Forum
Hey there peeps No odločila sem se da spet poskusim s pisanjem zgodbice in iskreno upam, da vam bo všeč. Je pa 1D ff, soo, ker vas je tukaj veliko directionerjev, upam da vas bo zanimalo<3 Vsakega nexta bom vesela. (Zgodbica bo malo drugačna, na nekaterih področjih kot so npr. družine fantov in še nekaj drugih stvari, da jo bom lahko izpeljala).

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

► Louis' P.O.V. ◄

"Gledati hočem Hangover! Nihče noče gledati te tvoje neumne romantične komedije Harry." Iz ozadja zajedljivo pripomne Niall. V usta vztrajno tlačim čokoladne kosmiče in se pretvarjam, da se za mojim hrbtom nič ne dogaja. V hiši zadnje čase postaja zadušljivo, kar pojasni moje nenehne izhode v mesto. "Če si že tako pameten, bi si lahko zapomnil naslov! In Hangover znamo že na pamet. Zato je taka muka s tabo gledati film - vedno eno in isto." Zaprem oči in si predstavljam Nialla, kako zaripne. Sili me k smehu, ko si ga predstavljam kako z DVD-jem maha po zraku. "To ni res!" Harryju nemudoma nasprotuje blondinec, jaz pa si še bolj zaželim, da bi bil kje drugje. Mislim, da se je ta pavza preveč razvlekla. Od dolgčasa se bomo pobili med sabo. "Ja pa je!" Povzdigne glas Harry in potihoma odštevam sekunde. 3..2....1... "Louis, povej mu da je tako!" Zavzdihnem. 0. Čisto počasi se obrnem in vame se zažreta dva razjarjena pogleda mojih prijateljev. Skušam se čisto mirno nasmehniti in ne narediti česa, kar bi situacijo poslabšalo. Kavču kjer sedita se približujem s previdnimi koraki, kot da bi bile pod mano mine, ki bi jih lahko razneslo. "Daj Louis, zmigaj že, nimamo časa cel dan!" Me nadere Harry in mi s tem močno stopi na živec. Ne morem več, že tako sem na koncu, zdaj me bo pa še nadiral?! "Zaveži Harry, nihče te ni prosil, da sploh odpreš svoja velika usta. Prav tako ne tebe Niall! Vtaknita si te svoje filme nekam, če ne moreta drugače!" Bum, mine so eksplodirale. Utrujeno se vržem na kavč in si na obraz pritisnem dlani, ter si spet predstavljam da me ni tukaj. Tisti notranji glas me potiho opozarja, da je to kar delam narobe in da bo postalo le še huje. "A res?! Tudi tebe ni nihče prosil, da prirediš tu zabavo za cel London, na koncu si pa edini, ki ni pospravljal!" Takoj zarenči Niall. Dobro, to je bil spodrsljaj. Pač sem mislil, da je to ravno prava stvar, da me zamoti pred tem, da bi vsakemu fantu, ki bi me spravil ob živce zdrobil glavo. Priprem oči in se ostro zazrem v njiju. Zakaj sta taka? "Mislil sem, da si moj prijatelj! Namesto da bi me podprl se tukaj dereš name." Harry me s kazalcem ostro sune v rebra. Vstanem, da se lahko gledava naravnost. "Mislim, da ti potrebuješ nekaj svežega zraka 'prijatelj'." Nakažem narekovaje in ga odrinem s poti. Skoraj takoj me sune v hrbet. "Ne odrivaj me!" "Harry umiri se, vsi imamo dovolj tvojega kričanja!" Med naju se je nenadoma postavil Liam, preden bi lahko tistemu usranetu z glave potrgal prav vsak las posebej. "Daj Liam, izgini, obnašaj se svojim letom primerno in ne igraj spet te svoje vloge 'skupinskega očka'." Mu zabrusi Niall in ga pripravi do tega, da prične vpiti še Liam. Izkoristim priložnost in sunem Harryja pod rebra. "Kaj je tvoj problem?!" Me nadere in nenadoma je vsa dnevna soba polna kričanja. Liamu in Niallu se kmalu pridruži še Zayn, z namenom, da bi ju umiril, a kmalu postane tudi sam del prepira. Ne vprašajte me, kaj se dogaja z nami, ker se mi niti približno ne sanja. Vem le, da hočem Harryju trenutno v obraz vreči prav vsako žaljivko, ki mi pade na pamet, čeprav nisem prepričan, da jih sploh resno mislim. "BO V TEJ HIŠI ŽE ENKRAT MIR?! POSKUŠAM DELATI TUKAJ!" Vsi otrpnemo in presenečeno se ozrem k vrhu stopnic od koder je prišlo nenadno rjovenje. Razjarjeni Simon izgleda kot da nas hoče ubiti s pogledom, kar verjetno tudi poskuša. Vidi se, a je utrujen in pod očmi se mu bohotijo ogromni podočnjaki. Verjetno res ni bil najbolj primeren trenutek za prepir. Tiho strmimo vanj. "Dovolj vas imam fantje! Ta pavza traja že veliko predolgo in nimam pojma kaj vas je obsedlo, ampak nameravam temu narediti konec. Ugh." Še vedno vpije in takoj preide naravnost k problemu. To pomeni, da bo verjetno sledila rešitev. Ne bo nam pridigal. Dolgi dolgočasni govori in razpredanja o problemih niso Simonova stvar. Z rokami si počasi pomane utrujene oči. Sam se medtem z vzdihom sesedem na kavč. "Nimam izbire. Pavza bo podaljšana za nadaljnja dva meseca, taki ne morete nazaj na delo. Moral vas bom ločiti." Reče po kratkem premoru, že nekoliko bolj mirno. Presenečeno ga pogledam. Kaj? Kako naj bi nam podaljšanje pavze pomagalo, ko pa nas je že ta čisto sesula? In kaj za vraga pomeni ločiti? Saj ne more kar tako razdreti skupine? Kaj je obsedlo njega? Še preden bi ga utegnil kaj vprašati vame nameri obtužujoč pogled, kot da bi bil jaz kriv vsega. "Louis, tebe tako ali tako želi videti oče, zaradi nekih družinskih zadev. Torej je zate poskrbljeno. Za vas..." Ozre se po ostalih fantih. "...pa bom moral poiskati nekaj drugega." S temi besedami izgine z vrha stopnišča in nas pusti v tišini, vse presenečene sedeti tu. Kaj se je ravnokar zgodilo? In kaj za vraga hoče od mene moj oče?
*Louis*


02. februar 2014
next
02. februar 2014
next
03. februar 2014
u164129
u164129
neeext
03. februar 2014
neekšt:*
* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

► Louis' P.O.V. ◄

S spakiranim kovčkom stojim pred hišo in si se čela otiram pot, ki ga povzroča prevelika poletna vročina. Nestrpno udarjam z nogo ob tla in oprezam za očetovim BMW-jem, ki bi se moral vsak čas prikazati izza ovinka. Ošinem uro na telefonu, ki ga potegnem iz žepa. 13.40. Seveda, kreten zamuja že deset minut. Svojega očeta ne maram preveč. Je vase zaverovan poslovnež, ki je mene in mojega mlajšega brata prepustil v oskrbo mami in se prikazal samo ko je od naju kaj rabil. In le kaj za vraga bi rad zdaj? Da me kar tako povleče iz pavze in me odpelje? Že res, da bi se to tako ali tako zgodilo, a bi izbiro raje prepustil Simonu. Naslonim se na zid naše hiše in prisluhnem okolici. Ničesar zanimivega ni slišati. Tudi v notranjosti hiše se zdi vse mirno. Fantje čakajo, da jim Simon sporoči kam jih bo poslal. Sam se nisem poslovil od njih. Menim, da je ozračje preveč napeto, da bi se zmogli pogrešati. Vsaj ne kakšen teden. Moje razmišljanje prekine brnenje dokaj tihega motorja in črn BMW se ustavi pred mano. Kovček nejevoljno potisnem v prtljažnik, nato pa sedem na sovoznikov sedež. Na hitro ošinem očeta, ki takoj spelje. Njegov pogled je resen, usmerjen na cesto, na nosu pa mu kot po navadi tičijo draga sončna očala. Mislim da na svetu ni osebka, ki bi se po značaju tako zelo razlikoval od mene, kot se on. Za moje pojme je veliko preresen in sploh mi gre vsaka podrobnost na njemu na živce. Tako kot sem jaz zanj veliko premalo resen. Od njega prve tri minute ni nobenega znaka življenja, kaj šele, da bi s čim pokazal, da se nisva videla že dobre tri mesece. Samo čemerno strmim skozi okno. "Kako si Louis?" Nenadoma vpraša in me pripravi do tega, da ga pogledam. "Ohoho res te zanima?" Zaigram začudenje in mu namenim ciničen pogled. Sploh me ne pogleda, temveč v jezi samo stisne zobe. Ne mara, da se tako obnašam do njega. Saj ne, da sem se za to kadarkoli zmenil. "Mladenič, nauči se obnašati primerno svojemu stanu. Zares Louis, bolj te moram vzeti v roke. Ta skupina slabo vpliva nate. Začneva danes." Nestrpno zavijem z očmi in s prstnimi blazinicami potapkam po avtomobilskih vratih. Bo res začel s tem? Višji sloj in blablabla? Resda naj bi bili v sorodu z angleško kraljevo družino, a je oče vedno pravil da na visoko družbo še nisem pripravljen in tako sva oba z Jeremyjem preživela kot čisto normalna otroka. Ja, Jeremy je moj eno leto mlajši brat, če vas to muči. No kakorkoli, nikoli nisem svojega daljnega sorodstva nikomur omenjal, zdaj pa me bo oče zvlekel v to? In poleg še blatil One Direction? Namenil sem mu pogled poln sovraštva in se nisem trudil skriti prezira, ki sem ga čutil do njega. A on je to kot po navadi prezrl in nadaljeval po svoje. "Torej vsakdo plemiškega rodu mora obvladati določene veščine. Tudi ti." Je pričel. Posmehljivo sem prhnil. "Oče nehaj s tem plemištvom. Nisem prepričan, če si nisi vsega tega izmislil, samo da bi te ubogal ali pa ker si znorel in si na vse pretege želiš biti del visoke družbe." "Mladi mož, misliš, da bi se šalil okrog take stvari?! Daj nauči se že obnašati in me poslušaj zaboga!" Me takoj nadere in nekoliko pospeši, ker se je cesta zravnala in zdaj drviva proti osrčju Londona. Nejevoljno sem se pogreznil v sedež in mu pustil, da nadaljuje. Le kakšne veščine bo zdaj privlekel na plan? Kako iti na živce drugim, morda? Pri tem je odličen. "Ena izmed teh veščin je tudi jahanje in dovolj si star, da se ga naučiš." Slina se mi je zataknila v grlu in moral sem se sunkovito izkašljati, preden sem sploh dojel besede. Kako prosim? Jahanje? Na konjih? Kaj se gre? Počutil sem se kot bi mi iz pljuč izsrkali ves zrak. Resda me je kot čisto majhnega včasih peljal na nek ranč in konji so mi bili všeč. Ampak nikoli nisem razmišljal o tem, da bi pričel jahati. Imeti od konjev kaj več od tega kot le to, da sem jih nekajkrat pobožal. Zdaj pa moj kretenski oče o tem govori kot o najpomembnejši stvari na svetu? Ne ne, jaz že nisem jahač, da bom čas zapravljal na hrbtu neumnega konja. Jaz sem pevec, za vraga! "Saj se hecaš!" Sem zavpil nanj, ko sem se nekoliko spravil skupaj. Namenil mi je oster pogled. "Nikakor ne sine. In poleg tega imaš tudi svojega konja, česar verjetno nisi vedel." Izbuljil sem oči. Kako prosim? Svojega konja? Nemogoče! In do zdaj nisem vedel zanj? Kaj pa naj sploh počnem s konjem?! Avto me vedno bolj utesnjuje in vedno bolj se mi zdi, da se očetu meša. Je to kakšna nočna mora? "Oče, nehaj s tem, kaj naj sploh počnem s konjem?! Ne bom jahal za vraga!" Sem odločno protestiral. Oče izgleda popolnoma miren. "O ja pa boš. Na žalost pa je prišlo do zapletov. Tvoj konj...ni popolnoma v redu in mora na zdravljenje." Ničesar več nisem razumel. Zdaj je moj konj že bolan? Pa saj me ne briga. Ničesar od tega nočem! Hočem nazaj k skupini, nazaj v življenje kamor spadam. Ne pa v življenje kamor so se v pičle pol ure vpletle reči na katere nisem mislil nikoli. "Pa ga pozdravi, briga me! Ne bom jahal!" Preprosto me ignorira in pelje naprej. "Izpusti me! Nazaj hočem." Zarenčim nanj in se obrnem proti vratom, kot bi jih želel odpreti. A oče ne reagira in poraženo se pogreznem v sedež. Niti pomisliti nočem na pretekli pogovor. Pri njem se mi poraja preveč vprašanj. "Kam sploh greva?" Sem čez nekaj minut vprašal, ko sem ugotovil, da sploh ne vem kam me pelje. "K stari prijateljici." Je vse kar mi pove.
03. februar 2014
u164129
u164129
Neeeeeeeeeeext
03. februar 2014
neeext
07. februar 2014
u164129
u164129
kdai bo next?
07. februar 2014
Next
08. februar 2014
Drage moje bralke !

Najprej nej se vam res res res zahvalim ker berete tole zgodbico in čakate na next ampak le tega na žalost ne bo. Da sem začela s tole zgodbo je bila bolj kt ne napaka, ker nimam pojma kako naj jo nadaljujem in sem raje začela drugo, za katero vem kako se bo odvila injo nameravam končat. Zares se opravičujem vsem, ki ste pričakovali next in vas raje vabim sem http://www.igre123.com/forum/tema/you-own-my-heart-(ft.-1d)/67784/ , da se mi pridružiteri tej napisani avanturi, k jo nameravam izvest:3

With love, Špela <33333
09. februar 2014
next.....nova bralka
06. maj 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg