Forum
"Ne bojuj se, če ne pridobiš nič od zmage"

-General Ervin Rommel


OPOMBA
Že vnaprej se opravičujem za slovnične napake ker nimam namena postati nek lektor. Sproti sem izpuščal vrstice za bolj razumljivo branje, ampak nevem kako bo besedilo izgledalo na računalniku. Če praznih vrstic ne bo, berite preko telefona ali tablice. Nimam določeno kdaj nadaljujem zgodbo, bralcev morda sploh ne boste videli, saj niti nimam namena preveč oglaševat zgodbe

Sredozemsko morje, 15. Januar 1941

Danes smo s sovojaki nemškega Vermahta (nem. Wehrmacht) odpluli iz obale južne Italije, da prispemo do Libije, kjer bomo sodelovali z Italijani proti Britancem. Ta teden so mobilizirali ogromno moških in fantov v nemško vojsko in sem bil prisiljen iti zraven. Rommlova operacija Sončnica se je začela ---
Trenutno nas je preko 200 vojakov natrpanih na bojni ladji skupaj z džipi in tanki in pišem v svoj dnevnik, ker to je edino kar mi je še preostalo poleg črno bele fotografije moje neporočene žene. Sonce nam močno sveti na naše kape bež barve in vidim majhne črne ribe pod vodo, kako skupaj plavajo v jatah. Naša telesa objema rahel nemočen veter, zaradi katerega vidim kar prijetne valove. Nevem čez koliko dni bomo pripluli v puščavo Libije ---


Sredozemsko morje, 16. Januar 1941

Zraven naše ladje še plujejo ena nemška in dve italijanski ladji. Od približno dvesto nemških vojakov sem tukaj edini Slovenec. Vsaj tako predvidevam. V eni majhni sobi nas spi šest ljudi, kjer so tri dvonadstropne postelje. Jemo trikrat na dan. Dvakrat juho razen med kosilom dobivamo "boljšo hrano" s svežim morskim mesom. Vsako jutro imamo po zajtrku dve uri telovadbe, da naša telesa do prihoda v puščavo ostanejo zdrava ---
Popoldne je padal dež in zdaj je večer. Ura je 20:31 in skozi majhno okno naše sobe vidim sonce kako zahaja pod redkimi oranžno vijoličnimi oblaki. Potrudil se bom, da ne izgubim svinčnika. Strah me je, da življenje izgubim že med prvim spopadom z Angleži. Pozdravljamo se tako, da dvignemo desno roko v zrak in izgovorimo s "Heil Hitler". Med nami je tudi nekaj takih, ki so firerju zelo naklonjeni. Zdaj to pišem preden se pripravljamo na spanec ---

Sredozemsko morje, 17. Januar 1941

Ta večer so mene in nekatere druge nadrejeni poslali na nočno stražo. Prejšnji dve noči sem lahko trdo spal, saj sem vedel, da me varujejo. To noč bom oborožen stal pri ograji ladje in pozorno opazoval, če se Angleži morda bližajo ---
Luna rumenkasto sije na enega od dimnikov ladje in opazujem zvezde. Srce mi razbija kot še nikoli prej. Bilo je tako tvegano, da sem mislil, da bomo med plutjem po morju vsi pomrli ampak hvala bogu nismo. Namreč zdaj med nočno stražo sem iz ladje daleč gor med oblaki slišal hrupno brnenje, ki je zaslužno, da med stražo nisem zaspal. Iz žepa sem vzel svetilko, jo vklopil in posvetil v zrak, da vidim kaj se tako glasno oglaša ob tej pozni uri. Takoj sem prepoznal britansko bombniško letalo, ki je imela na krilih narisan krog, da se jo prepozna iz katere države je to letalo. Prestrašeno sem svetilko izklopil, da pilot sploh ne bo videl, da pod njegovim letalom ponoči plujejo štiri natovorjene sovražnikove ladje. Ker so nas učili, da ko opazujemo sovražnika prostoročno narišemo, kaj smo videli, sem iztrgal prazen papir iz tega dnevnika in narisal vse, kaj sem si zapomnil v tem samo trisekundnem opazovanju nasprotnikovega letala, ki bi lahko nad nas vrglo bombo, če bi nas pilot opazil. Ko sem skico narisal, sem o tem obvestil glavni štab in jim v polomljeni nemščini opisal prigodo iz moje straže, zraven pa sem jim na mizo položil risbo. Sprva sobe, kjer ima glavni štab pisarno sploh nisem opazil, kje naj bi sploh bila. Kasneje sem jo na tej veliki ladji našel ---


Sredozemsko morje, 18. Januar

Če stopiš k ograji ladje, se že od daleč lepo vidijo obrisi mesta Tripoli. Jutri bomo že prispeli, kjer se bomo pridružili Italijanom. Vodil nas bo slavni general Ervin Rommel, ki je naredil načrt za operacijo Sončnica. Tja vsak dan prispejo naše z ljudmi in vozili natovorjene ladje. Tudi mi bomo kmalu prišli na vrsto pri tej izjemni nalogi ---
Upam, da v severni Afriki ne bomo dolgo in me bodo lahko čimprej poslali domov. Zares si želim nazaj od koder sem prišel. Pred kratkim nas je štiri sedelo na tleh ladje med prostim časom in smo si pripovedovali vojaške vice, kaj naj bi bila navada pri vojakih. Tak pogovor sem prvič doživel ---
Angleškega kurirja pošljejo na nalogo, da pregleda stanje mostu.
Kmalu se vrne ves izmučen in sporoči kaj je videl:
"Poveljnik, tanki gredo lahko preko, pehota pač ne.”
“Kako gredo samo tanki, pehota pa ne?”
“Ko bi vi videli tistega velikega psa na drugi strani.”

Sredozemsko morje, 19. Januar 1941

Zjutraj smo se izkrcali v libijski obali, ki so jo že nekaj let pred nami osvojili Italijani. Z žerjavom so vozila spravili na kopno, mi smo pa prečkali krov in čez dvajset minut pešačili vse bolj proti jugu globje v puščavo Libije, kot sem razvidel iz svojega kompasa, ki sem ga vedno imel v žepu. Vzelo nam je nekaj ur in v puščavi smo si postavili tabor. V enem šotoru bosta spala dva. Poskusil bom navezat stike s Slovenci, ki so pravtako v nemškem Vermahtu ---
Nadrejeni so naročili, naj zbobnajo vse nemške vojake v eno kolono, da nam nalijejo pitne vode. Ker sem bil v vrsti bolj med zadnjimi sem čakal pol ure, da pridem na vrsto in da mi nalijejo vodo, ki sem jo od žeje v tej neznani puščavi takoj spil. Zdaj, ko se bliža večer smo iz nahrbtnikov vzeli spalne vreče, saj smo slišali, da je noč v puščavi zelo mrzla. Ker sem že enkrat stražil, bo vzelo kar nekaj dni ko bom spet prišel na vrsto. Do takrat pa bom še lahko ponoči spal. To so manjši šotori katere si postavil kako si se znašel. So puščavske bež barve, da tabora ne bi iz zraka opazila britanska letala ali pa od daleč kakšni vohuni, ki bi lahko na skivaj skicirali naš tabor in papir oddali svojim nadrejenim. Tega smo se najbolj bali ---

20. avgust 2018
Prestanite pušiti!
20. avgust 2018
Next
Zanimivo... pa dobra naslovnica, mimogrede!
20. avgust 2018
Hvala
20. avgust 2018
Next
20. avgust 2018
Hvala
20. avgust 2018
Next!
20. avgust 2018
Next
21. avgust 2018
Libija, 14. Junij 1941
Dneve smo preživljali v zasedeni trdnjavi (oz. okoli nje) Kapuzo blizu meje z Egiptom, kjer so se nahajali Britanci. Tukaj smo že od aprila. Še preden smo prispeli v Libijo, so trdnjavo zgradili Italijani. Vhod je v bistvu ograja oz. na nek način vrata iz navpičnih kovinskih palic, okoli nje dve leseni klopi in nad vrati s velikimi tiskanimi črnimi črkami velik napis Ridotta Capuzzo. Oblečeni smo enostavno. Srajca rjavo bež barve, ki ima na sprednji strani na vrhu na vsaki strani dva žepa. Tam hranim kompas in fotografijo. Nad desnim žepom je vsakemu izmed nas prišit nemški orel, ki je sive barve in pod orlom svastika. Potem še sledijo kratke hlače ter čevlji ali škornji pri preznojenih nogavicah in nazadnje še kapa na kateri je bil pravtako prišit nemški orel ---

Znotraj imamo tri malo večje zgradbe muhasto sive barve, ki izgledajo kot neki manjši bloki, ki so bolj ali manj v vsakem evropskem mestu. Večina prostora v teh tako imenovanih "blokih" je praznega. Od tam so stražarji opazovali ali se Britanci bližajo. Okoli trdnjave, obdane z zidovi zdolgočasene sive barve, so vsake toliko metrov bili kakšni šotori puščavske bež barve, bunkerji ali nameščeni topovi, pred katerimi je bila ponavadi kakšna bodeča žica. Zaradi vetrov so bili vrhovi šotorov "objeti" s puščavskim peskom. Ko piha, lahko vidim kako drobni delci peska lebdijo v zraku. Ti delci so lažji od snega. So tako lahki, da ostanejo v zraku in dolgo ne padejo na tla. Včasih se pri takšnih primerih najde nekdo, ki mu pesek kar pride v oči, zato ima še nekaj minut po tem oči krvavo rdeče. Nekajkrat sem to že občutil in je strašno peklo. Vsak večer si iz svojih črnih čevljev stresem ven pesek, ki se je nabral noter ---
Danes, ko smo se postavili v kolono, da nam sovojak, ki je sedel na polnem lesenem sodu, natoči vode, sem komaj stal pod žgočim soncem. Nekateri smo si srajice slekli in odložili v šotore. Vse skupaj nas je okoli dvajset, saj nismo v trdnjavi ampak okoli nje in spimo v šotorih, kar je bolj tvegano za življenje. Ker nas je manj, sem hitreje prišel na vrsto. Dal sem mu svojo šalico in on je šalico potopil pod vodo lesenega soda, ki je bil na vrhu odprt nato s šalico zagrabil vodo kar se je dalo in mi jo vrnil v dlani. S šalico hladne vode sem odšel sedet na manjšo kameno skalo visoko okoli 40 cm, ki je bila prekrita s puščavskim peskom. Nisem imel majice in med sedenjem sem začel čutiti, kako so se moje pazduhe začele počasi znojiti in kako je moj znoj še pred tem iz čela tekel do lica. Imel sem presušna usta in sem spil. Pogledal sem naokrog in videl sovojake, nekatere same, druge v manjših skupinah, ki so pili v šotorih, na peščenih tleh, en je visoko sedel na cevi od topa, tretji so stali in je bilo slišati razno razne pogovore o "tem in onem". Sicer nisem poslušal, kaj je kdo oddaljen 15 metrov govoril in po spitju vode sem še naprej sedel na skali in gledal v tla. Proti meni sta potem na pesku šla dva sovojaka. En s kapo na šilt in brez majice zaradi vročine in drug s "stransko kapo", da so se mu videli kratki črni lasje počesani nazaj ter imel je še malo "zdelano" srajico. Bila sta mlada. Ocenjujem, da sta bila okoli 21 let. Nekaj sta si med hojo govorila ampak ju nisem niti poslušal, saj me ni zanimalo. Ko sta mi bila vse bližje so se njune besede slišale bolj razločno. Zgodilo se je, kar nisem pričakoval. Dva vojaka nemške vojske sta v severni Afriki govorila SLOVENSKO. Šla sta samo mimo mene med njunim pogovorom. Večino časa je govoril samo tisti z lasmi počesanimi nazaj, drug je samo nekaj pokimaval prvemu in vsake toliko časa izrekel kakšno reč. Od takrat naprej sem vedel, da tukaj nisem edini Slovenec. Premislil sem, ali bi pristopil k njima in ju ogovoril ampak brez razloga sem ostal na skali, kjer sem imel nekaj centimetrov stran od boka postavljeno prazno šalico, iz katere sem spil vso vodo. Slovenca sta samo odšla mimo mene. Joj! Še zdaj obžalujem, da ju nisem vsaj pozdravil ali kaj podobnega! Bom poskusil jutri. Če nas je okoli 20 ali 25 tega pol kilometra pred trdnjavo med šotori ju bom že enkrat našel in se bomo začeli družit. Nevem zakaj nisem šel k njima. Močno obžalujem! ---



Proti večeru, ko smo odhajali spat v šotore za dve osebi, sem sedel na spalni vreči, ki je bila položena na tla. S tistim, ki je spal v istem šotoru kot jaz, se nisva dosti družila. Izgledal je mlad. Na glavi je imel kapo na šilt in obstrani so se mu videli svetlikajoči ostriženi blond lasje. Imel je črne oči, ki so spominjale na nek črn oblak. Glavo je imel malo bolj "okroglo" ampak ne debelo. Z desnico sem držal manjšo fotografijo mojega dekleta, ki sem jo spoznal v srednji šoli, ki sem jo končal predlani. Nameravala sva si ustvariti družino, dokler nisem bil vpoklican in odpeljan v Libijo. Noči v puščavi so vedno hladne, tudi pod ničlo. Zato nihče ni spal napol gol, ampak vsi oblečeni in oviti v spalne vreče. Odzunaj je počasi zahajalo sonce in nebo je bilo vijoličasto. V daljavi sem lahko videl peščene hribe, vmes kakšno palmo in zelo zelo daleč sem opazil črni obris puščavske lisice. "sostanovalec" v šotoru je medtem z ostrim kamnom neutrudljivo že kakih deset minut brusil svoj nož in ker sem se hotel zbližati z njim, sem dvignil roko, uperil kazalec proti komaj videni lisici in povedal: "Glej lisica". Dvignil je glavo, se zazrl v puščavskega lisjaka in dal hiter odgovor: "Zanimivo" in takoj nadaljeval z brušenjem noža. Spustil sem roko in še naprej poslušal malo nadležni zvok brušnenja ---
Kasneje ko je končal, je bila že tema in sva se začela spraševati drug drugega o življenju preden sva prišla v Afriko. Izvedel sem, da prihaja iz mesta Jennesdorf v Avstriji, ki je v bistvu blizu meje s Slovenijo. Ime mu je Gunther in je pred vploklicom obiskoval zadnji letnik srednje gradbene šole, kar pomeni, da je mlajši od mene. Med pogovorom v temi sva oba ležala vsak v svoji spalni vreči in poskusila, da kje ne zmrzneva, čeprav noben ni imel trepetajočega glasu. Po pogovoru sva zaspala. On nekoliko prej. Upal sem, da si bom končno našel prijatelje. Naše puške so že od začetka hladne in upam, da bo tako ostalo še dolgo. Predvidevam, da sem zaspal zadnji ---

22. avgust 2018
Next
Woah upam da preživijo
22. avgust 2018
Next
22. avgust 2018
Libija, 15. Junij 1941

Zjutraj smo imeli neke vrste vaje. Pred leseno mizo nas je dvajset stalo v vrsti in na dolgi leseni mizi dvajset pušk za vsakega ena. Imele so dolge cevi, ki so odbijale svetlobo s svojim kovinskim sijajem. Pri robu mize je stal nadreni podporočnik, ki je imel okoli vratu piščalko in zaščitna očala. Imel je črne škornje, ki so se kar svetlikale, razen bolj proti podplati je imel trd pesek, ki se je prijel. Dolge hlače sive barve si je dal v škornje oz. samo spodnjo polovico hlač. Na sebi je še imel srajco peščene "kožne" barve, na eni strani nad žepom prišitega nemškega orla, kakor je bila navada pri Vermahtu in na drugi strani njegovo odlikovanje železni križec črne barve kakor njegovi škornji. Bil je starejši od vseh nas, prisodil bi mu kakih 37 let. Njegovi lasje ki so bili mešanica med rjavo in blond so kot neki plameni poplesavali v puščavskem vetru. Za njegovim hrbtom so bili okoli petnajst ali dvajset metrov oddaljeni naši šotori, še bolj oddaljena pa je bila trdnjava Kapuzo od katere smo videli samo temno sive in črne obrise v daljavi. Tam so čas preživljali drugi oddelki. Čakali, smo, da nam podporočnik zažvižga s piščalko, pristopimo k puškam in jih repetiramo ter znova napolnimo ---
Zažvižgal je. Takoj ko smo slišali zvok piščalke, smo pristopili en korak naprej, vsak k svoji enocevki. Prijel sem za zaklop, ročico usmeril gor in takoj nazaj proti sebi. Del metka je padel na leseno mizo torej nam je uspelo. Slišal se je rahel zvok kovine, ki je padla na les. Na mizi je še vsak imel vnaprej pripravljen neizstreljeni naboj, katerega smo potem morali vnesti v notranjost puške. Ko sem končal, sem jo odložil na mizo in počakal še manjšino ostalih, da dokončajo ---
Takrat, ko sem dopoldne dobil svojo juho v šalici sem se odpravil v šotor, saj me je motil pesek, ki je lebdel v zraku. Bal sem se, da mi pride pesek v oči ali v juho. V šotoru so bila tla trdo peščena, katere si lahko samo s podplatom brcnil, če si želel da se pesek premakne. Na vsaki strani proti robu sta ležali dve spalni vreči. Moja in Guntherjeva. Vsak je še imel en svoj majhen leseni zaboj, kjer sem v svoji škatli hranil fotografijo, kompas, šalico in žlico ---
Ko sem sedel na svoji spalni vreči in počasi pihal juho, je še v šotor prišel Gunther, ki je v rokah držal svojo skledo in pazil, da se mu med hojo kaj ne polije po tleh. Sedel je na peščena tla in kapo odložil na svoj zaboj. Tudi on je pihal svojo juho. Pihala sva v tišini, kot da se ne bi poznala. Sicer nisva bila prijatelja, ampak poskusil sem se potruditi, da bi bila. Dvignil je glavo in me vprašal: "In kako ti je šlo repetiranje?". Vedel sem, da se tudi on želi zbližati z mano. Odgovoril sem mu:"Enostavno. Edino ko sem poskušal vstavit patron, mi ni šlo najbolje. Še enkrat sem ga vzel ven in ga vstavil še enkrat samo tokrat bolj natančno. In kako je šlo tebi?" Rekel je, da mu je šlo lepo gladko. Skupaj sva nadaljevala pogovor. Upal sem, da tudi on želi biti moj prijatelj, saj če bi bil tukaj osamljen, bi bilo dolgočasno. Izvedel sem, da je Gunther prav prijeten človek ---
Po kosilu sva odšla ven in si med sprehajanjem med šotori pripovedovala šale. Sprehodila sva se nekaj metrov stran, da sem videl hribove Libije, obdane s peskom. Videl sem še dve palmi in pod njo lužo vode V enem zelo visokem hribu je bila malo večja luknja, katera se je videla samo v črni barvi, zaradi sonca, ki je svetil v oči. Imel sem občutek, da je nekdo še z nama in opazuje naš tabor. Tisti zelo čuden občutek, katerega je najlažje prezreti. Tega mu nisem razkril. Enkrat sva se obrnila proti šotorom in šla nazaj v tabor. Od tabora sva se oddaljila samo nekaj kratkih devet ali deset metrov, kjer so bili še na tleh ostanki bodeče žice ---
Potem se je pa zgodilo nekaj nepričakovanega. Vedel sem, da je danes moj sodni dan.
Skoraj sva prišla do prvega šotora in na levi strani od daleč na majhno opazila tanke, ki se bližajo. To je videl tudi on. Pogledala sva se. Mislila sva isto. In tekla sva v šotor podoficirja, ki je pravkar v mirni tišini nedolžno srebral juho. Prestrašeno s tresočimi koleni sva mu opisala, da se bližajo Britanci in da bo z nami konec, če ne bomo ukrepali. Dvignil je glavo in naju pogledal v oči. Nastalo je štiri sekunde tišine. Usta je imel odprta. Vedel je, da v  taboru nimamo vozil razen enega topa in nismo kos nekaj desetim tankom. Potem je vstal in dal ukaz:"Zberita še vse ostale v eno vrsto! Pojdite v jarek!" Odprla sva vrata šotora. Gunther je zaklical:"Podoficir je dal ukaz, da se vsi zberite v eno vrsto. Bodite oboroženi in pridite v jarek. Britanci se bližajo. Ponavljam! Podoficir je dal ukaz, da se vsi zberite v eno vrsto. Bodite oboroženi in pridite v jarek. Britanci se bližajo!" V taboru je prevladal preplah. Brezglavo je vseh dvajset vojakov pograbilo svoje puške. Za vsak slučaj sem se oglasil še jaz:"Vsi v jarek!" če kdo slučajno ni slišal---


Podofocir je s piščalko prišel ven iz svojega šotora. Zadnjih nekaj vojakov je še skočilo v približno 90 centimeterski globoki jarek. Stali smo en ob drugemu in vsak je imel v rokah puško. Slišali smo piskanje oficirja. Strejali smo v kovinske tanke. Ni bilo napredka. Nobenega britanskega tanka nismo uničili. Naši šibki metki so se odbili od tankov. Angleži so počasi osvajali meter za meter. Če bi premagali nas, bi lahko Angleži še potem prišli do trdnjave Kapuzo in uničili še njo. Bili smo še predzadnji branitelji trdnjave in na vse je kazalo, da bo uspelo nasprotniku. V tanke smo streljali še enkrat. Rezultat je bil isti kot prejšnji. Nismo še uničili nobenega, medtem ko so se oni še vedno bližali. Kar naenkrat so dali svoj prvi odgovor. En od tankov na naši desni je skozi kratko cev zadel v enega naših šotorov, ki je začel razpadat in goret med veliko močnejšimi plameni ognja. Nato sta se še oglasila ena druga dva. Ena tankovska granata je prišla na drugi stran našega jarka in ustvarila še globjo luknjo, da se je zaslišalo samo treskanje. Trije, ki so s trepetajočimi rokami oboroženi stali tam, je vse čakala ista usoda. Enega od teh treh je s hitrostjo neslo nekaj decimetrov nazaj in mu je negibna bleda glava štrlela ven iz jarka. Lice na obrazu mu je krvavelo in po nogah so se mu bližali plameni vse višje. Opazoval sem to kratko dogajanje in se spet poskusil osredotočiti na tanke, ki se bližajo. Nisem želel, da se mi zgodi isto. Sonce je kar pripekalo na naše kože, nasprotnikovi tanki so se bližali in gledali smo smrti naravnost v oči. Streljali smo tretjič. Videl sem, da je več ljudi streljalo na en in isti tank, da bi ga uničili s skupnimi močmi, čeprav smo bilo skoraj nemočni. Na četrti in peti strel sem streljal tudi jaz. Nastale so manjše črne luknje v tanku, iz katere se je potem razkadil dim. Uspelo nam je. Od nasprotnikov nas je ločevalo še dvajset metrov, kar je pomenilo, da danes nihče ne bo ostal živ. Ker sem se tega zavedal, sem nepremišljeno brez razloga začel bežati na drugo stran jarka. Panično sem iskal sem točno določeno stvar. Panzerfaust. To je bila kot neka dolga palica, katero si lahko izstrelil v tank. Služila je temu. Nisem bil prepričan ali jo najdem. Cel jarek sem preletel še enkrat, le tokrat sem razmetaval trupla, da najdem panzerfaust. V jarku je še stalo kakih osem vojakov, vključno z mano, ki sem panično bežal in izven jarka podoficir, ki je klical moje ime, in ukazoval, naj se ustavim in začnem streljat. Bil sem tako nezaveden, da ga nisem slišal. Spomnim se, da sem med tekom videl sovojaka, ki je kri iz ust pljunil v tla. Vsi ostali so s puškami ciljali tanke, a zaman. Naenkrat sem videl mrtvo truplo in pod njem je ležalo to kaj sem iskal. Človek je bil težji od mene, nato sem ga z obema rokama prijel za zapestje in vlekel drugam, da lahko dobim panzerfaust, ki je bil hvalabogu še neizstreljen---
Uperil sem ga proti enega izmed tankov. Bilo mi je vseeno, če danes ostanem živ. Razstreščil sem ga. Zaslišalo se je močno ropotanje, medtem ko so delci peska in kosi kovine se razleteli ---
Nažalost so manjši kosi kovine bliskovito prileteli v moje oči, lice in nos. Oči so postajale vse bolj rdeče. Zraven tega sem začel še znojiti zaradi puščavskega vremena. Ostali smo še trije. S prsti sem si manil oči, da bi bolje videl. Ampak prsti so se mi naenkrat zatrepetali kot še nikoli. Nekakšen sunek me je odnesel z vso silo iz jarka, da sem se z glavo močno zaletel v leseni sod, iz katerega so nam točili vodo. Pesek, ki je bil na robu lesenega soda se mi je razsipal po obrazu. Odprl sem oči in zamegljeno videl še sedem britanskih tankov. En od teh me je skoraj ubil. Začutil sem, da mi je iz levega kolena začela tečti kri. Moj obraz je bil umazan od krvi in peska. Ker sem imel kratke hlače, sem si z dlanjo obrisal kri po kolenu, ki je neustavljivo teklo, čeprav to ni nič pomagalo. Glavo sem položil nazaj in izgubil zavest. Čeprav sem čisto sam uničil cel tank, se mi ni sledilo dobro. Pred tem se dvakrat pomežiknil z očmi, ki so me strašno pekle. Pogledal sem še oblak nad mano. Edini v našem taboru sem preživel. Potem je sledila tema ---
Če dosežemo 4 nexte, potem nadaljujemo
22. avgust 2018
Next
22. avgust 2018
Next
22. avgust 2018
Next sem nov bralec odlično je
23. avgust 2018
Next
23. avgust 2018
<a href="https://thuanphatnhuy.com/sua-chua-nha.html">Dịch vụ sửa chữa nhà</a> |
14. september 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg