spoznala. Kdaj boš pa kosila? Tako si suhcana, jesti moraš.'' se mi nasmehne.
''Bom jedla v mestu, hvala.'' Skomigne z rameni in me pusti samo v sobi. Preoblečem se in potiho stopim skozi vrata svoje sobe in dol po stopnicah. Zasliši se smeh iz jedilnice. Pregledam okoliščine in kje moram iti, da se izognem kakršnegakoli človeka v tej hiši. Uspe mi neslišno priti skozi vhodna vrata, nato pa si sposodim kolo, ki je naslonjeno ob vrtno hišico ter se odpeljem v mesto.





Bi res obiskala Tilna v bolnišnici? Med kolesarjenjem v mesto mi misli govorijo enkrat da, drugič ne. in spet isto. Kolo priklenem blizu vhoda v bolnišnico. Grem notri, od daleč ga bom pogledala, potem lahko še vseeno pobegnem, če ga ne bom zmožna gledati od blizu. Ustavim se pred njegovo sobo. Pogledam skozi malo okno v vratih. Leži na drugi postelji, negibno. Ni se spremenil, še vedno ima iste lase kot pred dvemi leti ko sem ga nazadnje videla na sodišču. Za mano pride medicinska sestra. ''Boš vstopila ali samo kukala skozi vrata?'' vpraša. Zdrznem se in pogledam sestro.
''Amm.. bom vstopila.'' rečem neprepričljivo. Sestra mi odpre vrata, sama pa gre k drugemu bolniku. Počasi stopam proti Tilnovi postelji. Previdno ga opazujem in se vsedem na stol zraven njega, ohranim varno razdaljo, čeprav se zavedam, da mi nič ne more. ''Tilen?'' vprašam, čeprav vem, da ne bom dobila odgovora. Še nekaj minut mirno sedim na stolu ter premišljujem, ko me nekdo potreplja po rami, da se zdrznem in vstanem. ''Maruša.'' presenečeno rečem. ''Kaj pa ti tu?'' vpraša.
''Aaah... ne vem čisto točno.'' rečem ter skomignem z rameni.
''Tilen je moj prijatelj.'' reče in pogleda proti njemu. ''V komi je že 15 dni. Zdravniki ne vedo, kaj naj pričakujejo. Udarec avta je bil slab.'' Zanimivo, pred posilstvom in tekanju po sodiščih je bila moja najboljša prijateljica. Preden sva izgubili vse stike.
''Moram iti. Povej... povej mi, če bodo kakšne spremembe. Nisem spremenila telefonske.'' rečem ter hitro odidem iz bolniške sobe. Ozrem se nazaj skozi vrata. Maruša je mirna in gleda v Tilna.



14. april 2012
u87284
u87284
next
14. april 2012
u86711
u86711
neext:3
14. april 2012
''V komi je že 15 dni. Zdravniki ne vedo, kaj naj pričakujejo. Udarec avta je bil slab.'' Zanimivo, pred posilstvom in tekanju po sodiščih je bila moja najboljša prijateljica. Preden sva izgubili vse stike. ''Moram iti. Povej... povej mi, če bodo kakšne spremembe. Nisem spremenila telefonske.'' rečem ter hitro odidem iz bolniške sobe.
_____________________________________________

Zadnji teden v marcu. Moških v hiši se skušam čim več izogibati. Janez je še kazal zanimanje zame, pa ga je kmalu izgubil ko sem ga ob njegovih šalah vedno mrko gledala. Janezev sin Nik je lenuh, malokrat pride iz svoje sobe, drugi sin Oliver pa je večino časa zdoma.
In potem pride moj pravi dan šole. Zjutraj vstanem malo čez sedem zjutraj. Ko se oblečem grem v kuhinjo in si želim pripraviti zajtrk. Ko ravno primem kozarec svežega soka začutim dih blizu za sabo. Refleksno se hitro obrnem in zakričim, ko za mano stoji 18-letni Nik. Ta hitro stegne svojo roko čez moja usta in me utiša. Po nesreči spustim kozarec s sokom na tla in polijem Nika. Hitro se odmakne in zakolne. ''Pa kaj je s tabo ženska. Pa ravno nove hlače sem oblekel...''
''Ustrašil si me!'' se zagovorim in hitro odmaknem stran od njega.
''Nisem te imel namena ubiti. Kako si občutljiva, joj.''
''Ja... ah... moram iti.''
''Ne boš zajtrkovala?''
''Ne, bom v šoli.'' S tal hitro poberem svojo torbo in pohitim ven skozi vrata jedilnice. Ozrem se nazaj, Nik čisti svoje hlače in se pritožuje. Upam, da ni bilo nikogar drugega v hiši, verjetno bi kdo naredil sceno iz mojega kričanja. Pozabim na to in grem do avtobusne postaje. Naslednja trola pride šele čez 11 minut. Joj. Premišljujem če bi šla raje peš, ali bi šla nazaj k hiši po kolo in odkolesarila v šolo ali pa počakala na avtobus. Odločim se za slednje, razen če na postajo v tem času pride kakšen moški. Po približno petih minutah za sabo zaslišim znan glas. Zdrznem se in odmaknem malo bolj stran. ''Moral sem zamenjati hlače zaradi tebe.''
''Ti je to vzelo dragoceni dve minuti?'' vprašam.
''Celih pet, mislil sem da bom zamudil avtobus.'' se nasmehne.
''Še okroglih 5 minut boš čakal nanj, ne bi ga zamudil...''
''Kako si zabavna...'' se pritoži.
Skomignem z rameni in se obrnem stran. Zdaj ne moram iti peš ali nazaj po kolo, Nik bi me imel za čudakinjo. Oh, to me verjetno že ima... Naslednjih 5 minut stojim v tišini, tudi Nik je k sreči izgubil voljo do pogovora z mano. Na avtobusu se vsedem na mesto z dvema sedežema, ker so bila vsa mesta z enim sedežom zasedena. Na sedež poleg sebe položim svojo torbo, da se nebi kdo usedel zraven.





Spoznam nove sošolce. 25 nas je v razredu, od tega jih je 15 moškega spola. Kaj za vraga, na gimnaziji je v razredu več tipov kot deklet? Mogoče bom prosila za premestitev v drugi razred. A vseeno se že prvi dan zbližam z novo sošolko Tjašo. Živi blizu mojega novega doma. Fantom se poskušam izogibati, čeprav me ves dopoldan z zanimanjem gledajo. Eden mi je celo večkrat pomežiknil. Vedno sem se obrnila stran ali zavila z očmi. Kreten.
Po pouku mi nek fant položi roko na ramo, da bi me ustavil. ''Vanesa, kajne?'' Hitro se odmaknem.
''Ja.''
''Jernej sem. Tvoj sošolec.''
''Nisem te opazila.''
''Škoda. Me pa še boš, predsednik razreda sem.'' ponosno pove.
''Fascinantno.'' rečem sarkastično. Jernej utihne, moj hladen odziv ga očitno rahlo zmede.
''No, se vidiva.'' reče veselo. Nasmehnem se in uberem pot proti postaji in domov.





V naslednjem tednu preučim vse urnike Janeza in njegove žene ter fantov. Ker smo dokaj blizu mesta, Nik vstane šele ob 7:15, lenuh seveda. Oliver se odpelje v službo okoli 6:20, Janez odide v službo malo pred 6:00, njegova žena isto. Moja mama vstane ob 6:00 in se odpelje okoli 6:30. Idealen čas za moje vstajanje je potem takem 6:45, pol ure časa imam da izginem iz hiše preden se kot zadnji zbudi Nik. In ko se zjutraj uredim, se vsedem na kolo in počasi kolesarim proti mestu. Časa imam vedno ogromno, tako, da večkrat naredim še kakšen večji ovinek. Navadila se bom na to življenje, čeprav pogrešam staro, ko se mi ni bilo potrebno tako močno izogibati moških. V mojem okolišu jih je bilo precej manj.

[img]http://data.whicdn.com/images/25969064/8a5dead9001142fd4f79cf3f_large.[/img]
14. april 2012
next ^^
14. april 2012
Navadila se bom na to življenje, čeprav pogrešam staro, ko se mi ni bilo potrebno tako močno izogibati moških. V mojem okolišu jih je bilo precej manj.
_____________________________________________________

Razredna ura. Sedim zraven Tjaše. Predsednik razreda, Jernej nekaj oznani. Ves ponosen vstane in gre pred kateder, tam pa začne razpravljati. ''Se pravi, piknik bo ta petek v parku. Zbiramo po 5 evrov, denar dajte moji tajnici.''
''Upam, da boste vsi resni. Brez pijače, brez prepovedanih substanc in cigaret. Jasno?'' se oglasi razredničarka. Ves razred v enem nejevoljno zamomlja; ''Ja, ja.''
''Kakšen piknik?'' vprašam Tjašo.
''Vsako leto ga imamo. Pač, druženje celega razreda skupaj z razredničarko in podrazrednikom. Ko ta dva gresta, pa gremo drugi v bližnjo diskoteko, tam se zabava seveda šele začne.'' začne razpravljati in pri omembi ''šele začne'' se hinavsko nasmehne.
''Ah, to ni zame.'' odkimam z glavo.
''Ojaaaa, seveda boš šla, cel razred gre. Vedno, brez izjem.''
''Mogoče samo na piknik.''
To ni zame, ampak me je Tjaša prepričevala še celo popoldne, tako da sem se vdala. No, v diskoteko pa ne grem. To je bil moj pogoj. Tjaša je v smehu rekla, da sem čudna.





Doma me mama skoraj prisili, da kosim z družino. Vedno se izgovarjam, da sem že jedla, ponavadi me pusti pri miru. Danes pa ne. Ko se usedem za mizo poleg mame, me vsi z zanimivostjo v očeh pogledajo. ''Glej kdo se je našel!'' zakliče Janez. Kratko se mu nasmehnem. Nik se zasmeje. Na hitro pojem malo kosila nato pa vstanem, da bi čemprej šla v svojo sobo. ''Kam pa kam? Sladica še čaka.'' me ustavi Janez.
''Nisem več lačna.'' mu odvrnem.
''Joj, dekle, že tako si čisto suha.'' se ogasi Oliver. Čudno ga pogledam in ostanem brez besed. Nato se obrnem na petah in pohitim v svojo sobo. Kdo ve, kaj zdaj govorijo o meni. Čez kakšno minutko nekdo potrka na vrata. ''Kdo je?'' se zdrznem in vprašam.
''Nik.'' se oglasi izpred sobe.
''Kaj hočeš?'' zavpijem nazaj.
''Lahko vstopim?''
''Ne odpiram neznancem.'' Zaslišim godrnjanje, potem pa Nik vstopi skozi vrata. ''A sem ti dovolila vstopiti?''
''Kaj si tako zoprna, saj te ne bom posilil...'' zmaje z glavo. Zdrznem se. ''Moja mama ima idejo, da te peljem na sladoled, ker preveč časa preživiš v svoji sobi. No, in jaz menda prav tako...''
''Ne, učiti se moram angleščino, vseeno ji reči hvala.''
''Ok, zaradi mene.'' reče ter odide ven iz sobe.





Ves razred se že pripravlja na petkov piknik. Ena skupinica je šla nakupit potrebne stvari za piknik, druga skupinica pa stvari za ''after party''.
''Meni ti ni najboljša ideja.'' se pritožim Tjaši.
''Ma, nimaš pojma, zakon bo!'' reče. Za nama zaslišim godrnanje, hitro se obrnem.
''Dobri refleksi, ženska.'' reče Jernej za mano. Odmaknem se korak stran. ''Zakaj ti ni dobra ideja tale piknik?'' vpraša.
''Ker nisem največji žurerski tip človeka.'' rečem.
''To lahko spremenimo!'' veselo reče Jernej. Zmajem z glavo.
''Jernej ima prav.'' se mu pridruži Tjaša. Še enkrat nejevoljno odkimam z glavo in zavzdihnem.
Po šoli greva s Tjašo na cigareto. ''Ti je Jernej všeč?'' kar naenkrat vpraša.
''Kaj?'' izbuljim oči. Kje je pa to zdaj pobrala...
''Čudno se obnašaš okoli njega, vedno se mu odmikaš, ampak ves čas ga gledaš. Zanima me.''
''Amm.. ne ni mi všeč, nihče mi ni všeč.''
''Resno? Si že imela tipa?''
''Ne.''
''Punco?''
''Nee.'' se zasmejem. ''Nikoli nisem zaljubljena. To ni zame.'' rečem.
'''Oh, ti si zanimiva, zanimiva.'' se nasmehne Tjaša.



15. april 2012
nextt
15. april 2012
u87725
u87725
Nexteii *__*
15. april 2012
''Amm.. ne ni mi všeč, nihče mi ni všeč.''
''Resno? Si že imela tipa?''
''Ne.''
''Punco?''
''Nee.'' se zasmejem. ''Nikoli nisem zaljubljena. To ni zame.'' rečem.
'''Oh, ti si zanimiva, zanimiva.'' se nasmehne Tjaša.
___________________________________________________

Pride petek in čas za popoldanski piknik s celotnim razredom. Po šoli me Tjaša povabi k sebi domov, da greva kasneje skupaj na piknik in prineseva nekaj hrane. Stanovanje Tjašinih staršev je malo, ampak prostorno. Tjašina soba pa razmetana in temna. Se vidi, Tjaša je rockerica. Eno uro preživiva sedeči na okenski polici s cigareti in malo Danielsa za zraven. ''Na wc moram.'' rečem enkrat.
''Kar, druga vrata na levo.'' reče Tjaša. Spravim se dol z okenske police in se skoraj spotaknem ob preprogo. ''Haha, preveč Jacka?'' se mi zasmeji Tjaša.
''Spila sem ga samo nekaj požirkov. Joj, predolgo časa nisem pila.'' se zgrozim sama sebi. Ne bi smela piti, najmanjši požirek me lahko obrne.
''Lahko te pospremim do wc-ja.'' se še enkrat zasmeji. Odkimam ter počasi odprem vrata Tjašine sobe ter poiščem vrata kopalnice.
Držim se za glavo, vrti se mi. Nato pa odprem vrata kopalnice in vstopim noter. Za sabo zaklenem. Ne da bi se ozrla okoli hodim proti ogledalu. Ko pogledam vanj za sabo vidim moško podobo. Zakričim ter poberem prvo stvar, ki mi pride pod roke, se obrnem ter hočem moškega udariti s tem težkim glavnikom. ''Wooo ženska, sej nisem terorist.'' se zasmeje moški.
''Kaj delaš tu?'' vprašam ter se odmaknem stran.
''To bi moral jaz tebe vprašati, ti si vdrla v zasedeno kopalnico.''
''Vrata niso bila zaklenjena.'' V tem v kopanico priteče Tjaša, vsa zaskrbljena. ''Kaj se je zgodilo?''
''Tvoja prijateljica se je ustrašla, čeprav je ona vdrla v zasedeno kopalnico.'' reče moški.
''Ni zaklenil vrat.'' se izgovorim.
''Joooj. Marko, ne znaš zapirati vrat? Vanesa je rahlo pijana.'' Tjaša se naglas zasmeje. Marko se zasmeje. ''Vanesa, to je moj brat.'' reče proti meni Marko mi poda roko. Nejevoljno gledam vanjo in ne stegnem svoje roke. Pokimam; ''živjo.'' ter se kislo nasmehnem.
''Mogoče bi morale iti.'' reče Tjaša.
''Dobra ideja, greva.'' se strinjam.





V parku je zbrano že vsaj polovica razreda in obadva profesorja. Jernej, predsednik razreda priteče k nama s Tjašo. ''Dobrodošli dekleti, kakšen je bil vajin dan? Sta prinesli vse potrebno?'' začne veselo spraševati. Ostanem tiho, Tjaša pa ga boksne v ramo.
''Ne bodi tako priliznjen.'' se mu zasmeje. Jernej se naredi užaljenega ter se odmakne stran od Tjaše ter pogleda proti meni.
''Pa ti? Kar tiho?'' vpraša.
''Ja... in?'' zdolgočaseno vprašam nazaj.
''Nezanimivo dekle, pridruži se sošolcem!'' vzklikne ter me prime za roko ter skuša potegniti za sabo. Zdrznem se, ustrašim ter roko potegnem nazaj k sebi. ''Oprosti, sem te premočno prijel?'' vpraša, tokrat resnejše.
''Ahh, zapestje me boli...'' si izmislim.
''Oprosti! No, pridružita se nam.'' še reče ter steče nazaj k sošolcem.
''Všeč si mu. Zakaj ga zavračaš, saj je luštn?'' mi reče Tjaša.
''Nisem mu, pa kaj je s tabo...'' ji odvrnem ter počasi grem proti drugim. Tjaša se zmrdne za mano ter mi sledi.
Piknik uspe, zabavamo se, čeprav se večino časa družim s sošolkami, fante pa na veliko ignoriram. Ko me kdo od sošolcev ogovori, izgubim dar za govor in začnem momljati. Ali pa med njegovim govorjenjem slišim samo 'potrebne' besede in perverznost. Jah, navadno zame. Ko je ura pol desetih zvečer, se razredničarka in podrazrednik poslovita, nas pa pošljeta domov ter zabičata naj ne hodimo kamorkoli v diskoteke. Vsi pridno pokimamo. Ko pospravimo vse stvari od piknika, pa imajo sošolci drugačne načrte.
''Domov grem, lepo sem se imela.'' rečem proti Tjaši ter se že obrnem da bi šla proti domu, pa me ustavi Jernej.
''Oooh ne, rekel sem, da te bom spravil v diskoteko!''
''Ne boš, domov moram.'' rečem odločno. Tjaša se zasmeje.
''Oja, šla boš z nami. Tvojo urbano imam.'' Potipam po žepih in urbane res ni nikjer.
''Prasec, kdaj si jo ukradel? No saj ni važno, šla bom peš.''
''Tebe je res težko prepričati kajne?'' vpraša. Pokimam. ''Urbano dobiš jutri, ampak greš z nami.'' je odločen.
''Kreten!'' rečem proti njem ter se ogorčeno obrnem proti Tjaši. ''Pomagaj mi!''
''Jaz sem na njegovi strani, res bi mogla iti z nami!'' reče Tjaša. Ostane mi le še, da se predam in preživim nekaj ur pekla s sošolci. Sovražim diskoteke. Vsi drugi so pa navdušeni, da grem zraven.





Pridemo v diskoteko in vrnejo se spomini, ko sem še hodila ven vsak konec tedna. Postane me strah. ''Res ne bi smela biti tukaj.'' rečem potiho. Vstopimo v diskoteko in eden od sošolcev nam že prinese pladenj pijače. ''Jaz ne bom pila...'' rečem.
''Samo kozarček. To je vodka, ni Jack kot prej.'' reče Tjaša in nagne svoj kozarec.
''Daj, dajmo skupaj!'' reče eden od sošolcev in prisiljena sem nazdraviti z njimi. Še enkrat in še enkrat. Ko spijem peti kozarec vodke grem na wc. Slabo mi postane in se vsedem v kot stranišča. Opazi me neko dekle ter pride bližje. ''Si v redu?'' vpraša.
''Samo slabo mi je.'' odvrnem.
''Greš ven? Na zrak?''
''Ne ne, v redu bom.'' Vstanem ter začutim vibriranje telefona. Kliče me Maruša. Maruša? Zdajle? Oglasim se. ''Prosim?'' Na drugi strani slišim samo momljanje, zato grem ven iz glasnega wcja in še glasnejše diskoteke ter ponovno dvignem slušalko zunaj pred diskoteko, kjer je mir. ''Kaj me kličeš?'' vprašam.
''Tilen...'' odgovori Maruša.
''Kaj je z njim?''
''Odklopili so ga.'' Odklopili? Kaj? Pomeni, da ga ni več? Nekaj časa ostanem tiho.
''Oprosti...'' Zaslišim smrkanje.
''Nisi ti kriva. Samo povedati sem ti hotela. Slišim, da se zabavaš po dolgem času. Uživaj, adijo.'' Slišala je skupino vreščečih najstnikov pred diskoteko.
''Ne, počakaj, Maruša..!'' in že prekine. Odklopili so Tilna... To pomeni, da ga ni. Da je konec, konec mojih mor? Zadnje sem sicer imela 4 dni nazaj... ampak, je res konec? Ali bo samo še slabše? Nekdo me potreplja po rami.
''Vanesa? Kaj počenš tu?'' vpraša Nik. Kaj on počne tu?
''Kaj ti počneš tu?'' vprašam presenečeno.
''Mar nisi ti tip človeka, ki večino svojega življenja preživi v zaprti sobi?''
''Isto sem mislila zate.'' Za Nikom opazim sošolce. Opazili so me. Nočem nazaj. ''Boš še tukaj?'' ga vprašam.
''Ne namen sem imel iti domov, ni zanimivo več tu.''
''Greva skupaj, pokliči taksi.'' Nik pokima ter požuga taksistu ki ravno pripelje. Hitro vstopiva v avto in odpelje naju proti domu.



15. april 2012
u85437
u85437
Neexšt! fuul dobr pišeš. ♥
15. april 2012
u87725
u87725
Nexteii.!
15. april 2012
''Greva skupaj, pokliči taksi.'' Nik pokima ter požuga taksistu ki ravno pripelje. Hitro vstopiva v avto in odpelje naju proti domu.
______________________________________________________

Naslednji dan, na sobotno dopoldne mi po glavi kroži samo misel na preminulega Tilna. Ne vem, kaj zdaj. Bo konec vseh mor? Ali jih bo še več? Niti ne vem, kdaj ga bodo pokopali. Nisem prepričana niti, če bi šla na pogreb, ne vem če si upam. Mogoče bi morala poklicati Marušo, pa tudi za to ne zberem poguma. Sedim na postelji in gledam telefon ki mirno leži na nočni omarici. Potem nenadoma zazvoni, močno se prestrašim. Stegnem roko proti njemu ter preberem prejeto sporočilo od Maruše. Piše; ''samo za informacijo, nisi dobrodošla na pogreb.'' Ni mi čisto jasno, zakaj ne? Kakorkoli. Nekdo potrka na vrata. ''Kdo je?'' vprašam.
''Nik.'' se oglasi iz druge strani vrat.
''Vstopi.'' zavzdihnem. 'Kaj je?''
''Kaj si včeraj počela tam in zakaj se ti je tako mudilo domov?'' vpraša negotovo.
''Sošolci so me prisilili.'' Nik se zasmeje.
''Se mi je zdelo, da ni bila to tvoja odločitev.''
''Kot da me poznaš, da bi vedel, kakšne odločitve rada sprejemam.''
''Samo ne zdiš se mi tak tip človeka.''
''Tretjič v življenju govoriva, utihni rajši.''
''Tudi vzkipljiva očitno.''
''Utihni.'' rečem ter mu v glavo zabrišem telefon. Na nesrečo jo zgreši za centimeter.
''Ok, ne me ubiti.'' se zasmeje. ''Pridi na kosilo.'' še reče in se odpravi proti vratom.
''Nisem lačna.'' odgovorim. Nik se ustavi in obrne.
''Nikoli nisi lačna, pa kaj je s tabo? Nikoli ne ješ z nami?'' ga zanima.
''Pa kaj si tako radoveden?! Izgini že ven, drugič moj telefon ne bo zgrešil cilja!'' Nik se še zasmeje potem pa izgine.





Popoldne se z kolesom odpeljem v mesto, mama mi je naročila ti v trogovino. Čeprav nerada zapuščam hiše sama samcata, ampak rajši grem sama kot pa da mi mama naprti Nika ali Oliverja. Ko prispem do centra, priklenem kolo ter najprej odidem v Mullerja. Ni veliko moškega spola, zato se je tu lažje dolgo zadrževati. Izbiram novo pilico za nohte. ''Vanesa!'' nekdo zakliče za mano. Hitro se obrnem, tam je sošolec Jernej. Kje se je pa ta zdajle našel.
''Hej.'' kislo rečem.
''Slab dan? Včeraj preveč spila?'' vpraša, ko pride bližje do mene. Odmaknem se korak stran. Rada vedno držim razdaljo.
''Ne, nisem toliko popila.''
''Kam si kar naenkrat izginila?''
''S prijateljem sem odšla domov.''
''Aaaa.'' za trenutek utihne. ''Te lahko povabim na kavo?''
''Ne, nimam časa. Lahko pa mi daš nazaj mojo urbano. Danes sem morala s kolesom v center.''
''Saj res, tukaj imaš!'' se spomni ter pobrska po svoji denarnici. ''Vseeno, lahko bi si vzela pol ure zame.''
''Kdo pa misliš, da si?'' ga vprašam z viška. Zasmeje se.
''Potem pa drugič. Lepo se imej!'' še reče in odihiti ven. Mogoče sem mu pa res všeč. Ah, slaba zanj. Saj bo obupal, hitro. Tako kot je stric Janez obupal nad tem, da bi me spravil v pogovor in cela družina, da bi me spravila jesti skupaj z njimi. Hitro grem še v mercator in pokupim naročeno. Potem grem domov.





V ponedeljek me v šoli ustavi Tjaša. Prav tako jo zanima zakaj sem v petek kar izginila. Izgovorim se na slabost. Pravi mi, da se vedem čudno. In, da še vedno ne razume zakaj ignoriram ve fante, ki se lepijo name. Ne vem, kaj sploh misli, samo Jerneju sem 'menda' všeč. Med uro slovenščine razredničarka oznani, da je pretekel že mesec dni odkar sem jaz na tej šoli. Wau, zanimivo res. Enkrat vmes pobegnem na stranišče. Ko se odpravim nazaj me ustavi nek četrtošolec. ''Kam pa kam?'' vpraša ter se mi nastavi naproti. Zdrznem se ter se obnrme v drugo smer, ne rečem pa niti besede. To bo napaka, si že mislim.
''No, no, ne mi bežati. Saj ti nič nočem.'' se posmehljivo zadere in začne hoditi za mano. Pospešim korak. Fant mi zgleda pijan. Med šolo, kaj za vraga? Še bolj pospešim korak, zavijem v hodnik, kjer so 3 male učilnice in stranišče. Sranje, kam naj grem zdaj. Obrnem se, ni ga še za mano. Pohitim v stranišče ter se zaklenem. Čez nekaj trenutkov zaslišim korake.
''Vem, da si tu...'' posmehljivo reče. Ustrašim se. Kaj naj storim? Pokličem Tjašo? Pograbim telefon ter poiščem njeno številko. Četrtošolec začne pregledovati stranišča, verjetno bo v tega zaklenjenega brez težav vdrl. Pokličem številko. ''Daj, oglasi se...!'' zaihtim. Začnem se tresti, tip je vse bližje. Tjaša se ne oglasi. Pogledam na uro, še 15 minut do konca trenutne ure. To mi ne pomaga. Tip pritisne na kljuko mojih vrat, vidi da so zaklenjena zato začne razbijati.
''Pridi veen, ali bom pa jaz prišel noter.'' Slišim kako se mu spahne, očitno je res pijan. Kaj za vraga. Še bolj se tresem. Četrtošolcu uspe vdreti v stranišče.
''Zakričala bom!'' mu zagrozim.
''Tu nihče ne sliši.'' se zasmeji ter zapre vrata za sabo.



15. april 2012
u87725
u87725
OMFG Nexteii.!
15. april 2012
''Zakričala bom!'' mu zagrozim.
''Tu nihče ne sliši.'' se zasmeji ter zapre vrata za sabo.
_____________________________________________

Pogledam naokoli sebe, da bi našla nekaj s čimer bi ga usekala po glavi, pa ni ničesar uporabnega. Tip se skloni nad mano. V očeh se mi naberejo solze. ''Kaj bi najprej, pušila ali samo potegnila?'' Začnem se močno tresti in ne izustim niti ene same besedice, poleg tega postanem še čisto otrpla. Vidim ga odpenjati hlače. Še vedno ne vem kaj bi naredila, iz grla ne spravim niti malo glasu. V trenutku zazvoni moj telefon. Pogledam na tla kamor sem ga prej vrgla in na zaslonu vidim da me kliče Tjaša. Hitro pograbim telefon in pritisnem zeleno tipko. Potem začnem kričati; ''wc, tretje nadstropje...pomagaj..'' Neznani četrtošolec me močno udari preko obraza, da se mi za trenutek stemni. Potem izklopi telefon. Začnem sopsti. ''Pusti me!'' rečem. Četrtošolec me potegne k sebi ter začne otipavati po vseh možnih delih telesa. V tem trenutku v wc priteče Tjaša in še nekdo z njo. Tip me spusti, da padem v kot wcja.
''Pusti jo!'' zavpije Tjaša.
''Ti boš imel opravka z mano!'' reče Jernej, ki se hitro postavi k četrtošolcu.
''Kaj bi rad, samo zabavati sem se hotel.'' zdolgočaseno reče četrtošolec. Jernej pobesni ter mu v lice primaže močno pest. Nato se četrtošolec spravi nanj in hitro se tolčeta in pretepata. Tjaša prihiti k meni.
''Si v redu?'' Rahlo stresem z glavo, še vedno sem otrpla. Objame me nato pa gre k fantoma. Še vedno se pretepata. Četrtošolec porine Jerneja ob umivalnik ter z njegovo glavo razbije ogledalo. Zaihtim ko vidim koščke stekla popadati na tla. Tjaša zakriči. Medtem zazvoni konec ure in na hodnike se vsuje gneča dijakov. Nekaj deklet zakriči, ko vstopijo skozi vrata stranišča. Nato se notri vsuje še več gledalcev, tudi nekaj starejših fantov, ki končno ločijo Jerneja in četrtošolca. Nato poslušam vpitje eden čez drugega, pokrijem si ušesa ter sopem, še srce mi močno razbija. Opazim Jerneja in kako mu kri polzi po čelu. Hitro se vmešajo še profesorji ter se začnejo še oni dreti. Tjaša vidi kako obupana sem, in me povleče ven in wcja in ven iz šole. Greva k njej domov in ves čas sem tiho, še vedno sem v šoku.





''Nisem mislila, da te take stvari tako pretresejo. Še vedno se cela treseš.'' reče Tjaša ko mi prinese čaj. Ne odgovorim. ''Te peljem k zdravniku, psihologinji, mami?''
''Ne! ne, ne...'' začnem govoriti. ''Ne k mami, spet bo mislila, da mi ni pomoči in me bo poslala k psihiatru, ne, ne...''
''Kako misliš, spet?'' Pogledam jo.
''Tjaša, ti res ni jasno... Androfobijo imam.'' Tjaša skomigne z rameni.
''Kakpna fobija je to?''
''Strah pred moškimi.'' Izbulji oči.
''Zato se ne družim s fanti, zato nisem nikoli zaljubljena, zato se izogibam Jerneja, zato ne hodim v diskoteke, zato nočem govoriti o ljubezni, zato ne prenašam, da se me moški dotakne...!'' začnem govoriti.
''Oh...'' Tjaša začne razmišljati. ''Vse mi je jasno...'' reče. ''Ampak zakaj?''
''Pri 15ih me je na žurki posilil prijatelj on sošolkinega brata.''
''Oh, ljubica.'' reče ter me objame. Naslednje pol ure preživim mirno v njenem imenu in ko se postopoma neham tresti zaspim.





Naslednji dan ne grem v šolo. Doma ne izvejo za incident na šolskem stranišču. Jerneja pa pošljejo v bolnišnico kjer dobi 3 šive na čelu. Tjaša je tiho z mojo skrivnostjo, je pa bolj razumevajoča. Včasih se mi zazdi, da se ji smilim. Tistega četrtošolca pa so suspendirali zaradi napada in pretepa. Mami napletem, da me boli glava zaradi šole, preveč stresa in vsega naenkrat. Naslednje dni preživim v svoji sobi, pod odejo in skrbno zaklepam vrata sobe. Ponoči pa ne uidem nočnim moram.
Naslednji teden grem nazaj v šolo. Jernejevo čelo se dobro celi.
''Hvala da si se postavil zame.'' rečem Jerneju.
''Ni problema res.'' Utihnem, ne vem kaj bi mu še rekla. Zato raje samo pokimam ter grem sedet v klop.
Ne vem točno, ampak mislim, da moja fobija nima konca. Ko zdaj gledam moške okoli sebe, me je srh in včasih se začnem tresti. Ampak nočem, da kdorkoli več izve.



15. april 2012
klikni na prvi dve sliki
15. april 2012
u87725
u87725
OMFG ker kret*en Pof*ukan
NEXT!
15. april 2012
Strinjam se.
NEKTEII
15. april 2012
next :3
15. april 2012
Ne vem točno, ampak mislim, da moja fobija nima konca. Ko zdaj gledam moške okoli sebe, me je srh in včasih se začnem tresti. Ampak nočem, da kdorkoli več izve.

_______________________________

... nekdo se vsede poleg mene.... nato čutim roke... čutim neznano telo ob svojem... ''Kaj?'' vprašam zmedeno...''Pšššt.'' reče... nato z mene povleče hlače... skušam vstati...potisne me dol... zavedam se, kaj hoče. Poskusim zakričati pa mi pokrije usta...
Odprem oči in se v strahu dvignem s postelje. Spet nočne more. Spet iste more. Na srečo tokrat nisem kričala v spanju. Ne, da bi pogledala na uro se vržem nazaj pod odejo in zaspim.
Zjutraj prespim budilko in vstanem šele nekaj minut čez sedem. Ta čas je v hiši pokonci Nik. Skušam se ga izogibati, zato ne pojem zajtrka, ampak se le hitro odpravim v šolo. Prvi teden v maju je, v šoli je ogromno testov, meni pa gre vse slabše. Mama ne ve za slabe ocene, sploh pa ne bo izvedela vzroka, ponovne nočne more in stres. Kot da to ni dovolj me mučijo še migrene. Tjaši ne govorim za nočne more, opazila pa je, da nekaj ni v redu. Tudi ona mi je že svetovala naj obiščem zdravnika ali psihologa, zato sem utihnila z mojim pritoževanjem. Nikakor nočem pristati na tabletah, ki konec koncev ne bodo nič pomagale, ali pa še slabše, da pristanem na neumnih terapijah.





''Jernej me je spraševal o tebi...'' mi zašepeta Tjaša med uro kemije. Postrani jo pogledam.
''Ne zanima me, res ne.'' zašepetam nazaj.
''Zanimalo ga je, če imaš tipa, in ga zato tako ignoriraš.''
''Reci mu, da sem lezbijka, tako bo najhitreje dal mir.''
''Veš, da ne bom.''
''Potem se ga bom morala znebiti z nečim drugim.'' zasikam.
''Lahko bi ti on pomagal, saj veš... proti fobiji. Strah premagaš, če se boriš, in ne če se ga izogibaš.''
''Konec teme, prosim.'' rečem ter se posvetim nalogam v zvezku. Kdaj bo dojela, da nočem pomoči, da tukaj ni pomoči. Obrnem se nazaj in z kota učilnice me gleda Jernej. Brez nasmeha, ampak nekako pozorno. Hitro umakne pogled, ko ga pogledam.
Po koncu ure me Jernej ustavi. ''Vanesa, greš z mano v fotokopirnico?'' reče z nasmehom na obrazu.
''Narediti moram nalogo za španščino.'' se izgovorim.
''2 minutki nama bo vzelo.'' vstraja.
''Veliko naloge je bilo.'' nadaljujem z izgovori.
''Profesorica vedno zamuja.''
'''Vseeno.''
''Zakaj iščeš vse te izgovore? Veš, da je bilo čisto malo naloge...'' končno vpraša.
''To niso izgovori...'' se spet izgovarjam. Jernej se pomakne bližje k meni. Jaz se istočasno premaknem korak nazaj.
''Zakaj to počneš?'' vpraša.
''Kaj?'' mi ni jasno. Ozrem se naokoli, hodnik, prej pol dijakov, se prazni.
''Veš, da si mi všeč. Zakaj si samo tiho. Zakaj nič ne rečeš? Niti odjebeš me ne.''
''Aaam.. Jernej, jaz nisem za v zveze.''
''Spet izgovori.'' S svojimi temnimi očmi se zapiči v moje modre. Kot bi iz oči hotel izvedeti kaj skrivam.
''Moram iti.'' rečem ter se obrnem. V tem trenutku me prime za roko ter potegne nazaj k sebi. Zmrazi me. ''Pusti me.'' Očitno je, kakšne namene ima. Za Jernejem zaslišim znan glas. Tjaša.
''Vanesa, potrebujem te.'' reče ter me prevzame Jerneju. Brez besed hodiva stran od Jerenja, on pa stoji sam sredi hodnika in nič mu ni jasno. ''Joj, Jernej... Si v redu?'' me vpraša. Pokimam. A še vedno se tresem. Dobro, da je prišla. Ne bi prenesla, da bi me Jernej hotel poljubiti.





To popoldne sem sama doma. Prvič po kakšnem mesecu dni. Nik in Oliver sta šla gledat nogomet, mama, Janez in njeogva žena pa so šli v gledališče in na večerjo. Celo popoldne preživim ob gledanju starih slik iz osnovne šole. Na velikih slikah sva jaz in Maruša. Kot prijateljici. Najboljši. Te časi so prekleto mimo. Maruša se mi je nazadnje oglasila pred Tilnovim pogrebom, potem pa nič več. Še na moj sms ni odgovorila. Nekdo pozvoni pri vhodnih vratih. Nagnem se čez okno in pogledam kjdo je spodaj. Opazim Jerneja. ''Me ne moreš pustit pri miru?'' zavpijem. Zagleda me ter pride bližje pod moje okno.
''Tjaša me je prosila, naj se ti opravičim.''
''Zaradi Tjaše se mi boš opravičil?''
''Ne, zaradi svojega vedenja.''
''Čakam...''
''Oprosti mi, nisem vedel, da si lezbijka.''
''Da sem KAJ?'' izbuljim oči in zavpijem. Jernej čudno pogleda.
''Nisi?''
''Seveda ne. Je to Tjaša rekla?''
''Ja.'' reče ter se z roko udari po čelu. Zasmejem se.
''Ne poslušaj je.'' se nasmehnem.
''Lahko pridem gor?'' vpraša Jernej.
''Ne, mama mi ne dovoli odpirati vrat tujcem.''
''Sem tujec?'' se čudi.
''Vseeno.'' ponovim.
''Se vidiva potem jutri v šoli?''
''To pa.'' rečem, nato pa se poslovim. Mi res ne bo dal miru? Čeprav je bilo tole zabavno, Tjaša mu je resno rekla, da sem drugače spolno usmerjena. To me zabava še cel večer.



16. april 2012
u87284
u87284
Nextei
16. april 2012
Next.!
16. april 2012
u87725
u87725
>HaHaHa jooj kera<
NEEXT.!
16. april 2012
''Se vidiva potem jutri v šoli?''
''To pa.'' rečem, nato pa se poslovim. Mi res ne bo dal miru? Čeprav je bilo tole zabavno, Tjaša mu je resno rekla, da sem drugače spolno usmerjena. To me zabava še cel večer.
_________________________________________________________

''Si Jerneju dejansko rekla, da sem lezbijka?'' vprašam Tjašo, takoj ko jo zagledam na šolskem hodniku v ponedeljek zjutraj.
''Mogoče sem omenila...'' se zasmeje. Stresem z glavo in zajavkam. ''Oprosti.'' še reče ter se zasmeje.
Danes v šoli me k sebi pokliče psihologinja. Ko se vsedem na stol pred njo, že vem o čem se gre. Pred mano ima odprto redovalnico.
''Dekle, tvoje ocene so se iz prav dobrih in odličnih spustile na zadostne. Imaš kaj za povedati, pojasniti, se izpovedati?''
''Ne, zakaj bi mogla...'' skomignem z rameni in ostanem mirna.
''Nekaj se dogaja s tabo. Zadnje čase si drugačna, bolj mirna, tiha...''
''Je to vaša stvar? Sicer pa sem taka kot sem bila prej, nič se ni spremenilo in nič se ne dogaja. Vaše domneve so napačne.'' se začnem odločno izgovarjati.
''Vseeno, dekle. Od zdaj naprej boš hodila k meni na pogovore.''
''Ne morete me prisiliti. Nočem hoditi na vaše 'tupenje bedarij v glavo' .''
''Govoriti bom morala s tvojimi starši. Tvoje vedenje ni sprejemljivo.''
''Mama je zaposlena zadnje čase, išče službo in ne boste je dobili na telefon.''
''Bom pa poklicala očeta.''
''Srečno pri iskanju.'' se glasno zasmejem. Nihče ne ve kje je moj oče. Sama sploh ne vem kdo je moj oče. Po teh besedah vstanem ter odidem iz pisarne. Psihologinja me je razjezila.





Doma me čaka presenečenje. Psihologinja je dejansko klicala mamo. Zdaj se začnejo pridige.
''Vedno si bila prav dobra na koncu leta, zdaj boš zadostna? To ma sigurno opraviti z nočnimi morami, kajne, še jih imaš?'' je jezna mama.
''Nimam nočnih mor mama. NIč mi ni, samo ... samo težko snov jemljemo.'' se izgovarjam.
''Ja seveda, pri vseh predmetih...''
''Angleščino imam še vedno 4!''
''Izjema... Morala bom na govorilne ure.''
''Brezveze. Najbolje, da najdeš očeta in naj gre on. Psihologinja bi to najraje videla.''
''Kje si pa zdaj njega našla?''
''Psihologinja je načela temo o njemu.''
''Dovolj. Naročila te bom pri zasebnem psihologu.''
''Ne! Ne! Ne moreš me prisiliti.''
''O seveda te lahko.''
''Mama, nočem...''
Mama jezna izgine iz moje sobe ter zaloputne za sabo. Ampak ne, ne more mi narediti tega, ne more me poslati k psihiatru ali psihologu, ker ne bom šla. Nočem iti. To bodo šele nočne more. NIkomur nočem govorit o svojih problemih, ker so moji, in se nekega neznanca, ki sedi za mizo v pisarni in se ga niti malo ne tiče. To noč imam spet nočne more.





Jernej je nehal s svojim osvajanjem. No, vsaj mislila sem tako. V torek po šoli me spet povabi na kavo, in spet ga zavrnem.
''Zakaj me zavračaš?'' ga ponovno zanima.
''Tvoj ego je očitno močno nabit.'' mu rečem.
''Sploh ne. Mogoče med prijatelji, ampak ne s tabo. Res, rad te imam.''
''Premalo te poznam. Nočem zveze. Še kaj hočeš vedeti?''
''Nisi rekla, da ti nisem všeč.''
''Hočeš slišati še to?''
''Potem bi te moral poljubiti.''
''Ne dojamem te. Moram iti.'' rečem ter se hitro obrnem ter odidem stran preden bi Jernej naredil neumnost, ki jo bi obžaloval. In jaz bi obžalovala, ker ne vem kako bi reagirala na ponoven poskus poljuba.
Doma me čaka mama. S telefonsko psihologa.
''Če meni nočeš povedati kaj se dogaja, boš pa njemu.'' so njene edine besede, potem pa gre stran. Zavzdihnem ter vržem listek s telefonsko v koš.
''Aja, naročena si že. V četrtek po šoli.'' še zavpije iz spodnjega nadstropja. Ponovno zavzdihnem.





Pride četrtek. Nikakor ne morem odpovedati psihologa, še mama me pelje do njega. Ves dan jo postrani gledam ter ne govorim z njo. Dala sem ji vedeti, da to ne po peljalo nikamor. Niti ne obrodilo sadov, ker ni nič narobe z mano.
10 minut čakam v čakalnici, potem pa me pokliče noter. Mlad moški glas. Ja seveda, še z moškim se bom pogovarjala. Z moškim v isti sobi? Sama? Ne, to ne gre. Vseeno stopim v sobo. Je prostorna in svetla. Mlad moški mi pokaže kam naj se vsedem. Sredi sobe je velik kavč, on pa sedi na vrtečem stolu približno 6 metrov stran od mene, zraven pisalne mize.
''Pozdravljena.'' prijazno pozdravi. Jaz ostanem tiho.



16. april 2012
u87725
u87725
NEEXT!
16. april 2012
u73295
u73295
next!
16. april 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg