Forum
u61154
u61154
Odločila sem se napisati zgodbo o duhovih.
Pisala bom v prvi osebi ednine, naj vas to ne moti.
Zgodba je itaq izmišljena.
Vesela bi bila nextou!
OK, bom kar začela...


06. oktober 2011
u61154
u61154
Jaz, Tara:




Kratek opis:
Ne bom se na dolgo opisovala, saj večino lahko že vidite na sliki. Sem Tara, stara sem 10 let. S starši sem se preselila, ker v prejšnji hiši nismo več zdržali. Tam je namreč moja starejša sestra padla po stopnicah in umrla. Ime ji je bilo Lala. Hiša mi ni preveč všeč. Je velika in zaraščena. Ko smo prvič vstopili vanjo so se tapete luščile s sten in smrdelo je po starem. Ja, hiša je že zelo stara. Sedaj smo jo že nekoliko spravili v red, le vrt je še ves zaraščen. Nikoli nisem šla pogledat vanj, saj, ko se mu približam, imam neprijeten občutek. Kot, da bi me kdo opazoval. Zato se raje zadržujem v hiši. Ko je treba kam ven, pa vedno imam družbo...
06. oktober 2011
u61154
u61154
"Tara, pridi mi pomagat!"
Bila je sobota. Mama je želela naj ji pomagam v kuhinji.
"Že grem!"

Nekaj časa sem morala rezati čebulo, potem, ko sem imela že vse solzne oči (ko režeš čebulo, se ti zasolzijo oči), pa je mama spregovorila.
"Ljubica, nesi tole v vrt. Odloži poleg druge velike škatle. Tole bo za ptičke, da se bodo lahko kopali."
Nisem je prav dobro razumela, kaj je hotela reči nekaj, v zvezi s pticami, sem jo pa prav dobro razumela, da me je poslala v vrt.
"Ne, mami. Ne bom načla druge škatle."
"Ljubica, brez izgovorov. Pomagati moraš, če želiš, da malce uredimo vrt. Saj si sama rekla, da je poraščen!"
Lahko sem samo zavzdihnila. Prijela sem zavojček in odkorakala skozi vrata proti vrtu.

Hotela sem si prepevati, kot sem si v prejšnji hiši, ko sem bila sama doma, da me ne bi bilo strah. Pa nisem iz sebe spravila niti najmanjšega glasova. Opazila sem, da se mi trese spodnja čeljust. Poskusila sem se delati, kot, da mi ni nič. Če bodo duhovi videli, da se ne bojim, me ne bodo strašili. Saj vem, da se sliši otročje, toda, še zmeraj sem stara komaj 10 let. Že sem zagledala večjo škatlo, ko sem zaslišala otožno petje...
06. oktober 2011
u61154
u61154
Bilo je tiho otožno petje. Tako melodijo sem nekje že slišala... Potem sem se spomnila. Mama je meni in Lali, ob težkih trenutkih prepevala prav to pesem. Skoraj sem se nasmehnila. Kako pogrešam Lalo! Pa kaj, če mi je kdaj ponagajala... Še vedno je bila moja sestra.
Petje je postajalo glasnejše. Še vedno pa ne preglasno, da bi ga lahko slišal kdo drug, kot le jaz in tisti, ki je pel. Bilo je tako milo petje, tako lep ženski glas, nežen... Rahlo še vedno otroški. Ampak... Potem sem se zdrznila. Kdo bi lahko pel, to pesem. Poznala jo je samo moja mama, ki je bila v kuhinji, Lala in jaz. Prestrašila sem se. Zavojček sem odvrgla, na kup škatel in hotela oditi, vendar se nisem mogla premakniti. Kaj pa le bi začela klicati mamo? Lahko bi tekla do hiše, vendar nevarnost lahko čaka pri izhodu z vrta. Od strahu sem postala trda.
Hotela sem zavpiti-kdo je?-vendar sem iz sebe spravila le tih pisk. Še jaz sem ga komaj slišala. Bilo me je na smrt strah. Ko sem že skoraj obupala, sem iz temnega dela vrta, ki se je nadaljeval še naprej, daleč stran, zagledala bledo postavo...
06. oktober 2011
u61154
u61154
Najprej sem samo stala. Ko sem videla, da se postava približuje sem kriknila. Končno! Glas se mi je vrnil! Postava pa se je še vedno približevala. Ko sem videla njen obraz, sem skoraj omedlela. Saj to je bila...

Postava:


06. oktober 2011
u61154
u61154
Bila je Lala!
"Ampak... Ampak..." Neprestano sem ponavljala to besedo. Lala se mi je približevala. Zavila je okrog debelega hrasta, prestopila odpadle veje, ki so bile pometene na kup in se mi v počasnem teku približevala. Kmalu je prišla do mene.
"Tara...!"
Objela me je. Bila je zelo mrzla in bleda.
"Še vedno nisem mogla spregovoriti. Spet se mi je zataknilo. V njenem objemu me je zmrazilo. Prvič zato, ker me je bilo že tako neizmerno strah, drugič zato, ker naj bi Lala bila mrtva, tretjič, pa, ker je bila tudi sama Lala neizmerno mrzla.
"K-kaj p-p-poč-čnešš tt-ukaj?"
"Tara..."
Lala me je izpustila.
"Tara, se ne zavedaš? Jaz sem mrtva in to je moj duh..."
"K-kaj?"
"To je moj duh. Jaz sem, ja. Lala!"
Šele takrat sem se zavedala, da je pesmica pojenjala.
"Si ti pela?"
"Ja."
Zdrsnila sem ji v objem. Moja sestra je, vem. Ona je! Le naša družina je znala to pesem.
"Zakaj si tukaj?"
Ustnice so mi še vedno drgetale.
"Sedaj sem duh. Letam okoli, kot duhovi. Pazila bom nate, kolikor bom le morala. Zoprno je umreti tako mlad. Nočem, da bi še ti! Zavedaj pa se nečesa. Samo ti me vidiš!"
O. Kako zelo čudno.
"Lala?"
"Ja?"
"Kaj se je natančno zgodilo? Zakaj si umrla?"
"Bolje, da ti o tem ne pravim. Samo v težave bi te spravila!"
"Ali n-nisi p-padla ppo stopnicah?"
"Ja, vendar nekaj je bilo še zraven. A o tem ti ne bom govorila."
"Z-zakaj ne?"
obro bi bilo da vem. Mogoče bom rabila, ta podatek. Mogoče bom se znašla na istem mestu kot ti."
Lala je bila tiho. Izgledalo je, da premišljuje.
"Prav. Povedala ti bom."...
06. oktober 2011
u61154
u61154
"Tara! Si se izgubila, ali kaj? Pridi, še te potrebujem!"
"Ja, mami! Moram ji pomagati. Lahko prideš pozneje?"
"Ne, vedno te bom spremljala."
"Kaj? Kaj pa če te kdo vidi?"
"Sedaj me lahko vidiš le ti."
"Aha."
"S tabo grem. Mamo zelo pogrešam."
"Aha."
In sva šli. Namesto mame sem mešala juho. Lala je ves čas stala ob meni in me opazovala.
"Pridna, pridna."
Mami je tako ali tako ni mogla slišati.
Potem sem po končanem delu lahko šla v sobo. Kmalu bom morala v šolo. Prav nič me ne veseli.
"Sedaj mi pa povej."
"Hm, še vedno nisem čisto prepričana, če bi ti povedala."
"Daj, saj sem tvoja sestra."
"Ravno to je. Nočem te spraviti v težave!"
"Ampak..."
"Raje ne govoriva zdaj o tem. Prespati moram in potem se bom odločila."
"Aha."
"Kako je ne novi šoli?"
"V ponedeljek grem prvič."
"A tako."
"Ja."
In res je prišel čas, ko sem se odpravljala spat.
"Kje boš spala?"
"Jaz? Mm, mogoče bi lahko na preprogi pro tvoji postelji?"
"Ne! Ko zjutraj ustanem, vedno stopim nanjo. Da te ne bi slučajno pohodila! Sploh pa ti morava poiskati udobnejše prenočišče, če boš tu vedno."
"Mhm, se strinjam."
Obe sva premišljevali.
"Mogoče pa bi lahko spala z mano v postelji.Prvo noč ne bo hudega. Saj je postelja zakonska, se pravi za dve osebi. Lahko bi spala zraven."
"OK."
"Pa dobro se naspi. Jutri mi boš morala povedati zakaj si umrla."
"Lahko noč."
...
07. oktober 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg