Forum
»Smrt, ki ti iz diha med je izsesala, moči le nima nad lepoto tvojo.« -Shakespeare
Trplenje. Ta beseda se mi je tolikokrat porodila v glavi, da sem že pozabila kako je biti srečen, brezskrben.
Ne vem zakaj se ti katastofe, ki se ti dogajajo zdijo bolj grozne od resnično hudih katastrof, ki se dogajajo drugim? Verjetno, ker smo ljudje tako sebični. Spominjam se svoje prve sreče, vendar se je v tej žalosti stopila, tako kot tudi vsi drugi lepi spomini. Zakaj spominov ne moremo izbrisati? Na takšna vprašanja vemo odgovore vendar se jih vsi bojimo. Na žalost spominov, ki se nam zdijo sramotni, žalostni ne moremo izbrisati...
Nikoli ni obstajal princ na belem konju o komur vse ženske sanjajo. Da bi jih popeljal v popolne sanje, ki se ne bi končale. Življenje ni film, vendar si vsi želimo, da bi lahko imeli priložnost breskrbja. Od skrbi, težav in ljubezni so se mi v prsih zarezale rane. Kot da ne morem izdihniti in pregnati skrbi stran...
1. Brez spomina

Bilo je temno. Preveč temno... V ozadju sem slišala brnenje avtomobilov in otroške glasove. Zaslišala sem odbijanje kapljic od betone v počasnem ritmu. Naenkrat se je prikazala svetloba. Bila sem zmedena. Kje sem? Kdo stoji pred mano? Priprla sem oči, da bi kaj videla, vendar sem bila zasvetljena zaradi svetlobe.
»Halo?« sem strahopetno vprašala. Nič mi ni bilo jasno. »Kdo si ti?« je vprašal neznan glas. Bil je tako prijeten in nežen, da sem za trenutek pomislila kot da poznam moškega že celo življenje.
»Ne vem. Ne vem, kdo sem. Kje sem?« sem vprašala in glas se mi je koncu zlomil. V grlu me je zapeklo od žeje. »Kako ne veš kdo si?« je spet žametno vprašal glas. Postava je še vedno stala pri vratih. Oči so se mi začele privajati na zaslepujočo svetlobo. »Ne veš kdo si... Ali veš kateri dan je danes? Katerega leta smo?« je vprašal prijazen glas.
Moški se mi je začel približevati. Avtomatično sem se sesedla. Zakaj še nisem kričala na pomoč in dovolila popolnemu neznancu, da se mi približuje? Razgledala sem se po prostoru. Prostor je bil prepojen z vlago zato sem težko dihala. Sedela sem na stari deki. Na levi steni je iz razbitega okna prihajala medla, nekako oranžna svetloba. Zagledala sem obraz mladeniča in obstala. Bil je čudovit. Imel je izklesano močno brado in izpod dveh popolnih obrveh in gostih trepalnic sta sijala dva zelena očesa. S pogledom sem ošvrknila njegovo telo. Bil je ogromen pa vendar eleganten. Mišice so štrlele izpod kratke bele majice. Strgane kavbojke so mi dokazovale, da je pravi moški, vendar nisem vedela zakaj. Ker je bil tako lep? Ker je deloval, kot da dela nekaj pomembnega in nima časa za urejenost? Ker sem bila tako prestrašena? Ker sem hotela, da me on reši? Ali pa ker sem bila verjetno samo izgubljena v svoji zmedenosti?
Ni deloval kot paničen tip človeka. Sproščeno je stal ter si me z velikim zanimanjem ogledoval. V počasnem ritmu se je pozibaval naprej in nazaj. »No?« je vprašal in stopil še korak bližje. »Nimam pojma kdo sem.« sem zašepetala ter zavzdihnila. »Katero leto pa je? In kje sem?« Pogledala sem ga. »In kdo si ti?« sem se na glas spraševala. V mojem spominu je zevala gromozanska luknja. Ničesar se nisem spomnila.
»Ime mi je Luke Hamilton. Sedaj si v Miamiu. Smo leta 2017, 13. junija in danes je torek. Ne vem, kaj se ti je zgodilo. Vendar če želiš, ti lahko pomagam.« je dejal z božanskim glasom. Stopil je do mene in mi ponudil roko. Zaradi neznanega razloga sem svojo roko stegnila proti njegovi. Ko sem vstala, se mi je zavrtelo. »Si dobro? Te kaj boli?« je vljudno in zaskrbljeno vprašal. Pogledal me je z sočutnim in zaščitniškim pogledom. Ob pogledu z mojimi očmi se je zdrznil. Nisem vedela zakaj.. »Ja. Samo glava me boli.« sem dahnila ter se naslonila na njegovo ramo. Objel me je okoli pasu in mi pustil, da sem težo uprla nanj. Iz žepa je vzel sončna očala iin mi jih ponudil. »Mislim, da bo to pomagalo. Sonce je danes zelo močno.« je rekel ter se medlo nasmehnil. Nataknila sem si očala in naredila korak. Na kolenih me je zapeklo. Še vedno sem bila omotičena in zmedena. »Kje pa sva?« sem vprašala. Zdrznila sem se nad toploto in močjo sonca. Spraševala sem se, kaj je Luke delal tam? »To je hotel Paradise. Tukaj sem na počitnicah. Starši so doma in zaradi dobrih ocen so me pustili samega na počitnice. Prijatelji so že odšli domov, jaz pa bom ostal še kakšen mesec, ker doma.. no.. ni pametnejšega dela.« je odgovoril ter se kislo nasmehnil. Zdelo se mi je kot, da mi nekaj prikriva. Pred nama je bil bazen. Nekaj starejših žensk se je namakalo v kotu bazena. Nasmehnila sem se. »Bi se lahko umaknila noter? Malce žejna sem in glava me boli...« sem zastokala ter si obrisala pot z vratu. »Seveda.« je rekel. Ko sva vstopila v avlo me je posedel na stol. »Tu počakaj. Takoj bom nazaj.« je dejal in izginil za vogalom. Začela sem opazovati ljudi in okolico okoli sebe. Vsi so bili oblečeni v kopalke, kar me je spravljalo v zadrego. Večina jih je bila mladostnikov. Še vedno nisem vedela kdo sem. Nisem se niti spominjala svojega izgleda.
23. marec 2013
u93404
u93404
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext.*
23. marec 2013
neeeeeeeeext
02. april 2013
a objavim next? prosm povejte če vam je ušeeč pa če hočte da objavim!! hvala <3
03. april 2013
neext! :* <3 ja dej plis objavi ja
16. april 2013
Nato sem zazrla dekle, ki je gledalo v mojo smer. Nekaj časa sem potrebovala, da sem dojela, da sem to jaz. Ogledalo je bilo tako veliko, da se je raztezalo čez celo steno. Vstala sem ter stopila korak bližje ogledalu. Očala sem odložila na mizico in se zazrla v ogledalo. Lasje so bili svetlo rjavi, dolgi do pasu, popolnoma ravni, vendar vseeno skuštrani. Imela sem prikupen obrazek, ki je deloval malce zmedeno. Nasmehnila sem se in ob očeh opazila gubice. Vendar oči... bile so popolnoma črne. Ustrašila sem se svojega pogleda. Oči so bile strašne vendar privlačne. Občutek sem imela kot, da se bom utopila v globini, črnini teh velikih oči. Parkrat sem pomežiknila in s pogledom preletela telo. Mislila sem, da se lahko zdrobim. Bila sem suha, dolge noge so bile popraskane po kolenih. Oblečeno sem imela staro sivo majco, ki mi je segala do popka. Kratke hlače so poudarile noge. Nisem pričakovala takšnega videza. Vsedla sem se nazaj na fotelj in pobrala očala. Živčno sem se igrala z njimi. Razmišljala sem o sebi, kaj mi lahko moja zunanjost pove. Črne oči so me zmedle. Nisem vedela zakaj so takšne. So bile takšne že ob rojstvu? Moje sanjarjenje je prekinil Luke. V desni roki je držal kozarec vode, v levi pa ključe od hotelske sobe. »Izvoli.« je prijazno rekel in mi podal kozarec. Bežno sem se nasmehnilater spila cel kozarec vode naenkrat. »Ali misliš, da bi na recepciji vedeli kdo sem?« sem ga vprašala, ko je sedel zraven mene. »Lahko poskusiva.« je odgovoril ter mi namenil božanski postrani-nasmeh. Nisem mogla kaj, da se mu ne bi nasmehnila nazaj. Ko sva prišla na recepcijo se je ženska za pultom zdrznila. Vedela sem, da Luke tega ni opazil. Pomisnila sem, da bi lahko ženska za pultom kaj vedela o meni. Namenoma sem pristopila k njeni strani pulta in za sabo potegnila Luka. Narahlo sem mu prikimala ter prisluhnila. »Oprostite gospa. Zanima naju, če morda kaj veste o tej punci.« namignil je proti meni in me pobožal po hrbtu. Roka mu je obvisela na moji rami. »Ne spomni se ničesar. Našel sem jo v lopi za hotelom. Ali nama lahko kako pomagate? Prosim.« je željno vprašal in jo proseče pogledal. Ženska se je namrdnila in zaprla oči. Parkrat je globoko vdihnila in odprla oči. Verjetno se je hotela pomiriti. »Žal mi je. Vendar nažalost nič ne vem o vas, gospodična.« Pogledala me je. Oči so ji trznile, nato pa se mi je komaj opazno nasmehnila. Verjetno so jo prestrašile moje oči. »mogoče bi lahko poskusila v zabaviščnem parku, kjer se večina mladoletnikom zadržuje. Prepričana sem, da vas je kdo opazil. Lahko pa povprašata tudi v salonu za tattuje...« Oba z Lukom sva se namrdnila. Gospa je namignila na moje zapestje. Pogledala sva proti moji roki. Med kazalcem in palcem je bil v vdolbini napisan mali tiskan A. Tega prej sploh nisem opazila. »Tatto se po vsej verjetnosti še celi.« je rekla ter me pogledala. V njenih očeh sem opazila strah, vzburjenje in pogled je bil nekako zaščitniški. Kot, da ni hotela, da vem kdo sem. Počutila sem se neudobno. »Bi lahko prosim dobila kakšen zamljevid ali kaj podobnega?« je vprašal Luke, ko je odvrnil pogled od mojega zapestja. »Seveda.« je prijazno odgovorila gospa ter na plan privlekla majhen zemljevid. Označila je pot do zabaviščnega parka in salona. Odpravila sva se do zabaviščnega parka. Pot ni bila dolga, vendar se mi je zdelo kot da sva hodila ure. Hodila sva v tišini in si ogledovala morje ter plažo. Opazila sem, da me je Luke večkrat pogledal. Kot otroka, ki noče da se mu kaj zgodi. Bila sem vesela, ker me je on našel. Počutila sem se varno. Ko sva prispela sva se komaj prebijala mimo nabito polnih stojnic. V paniki sem ga avtomatično prijela za roko, da se ne bi izgubila. Ko sva se prebila skozi gnečo, sem opazila stojnico, ki je izstopala iz okolice. Fluroscentno rumena barva je odbijala žarke in tako se je stojnica kar svetila. Stopila sem bližje ter prebirala letake. »Protest proti eksperimentiranju na mladostnikih!« Zazijala sem. Izvedela sem da so poskusi, ki jih nezakonito izpeljujejo neregistrirani laboratoriji smrtno nevarni. Razvili so tehnologijo, s katero bi preprečili, da bi mladostnikom delovali možgani? Bili bi kot nekakšni roboti, ki bi jih upravljali drugi ljudje, ki bi imeli za to posebno opremo. Ti roboti naj bi v glavi imeli čip, na katerem bi bili shranjeni vsi njihovi spomini, znanje... z grozo sem prebirala članek profesorja Jasperja Brinleya. »Si uredu?« je zaskrbljeno vprašal Luke, ko je opazil, da se vsa tresem od groze. Objel me je okoli ramen. »Ja... samo..« »Kaj?« pogledal je plakate in brošure. »Zaradi tega naj bi umrlo na stotine najstnikov. In niti eden od njih ni preživel. Baje, da imajo črne..« V grlu se mi je naredil cmok in misel je obvisela v zraku. »Res misliš, da sem jaz...?« »Nimam pojma.« je zašepetal ter me še bolj stisnil.
05. maj 2013
evo še en deeel pa dns bom objaula še enga
05. maj 2013
next! :*
05. maj 2013
Prostor je bil zelo svetel zaradi velikih oken. Salon je bil moderno urejen, česar nisem pričakovala. Levo od vhoda je stal mogočen pult. Za njim je stala drobna postava. Punca je imela valovite, dolge, svetlo modre lase. Po obeh rokah je imela tetovaže malih ptic. Nasmehnila se nama je. Vljudno sva pozdravila. »Zdravo. Bi se rada naročila?« je vprašala. Njen glas je bil kot zven. Visok, vendar prijeten. Zdrznila sem se, ko sem se zavedala kako majhna je videti za ogromnim pultom. »Ne, hvala.« sem prijazno odgovorila. »Zanima naju, če veste, kaj predstavlja ta tetovaža.« sem previdno rekla ter pokazala na levo zapestje. Punca si je pozorno ogledala zapestje. Za trenutek ji je pogled obstal na mojih očeh. »Sta že slišala za poskuse na mladostnikih?« je tiho vprašala. Zdelo si mi je, kot da se boji, da bi nas kdo slišal, razkrinkal. V prostoru smo bili sami, zato si njenega šepetanja nisem mogla razložiti. Z Lukom sva se spogledala. V njegovih očeh sem zaznala strah. »Ja.« sem tiho odvrnila ter jo pogledala. »No... Ljudje, ki so to počeli so robotom vgravirali tako tetovažo. Mladostnikov niso izbirali naključno, ker ti postopki stanejo veliko denarja. Ta tetovaža naj bi predstavljala besedo ALIVE.« Še zmeraj je šepetala in vznemirjenje v meni je naraščalo. »Kaj pa naj bi to pomenilo?« je radovedno vprašal Luke. »Glavni vodja poskusov naj bi bil gospod Rick Bodett. Skupino njegovih prvih robotov naj bi poimenoval ALIVE. In tako je to prišlo v nekakšno tradicijo? Mogoče je samo naključje, vendar tvoje oči.« oba sta se zastrmela vame. Še vedno mi ni bilo nič jasno. Srce mi je bilo, nisem imela spomina. Kaj se je v resnici zgodilo? »Koliko poskusov pa naj bi izvedli?« sem vprašala ter se zazrla v tetovažo, ker mi je bilo nerodno. »Predvidevajo, da okoli 2000. Ampak število pogrešanih mladostnikov je dosti večje. Mladostniki so izginjali, oziroma še vedno, po vsem svetu. Glavni laboratorij je v Seattlu, vendar ne vedo natančne lokacije. Mladostnike so ugrabljali in za vedno so izginili. Nekaj trupel so našli, vendar so bila mesta, kjer so jih našli zelo osamljena. Največ trupel so našli po Evropi in južni Indiji. Ne vedo, kako so trupla sploh končala tam. Vse skupaj je ena velika uganka. Dokler ne bodo izvedeli, kdo je za tem, zakaj to dela in kje to dela, bodo otroci izginjali.« Iz njenih jasno modrih oči je zevala radovednost in previdnost. Nekako si nisem mogla razložiti njenega pogleda. Jo je bilo strah zaradi mene ali pa se je samo vživela v zgodbo? »Pa imajo ti roboti kakšne super moči?« je vprašal Luke ter prekinil moje razmišljanje. Tudi o tem nisem šše veliko premišljevala. »Ne. Sami njihova inteligenca naj bi bila vrhunska. Njihova fizična pripravljenost je brezhibna. Na primer imajo večjo kapaciteto pljuč in take stvari. Tudi večje možgane imajo in bolj jih uporabljajo. Imajo dobre razvite sposobnosti računanja, slikanja... V glavnem, skoraj popolni so.« rahlo se je nasmehnila. Verjetno zaradi otročjosti Luka. »Pa vedo, kdo vsi so pogrešani?« sem vprašala. Punca je za hip zamrznila. Nato je parkrat pomežiknila z očmi. Nisem vedela, kako je doživljala to vprašanje. »Imajo podatke za prb. polovico pogrešanih. Imena, priimki, naslovi... Vsi podatki so zbrani v glavni bolniščnici tukaj v Miamiu.« je povedala ter naju gledala. Zmedeno sem buljila, ker sem še vedno razmišljevala o tem, kar je povedala. In kako, da je ta punca toliko vedela o tem? Sem se znova in znova spraševala. »Hvala za vaš čas. Zelo ste nama pomagali.« je Luke prijazno rekel ter rahlo pokimal z glavo, v znak spoštovanja in zahvale. »Ah. Z veseljem pomagam. Tukaj imata mojo številko, v primeru, da boste še kaj potrebovala. In moje ime je Maria.« prijazno se nama je nasmehnila in Luku podala listek z številko. »Jaz sem Luke. Na žalost pa je punca izgunila spomin in hočeva ugotoviti kdo je...« je rekel ter me pobožal po hrbtu. »Oprosti. Nisem vedela.« je rekla Maria ter me sočutno pogledala. »Nič hudega.« sem rekla ter se ji rahlo nasmehnila. »Midva se bova počasi odpravila.« je rekel Luke ter pospravil listek v hlačni žep. »Seveda. Nočem vaju zadrževati.« je rekla Maria ter vstala.. odprla nama je vrata in se prijazno smehljala. »Hvala za vse.« sem rekla in jo objela. Verjetno ni pričakovala objema, saj je nekaj sekund samo stala.
15. junij 2013
neext
16. junij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg