Forum
Svari ne vidimo takšnih, kakršne so. Vidimo jih takšne, kakršni smo mi.

To je moja zgodba.

To so Afroditine sanje.







Skozi okno kombija sem zrla v sivino mesta, čez katerega smo se peljali. Dan je bil siv, pust in dolgočasen.

Kot moje življenje. Morda pa bo po tem dnevu vse drugače.

Morda.

Iz zasanjanosti me je zdramil Dianin visoki glas. "Na katero vlogo ciljaš?" Ugriznila sem se v ustnico. Seveda ji nisem mislila priznati, da je moj cilj vsekakor Julija.

Dvomim, da so ostale avdicijo jemale resno. Jaz pa sem jo. Hotela sem biti Julija. Pa ne zato, ker je predstavljala osrednjo žensko osebo v drami. Hotela sem biti Julija v resničnem življenju.

Želela sem ljubiti in biti ljubljena.

Na hitro sem premerila Diano. Vsekakor bo dobila glavno vlogo. Bila je visoka svetlolaska svetlo modrih oči, lepa kot le kaj. Popolna za Julijo v Romeu in Juliji. Bila je vse, kar jaz nisem bila. Samozavestna, odločna, z jasno zastavljenim ciljem. In magnet za fante.

V svojih šestnajstih letih življenja še nisem srečala fanta, s katerim bi resnično želela biti. V glavi sem imela vizijo popolnega moškega, takega, ki bi me sprejel takšno, kakršna sem. Takšnega s temnimi lasmi in temnimi očmi, v katerih bi se izgubila...in hkrati našla. Takšnega, čigar ustnice bi bile središče mojega sveta. In njegove besede bi imele moč me začarati, me popeljati v čudovit svet ljubezni in romantike...

"Hee-hej, Claire? Boš probala z vlogo Julije?" tokrat se je oglasila moja druga najboljša prijateljica, Cassie. "Zakaj pa ne," sem rekla in ošinila Cassie in Diano. Cassie je bila sramežljiva in tiha, vendar je vzbujala pozornost s svojo ljubkostjo in živahnimi očmi. Tudi ona je imela dobre možnosti za vlogo Julije. Premagala sem val ljubosumnosti.

Večkrat sem se mogla opomniti, da sta moji najboljši prijateljici in da vsekakor ni razloga za zavist. A nisem si mogla pomagati, da si ne bi želela Dianinih dolgih, vitkih nog, ali Cassiejinih srčkanih oči. V nasprotju z Diano sem bila manjše rasti in s polnejšimi oblinami.

"Tudi jaz se bom preizkusila v vseh vlogah. Se bo že našlo kaj zame" Je samozavestno povedala Diana.

Iz sprednjega sedeža se je k nam obrnilo majhno dekle z velikimi, nedolžnimi rjavimi očmi. "Zagotovo boš dobila vlogo Julije, Diana. Rojena si za glavne vloge." Diana se je zahahljala in na hitro zamomljala "Hvala, vendar nisem tako prepričana." Obrnila se je stran od dekleta in s tem preprečila nadaljen pogovor.

Dekle je očitno ena izmed Dianinih občudovalk, ki jih nikoli ne primankuje. Tega ji nikdar nisem zavidala. Lastna priljubljenost ji je šla pošteno na živce in dobro se je zavedala, da ta dekleta niso iskrena v svojem občudovanju. Ne poznam dekleta, ki ne bi bilo ljubosumno na Diano. In to je prav dobro vedela, pa je ni odvrnilo od neprestanega spogledovanja z nasprotnim spolom.

Cassie je zavila z očmi in se naslonila na okno. "Hej, punce, mislim, da smo tukaj. Škoda, ker so fantje že odšli." Pogledala sem skozi okno. Pred nami se je dvigala visoka rumenkasta stavba z velikimi okni in modrim napisom "Fantovska gimnazija St. Taurus".

Naša skupina petnajstih deklet, ki smo za izbirni predmet izbrale dramo, smo se danes na poziv učitelja drame odpravila na avdicijo fantovske gimnazije. Vseh petnajst nas je bilo vznemirjenih, predvsem zaradi fantov. Jap, trapast razlog za vznemirjenje.

Gospod Yales, učitelj drame, nas je spremil do vrat in nam razlagal nekaj o lepem vedenju. Velika vhodna vrata so se odprla in pred nami je stal privlačen blondinec. "Pozdravljene. Moje ime je Arnie. Dovolite, da vas spremim do naše učilnice za dramo." Teatralno se je priklonil in med puncami se je razširil smeh.

Arnie je preletel naše obraze in se za nekaj trenutkov dlje pomudil pri Diani. "Kar za mano". Za njim smo vstopile v stavbo. Med potjo se je približal nam trem in ko sem se obrnila k Diani, da bi jo povprašala po žvečilki, sta že živahno klepetala. Očitno jo je skušal očarati in premamiti s svojim nasmehom, a spotikajočimi se besedami, ona pa mu je vso pozornost vračala z iskrivimi pogledi.

S Cassie sva se spogledali in zavili z očmi. Končno smo prišli do dramske učilnice. Mize so bile umaknjene iz prostora in v ozadju je bilo zvrščenih nekaj stolov, na katerih so sedeli fantje. Verjetno so moške vloge že podelili. Dekleta smo se posedla za njimi in s pogledom sem se sprehodila po obrazih pred seboj. Nobeden od njih mi ni posebej padel v oko.

Gospod Yales se je odkašljal in klepet je počasi zamrl. "Kot že veste, smo se tukaj zbrali, da..." Vrata so se s treskom odprla. Radovedno sem se ozrla v tisti smeri. Obnemela sem.
09. november 2012
Stal je pred vrati in zrl direktno vame. Barve njegovih oči se ni dalo točno določiti. Bile so temno modre, ob pravi svetlobi že rahlo vijoličaste.

A ni bila barva tisto, kar me je osupnilo. Bila je globina njegovega pogleda. Imela sem občutek, da vidim v dno njegove duše. Zdelo se mi je, da padam.

Prekinil je očesni stik. Obrnil se je k njihovemu učitelju srame, ki se je predstavil kot John Lewis. Pojasnjeval je svojo zamudo, v učilnici se je začel nov val šepetanja, vendar nisem slišala nič od tega. V mojih mislih so se jasno izrisale tiste temno modre oči.

Nisem si upala pogledati v njegovo smer. Strah me je bilo učinka, ki ga je imel name. In imela sem pristen občutek, da bo prav on igral Romea. Kako ironično. Nisem se zmotila.

Gospod Lewis nas je klical k tabli v dvojicah in vsaka od nas je morala prebrati odlomek iz drame. Ne bi mi bilo treba brati teksta, saj sem igro poznala na pamet že od malih nog. Skrivnost Romea in Julije me je vedno privlačila. Oba učitelja sta zamišljeno zrla v nas in določila stranske, oziroma statistične vloge. Na zadnje so ostale le še vloge Pestunje, Julijine matere, Romeove matere in seveda vloga Julije. In na razpolago smo bile samo še Diana, Cassie, jaz in moja sošolka, Alexandra.

To je bil veliki finale. V glavi mi je šumelo in rahlo sem derhtela. Prekleta trema.

"Vsako od vas štirih bom preizkusil v vsaki od teh štirih vlog in na koncu bova z Johnom določila vloge. Igrale boste prizore z našimi fanti." je z močnim glasom napovedal gospod Yales in kot prvo poklical pred tablo Alexandro, ki se je preizkusila v vlogi Pestunje v prizoru z Romem. To mi je dalo odličen razlog, da si natančno ogledam Romea.

Imel je črne, skodrane lase in njegova višina mu je dajala odločen videz. Ni bil lep na tisti klasični, dolgočasni način. Njegove poteze so izžarevale privlačno odločnost in zdelo se je, da kljub modrini njegovih oči, v njih žarijo rdeči plameni...hm, strasti. Igral je izjemno. Vsak gib, ki ga je napravil, vsaka najmanjša izrečena beseda se je popolnoma skladala tako z njim, kot tudi z vlogo Romea.

Gospod Lewis ju je prekinil z odločnim zamahom roke in iznad očal premeril občinstvo. "James, ostani tukaj." Pokazal je name. "pridi sem. Balkonski prizor." Nerodno sem vstala in pri tem na tla prevrnila Dianino torbo. Sramežljivo sem stopila pred Ro...Jamesa. Na hitro sem preletela tekst in pričela s Shakespearjevim monologom. "Ljubezen, sredi srda si pognala, prekmalu uzrla sem, prepozno te spoznala. V nesrečo mi ljubezen ta je vzklila, da ljubim, kjer naj bi sovražila...." Ko je prvič spregovoril, si nisem mogla kaj, da se mu ne bi zagledala naravnost v modrino njegovih oči. In spet me je odneslo.

Svoj tekstt je izrekal, kot da bi resnično bila tam, v Veroni, v 15. stoletju, na vrtu Capuletovih. Vame je zrl z vso straszjo in hrepenenjem. Njegov pogled je bil točno takšen, kakršnega naj bi Romeo posvečal svoji Juliji.

Moje besede so ki zvenele tuje in neprepričljivo. A izrekala sem jih iz vsega srca. Čutila sem Shakespearjevo Julijo. Bila sem Julija. Nato je ponovno prekinil očesni stik in zavedla sem se, da skoraj šepetam. V zadregi sem spregovorila glasneje.

Preglasno. Presenečeno je trznil in čarobni trenutek se je razblinil kot kaplja vode, ko pade na tla. Ko sem odigrala prizor do konca, sem se rahlo osramočeno vrnila na svoj sedež.

"Čudovita si bila. Prava Julija," mi je zašepetala Cassie. "če seveda izvzamemo tisto spremembo glasu. Ne vem, kaj te je tako zmedlo." Hvaležno sem se ji nasmehnila. "Hvala."

Tokrat se je v vlogi Julije preizkusila Diana. Popolna je bila. Igrala je prefinjeno in živahno. A manjkala ji je tista globina in strast. In imela sem občutek, da jo James gleda drugače kot mene.

Končno je prišel trenutek odločitve. Gospod Yales je zamahnil z listom v roki "Vlogo Julije bo igrala...
09. november 2012
"vlogo Julije bo odigrala ena od vaju, Claire in Diana. Gospa Capuletova bo Cassie, Montegova pa Alexandra. Tiste, ki že imate svoje vloge, si lahko postrežete s piškoti in čajem v sosednji učilnici. Fantje, tudi vi lahko greste. James in Arnie, vidva počakajta." Široko sem razprla oči. Zdaj gre zares.

James je stal v ozadju, naslonjen na steno in zamišljeno zrl v daljavo. Čutila sem njegov pogled, kako me žge po hrbtu, vendar vsakič ko sem se obrnila k njemu, si je ogledoval plakate na steni, ali pa je prebiral scenarij.

Imeli smo kratko pavzo in Diana je to izkoristila za svoje filozofiranje. "Noben od teh fantov me ni prav posebaj navdušil. Saj ne rečem, tale naš Romeo je rojen igralec, vendar je na njemu nekaj temačnega in... strašljivega. Si se že zapičila v koga?" Najraje bi ji vrgla v obraz nekaj na to temo, da ne pozna celotne zgodbe in razlogov za Jamesovo mrakobnost, a sem se raje zadržala. "Niti ne. Saj me poznaš, ne odobravam puhlega spogledovanja." Za nič na svetu ne bi Diani priznala o svojih občutkih. Verjetno bi me zvlekla k njemu in naju prisila v trapast, neroden pogovor.

"Oh, ja. Nikoli nisi bila prav družabna. Še zmeraj mi ni jasno, zakaj ne maraš spogledovanja," je vrtala naprej. "Stokrat sva šli že skozi to. Pač ne verjamem v te puhlice."

V bistvu niti ne gre toliko za spogledovanje samo. Verjetno so moje sanje preveč... srednjeveške, da bi se spuščala na tako nizko raven kot se je občasno Diana. Ob vseh teh stvareh, ki jih počne, bi bila vsaka druga punca ožigosana za "kurbo," vendar se Diane tak sloves ni niti dotaknil.

"Aa-ah. Mater si ti romantična dušica. Kako pa boš spoznala svojega Erosa, če se ne vključuješ v družabne zadeve? Poglej, na primer Julija je spoznala svojega Romea na plesu, pa sta najbolj znana ljubimca na svetu!" Okej, pretiravala je. Nisem zares tako nedružabna. No..mogoče malo.

Že sem ji hotela odločno odgovarjati, ko nam je gospod Lewis s ploskanjem preusmeril pozornost nase. "Okej, Diana in James - prizor pred smrtjo." Z rahlo zavistjo sem opazovala Diana, ki se je z vso samozavestjo prizibala na oder in se ulegla na mizo, ki jo je g. Yales določil za pogrebniški pult. Ko se je James sklanjal nad njo in z žalostjo, ki si jo lahko pripisal le pravemu Romeu objokoval njeno navidezno smrt, sem ga ocenjevala.

Preučevala sem njegove poteze in telo. Jap, priznam. Bil je pač čudovit. Ampak, he-heej, Claire, ustavi konje. Človeka sploh ne poznaš! Morda je pa kakšen poulični gangster ali pa...nevem, mafijec pod krinko. S tem čudovitim smislom za igro bi lahko bil karkoli.

James in Diana sta končala s prizorom, ki je zarezal v srce celo največjemu hladnokrvnežu. Diana je bila seveda popolna. Ampak videlo se je, da pravzaprav ne verjame v to, kar igra. Ni verjela v brezpogojno ljubezen in to se opazi.

Vsa vesela, da sem končno našla majhno pomankljivost na Diani sem na učiteljev poziv vstala in se postavila pred Jamesa. Določen nama je bil prizor na plesu, kjer se Romeo in Julija prvič srečata. Pozorna sem bila na vsako gesto, ki sem jo izvedla in zmedeno pregledovala tekst. Okej. Izpadla sem trapasto in neprofesionalno. V kratkem - zajebala sem.

Po končanih nastopih se je gospod Yales prav po njegovo odkašljal. "No, obedve sta pokazali veliko nadarjenost za dramo, vendar je lahko samo ena Julija. In to si ti, Diana. Čestitam." Začutila sem tisto pričakovano razočaranje, ki te non stop opominja - lahko bi bila boljša! Ampak Diani nisem zavidala. Če kdo, potem si prav ona zasluži vlogo.

"Upam, da še niso pojedli vseh piškotov. Hitro nadnje, ljudstvo!" gospod Lewis se je v neuspelem poiskusu humorja zasmejal in nam teatralno odprl vrata.

James ni ostal po avdiciji. Odkorakal je naravnost proti izhodi in dajal občutek, da je vse to samo nepomembna obveznost. Obupana sem skušala zvleči Diano stran od občudovalcev, ki si jih je pridobila med fanti, vendar je bila že preveč v elementu, da bi se pustila motiti.

***

Cassie je izvedela za privlačnost, ki jo čutim do Jamesa. Nisem ji naravnost povedala, vendar ona vedno ve, če mi kaj leži na duši.

Sedeli sva na rožnati preprogi v moji sobi in druga drugi lakirale nohte, ko je prišla na dan z idejo: "Romeo ti je všeč." to je povedala kot dejstvo, trditev in ne vprašanje. Dvignila sem pogled od škrlatnih nohtov na njeni levi nogi in si že izmišljevala izgovor, da to ni res, ko sem razbrala pogled v njenih očeh.

Bil je tiste vrste pogled - nimaš se smisla pretvarjati, vse vem. Zavzdihnila sem. "Kako veš?" Nasmehnila se je na tisti način - saj sem vedela. "Pogled te izdaja, Claire. Ko je vstopil v učilnico, te je dobesedno poiskal z očmi. Kot da bi vedel, da si tam in se mora le prepričati o tem. In kako sta se gledala! Kot bi med vama steklo neko čisto razumevanje in občutki, ki sta jih razumela samo videla. Ko sem to opazovala, se mi je zdelo, kot da motim nekaj intimnega."

Presenečeno sem se zasrepela v svetlo zelene oči pred menoj. "Ojoj. Sva bila res tako očitna? So vsi opazili?" Cassie je zmajala z glavo. "Ne, mislim, da se ni noben poglabljal v to. Jaz samo verjetno bolj pozorna. Ampak celotna stvar...Claire, kar rahlo strašljivo je bilo."

"Vem. Ampak... ne morem si pomagati." Cassie se je poznavalsko nasmehnila. Njena pozornost me je čedalje bolj presenečala. "Na naslednji vaji vaju moramo zaplesti v pogovor."

***

Ampak Jamesa na naslednji vaji ni bilo. In ne na naslednji in ne na vaji za tem.
09. november 2012
Omenila sem že, da moje življenje ni nič posebnega, zdaj pa to še poudarjam. Moja družina je preprosta, povprečna štiričlanska družina - imam mlajšega brata in smo popolnoma povprečno premožni. Vse v mojem življenju je tako dolgočasno povprečno.

Moji starši so nekakšni bivši hipiji, kar mi je bilo od nekdaj zanimivo. Mami, vsa urejena in organizirana prav nič ne spominja na dolgolaso neurejeno dekle, katere najljubši hobi je sedenje v travi, kakor se je razbralo iz starih fotografij. Oče pa je še zmeraj na pol otrok cvetja. Ena posledic tega obdobja je njegovo vegitarjanstvo.

Tisto soboto tik pred vajami, me je mami poklicala v kuhinjo. To je naredila redko in kadar je, je imela ponavadi dober razlog. Slonela je na pultu in me zamišljeno gledala.

"Veš, občutek imam, da te na tiste vaje ne vleče samo strast do gledališča. Claire.... mi želiš kaj povedati?" Gledala sem jo, kot bi bila z Marsa. "Mami, na kaj namiguješ?"

"Pa saj veš..., stara si že šestnajst let in v vseh teh letih nisi bila niti enkrat zaljubljena. Sprašujem se, če se je to slučajno spremenilo. Veš, spremenila si se. Ves čas samo razmišljaš in ta nova ljubezen do igranja..." Zavzdihnila sem. Kako tipično.

"Mami, nimam fanta in ga v kratkem tudi ne nameravam imeti. Tako da ti ni treba skrbeti." Rahlo zmedeno si je popravila predpasnik. "Prav. Saj veš, da.. me ne bi motilo, če bi ga imela. No seveda bi moral biti normalen in..."

"Okej, okej, mudi se mi. Do večerje bom nazaj." V nasmehu sem zavila z očmi, ko sem iztopala iz naše hiše. Diana me je že čakala na pločniku in oči so se ji živahno svetile.

"Ugani kaj se mi je zgodilo." na hitro sva se objeli in začeli stopati proti avtobusni postaji. "Amm... zapletla si se z natakarjem iz Hard Rock cafeja?" sem predlagala. "Ne, sploh ne. Tisti je bil stvar občudovanja prejšnji teden. Ta Arnie - včeraj sva šla na pijačo." Slika se je mi je izostrila. Nova avantura torej. "Naj uganem. Po pijači je sledila noč strasti v njegovi sobi?" Nezadovoljno me je premerila. "Ah, Claire. Mislim, da sem končno našla ljubezen svojega življenja. Arnie je tako prijazen in ljubek, in spoštljiv!"

"To rečeš za vsakega, Diana." Njene avanture so bile nekaj najbolj običajnega.

"Ampak Arnie je drugačen," je vztrajala. "Spremil me je domov in poslovila sva se z objemom. Niti poljubila se nisva. Seveda ne bi imela nič proti, vendar.. mi prav prija stvari izpeljati počasneje in resneje." Uf, to pa je nekaj novega. Pri Diani ponavadi zmenek brez (vsaj) poljuba ni obstajal. Počasi sem začela verjeti, da morda pa nekaj bo.

"Aja, mimogrede, Arniejev bratranec prireja zabavo naslednji petek. Povabil me je in mi naročil, naj te pripeljem s seboj. Moraš iti." Nisem bila ravno tip za zabave, vendar sem pokimala in ji obljubila, da pridem.

Ko sva prišli v učilnico za dramo, Jamesa kot običajno ni bilo. Približala sem se Arnieju, ki je bil njegov najboljši prijatelj. "Živijo. Morda veš, kje je James?" Arnie me je zdolgočaseno premeril. Zamorjen je bil, ker si je Diana raje izbrala sedež ob postavnem blondincu. "Danes bo verjetno prišel na vajo. Ponavadi ga zadržijo kakšne družinske zadeve." Prikimala sem in se usedla nazaj k Diani.

Gospod Yales je dajal navodila v zvezi s postavitvijo scene, ko so se vrata odprla in je vstopil James. Tako kot se je izrazila Cassie - dobesedno je poiskal moj pogled, ga zadržal za nekaj sekund, ravno dovolj, da se me je polotila omotica in se nato soočil z gospodom Lewisom.

Z njim je govoril v rahlo jeznem tonu in za trenutek sem se ustrašila, da ga bo g. Lewis nadrl. Pa ga ni. Naredil je prav nasprotno - umaknil se je. Z zanimanjem sem sledila Jamesu, ki se je usedel zraven Arnieja. "Pa si se le prikazal, Jamie." Vzdevek, s katerim ga je Arnie poklical mi je bil všeč. Jamie.

"Premakni se bolj desno, Claire. Rada bi sedela zraven Diane." Cassiein glas me je prebudil iz zasanjanosti. Pomenljivo mi je pomežiknila. Presedla sem se in tako bila le pol metra oddaljena od Jamesa. Ošinil me je s pogledom in kotički ustnic so se mu ukrivili v poznavajoč pogled. Sramežljivo sem se obrnila h Cassie in jo zapletla v pogovor. Ko pa je bila poklicana pred tablo z Arniejem za prizor med g. in ga. Capuletovo, sem bila obsojena na lastno iznajdljivost. Na srečo je on začel pogovor.

"Dobra Julija bi bila." mi je skoraj zašepetal s svojim nizkim glasom. Pogledala sem ga. Opazoval me je skoraj z nasmehom. Skoraj.

"Zakaj? Diana je veliko boljša od mene." nagnil je glavo in spet sem se izgubila v modrini njegovega pogleda. Ponovno me je začarala globina in iskrenost teh čudovitih oči. "Diana ne razume pomena ljubezni. Njena Julija je puhla in površna. Tvoja Julija pa je glooboka, zvesta in... romantična." Zavil je z očmi. "Saj ne da verjamem v romantiko..." začudeno sem ga pogledala. "Ne verjameš v romantiko? Ampak... kako lahko potem tako... izvrstno igraš?" Namuznil se je. "Hvala za kompliment. V moji igri ne gre za romantiko. Ta je le ključ do višjega stanja, ki ga je Shakespeare očitno lahko dosegel le z obilico sladkih besed." Radovedno sem ga gledala. "To je pa zanimivo mnenje. Sama sem bila vedno prepričana, da tega - kot si se izrazil - višjega stanja ni mogoče doseči z ničemer drugim kot s sladkimi besedami." Nagnil se je k meni in zavedla sem se, da je od mene oddaljen komaj kakšnih 20 centimetrov

"Seveda ga je mogoče doseči na drug način. Z dejanji. Povej mi, bi imela raje, da bi ti tvoj sanjski moški dvoril v besedah, polnih harmonije do konca življenja ali bi si izbrala takšnega, ki bi te do konca življenja poljubljal in se potrjeval z dejanji?" Zardela sem. To je bilo pa nepričakovano vprašanje. "Verjetno bi izbrala poljube. Ampak to ne pomeni, da bi se odrekla sladkim verzom. Ti namreč potrjujejo poljube in dejanja, o katerih tako vneto govoriš." Zmajal je z glavo in se pomaknil še bliže. "Napačno. Dejanja in poljubi potrjujejo besede."

Silovito se je umaknil in vstal. Šele v tem trenutku sem se zavedala, da sem precej nagnjena strana od svojega sedeža in da gospod Yales predirljivo strmi vame. Poklical je Jamesa k tabli. Na vrsti je bil balkonski prizor.

***

Jamesa od tistega čudnega pogovora o sladkih besedah in poljubih nisem več videla. S Cassie in Diano smo premetavale mojo omaro in mi iskale popolno opravo za zabavo, ki se bo pričela čez tri ure.

"Ta je srčkana, Claire, vendar potrebujemo nekaj bolj.... oprijtega, privlačnega - sexi." S Cassie sta se zahahljali. Njun današnji cilj je bil iz mene narediti zapeljivko. Uredili sta mi moje dolge rjave lase, ter moje zeleno modre oči poudarili z ličili. Priznam, prav všeč sem si bila. Le še out fit je bilo treba izbrati.

"Claire! Kje si skrivala to majčko! Popolna je za danes! Ne morem verjet, še zmeraj ima pripeto etiketo!" Cassie je odobravajoče podržala črno, sexi, oprijeto majčko pred mano in se zadovoljno nasmehnila. "Popolno." Majčka je bila že kar preveč sexi za moj okus, vendar nisem imela izbire, ko se je šlo za Diano. Ko se je pa ona kaj odločila, je to tudi veljalo.

Končno sem bila pripravljena in z Diano sva se posvetili Cassiejinim lasem. To je bila večna težava. Njeni lasje so bili močnejši od konjske krive. Pravi obup.



Po dolgotrajnih pripravah in učenju hoje v visokih petah smo se nalimale pred vhodna vrata precej velike hiše nekaj ulic naprej od mojega doma. Zabava sama po sebi ni bila nič posebnega. Saj veste, tiste tipične najstniške zabave, kjer se veliko pije in poljublja in.. zvija, kar naj bi bilo podobno plesu. Preiskala sem celotno hišo, nadstropje za nadstropjem, vendar Jamieja ni bilo nikjer. Ubogo Cassie sem vlekla za sabo in jo obremenjevala s svojimi problemi, da sem ji šla že rahlo na živce.

Nazadnje sva se zleknili na kavč ter zvrnili vsaka po nekaj kozarčkov rumkole. Nekaj fantov moje starosti je skušalo navezati pogovor z mano, vendar sem imela bolj občutek, da skušajo navezati kontakt z mojimi prsmi, ki jih je majica poudarjala. No, ravno sem bila pri četrtem kozarčko rumkole, ko sem zgledala njega. In ni bil sam.
09. november 2012
Naslanjal se je na steno ob vratih in se pogovarjal z visoko temnolasko. Smehljal se ji je ljubeznivo in pomirjujoče, kar je v meni povzročilo ogrmen val ljubosumja. Na dušek sem spila ostanek rumkole in se prav po pijano zarežala. Obrnila sem se k Cassie po moralno podporo, vendar je bila ravno sredi močno intimnega "pogovora" z majhnim blondicom.

Super. Na Cassie se ne morem zanesti. Zavzdihnila sem, ter hitro vstala. Prehitro. Zvrtelo se mi je in omotična sem omahnila nazaj na kavč. Takrat me je opazil. Nekaj je rekel temnolaski, ki je prikimala in se obrnila k pultu s pijačo. Odpravil se je proti meni in začutila sem tisto znano ščemenje po hrbtu.

Usedel se je poleg mene na kavč in se zastrmel k vratom. Nič ni rekel, pa saj mu ni bilo treba. Prav čudno sem se počutila, ko sem bi la tako blizu njega, da sta se najini koleni skoraj, skoraj dotikali. Kolikokrat sem že sanjala o taki priložnosti, da načnem pogovor, vendar zdaj, ko sem dejansko bila tukaj z njim, mi je kar naenkrat zmanjkalo idej, kaj reči. Na srečo je on prebil led. In to silovito.

"Slab zrak je tukaj. Greva na sprehod?" Ko je povedal ta stavek, je deloval rahlo jezno, vendar sem mu v očeh prebrala, da je to samo krinka s katero je zakril svojo negotovost. Že sem bila na tem, da pokiman, ko sem nenadoma začutila močasn sunek slabosti v želodcu. Dobesedno izstrelilo me je proti wcju in James je osuplo gledal za mano. Stekla sem po stopnicah in planila v wc, nemeneč se za čakalno vrsto.

Nagnila sem se nad školjko in se izpraznila vanjo. Ne bom šla v podrobnosti, vendar si lahko predstavljate, da je bilo kar ogabno.

Skupaj z vsebino mojega želodca so v školjko padale tudi solze in nenadoma sem na vratu začutila tople dlani, ki so mi pridržale lase. Odrinila sem Jamesa in zastokala: "Pojdi stran." Odkimal je in mi ponovno pridržal lase.

Ko se je celotna stvar končala, sem si izprala usta v umivalniku in se s čelom naslonila na ploščice. Z roko me je objel čez rame, da sem se naslonila nanj in me odpeljal iz stranišča. "Spraviva te od tukaj" je še dodal z ljubeznjivim in zaskrbljenim glasom.

Na srečo je bil nasproti hiše park s klopicami in eno izmed njih sva fino izkoristila. Zmedena in slabotno bolj zaradi njegovega objema kot pa zaradi slabosti, sem se usedla malce bolj stran od njega, saj sem se zavedala svojega pomilovanja vrednega stanje. Maskaro sem imela razmazano in na majici je bil svež vzorec mojega bruhanja. Kako idilično.

"Ne bi bilo bolje, če te odpeljem domov?" zaskrbljeno me je pogledal. O jaa! je kričalo v meni, vendar sem se zadnji trenutek spomnila na Diano in Cassie. "Ne, ne. V redu je. Bosta Diana in Cassie poskrbeli zame." Pokimal je in se zazrl v daljavo. Zagotovo to počne samo zato, ker se mu smilim. Res romantično.

"Ne bi mogel biti pri svoji punci?" sem ga vprašala in se močno ugriznila v ustnico. Joj, Claire, zveniš kot kakšna ljubosumna ljubica! Presenečeno me je pogledal. "Nimam punce." "Kaj pa dekle, s katerim si prišel?" Zasmejal se je z glasnim, ne zares veselim smehom. "To je bila moja sestra, mimogrede. Pa ti, Claire? Imaš fanta?" Ko je izrekel moje ime, je to zvenelo kot molitev najbolj pobožnega meniha. Kot svetel žarek v črni temi. Zadrhtela sem. "Ne, nimam fanta. Meni se take reči ne dogajajo." Najraje bi si zamašila usta z jabolkom, kot to naredijo s prašiči. Zakaj besede letijo iz mojih ust tako nekontrolirano?!

"Morda je pa čas, da se ti te reči vendarle začnejo dogajati" je rekel, rahlo spogledujoče. Zamežikala sem. Spogleduje se z mano! James se res spogleduje z menoj! Pogledala sem ga in njegov pogled me je presunil. To je bil tisti iskreni, ljubeznivi pogled, ki je lahko izražal samo eno. In potem sem zinila neumnost. Kot vedno. "Nič ne vem o tebi, James." Razblinila sem tisti čarobni trenutek in zanetila rahlo jezo v njem.

Nekaj pa sem le vedela o njem. Izredno vzkipljiv je, v sebi nosi tisto črno jezo, ki ga dela nevarnega, vendar po drugi strani takoo zeloo privlačnega. "Pa si prepričana, da si želiš vedeti kaj več o meni?" me je vprašal z igrivin tonom, ki se je rahlo svetil od jeze. "Poslušaj, Claire. Emelyne moram spraviti domov. Pojdi naravnost do Arnieja in mu reči, da sem naročil, da te skupaj s Cassie in Diano odpelje domov." Rahlo razočarano sem ga pogledala. "Že odhajaš?" in čisto po pijansko dodatala: "Ampak mislila sem, da.. sem ti všeč." Prijel me je za roko, se zahahljal in se mi zazrl globoko v oči. Jaz pa sem preklinjala svoj dolg jezik. "Saj si mi, Claire. Bolj, kot si misliš." Poljubil mi je roko in vstal. "Obljubiš, da boš šla naravnost domov z Arniejem?" Prikimala sem. Roka me je žgala, kjer so se moje kože dotaknile njegove ustnice.

Obrnil mi je hrbet in odkorakal k svoji sestri, ki ga je že čakala na nasprotni strani ceste. Obrnila sem se proti hiši in poiskala Cassie in Diano. Arnie nas je brez besede odpeljal domov in ko sem se mu hotela zahvaliti mi je prav nevljudno zabrusil: "Tega ne počnem zate, temveč za Jamieja." Osuplo sem gledala za njim, ko je njegov avto izginil za vogalom.
11. november 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg