Forum
ALONE ~ SAMA

Jenny -


Elena -


Jesse -



--------------------------------------------------------------------------------------------------------





Sedela sem na okenski polici in gledala skozi okno. Končno je prišlo dolgo pričakovano poletje. Neizmerno sem se ga veselila, no, še bolj pa počitnic. Bil je junij, 24. junij. Konec šole!! Te počitnice bodo res super, veliko časa si bom vzela za prijatelje in branje ... in namen imam osvojiti nekega hudega tipčka, Jesseja. pa na morje gremo ... omg, te počitnice bodo SUPER! Iz zasanjanosti me je prebudil telefon. Videla sem, da me kliče moja B.F.F. - Elena. Oglasila sem se. "Hejla, kaj dogaja?"
"Jeeeeny!!!" Nekaj ti moram povedati!" je komaj izdahnila in komaj dihala.
"Ja, kaj?" Bila sem radovedna.
"Jesse me je povabil na zmenek!" KAJ? Ona to resno? Hja, super, ane. Verjetno ni vedela, da sem gla ljubila jaz. Super!! POPOLNO, pa mi ga bo speljala. Kur*a. Prekinila sem zvezo. Ulegla sem se na posteljo in se zjokala. Šele zdaj mi je postalo jasno, koliko mi Jesse sploh pomeni. Res ga ljubim. Vendar me on očitno ne ... ljubi je drugo, moj najboljšo prijateljico, Jenny. In tudi ona ga, očitno. Prijateljstva med nama je bilo konec. Zasovražila sem Jenny. Kuvala sem načrte, kako bi jima prekrižala poti, a mi ni uspelo ... premagal me je spanec. Veke so na koncu le obubožale.
22. junij 2012
Zjutraj sem se zbudila v vsem sijaju. Sonce me je pozdravilo s toplimi žarki. Nato pa sem se spomnila na včerajšnji večer. Svet se mi je spet podrl. Pogledala sem na uro in videla, da je že čez enajst. Uf, kako dolgo sem spala! Kaj hitro pa sem zaslišala zvonec, zato sem stekla do vhodnih vrat. Zagledala sem poštarja.
"Jutro," je pozdravil.
"Jutro." Pogledala sem ga in opazila, da nosi veliko kuverto.
"To je zate."
"Khm, hvala," sem mu rekla ter se nasmehnila.
"Lep dan." In je odšel.
"Enako," sem izjavila. A verjetno me ni več slišal, saj je vseeno. Ko sem se razgledala po stanovanju, sem opazila, da sta mama in oče že odšla v službo. Usedla sem se na kavč in odprla kuverto. Takoj sem opazila, da je vabilo. Vabila me je Melissa. Nikoli nisva bili najboljši prijateljici, sva se pa dobro razumeli. Razveselila sem se. A kaj kmalu sem po fb-ju izvedela, da je povabljena tudi Elena. Aja ... pa Jesse tudi. Zastokala sem. Rada bi šla na njen rojstni dan, zato torej grem. Onadva me ne bosta ovirala. Pač se ju bom izogibala. Ko sem vabilo prebrala do konca, sem opazila tudi, da moraš seboj pripeljati soplesalca, pa naj bo povabljen, ali ne. Očitno bo to nekakšen ples ... Spez sem zastokala. Koga naj povabim jaz? S tem se bom ukvarjala pozneje ... Nato sem še cel dan nato sem preživela še pred televizijo, knjigami in hrano. Ko je bila ura 22.00, ko bi morala starša priti domov, sem se prestrašila. Rekla sem si, da verjetno ni nič narobe. Zato sem zaspala kar na kavču v skrbeh, a upanju na najboljše.
Naslednji dan pa sem videla, da sta doma. Od veselja mi je skoraj počilo srce. Zelo me je skrbelo, če bi se z njima slučajno kaj naredilo ... a se ni. Nasmehnila sem se. Ne vem komu, mogoče sebi, ali Bogu, ki mi zaenkrat še ni vzel staršev? Če bi izgubila starše bi verjetno zelo trpela. Imam samo eno teto, pa še ta je kdaj zelo zoprna. Vedno, ko me zagleda me obsuje s poljubčki. Še vedno me ima za majhno punčko. Oče pa mama pa me nimata več. Sreča. Iz zasanjanosti (ja, spet sem sanjarila in premišljevala, vedno to počnem ...) me je zdramila mama.
"Srčece!" me je pozdravila.
"Jutro, mama," sem jo odzdravila. "Veš," sem spet začela, "nekaj te moram vprašati ... Bi lahko jutri šla na rojstno dnevno zabavo, ki jo prireja Melissa? Pri njej doma bo, ob 9.00."
"Ah, seveda, saj so vendar počitnice." Dala mi je poljubček na lice.
"Hvala, mami!" Objela sem jo, ter stekla v svojo sobo. Pobrskala sem malo med oblačili in našla eleganto in lepo črno-zlato obleko. Lani sem jo imela za birmo. Ja, tudi to sem že dala skozi. Sedaj sem stara 15 let, končala sem 9. razred. Drugo leto grem v srednjo šolo, na gimnazijo. Potem sem pogledala še malo svoja ličila ... Že vem! Naličila se bom s svetlo črno barvo po vekah in svetlim roza glossom po ustnicah. Super bom. Bleščala bom v vsem sijaju. Obleko in ličila za jutri sem imela izbrano. Sedaj je bila na vrsti misija: izberi fanta s katerem boš šla na ples.

"Jenny!" sem zaslišala. Bila je mama. Ravno sem bila v svoji sobi in tuhtala, koga bi povabila na ples, pa me je mama spet spravila iz zasanjanosti. Oh, kako pogosto se mi to dogaja. Mama je odprla vrata in mi podarila topel nasmeh. "Jaz in očka greva trgovino. Greš z nama?"
"Am ... ne," sem kratko rekla.
"Zakaj? Do zdaj si vedno hodila z nama. Je kaj narobe?" Njen glas je zvenel neučakano in zaskrbljeno.
"Ne. Samo premišljujem ... s kom bi šla na ples, pač." Razumela me je, na srečo.
"No, prav. Pa pridna bodi! Vrneva se okoli 15.00, torej čez dve uri. Uživaj."
"Adijo, mami," sem rekla. Vesela sem, da sem sama doma. Za nekaj časa bo hiša samo moja.
Čez nekaj časa sem se spravila na svoj prenosni računalnik, ter šla na Facebook. Ko sem ravno brala obvestila -, ki sem jih dobila zadnjih nekaj dni, ko nisem nič šla gor,- me je kliknil Dylon.
DAYLON: Hej. Veš ... razmišljal sem, če bi šla z mano na ples ... na Melissin rojstni dan, saj veš.
JAZ: Hoj. Oh. Bila sem presenečena. Ampak bila sem vesela, da je izbral ravno mene. Ker mi je bil Daylon že od nekdaj simpatičen in prijazen, sem se v hipu odločila, da sprejmem njegovo ponudbo. Boljše nisem imela. Že od malega sva bila prijatelja. Ampak upam, da on ne računa na kaj več ... Seveda.
DAYLON: Super!!! Veš, sem misnil že, da si zasedena. S tako punco, kot si ti, bi marsikdo rad šel na ples. Zardela sem, ko sem to prebrala.
JAZ: Hehe, hvala. Torej, kdaj se dobiva jutri?
DAYLON: Bo pol ure pred deveto vredu? Aja ... pridi pa k meni. Saj ne boš dolgo hodila, hehe. Največ 3 minute ... pa do Melissine hiše je čisto blizu. Zakaj pa tako zgodaj? Uf, no, naj mu bo.
JAZ: Ja, ja, absolutno.
Še nekaj časa sva se sproščeno pogovarjala o jutrišnjem dnevu. Ko pa sem zaslišala korake, sem se poslovila. "Mami!" sem jo poklicala.
"Ja?" se je oglasil njen nežen, žameten glas.
"Dobila sem soplesalca za na ples oziroma Melission zabavo!" Žarela sem od sreče. No, seveda bi rajši šla z Jessejom, a je bil zaseden ... Oh, seveda, ane! Saj ima punco. Ob misli na to so me spet obšli temačni občutki in streslo me je.
"Superca!" se je spet oglasil njen glas. "Kdo pa je to ...?" Odprla je vrata moje sobe.
"Daylon."
"Uau. Verjetno ti je všeč, ane? Te je on izbral, ali ti njega?"
"Ah, mami, ne sprašuj toliko ..." Zardela sem. "On me je kliknil na fb-ju in me vprašal. Seveda sem ga sprejela. In ne, nisem zaljubljena vanj, mi je luštkan." Spet sem zardela. Mami pa nisem nameravala povedati kaj več, o Jesseju in to ...
"Aha. Sedaj vem vse. Ne bom te več morila ..." Popraskala se je po glavi. "Aja! Še nekaj ... imaš vse pripravljeno, obleko in te reči, saj veš.
"Itak, da imam, mami!" Nasmehnila sem se ji. "Ni ti treba tako skrbeti zame, vse imam pod kontrolo," sem še dodala. "Sedaj pa lahko greš ... malo bom še na računalniku, pa to, saj veš ..."
"Prav." Razumela me je. Nato je odšla.

Končno je prišel dan Melissine zabave, oz. natačno rečeno - plesa. Hkrati sem se ga zelo veselila, hkrati pa tudi ne ... Razlogi so seveda jasni. Ko sem stopala po cesti v elegantni obleki, so me vsi buljili, pa kaj. Mogoče pa sem se jim zdela seksi v obleki? Zasmejala sem se, a potihoma. Pa še temnilo se je, zato me niso vsi videli. Ko sem prispela do Daylonove hiše sem pozvonila. Odprla je njegova mama. "Živjo, Jenny. Daylon te že čaka. O tebi govori že cel dan ... mislim, da je zaljubljen vate." Zardela sem, ko je to rekla. A nisem bila ravna vesela teh besed. Še vedno sem bila zaljubljena v Jesseja, do Daylona nisem imela čustev. Samo dobra prijatelja sva bila. Ko sva si izmenjali nekaj 'vljudnih' besed, sem zagledala Daylona. Stal je na stopnicah v eleganti obleki. Uau, ima pa dober stil ... Nasmehnila sem se mu. Nato ga je opazila še njegova mama. Zamahnila je z roko, ko me je spet pogledala, češ, da naju bo pustila naju bo sama ... Ko je Daylon prišel do mene, me je nežno poljubil na usta. Okamenela sem.
"Eh, oprosti," je rekel, začuden. "To je samo prijateljski poljub." Ja, ja, dobro sem vedela, da sem mu všeč.
"Ne, ne, saj je vredu," sem se zlagala. NE, ni bilo v redu. "Ampak prijatelji si ne dajejo poljubov na usta ..."
"Oprosti, zgrešil sem." Zasmejala sem se, ko je to rekel. Ah, saj je vseeno. Očitno sem bom mogla zadovoljiti z družbo Daylona to noč, pa saj je čisto super. Zakon se bova imela. Potrepljala sem ga po rami in odpravila sva se k Melissi.
Ko sva prispela, naju je Melissa toplo pozdravila. Bila sva prva. Melissa je najprej pohvalila najni obleki, še posebej pa mojo. Seveda, saj je ženska. Bolj se spozna na te 'ženske' reči. Nato sva ji z Daylonom čestitala za rojstni dan. Najprej sem ji jaz, nato pa še on. Ko je končal, ji je pritisnil še majhne poljubčke - po enega na vsako lice, ter na usta. Bljek, ta pa res poljublja vse punce. A vedela sem, da jo je poljubil zgolj iz vljudnosti. Ko sva odšla do neke klopce in se usedla, so začeli prihajati drugi. Melissa, ki je med tem pripravljala majhne sendvičke, je takoj stekla na verando. "Heeeeej, družba!!" je zavpila in se nasmehnila. Preštela je vse, ki smo prišli in ugotovila, da smo vsi. Vsi, vključno z Melisso so stekli na vrt, kjer bo potekala zabava in ples (ja, pri njej so imeli kar veliko denarja, zunaj so bile postavljene celo bakle, bazen, velika miza s prigrizki, zvočniki, ter prostor za ples ...), ter se razkomotili po vsem vrtu. Ko sva se z Dylanom vsedla nazaj na tisto klopco, sem začudila roko na ramenu. Bila je tema, zato se ni skoraj nič vidilo, saj so bile luči, ampak tam, kjer sva sedela z Dylanom, ni bilo veliko osvetljeno. Prestrašila sem se.

Bila je tema, zato se ni skoraj nič vidilo, saj so bile luči, ampak tam, kjer sva sedela z Dylanom, ni bilo veliko osvetljeno. Prestrašila sem se. Bila je Elena.
"Hej, kako kaj gre? Zakaj si včeraj kar prekinila zvezo?" Začudeno me je gledala. Jaz pa sem Daylonu samo pokazala, češ, pojdiva stran in sva šla. Nisem se hotela ubadati z njo.
Med zabavo, no, bolj rečeno plesom, me Elena ni več morila. Na srečo. S Daylonom sva se sproščeno pogovarjala in se smejala. Pa tudi plesati mi ni bilo težko z njim. Ravno nasprotno. Prav uživala sem.
"Danes sem se imel zelo lepo," mi je rekel Daylon, ko sva prispela pred njegovo hišo.
"Tudi jaz." Nasmehnila sem se mu. V glavi se mi je malce vrtelo, mogoče je bil kriv alkohol? Saj ga nisem veliko spila ... le malo Bandidosa Ice, to pa ja ni veliko ... Saj sem vendar dovolj stara. Prijela sem se za glava in normalno zadihala.
"Je vse v redu?" Namenil mi je zaskrblen pogled.
"Am ... ja, mislim, da. Mogoče sem čisto malo pijana. Se zgodi ..." Nasmehnila se se mu.
"Aha ... no, upam, da si res v redu. Greš z mano gor?"
"Lahko?"
"Seveda. Tastari itak že spijo. Sestra pa je odšla k fantu. Prespala bo pri njem." Nasmehnil se mi je.
"Aha, super." Prijel me je za roko in me odpeljal v hišo. Res je lepa. Po stenah so bile obešene slike iz narave. "Kdo je narisla te prečudovite slike?" sem vprašala, ko sva se vzpenjala po stopnicah, ki so vodile do njegove sobe.
"Moja stric, zakaj?"
"Ah, samo zanima me." Ustavila sva se.
"Daj, povej, zakaj," me je bodril.
"Eh, nič takega ni. Samo zanimalo me je. Pač, tudi sama slikam, oz. rišem in tako ... zanima se za te reči." Nasmehnila se mu, a kratko. Tudi on mi je vrnil nasmeh.
"No, lepo. Enkrat me moraš povabiti k tebi domov, rad bi videl tvoje umetnine."
"Te bom, te bom. Samu pusti času čas." Pogledala se ga. Spet sva se začela vzpenjati po stopnicah. Uf, res jih imajo veliko. Ko sva prispela do njegove sobe, sem se razgledala.
"In to je moja soba ..." mi je rekel, ko je opazil, da se razgledujem.
"Jap, sem opazila. Res lepa soba. Zavidam ti!" Zasmejala sem se. "Uaaau, še televizor imaš. Hudo."
"Jap, ampak ni nič posebnega. Navadna stara škatla. Ampak je za silo." Zarežal se je. Usedla sem se na posteljo, on pa tudi.
"Si zaspana?" me je vprašal.
"Kaj? Ne, ne ... sploh ne." Pogledala sem na uro. "Samo noge me bolijo, saj veš, ples ..."
"Ja, ja. Še bolj se mi je približal, nato pa stekel do vrat in jih zaklenil. Potem se je vrnil nazaj k meni.
"Kaj za vrag ...?" Še preden sem dokončala stavek in se začela zavedati sveta okoli sebe, me je že poljubljal. Najprej sem mu poljube vračala, predstavljala sem si, da je Jesse, nato pa sem nehala. Odrinila sem ga. "Ej, oprosti, ne morem, ne tokrat ..." Ko sem rekla 'ne tokrat', nisem misnila, da bi to počela z njim še kdaj. Res ne bi mogla. Kako naj se poljubljam z njim, če pa sem v mislih pri nekomu drugemu? Ne, res, ne morem ... Odpravila sem se proti vratom in jih odklenila. Potem me je Dylan pravočasno zavstavil. "Ej, kam greš?" mi je rekel. Šele nato sem se spomnila, da je pijan, ja, in jaz sem tudi. Iz ust mu je smrdelo po alkoholu. Še bolj kot meni. Izmikala sem se mu. Uspelo mi je. Tekla sem do vhodnih vrat, jih odprla ter stekla domov. Pozabila sem, da sem pri njemi pustila torbico, v kateri sem hranila ličila, majhno ogledalo in še kaj bi se našlo ... Nisem upala steči nazaj. Verjetno mi jo bo jutri, ko bo trezen vrnil. Nisem se veselila jutrišnjega ponovnega snidenja z njim. Ko sem končno pritekla domov, sem se nepreoblečena v pižamo vrgla na posteljo in zaspala. Sanjala sem o meni in Jesseju. Poljubljala sva se. Kar naenkrat pa na tistem mestu ni bil več Jesse ampak Daylon. Takrat sem se zbudila.

Kar nekaj časa sem rabila, da sem dojela, da so bile to samo sanje. Hotela sem jih pozabiti. Bile so prav butaste, a po eni strani hrepeneče. Daylona sem se otepala, - nisem se hotela poljubljati z njim, saj nisem ljubila njega, ampak Jesseja, on pa me ni … to mi je vedno bolj trgalo srce.
Ko sem vstala sem se oblekla v športne kratke hlače, majico, si naredila čop ter odšla v kopalnico. Umila sem si zobe. Kaj kmalu pa se začudila. Kje sta mama in oče? Šla sem po stopnicah navzdol in vpila njuno ime. ''Mama, oče!'' A ju ni bilo. Prestrašila sem se. Na kuhinjskem pultu sem našla listek.

Jenny!

Nič ne skrbi, vse je v redu z nama. Odpravila sva se v Brazilijo na službeno potovanje. Vrneva se čez teden dni. Oprosti, ker ti nisva povedala prej, sploh nisva še vedela. Za to sva izvedela šele medtem, ko si bila na zabavi pri Melissi. Upam, da si se imela lepo. Sedaj pa … adijo, dolžnosti naju kliče.
Z ljubeznijo, mama in oče.
P.S.: Pokliči naju kaj, ali pa nama pošli sporočilo po e-pošti! In … uživaj! Pogrešala te bova.

Ko sem prebrala nisem vedela, kaj naj si mislim. Po eni strani bo lepo biti sama doma, po eni strani pa ne … Ah, saj bo kmalu mimo teden dni. Pa še poklicala ju bom vmes ali pa poslala kakšen 'mejl'. Saj nisem več majhna punčka. Sem zrela najstnica, ki je sposobna živeti sama en teden, no, načeloma teden dni. Stekla sem v svojo sobo ter dala radio do konca. Uživala sem glasbi in glasno pela in skakala po sobi. Šele takrat sem pogledala na uro in videla, da je ura dvanajst. Uf, kako dolgo sem spala! Včerajšnja zabava me je res zdelala … ne, ne in ne … Spet so me oblili spomini včerajšnjega dne … No, saj je bilo lepo, samo, tisto na koncu … Nisem se marala ubadati s tem. To pač moram pozabiti. Zaljubljena sem v Jesseja in vedno bom. Še teden dni nazaj sva bila zelo dobra prijatelja, sedaj pa … bolje, da ne govorim. V glavi se mi je spet prikazala njegova podoba, njegova bolj temna polt, svetli lasje, prikupen obraz … nikoli ga ne bom pozabila. Preveč sem zaljubljena vanj. A ta zabita koklja Elena, ki je bila včasih moja najboljša prijateljica mi ga je speljala. Morala se bom nehati ukvarjati s tem, a preprosto ni šlo. Ker sem se spomnila, da je čas za kosilo, no, zajtrk, sem odšla nazaj dol v kuhinjo in si pripravila za jest. Kosmiče v jogurtu. Popoldne pa si bom verjetno naredila špagete. Popila sem še malo jabolčnega soka, nato pa se odpravila ven po pošto. Poštar je najverjetneje kaj prinesel, pa čeprav samo reklame ali kakšne novice, obvestila … Ampak vedno sem bila rada na tekočem. Pa naj je bila to modna smer, ali politična. Zanimala sem se za vse. Mogoče bi morala postati novinarka? Nasmehnila sem se svojim mislim. Odprla sem poštni nabiralnik in ven potegnila cel kup reklam, časopisov, revij (moja mama jih ma naročenih na tone …) in nazadnje še neko kuverto. Naslovljena je bila name. Začudila sem se. Le kdo bi lahko bil? Poleg tega, kar naprej sem dobivala neka pisma, najprej vabilo od Melisse, zdaj to … Odprla sem kuverto in pričela brati.

Živjo!
Všeč si mi in rad bi bil s tabo … a me nekaj ovira. Ne bom ti povedal, zakaj, ne, kdo sem, povem ti samo to, da sem iz tvoje šole. In ja … grem na isto šolo kot ti – gimnazijo.
Tvoj skrivni oboževalec.

Pf! Prhnila sem. Sedaj bom imela še skrite oboževalce? Kar nekaj. Bedarija. Moje življenje zgleda res kot v filmu. Stekla sem nazaj v sobo, pismo pospravila v predal in se ulegla na posteljo. Premišljevala sem o Jesseju … Spet? Joj, res mi ne gre iz glave.

-----------------------------------------------------------

Minilo je že prb. 6 mesecev, od dneva, ko sem dobila pismo skritega oboževalca. December je. Bliža se novoletni ples v šoli. Čez poletje in jesen sem čisto pozabila, da se bliža ples in tudi na tisti pismo ... Eh, sploh se ne bom ubadala s tem. Stopala sem po komaj prehodni, mokri in ledeni cesti posuti s snegom. Med počitnicami se nisem veliko družila z Daylonom. Opravičil se mi je za tisti večer v njegovi sobi. Ni bil trezen, no, tudi jaz nisem bila. Oprostila sem mu. Vedela sem, da mu je zares žal. Ker nas je šlo letos več kot pol devetošolcev na splošno gimnazijo, so bili med njimi tudi Elena, Jesse in Daylon. Z Jessejom nisem več imela nobenih stikov. Z Eleno sva si med počitnicami dokončno skočili v lase, z Jessejom pa se je v javnosti, v bližini mene prav namenoma poljubljala z njim. Njuni poljubi so bili dolgi, a v njih ni bilo videti strasti. Ravno obratno. Bili so polni nerazvozlanih čustev, ki so se pletla med njima … Čudno, ampak zgledalo je kot, da bi se pretvarjala, da se poljubljata in, da je med njima kaj čustje. Njunih pustev pač nisem jih mogla razumeti in jih nikoli ne bom. Še vedno pa nisem prebolela Jesseja. Nisem mogla doumeti, da nikoli ne bo moj … Ko sem končno prišla do avtobusa, ki je že čakal na avtobusni postaji, sem se vkrcala nanj. Ko smo prispeli v šolo sem se najprej preobula, nato pa sem nujno morala na stranišče. Dokaj kmalu je zvonilo in pohitela sem v učilnico 13. Imelo smo matematiko. Ven sem hitro potegnila učbenik ter navaden zvezek. Usedla sem se v svojo klop. Reševali smo naloge iz učbenika. Na srečo je kmalu zvonilo in odpravili smo se na malico.
Ob koncu pouka smo vsi morali v razred našega razreda, 1.c, učilnico 2. Bila je v pritličju, zato sem morala prehoditi kar nekaj stopnic, da sem spet prišla dol. Zakaj si ne umislijo dvigal? Bilo bi bolj praktično, pa še v 21. stoletju smo … to je zdaj moderno. Dotaknila sem se kljuke in odprla vrata učilnice. Zagledala sem vse moje sošolce. Da, med njimi tudi Jesseja, Eleno in Daylona. Elena in Jesse sta sedela v kotu, Daylon pa je bil ravno sredi debate z nekim tipom, Johnom. K meni je pritekla Jennifer.
''Oj,'' je pozdravila.
''Hej, Jennifer.'' Kratko sem se ji nasmehnila. ''Mogoče veš, zakaj nas je razrednik vse sklical skupaj v razredu?'' Ni mi odgovorila, saj je ravno tisti trenutek v razred stopil razrednik, gospod Daniel.
''Pozdravljeni,'' je začel. ''Verjetno vas zanima, zakaj se vas vse sklical skupaj, a? Nekateri mogoče veste, nekateri ne … No, bom kar kratek. Bliža se novoletni ples. Ni nujno, da greste vsi. Greste tisti, ki hočete oziroma imate željo. Kot verjetno že veste, morata plesati punca in fant, in ne punca in punca ali fant in fant. Saj ne bi radi, da vas razglasijo za homoseksualce?'' Vsi smo se zasmejali, še razrednik. Nato je nadaljeval: ''Ker je do plesa še približno dva tedna, boste morali začeti izbirati, s kom greste. Fant in punca. In pika. Vstopnine za na ples ni, vendar vedite, da bodo naprej spustili samo tiste, ki bodo poparčkani. Glede izbiranja, pa … izbere lahko fant ali punca. To so čisto vaše stvari. Vendar, če greste na ples, že v naprej premišljujte, s kom greste.'' Končal je in se nam nasmehnil. Joj, res ne vem koga bom povabia oz. kdo bo mene. Ne, Dayona že ne bom. Pa tudi če me povabi on, ne vem, če bom sprejela povabilo. Najbolje je, da ostanem doma in ne grem na ples. Da, to bo najbolje.
Ko sem prispela domov in naredila nalogo, sem takoj šla na računalnik, bolj natančno rečeno Facebook. Videle sem, da imam prošnjo za prijateljstvo. Bil je Zack. Sošolec v gimnaziji. Seveda sem ga sprejela. Ker je ravno videl, da sem dosegljiva, me je kliknil.
ZACK: Hej, saj si ti tista Jenny, ane?Iz gimnazije.
JAZ: Oj, itak, da sem. Še sprašuješ.
ZACK: Haha. Veš mislil sem, če bi šla z mano na ples … Oh, pa ne že spet! Me imajo res vsi tako radi, da hočejo z mano na ples? Zasmejala sem se.
JAZ: Jaz, veš, khm … zasedena sem. Zlagala sem se.
ZACK: Oh, nisem vedel. Oprosti, pa kdaj drugič. In se je odjavil. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem se mu zlagala. Eh, saj to je brez vezna nedolžna laž. Tudi sama sem se odjavila. Ulegla sem se na posteljo in se sprostila. Premišljevala sem o današnjem dnevu. Naenkrat so se vrata moje sobe odprla. Bil je oče.
''Živijo, Jenny, zakaj pa ležiš? Si bolna?''
''Ah, ne … samo utrujena sem, v šoli smo imeli naporen dan.''
''Aha, no, potem pa te bom pustil samo.'' Odšel je. Še bolj udobno sem se namestila in zaspala.

Bil je četrtek, en dan pred plesom, jaz pa še vedno nisem imela plesalca, zato sem se odločila, da rajši ne bom šla. Ko sem ravno nekaj risala, mi je zazvonil telefon. Pisalo je: 'neznan klic', torej številke nisem imela shranjene. Le kdo bi lahko bil? Oglasila sem se. ''Ja, prosim?'' sem rekla v telefon.
''Živijo, Jenny, Jesse tukaj.'' Jesse? Saj njega sem imela shranjenega … Ah, saj res, izbrisala sem njegovo telefonsko, pa Elenino tudi.
''O,'' je bilo vse kar sem spravila iz sebe. Nato pa sem se opogumila: ''Kaj, se mi boš opravičeval zaradi Elene? Ali pa …''
Prekinil me je. ''Ne … In, zakaj bi se ti opravičeval glede Elene? Sem kaj narobe naredil?'' Njegov glas je zvenel, kot, da bi se pretvarjal, a nisem se ukvarjala s tem. Sedaj je bilo pomembno samo to, da me je poklica. ''Drugače pa … sploh ne hodiva več, če ti to kaj pove. V bistvu, hotel sem te vprašati, če bi šla z mano na ples.'' Ne hodita več? In zdaj me vabi na ples? Super! Ampak … misli to resno, ali pa me vleče za nos? Premišljevala sem, a to ponudbo moram sprejeti. Samozavestno sem se nasmehnila.
''Oh, seveda bi šla s tabo na ples.''
''Res?'' Njegov glas je zvenel veselo in presenečeno hkrati. ''Mislil sem, da si zasedena, a sem te moral poklicati …'' Ustavil se je, nato pa spet nadaljeval. ''Torej, jutri deset minut pred osmo pred šolo? Ti ustreza?''
''Seveda. Super, Jesse.''
''No, sedaj pa … moram iti, adijo.''
''Čau.'' In prekinil je. Od veselja sem zaplesala po sobi. Da me Jesse vabi na ples? To je skoraj nemogoče? In da s tisto lajdro Eleno ni več?! Jupi!!! Že dolgo sem si želela tega. Uf, ja, zadnje čase hodim samo še na zabave in plese … Hitro sem poiskala neko super lepo oblekico in čevlje, nato pa odšla delat nalogo. Ko sem jo naredila me je premagala lakota. Namesto, da bi se učila, sem šla jest. Pripravila sem si kos kruha z marmelado. Starša sta bila še vedno v službi. Vedno se vračata pozno domov, ja, seveda, če sta pa oba zdravnika. Tako pač je. Ko je ura odbila pol dvanajstih zvečer, sem se zaspana smuknila na posteljo in pokrila z odejo.
Naslednji dan je potekal dokaj super. Elene tisti dan ni bilo v šolo. Učitelj je rekel, da je bolna. Pa je bilo to res? Nisem se obremenjevala s tem. Med malico v jedilnici, sem na hrbtu začutila roko.
''Jenny!'' je veselo vzkliknil Jesse in se mi nasmehnil.
''Živjo,'' sem rekla veselo. ''Kaj pa je z Eleno danes? Zakaj je ni v šolo?''
''Ah, koga briga za tisto tečko.'' Uau, vedno bolj me preseneča.
''Ja, ubistvu res.'' Namenil mi je velik nasmeh. Včasih jih je posvečal samo meni. V sedmem razredu sva še posebno flirtala, a nikoli nisva bila par. Mogoče bova postala zdaj? Od veselja so mi po trebuhu zaplesali metuljčki.
Bila je ura 7.00 in pripravljala sem se za ples. Najprej sem si umila lase, si oblekla obleko, se naličila, nato pa si posušila in skodrala lase. Uau, perfektno izgledam. Moram reči. Ko je ura odbila pol osmih sem se odpravila na avtobus, ki je peljal do šole. Čez petnajst minut sem ravno prispela. Tam me je če čakal Jesse. Veselo mi je pomahal. Oh, kako je lep. Ne morem odvrniti pogleda od njega. Vsakič znova me očara. Ko sem vesela pritekla do njega me je pohvalil, da zgledam odlično. ''Tudi ti,'' sem mu rekla ter se mu nasmehnila. Še posebej frizura. Dokaj kmalu sva se odpravila v telovadnico, kjer je potekal ples. Res je bilo lepo okrašeno. Videti je bilo kot nekakšne ples snežink. In glasba je super. Ko se je ples bližal koncu, so dali bolj nežno in počasno muziko. Jesse mi je dal roke na ramena in dala se mu jih tudi jaz. Ko je bila glasba skoraj ne slišna več, so se zaslišala dolgi koraki, ki so šli proti nama. Bila je Elena, ob njej pa je hodil nek fant. Nisem ga poznala. ''Živjio, Jenny, živijo Jesse!'' naju je veselo pozdravila. Čudno sem jo pogledala. ''Kako lep večer je danes!'' Nasmehnila se nama je, nato pa stopila do tistega fanta in začela plesati z njim. Isto sta plesala kot midva – počasni gibi in roke na ramenih. Nato se mu je vrgla v objem in poljubila sta se. Še bolj sem se začudila. Skoraj nič mi ni bilo jasno. Nato mi je Jesse dal pramen las, ki so mi švigali čez oči za ušesa in me poljubil. Najprej sem stala kot kip. Nato sem se pričela zavedati sveta okoli sebe. Vrnila sem mu poljub. Nato sva nehala. ''Zakaj … zakaj si to naredil? Mislila sem …''
Spet me je prekinil in namesto mene dokončal moje vprašanje. ''..., da ljubim Eleno? Ne, ne ljubim je. Mar ne vidiš, da ima ona drugega fanta? Ljubim drugo osebo in vedno jo bom ljubil. Sedaj stoji tukaj pred mano in me gleda. Njene oči so nežne in modre in njeni svetli lase se svetlikajo v soju luči. Res jo ljubim, ne vem pa, če ona ljubi mene.'' Dojela sem, no, mislim, da. Namesto odgovora, da ga ljubim, sem ga poljubila. Poljub je bil pravi, ter je bil poln strasti in hrepenenja. ''Aha … razumem,'' sem rekla, čez nekaj časa, ko se je glasba utihnila. V telovadnici sva ostala samo še jaz in on. Kot, da je vse to samo za naju. Vsa glasba, ples … Pogledala sem ga naravnost v njegove prekrasne oči. Bile so polne ljubezni in sreče. ''Še nekaj te moram vprašati … Če si rekel, da nikoli nisi ljubil Elene in da je ne ljubiš, zakaj potem si hodil z njo in se poljubljal z njo?''
Za nekaj časa je premišljeval, nato pa odločno spregovoril. ''Nisi opazila?'' Začel se je smejati. Čudno sem ga pogledala. ''Z njo sem sploh nisem zares poljubljal, samo delala sva se. Delala sva se, da sva par. Elena je ves čas ljubila Johna, tistega tipa, ki je prej prišel z njo, jaz pa tebe. Vse to sva naredila zaradi tebe. Vse zaradi tebe. Hotel sem te preizkusiti in videti, če me imaš res rada. Vse tiste čase sem videl, da trpiš zaradi mene.'' Nadaljeval ni, saj sem vedela konec. Šele zdaj sem doumela. Zasmejala sem se mu in še zadnjič, preden sva se poslovila, dala dolg poljub. Nato sva odšla vsak v svojo smer.

Z Jessejom sva postala par. Vse se je dobro izšlo. Tudi z Eleno sva postali prijateljici nazaj. Spet se druživa in neizmerno zabavava. Pa tudi z Daylonom se več druživa. Vse stare, boleče spomine, katerih resnice se sploh nisem zavedala, sem pozabila in sedaj uživan v sedanjosti. Vse je popolno. Imam najlepšega fanta na svetu in najboljše prijatelje, ki mi vedno stojijo ob strani. Nikoli več nisem sama, vedno je kdo ob meni in vem, da me ima rad.
KONEC
23. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg