Forum
Hej vsi skupaj,
videl sem že nekaj zgodbic o Amy, ker nas je bilo kar nekaj razočaranih, ko smo prebrali vseh 27 knjig in se zavedali, da nebo več nadaljevanja...
No danes sem malo prečekiral moj star računalnik in našel zgodbico, ki sem jo napisal kakšnih 5 let nazaj.
Ubistvu sem kontaktiral avtorico Marilyn Kaye in jo vprašal zakaj ne piše več. Odgovorila mi je:

Hello Alen, thank you for your lovely email. It's wonderful to know I have a fan in Slovenia.

Unfortunately, I have to tell you that the rights to this series belong to the publisher, not to me, the author. I would love to write more stories about Amy Candler, but I can't do this, nor can anyone else -- it's the publisher's decision.

My very best wishes, Marilyn Kaye

Torej sem se usedel za računalnik in začel pisati nadaljevanje.
Uporabil sem vse originalne like in zgodbo le nadaljeval. Prilepil bom prvo poglavje in če vam bo všeč, bom pokazal še nadaljnje. Napisal sem vsega skupaj eno celo knjigo in pol druge =)

Glede naslove še nism sigurn... Po glavi mi je šlo Amy na novo, lahko mi pa pomagate.
Sprejemam kritike, graje, pohvale,... ^^

Lp

Alen
08. oktober 2013
1. Poglavje

Skozi priprte veke, je lahko videla prizor, na katerega se je te mesece že nekako navadila. Sonce ji je božalo obraz in v ozadju se je videl Eifflov stolp.
Amy se je počasi in z muko prestavila v sedeči položaj ter z nasmeškom na obrazu opazovala jutro, ki se je prebujalo. Sedaj jo je poznal ves svet, bila je navajena videti njeno ime v vseh časopisih in všeč ji je bilo, kako se ljudje še niso naveličali, da je med njimi super junakinja.
Zamislila se je, kako je pred dvema letoma potovala v prihodnost, ker v sedanjosti zaradi pritiska na njo ni več zdržala. Organizacija je povedala novinarjem, da je Amy klon, s tem so jo želeli spodbuditi, da se preda in organizacija bi lahko izpolnila svoj cilj, zavladati svetu.
V prihodnosti je življenje bilo popolnoma obratno, tam so živeli izpopolnjeni kloni, ki so bili zdravi, športno aktivni in izobraženi. Vendar so delali grozno napako. Lovili so navadne ljudi, tako imenovane Norme, takšni, ki niso bili gensko izpopolnjeni in jih zapirali v »Hiše sreče.« Vendar so te ustanove bile vse drugo kot sreča za ljudi, bilo so zaprti in prisiljeni živeti v osami.
Amy se je vrnila v 21. Stoletje in spoznala, da bi bila napaka, če se bi predala organizaciji. Takrat jo je, kot že ničkolikokrat pred tem, rešil gospod Devon, sedanji krušni oče Andyja. Krušni je dvoumna beseda, saj je on dal na razpolago svoj genom, da so iz njegove podobe nastali prvi kloni projekta Crescent.
Z nogami je poiskala copate ter oddrsala proti kopalnici. Smešno, je pomislila, kako osebe ohranjajo navade iz otroštva. Spomnila se je, kako je že od nekdaj drsala s copati, Nancy, njena mama, ji tega nikoli ni očitala, večina mladih je hodilo tako, to je bila še ena stvar, ki jo je spominjala, da še vedno ostaja razigrana. Misel na stare čase ji je privabila nasmeh na obraz.
Po jutranjem ritualu v kopalnici, se je pogledala v ogledalo in se zopet zamislila, kaj vse se je spremenilo, odkar je pred skoraj dvema letoma izgubila svoje sposobnosti, kot tudi vsi ostali kloni projekta Crescent. In kako težko je bilo dopovedati svojim prijateljem, da ona ne želi biti normalna. Vsaj ne tako normalna kot ostali ljudje, hotela je biti normalna, kot je pač lahko, glede na dejstvo, da je nastali v epruveti.
Njene sposobnosti je kasneje rešila Genetica. Podjetje, katero je vodil deset letni genij, ki ji je pomagal, da so se ji povrnile moči, kakršne je imela kot produkt projekta Crescent, v katerem je nastalo 12 popolnoma enakih – gensko izboljšanih deklic. V mislih se ji je prikazala podoba mladega Adriana Peleeja in se spraševala, kako je kaj videti sedaj, ko je v začetnih najstniških letih. Je še vedno v poboljševalnici? O tem se bo vsekakor pogovorila s Tasho.
Tasha Morgan je bila Amyjina najboljša prijateljica že od otroštva, v Los Angelesu sta skupaj živeli in bili sta nerazdružljivi kot se za najboljše prijateljice spodobi. Vendar zadnjih nekaj let je bilo to prijateljstvo zelo težko ohranjati. Seveda sta se slišali večkrat na teden in se pogovorili o vseh novostih, ki so se zgodile po svetu in doma, vendar ji je manjkal osebni stik. Že pred meseci, sta se začeli pogovarjati o dnevu, kateri je bil za njihovo družbo zelo pomemben. Rojstne dneve so stari prijatelji vedno poskušali preživljati skupaj. Vsaj takrat si je Amy vzela čas.
Spomnila se je kako je bilo, ko se je za svoj trinajsti rojstni dan zbudila kot mlada ženska. Takrat jo je v to starost spremenil vsadek, ki ji ga je vstavila organizacija. Takrat se je sprijaznila, da bo za vedno prikrajšana za njeno najstniško obdobje, vendar jo je čudna nesreča, ki bi jo lahko stala življenja, spremenila nazaj v trinajstletnico.
Svoje prijatelje je zelo pogrešala, seveda, saj je živela sedaj popolnoma drugačno življenje, kjer je bilo nove prijatelje težko spoznat, stare pa še težje obdržati, vendar je verjela, da jih medsebojna ljubezen drži skupaj.
Ob tolikšnem razmišljanju na prijatelje, jo je mikalo, da bi zopet poklicala Tasho, vendar je morala Amy spoznati, da sedaj ni ravno dober čas za klic v Los Angeles, saj je bila ura v Franciji že devet dopoldne, kar je pomenilo, da je pri Tashi polnoč in sedaj bi jo prijateljica le nejeverno poslušala, če pa je bila utrujena, bi najverjetneje sredi pripovedovanja kar zaspala. Pogovor bo moral počakati na večer. Prižgala je računalnik in pregledala pošto. Dobila je kakšen ducat sporočil od oboževalcev, z veseljem jim je odpisala in zaprla ekran.
Po pregledu virtualne pošte so sledila pisma v nabiralniku, teh je bilo manj, eno je bilo od fanta, ki ga je rešila iz vodnjaka, drugo je napisala punčka, ki se ji je zahvalila, ker je rešila njuna starša pred požarom v njihovem stanovanju. Tretje pismo ni bilo zahvalno, bila je neke vrste reklama za nekakšen parfum, vendar Amy ni točno razumela, zakaj se je proizvajalec mučil s kuverto, reklame so po navadi natisnjene in kar zataknjene v nabiralnik, ta je bila skrbno zavita in poslana v ovojnici.
Amy je odprla pismo in prebrala kratek opis izdelka, ki je namigoval, da je na trg prišel nov vonj in sedaj so vsem pošiljali testne palčke s tem vonjem. Amy je povonjala vendar ji vonj ni bil pretirano všeč, dejansko je povohala tako močno, da so jo kar zapekle nosne čutnice, pismo je pristalo naravnost v košu.
Amy se je oblekla v poletna oblačila, na glavo pa si je nadela baretko, tako se je počutila bolj francosko in pripravljena je bila na prijazno avgustovsko jutro. Hodila je po pariških ulicah in veselo mahala otrokom, ki so jo prepoznali in tu pa tam je prišel kakšen do nje in ji pod nos potisnil beležko in kulico. Sedaj je že bila navajena na avtograme in tudi s svojim super spominom se ni mogla spomniti kolikokrat se je že podpisala in razveselila mlade obraze, ki bodo z veseljem poročali svojim prijateljem o srečanju s pravo junakinjo. Vesela je bila, ko je videla da že majhna gesta pripomore k polepšanju dneva nekaterim ljudem. Seveda so tukaj bili tudi tako imenovani vedno slabovoljneži, srečala jih je vsaki dan, nekateri so se pritoževali nad življenjem, spet drugi so sami zase godrnjali. Sami zase, to je bilo za normalnega človeka neslišno, vendar Amy s svojim super sluhom ujame še tako tiho godrnjanje.
Končno je prispela do njenega najljubšega caffeja in si kot običajno, za zajtrk naročila croissant s kakavom. Ob prebiranju časopisa se je namrščila, saj je videla, da je nedaleč od Eifflovega stolpa, včeraj bilo vlomljeno v lokal. To ni nič nenavadnega, vendar ljudje so vedeli, da je Amy v Parizu in nihče je ni poklical. Mogoče pa so prepozno opazili, si je tiho dejala in prelistala, da bi našla bolj vesele novice. Motilo jo je še nekaj, na mizi je prepoznala vonj, bila je enaka dišava, kot jo je srečala v pismu zjutraj. To podjetje pa je res naredilo veliko reklamo, je pomislila Amy in si ogledovala dišeče palčke, ki so bile na vsaki mizi. Lokal je očitno izkoristil zastonj darilo. Zopet se je potopila v prebiranje svežih novic.
S kotičkom očesa je ujela postavi, ki sta naročali zajtrk pri pultu. Z zanimanjem je prisluhnila kaj in kako bosta naročila. Obrazov ni videla, vendar je bila prepričana, da se ne moti. Njeni sumi so se potrdili, ko je v naročanju slišala nepravilno naglaševanje francoskih besed, to seveda ni bilo nič neobičajnega, v Parizu je bilo veliko turistov, vendar ta glas bi prepoznala, in kljub oblačilom, je prepoznala tudi postavo, seveda, kdo pa nebi spoznal lastne podobe? Ko sta se osebi obrnili, sta tudi onadva zagledala njo in ker je bila Amy tako zatopljena v opazovanje ženske osebe, sploh ni videla da bi morala spoznati tudi moškega. Iz oči v oči in z nasmeškom na obrazu so si v restavraciji sredi Pariza stali dve Amy in Andy.
Amy je veselo pomahala in ju povabila k svoji mizi in še preden sta prišla do nje, je Amy opazila, da ima ta znan par pred njo na zapestju vsak svojo zapestnico, na vsaki je bil polovični srček, torej če obe polovici združiš, dobiš celoto. Verjetnost je bila velika, zato je Amy namesto v pozdrav, z nasmehom, kar uganila »Amy številka 1 in Andy številka 11?«
Št. Ena je spregovorila prva
»Glej, glej, kako je svet majhen« in se prisedla k Amy.
»Ti si najbrž sedmica, ko sva se odpravljala sem, sem te videla v časopisu in sem kar rekla Andyju, da bi bilo prijetno presenečenje, če bi te srečala. Nisem si mislila, da bo to že kar prvi dan.«
Tudi Andy jo je pozdravil in prisedel. Amy je nadaljevala.
»Kaj počneta v Parizu« ?
Št. Ena se ji je nasmehnila »le kdo si ne želi v Pariz«?
»In znova srečati še edini originalen klon« se je zakrohotal Andy.
Št. Ena ga je nejeverno pogledala in rekla »A jaz pa nisem originalna?«
»Saj veš, kaj sem mislil, ona je edina, ki še ima sposobnosti.«
»Torej ti je bolj všeč kot jaz«?
Še vedno je ljubosumna kot včasih, je pomislila Amy in čakala, kako se bo iz godlje rešil Andy.
»Nihče mi ni bolj všeč kot ti« je z nasmeškom rekel in jo poljubil.
Amy se je ob prizoru spomnila na svojega Andyja in pomislila, če sta tudi onadva bila videti tako srčkana med poljubom.
»Kako dolgo nameravata ostati«?
Št. Ena je sedaj boljše volje odgovorila »dva tedna, počitnice bova preživela tukaj.«
»Se nama želiš pridružiti«? je rekel Andy in takoj spoznal, da je naredil bedarijo in da ga št. Ena gleda s pogledom, ki bi ga lahko ubil.
Amy se je v sebi nasmehnila in rekla »hvala za povabilo, vendar imam čez počitnice načrte, preživela jih bom s starimi prijatelji v Los Angelesu.«
»Ti je tu dolgočasno?« je zanimalo Andyja.
»Ne, vendar odkar potujem po svetu in rešujem ljudi imam zelo malo časa zase in za svoje prijatelje, tako da sem si zadala cilj, da se jim bom bolj posvetila.«
»Prijazno od tebe,« je rekel Andy.
Nastala je tišina zato je Amy nadaljevala »veliko potujeta?«
Št. Ena je odgovorila »koliko je le mogoče, takšna potovanja so kar draga. Saj sva oba delala da sva si malo prislužila poleg žepnine, vendar si vseeno ne moreva privoščiti vsega.«
Andy je pritrdil v izjavo svoje partnerice in nato vprašal Amy »kako se pa ti preživiš, v vseh časopisih in po televiziji govorijo, da nikoli nič ne zahtevaš v zameno za tvojo dobroto. Delaš kje?«
»Sem že poskusila« je odgovorila Amy »vendar 16 letnice ne zaposlijo ravno povsod, bila sem natakarica, vendar šefu ni ugajalo, ko sem med delom morala odleteti in koga rešiti.« Naredila je požirek in nadaljevala. »Življenje mi je olajšal dijak, ki sem jih rešila iz njihove goreče srednje šole. Našel je spletno stran, na kateri ljudje nakazujejo poljubne zneske na virtualne račune. Vsakdo si ga lahko ustvari in če doda dober argument, mu nato ljudje kaj nakažejo gor. Ta fant – Nick, ga je naredil zame in napisal, da nikoli nič ne zahtevam za reševanje. Ljudje so to prebrali in se strinjali, tako se mi na tem računu vsak mesec nabere dovolj denarja, da preživim. Če mi ga pa kaj ostane, ga pa nakazujem v zavetišča po vsem svetu.«
»Uau, si pa res od sile sedmica, lahko bi bila bogata, pa se takole odpoveš vsemu prestižu?«
Amy je zardela in dodala »tako sem odraščala in če lahko pomagam drugim, se počutim še boljše.«
Ker sta jo oba gledala z občudovanjem, je zopet menjala temo »a sta slišala kaj o drugih klonih?«
Prva je spregovorila št. Ena »Amy št. Pet sem videla po televiziji, je najmlajša predsednica šolskega sveta neke srednje šole, št. Osem je v New Yorku s starši odprla verigo trgovin z oblačili.«
Andy je nadaljeval »jaz sem videl Andyja št. 6 s tattoojem, uhani ter piercingi, ko sem ga vprašal kje si jih je dal delati, mi je povedal, da imajo doma svojo trgovino s tem, res ga je močno zadelo, ko smo bili nazadnje na otoku, čisto je padel v nakit.«
Vsi so se glasno nasmejali. In se spomnili, kako so ga prepričali, da bi uhani na njem izgledali super.
»In Andyja št. Pet sem videl v časopisu, bil je izmed boljših pripravnikov za zdravnika na srednji šoli v Atlanti. Čakaj, a ni to 'tvoj' Andy?«
Amy se je nasmehnila in dejala »ni ravno 'moj', sva si pa bila zelo blizu.«
Oblila jo je rdečica, ko se je spominjala njegovega poljuba na vrhu Eifflovega stolpa in par nasproti nje, se je hudomušno nasmehnil.
Ko so pozajtrkovali, so se odpravili proti izhodu in Amy se je porajala ideja.
»Nedaleč od tukaj je pokopana Annie Perrault, se je spomnita?«
Le kako se nebi mogla spomniti hudobnega klona, ki je držala z organizacijo in jih je hotela predati in spremeniti v poskusne zajčke, ki bi organizaciji pomagali do končnega cilja, zavladati svetu.
»Seveda se spomnim, ona je bila zlo.« je z mrkim obrazom dejala št. Ena »še dobro, da je umrla.«
Amy se je morala delno strinjati z njo, vseeno je odgovorila »res je, da nas je hotela izdati, ampak je vseeno bila najina sestra, mislim, da bi jo morali obiskati.«
Št. Ena se je namrščila vendar ji je dala prav. Tako so se po kratkem postanku v trgovini, s cvetjem in svečami odpravili proti pokopališču.

Odkar je Amy v Parizu je že nekajkrat bila pred grobom svoje sestre, a se še kar ni navadila čudnega občutka, ko gledaš svojo sliko na spomeniku. Grob je bil lepo urejen in na črnem granitu je bilo skromno sporočilo 'TUKAJ POČIVA ANNIE PERRAULT'.
Očitno je slika tudi motila št. Ena, saj je dejala »kar malo srhljivo, ko takole gledaš lastno podobo na granitu…«.
Andy se je pridružil pogovoru.
»Čeprav je bila zlobna, si ni zaslužila, da je umrla.«
»Ni je bilo mogoče prepričati, da so njeni nameni zlobni in nepravilni. Vedno je želela, da bi organizaciji pomagala pridobiti vse klone projekta Crescent in bi naredili nadraso, s katero bi zavladali svetu« ga je znova podučila Amy.
Št. Ena in Amy sta prižgali svečki, Andy pa je na spomenik položil šopek.
Amy je dejala »mislim, da smo naredili lepo gesto, gremo sedaj k meni, imam super sladoled.«
Odšli so do taksija in Amy je v popolni francoščini povedala naslov.
»Sploh nebi opazil, da nisi Francozinja, zelo lepo naglašuješ.« Jo je pohvalil Andy in zopet se je prepozno ugriznil v jezik, saj je št. Ena kar povesila obraz, a jo je s poljubom in nasmehom pomiril in ji tako dal vedeti, da jo ima rad in ne rabi biti ljubosumna.
V centru Pariza so napredovali v polžjem tempu a do stanovanja od Amy ni več bilo daleč.
»V katerem hotelu stanujeta?«
Ker se nobeden od njiju ni spomnil točnega imena, sta ji ga pokazala na zemljevidu in Amy jima je povedala, da sploh niso tako daleč narazen.
Še preden bi lahko postavila naslednje vprašanje, je ob cestišču videla otroke, ki si podajajo žogo, vendar niso bili pozorni na dogajanje okoli njih. Čeprav so se avtomobili premikali s polžjo hitrostjo, to ni oviralo motorista, ki se je nevarno hitro približeval otrokom in Amy je sedaj že razvila nekakšen šesti čut, kar se tiče nesreč. In ta jo sedaj ni pustil na cedilu. Ker se je motorist moral izogniti nenadni spremembi smeri nekega avtomobila, je izgubil nadzor nad kolesom in tako je s polno hitrostjo nekontrolirano drvel proti peščici otrok, ki so le nemo obstali. Amy ni zapravila niti trenutka več in se pognala iz taksija ter s svojo nadčloveško hitrostjo prišla do otrok in vse v eni potezi odrinila iz poti, vendar je bila prepozna za motorista, ki je s skoraj nezmanjšano hitrostjo treščil v trgovino poleg ceste.
Razbite šipe in kriki ljudi so preplavili ozračje, Amy je pogledala na otroke, vsi so bili celi, le v velikanskem šoku, nato je odhitela do kraja nesreče, vendar za motorista je prišla vsaka pomoč prepozno. Nesrečo pri takšni hitrosti ne preživi nihče.
Na kraj nesreče so prihiteli policisti in reševalci, vendar je Amy imela prav, motorist je bil mrtev.
»Hvala Amy« se je slišal ženski glas in Amy se je medlo nasmehnila mladi mamici, ki je držala enega izmed rešenih otrok v naročju.
»Amy, je s tabo vse v redu?« je s strahom vprašala št. Ena.
»Da dobro sem, ampak motorist…«
»Rešila si otroke, morala bi biti srečna.«
Amy je vedela, da ima št. Ena prav, vendar ji je kljub temu bilo hudo, saj je pred očmi še vedno imela potek nesreče in tuhtala, če bi jo lahko preprečila.
»Malce želim biti sama, bi vaju motilo, če bi vaju naprosila, da sladoled prestavimo?«
»Ne, seveda ne« sta v zboru odgovorila št. Ena in Andy.
»Hvala.« se je blago nasmehnila Amy in odletela iz kraja nesreče, do njenega stanovanja je bila dobra minuta leta.
08. oktober 2013
1. Poglavje

Skozi priprte veke, je lahko videla prizor, na katerega se je te mesece že nekako navadila. Sonce ji je božalo obraz in v ozadju se je videl Eifflov stolp.
Amy se je počasi in z muko prestavila v sedeči položaj ter z nasmeškom na obrazu opazovala jutro, ki se je prebujalo. Sedaj jo je poznal ves svet, bila je navajena videti njeno ime v vseh časopisih in všeč ji je bilo, kako se ljudje še niso naveličali, da je med njimi super junakinja.
Zamislila se je, kako je pred dvema letoma potovala v prihodnost, ker v sedanjosti zaradi pritiska na njo ni več zdržala. Organizacija je povedala novinarjem, da je Amy klon, s tem so jo želeli spodbuditi, da se preda in organizacija bi lahko izpolnila svoj cilj, zavladati svetu.
V prihodnosti je življenje bilo popolnoma obratno, tam so živeli izpopolnjeni kloni, ki so bili zdravi, športno aktivni in izobraženi. Vendar so delali grozno napako. Lovili so navadne ljudi, tako imenovane Norme, takšni, ki niso bili gensko izpopolnjeni in jih zapirali v »Hiše sreče.« Vendar so te ustanove bile vse drugo kot sreča za ljudi, bilo so zaprti in prisiljeni živeti v osami.
Amy se je vrnila v 21. Stoletje in spoznala, da bi bila napaka, če se bi predala organizaciji. Takrat jo je, kot že ničkolikokrat pred tem, rešil gospod Devon, sedanji krušni oče Andyja. Krušni je dvoumna beseda, saj je on dal na razpolago svoj genom, da so iz njegove podobe nastali prvi kloni projekta Crescent.
Z nogami je poiskala copate ter oddrsala proti kopalnici. Smešno, je pomislila, kako osebe ohranjajo navade iz otroštva. Spomnila se je, kako je že od nekdaj drsala s copati, Nancy, njena mama, ji tega nikoli ni očitala, večina mladih je hodilo tako, to je bila še ena stvar, ki jo je spominjala, da še vedno ostaja razigrana. Misel na stare čase ji je privabila nasmeh na obraz.
Po jutranjem ritualu v kopalnici, se je pogledala v ogledalo in se zopet zamislila, kaj vse se je spremenilo, odkar je pred skoraj dvema letoma izgubila svoje sposobnosti, kot tudi vsi ostali kloni projekta Crescent. In kako težko je bilo dopovedati svojim prijateljem, da ona ne želi biti normalna. Vsaj ne tako normalna kot ostali ljudje, hotela je biti normalna, kot je pač lahko, glede na dejstvo, da je nastali v epruveti.
Njene sposobnosti je kasneje rešila Genetica. Podjetje, katero je vodil deset letni genij, ki ji je pomagal, da so se ji povrnile moči, kakršne je imela kot produkt projekta Crescent, v katerem je nastalo 12 popolnoma enakih – gensko izboljšanih deklic. V mislih se ji je prikazala podoba mladega Adriana Peleeja in se spraševala, kako je kaj videti sedaj, ko je v začetnih najstniških letih. Je še vedno v poboljševalnici? O tem se bo vsekakor pogovorila s Tasho.
Tasha Morgan je bila Amyjina najboljša prijateljica že od otroštva, v Los Angelesu sta skupaj živeli in bili sta nerazdružljivi kot se za najboljše prijateljice spodobi. Vendar zadnjih nekaj let je bilo to prijateljstvo zelo težko ohranjati. Seveda sta se slišali večkrat na teden in se pogovorili o vseh novostih, ki so se zgodile po svetu in doma, vendar ji je manjkal osebni stik. Že pred meseci, sta se začeli pogovarjati o dnevu, kateri je bil za njihovo družbo zelo pomemben. Rojstne dneve so stari prijatelji vedno poskušali preživljati skupaj. Vsaj takrat si je Amy vzela čas.
Spomnila se je kako je bilo, ko se je za svoj trinajsti rojstni dan zbudila kot mlada ženska. Takrat jo je v to starost spremenil vsadek, ki ji ga je vstavila organizacija. Takrat se je sprijaznila, da bo za vedno prikrajšana za njeno najstniško obdobje, vendar jo je čudna nesreča, ki bi jo lahko stala življenja, spremenila nazaj v trinajstletnico.
Svoje prijatelje je zelo pogrešala, seveda, saj je živela sedaj popolnoma drugačno življenje, kjer je bilo nove prijatelje težko spoznat, stare pa še težje obdržati, vendar je verjela, da jih medsebojna ljubezen drži skupaj.
Ob tolikšnem razmišljanju na prijatelje, jo je mikalo, da bi zopet poklicala Tasho, vendar je morala Amy spoznati, da sedaj ni ravno dober čas za klic v Los Angeles, saj je bila ura v Franciji že devet dopoldne, kar je pomenilo, da je pri Tashi polnoč in sedaj bi jo prijateljica le nejeverno poslušala, če pa je bila utrujena, bi najverjetneje sredi pripovedovanja kar zaspala. Pogovor bo moral počakati na večer. Prižgala je računalnik in pregledala pošto. Dobila je kakšen ducat sporočil od oboževalcev, z veseljem jim je odpisala in zaprla ekran.
Po pregledu virtualne pošte so sledila pisma v nabiralniku, teh je bilo manj, eno je bilo od fanta, ki ga je rešila iz vodnjaka, drugo je napisala punčka, ki se ji je zahvalila, ker je rešila njuna starša pred požarom v njihovem stanovanju. Tretje pismo ni bilo zahvalno, bila je neke vrste reklama za nekakšen parfum, vendar Amy ni točno razumela, zakaj se je proizvajalec mučil s kuverto, reklame so po navadi natisnjene in kar zataknjene v nabiralnik, ta je bila skrbno zavita in poslana v ovojnici.
Amy je odprla pismo in prebrala kratek opis izdelka, ki je namigoval, da je na trg prišel nov vonj in sedaj so vsem pošiljali testne palčke s tem vonjem. Amy je povonjala vendar ji vonj ni bil pretirano všeč, dejansko je povohala tako močno, da so jo kar zapekle nosne čutnice, pismo je pristalo naravnost v košu.
Amy se je oblekla v poletna oblačila, na glavo pa si je nadela baretko, tako se je počutila bolj francosko in pripravljena je bila na prijazno avgustovsko jutro. Hodila je po pariških ulicah in veselo mahala otrokom, ki so jo prepoznali in tu pa tam je prišel kakšen do nje in ji pod nos potisnil beležko in kulico. Sedaj je že bila navajena na avtograme in tudi s svojim super spominom se ni mogla spomniti kolikokrat se je že podpisala in razveselila mlade obraze, ki bodo z veseljem poročali svojim prijateljem o srečanju s pravo junakinjo. Vesela je bila, ko je videla da že majhna gesta pripomore k polepšanju dneva nekaterim ljudem. Seveda so tukaj bili tudi tako imenovani vedno slabovoljneži, srečala jih je vsaki dan, nekateri so se pritoževali nad življenjem, spet drugi so sami zase godrnjali. Sami zase, to je bilo za normalnega človeka neslišno, vendar Amy s svojim super sluhom ujame še tako tiho godrnjanje.
Končno je prispela do njenega najljubšega caffeja in si kot običajno, za zajtrk naročila croissant s kakavom. Ob prebiranju časopisa se je namrščila, saj je videla, da je nedaleč od Eifflovega stolpa, včeraj bilo vlomljeno v lokal. To ni nič nenavadnega, vendar ljudje so vedeli, da je Amy v Parizu in nihče je ni poklical. Mogoče pa so prepozno opazili, si je tiho dejala in prelistala, da bi našla bolj vesele novice. Motilo jo je še nekaj, na mizi je prepoznala vonj, bila je enaka dišava, kot jo je srečala v pismu zjutraj. To podjetje pa je res naredilo veliko reklamo, je pomislila Amy in si ogledovala dišeče palčke, ki so bile na vsaki mizi. Lokal je očitno izkoristil zastonj darilo. Zopet se je potopila v prebiranje svežih novic.
S kotičkom očesa je ujela postavi, ki sta naročali zajtrk pri pultu. Z zanimanjem je prisluhnila kaj in kako bosta naročila. Obrazov ni videla, vendar je bila prepričana, da se ne moti. Njeni sumi so se potrdili, ko je v naročanju slišala nepravilno naglaševanje francoskih besed, to seveda ni bilo nič neobičajnega, v Parizu je bilo veliko turistov, vendar ta glas bi prepoznala, in kljub oblačilom, je prepoznala tudi postavo, seveda, kdo pa nebi spoznal lastne podobe? Ko sta se osebi obrnili, sta tudi onadva zagledala njo in ker je bila Amy tako zatopljena v opazovanje ženske osebe, sploh ni videla da bi morala spoznati tudi moškega. Iz oči v oči in z nasmeškom na obrazu so si v restavraciji sredi Pariza stali dve Amy in Andy.
Amy je veselo pomahala in ju povabila k svoji mizi in še preden sta prišla do nje, je Amy opazila, da ima ta znan par pred njo na zapestju vsak svojo zapestnico, na vsaki je bil polovični srček, torej če obe polovici združiš, dobiš celoto. Verjetnost je bila velika, zato je Amy namesto v pozdrav, z nasmehom, kar uganila »Amy številka 1 in Andy številka 11?«
Št. Ena je spregovorila prva
»Glej, glej, kako je svet majhen« in se prisedla k Amy.
»Ti si najbrž sedmica, ko sva se odpravljala sem, sem te videla v časopisu in sem kar rekla Andyju, da bi bilo prijetno presenečenje, če bi te srečala. Nisem si mislila, da bo to že kar prvi dan.«
Tudi Andy jo je pozdravil in prisedel. Amy je nadaljevala.
»Kaj počneta v Parizu« ?
Št. Ena se ji je nasmehnila »le kdo si ne želi v Pariz«?
»In znova srečati še edini originalen klon« se je zakrohotal Andy.
Št. Ena ga je nejeverno pogledala in rekla »A jaz pa nisem originalna?«
»Saj veš, kaj sem mislil, ona je edina, ki še ima sposobnosti.«
»Torej ti je bolj všeč kot jaz«?
Še vedno je ljubosumna kot včasih, je pomislila Amy in čakala, kako se bo iz godlje rešil Andy.
»Nihče mi ni bolj všeč kot ti« je z nasmeškom rekel in jo poljubil.
Amy se je ob prizoru spomnila na svojega Andyja in pomislila, če sta tudi onadva bila videti tako srčkana med poljubom.
»Kako dolgo nameravata ostati«?
Št. Ena je sedaj boljše volje odgovorila »dva tedna, počitnice bova preživela tukaj.«
»Se nama želiš pridružiti«? je rekel Andy in takoj spoznal, da je naredil bedarijo in da ga št. Ena gleda s pogledom, ki bi ga lahko ubil.
Amy se je v sebi nasmehnila in rekla »hvala za povabilo, vendar imam čez počitnice načrte, preživela jih bom s starimi prijatelji v Los Angelesu.«
»Ti je tu dolgočasno?« je zanimalo Andyja.
»Ne, vendar odkar potujem po svetu in rešujem ljudi imam zelo malo časa zase in za svoje prijatelje, tako da sem si zadala cilj, da se jim bom bolj posvetila.«
»Prijazno od tebe,« je rekel Andy.
Nastala je tišina zato je Amy nadaljevala »veliko potujeta?«
Št. Ena je odgovorila »koliko je le mogoče, takšna potovanja so kar draga. Saj sva oba delala da sva si malo prislužila poleg žepnine, vendar si vseeno ne moreva privoščiti vsega.«
Andy je pritrdil v izjavo svoje partnerice in nato vprašal Amy »kako se pa ti preživiš, v vseh časopisih in po televiziji govorijo, da nikoli nič ne zahtevaš v zameno za tvojo dobroto. Delaš kje?«
»Sem že poskusila« je odgovorila Amy »vendar 16 letnice ne zaposlijo ravno povsod, bila sem natakarica, vendar šefu ni ugajalo, ko sem med delom morala odleteti in koga rešiti.« Naredila je požirek in nadaljevala. »Življenje mi je olajšal dijak, ki sem jih rešila iz njihove goreče srednje šole. Našel je spletno stran, na kateri ljudje nakazujejo poljubne zneske na virtualne račune. Vsakdo si ga lahko ustvari in če doda dober argument, mu nato ljudje kaj nakažejo gor. Ta fant – Nick, ga je naredil zame in napisal, da nikoli nič ne zahtevam za reševanje. Ljudje so to prebrali in se strinjali, tako se mi na tem računu vsak mesec nabere dovolj denarja, da preživim. Če mi ga pa kaj ostane, ga pa nakazujem v zavetišča po vsem svetu.«
»Uau, si pa res od sile sedmica, lahko bi bila bogata, pa se takole odpoveš vsemu prestižu?«
Amy je zardela in dodala »tako sem odraščala in če lahko pomagam drugim, se počutim še boljše.«
Ker sta jo oba gledala z občudovanjem, je zopet menjala temo »a sta slišala kaj o drugih klonih?«
Prva je spregovorila št. Ena »Amy št. Pet sem videla po televiziji, je najmlajša predsednica šolskega sveta neke srednje šole, št. Osem je v New Yorku s starši odprla verigo trgovin z oblačili.«
Andy je nadaljeval »jaz sem videl Andyja št. 6 s tattoojem, uhani ter piercingi, ko sem ga vprašal kje si jih je dal delati, mi je povedal, da imajo doma svojo trgovino s tem, res ga je močno zadelo, ko smo bili nazadnje na otoku, čisto je padel v nakit.«
Vsi so se glasno nasmejali. In se spomnili, kako so ga prepričali, da bi uhani na njem izgledali super.
»In Andyja št. Pet sem videl v časopisu, bil je izmed boljših pripravnikov za zdravnika na srednji šoli v Atlanti. Čakaj, a ni to 'tvoj' Andy?«
Amy se je nasmehnila in dejala »ni ravno 'moj', sva si pa bila zelo blizu.«
Oblila jo je rdečica, ko se je spominjala njegovega poljuba na vrhu Eifflovega stolpa in par nasproti nje, se je hudomušno nasmehnil.
Ko so pozajtrkovali, so se odpravili proti izhodu in Amy se je porajala ideja.
»Nedaleč od tukaj je pokopana Annie Perrault, se je spomnita?«
Le kako se nebi mogla spomniti hudobnega klona, ki je držala z organizacijo in jih je hotela predati in spremeniti v poskusne zajčke, ki bi organizaciji pomagali do končnega cilja, zavladati svetu.
»Seveda se spomnim, ona je bila zlo.« je z mrkim obrazom dejala št. Ena »še dobro, da je umrla.«
Amy se je morala delno strinjati z njo, vseeno je odgovorila »res je, da nas je hotela izdati, ampak je vseeno bila najina sestra, mislim, da bi jo morali obiskati.«
Št. Ena se je namrščila vendar ji je dala prav. Tako so se po kratkem postanku v trgovini, s cvetjem in svečami odpravili proti pokopališču.

Odkar je Amy v Parizu je že nekajkrat bila pred grobom svoje sestre, a se še kar ni navadila čudnega občutka, ko gledaš svojo sliko na spomeniku. Grob je bil lepo urejen in na črnem granitu je bilo skromno sporočilo 'TUKAJ POČIVA ANNIE PERRAULT'.
Očitno je slika tudi motila št. Ena, saj je dejala »kar malo srhljivo, ko takole gledaš lastno podobo na granitu…«.
Andy se je pridružil pogovoru.
»Čeprav je bila zlobna, si ni zaslužila, da je umrla.«
»Ni je bilo mogoče prepričati, da so njeni nameni zlobni in nepravilni. Vedno je želela, da bi organizaciji pomagala pridobiti vse klone projekta Crescent in bi naredili nadraso, s katero bi zavladali svetu« ga je znova podučila Amy.
Št. Ena in Amy sta prižgali svečki, Andy pa je na spomenik položil šopek.
Amy je dejala »mislim, da smo naredili lepo gesto, gremo sedaj k meni, imam super sladoled.«
Odšli so do taksija in Amy je v popolni francoščini povedala naslov.
»Sploh nebi opazil, da nisi Francozinja, zelo lepo naglašuješ.« Jo je pohvalil Andy in zopet se je prepozno ugriznil v jezik, saj je št. Ena kar povesila obraz, a jo je s poljubom in nasmehom pomiril in ji tako dal vedeti, da jo ima rad in ne rabi biti ljubosumna.
V centru Pariza so napredovali v polžjem tempu a do stanovanja od Amy ni več bilo daleč.
»V katerem hotelu stanujeta?«
Ker se nobeden od njiju ni spomnil točnega imena, sta ji ga pokazala na zemljevidu in Amy jima je povedala, da sploh niso tako daleč narazen.
Še preden bi lahko postavila naslednje vprašanje, je ob cestišču videla otroke, ki si podajajo žogo, vendar niso bili pozorni na dogajanje okoli njih. Čeprav so se avtomobili premikali s polžjo hitrostjo, to ni oviralo motorista, ki se je nevarno hitro približeval otrokom in Amy je sedaj že razvila nekakšen šesti čut, kar se tiče nesreč. In ta jo sedaj ni pustil na cedilu. Ker se je motorist moral izogniti nenadni spremembi smeri nekega avtomobila, je izgubil nadzor nad kolesom in tako je s polno hitrostjo nekontrolirano drvel proti peščici otrok, ki so le nemo obstali. Amy ni zapravila niti trenutka več in se pognala iz taksija ter s svojo nadčloveško hitrostjo prišla do otrok in vse v eni potezi odrinila iz poti, vendar je bila prepozna za motorista, ki je s skoraj nezmanjšano hitrostjo treščil v trgovino poleg ceste.
Razbite šipe in kriki ljudi so preplavili ozračje, Amy je pogledala na otroke, vsi so bili celi, le v velikanskem šoku, nato je odhitela do kraja nesreče, vendar za motorista je prišla vsaka pomoč prepozno. Nesrečo pri takšni hitrosti ne preživi nihče.
Na kraj nesreče so prihiteli policisti in reševalci, vendar je Amy imela prav, motorist je bil mrtev.
»Hvala Amy« se je slišal ženski glas in Amy se je medlo nasmehnila mladi mamici, ki je držala enega izmed rešenih otrok v naročju.
»Amy, je s tabo vse v redu?« je s strahom vprašala št. Ena.
»Da dobro sem, ampak motorist…«
»Rešila si otroke, morala bi biti srečna.«
Amy je vedela, da ima št. Ena prav, vendar ji je kljub temu bilo hudo, saj je pred očmi še vedno imela potek nesreče in tuhtala, če bi jo lahko preprečila.
»Malce želim biti sama, bi vaju motilo, če bi vaju naprosila, da sladoled prestavimo?«
»Ne, seveda ne« sta v zboru odgovorila št. Ena in Andy.
»Hvala.« se je blago nasmehnila Amy in odletela iz kraja nesreče, do njenega stanovanja je bila dobra minuta leta.
09. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg