Forum






Po kolesarski stezi se je izza ovinka pripeljalo dekle na rolerjih. V oprijetih kavbojkah in rdeči kratki jakni, mladostnega videza, je delovala kot študentka, ki se ji mudi v honorarno službo.
Kljub naglici se je ustavila na vogalu zakotne uličice v kateri so bila skladišča bližnjih trgovin. Iz nahrbtnika je povlekla papirnato vrečko v kateri je bilo nekaj hrane in jo z lepim, naravnim in iskrenim nasmehom dala možu z dolgimi v čop spetimi lasmi in dolgo že malo sivo brado, ki je v starih oblačilih sedel na kartonski škatli.
»Oh, drago dekle, ti si vedno tako prijazna, neštetokrat ti hvala in naj te vsa sreča tega sveta spremlja v življenju,« je še zavpil za njo, ko se je pognala naprej po svoji poti. Samo pomahala mu je in že je ni bilo več.

Hitro je prispela pred stranski vhod v klinični center, na klopici si je snela rolerje in obula lahke platnene superge, ki jih je imela v nahrbtniku, vanj pa spravila čelado in ščitnike. Preden je vstopila v stavbo, si je še z roko popravila kratko razmršeno frizuro.
Receptor se ji je nasmehnil in že od daleč pomahal s pošto, tako, da je urno stopila k njemu. »Dobro jutro, doktor Deni,« jo je veselo pozdravil receptor, »nekaj malega pošte imam za vas, če vam ni težko še to vzeti?« »Dobro jutro Lezli, zakaj bi mi bilo težko vzeti pošto, saj je zame, hvala ti. In kako kaj tvoja rama?« se je malo pomudila ob receptorskem pultu in z zanimanjem opazovala možakarja v uniformi. »Hvala, veliko bolje, tista vaša krema res pomaga.
« Lezli ni skrival hvaležnosti. »Me veseli,« je še pristavila in odšla proti dvigalu. Tam je že stalo nekaj ljudi, zato je veselo pozdravila in še preden so ji lahko odgovorili, se je čez hodnik razlegal piskajoč moški glas, ki jo je klical: »Doktor Carterjeva, doktor Carterjeva, počakajte malo, takole pa ne bo več šlo!« Deni se je obrnila in z zanimanjem opazovala majhnega, priletnega možakarja s čudno okroglimi očmi in plešo, ki jo je na vsak način poskušal skriti s česanjem dolgih, tenkih, sivih las čez lesketajočo praznino na svoji glavi.
»Doktor Erni, kaj ne bo šlo?« je potrpežljivo in vljudno vprašala. Dvigalo je že prišlo in ostali so vstopili, toda nekdo je stopil pred senzor in s tem zadržal dvigalo še za njo. Ne, da bi bili samo vljudni, bolj je bilo to, da so bili vsi radovedni, kaj ima doktor Erni za bregom. »Ja, to, doktor Carterjeva, ne morete priti v bolnišnico z rolerji, to je proti pravilom, uničili boste pod in slab zgled dajete mladim in novo zaposlenim v naši ustanovi!« je ves zaripel v obraz hitel razlagati. »Doktor Erni,« je mirno začela Deni, »če je vam nerodno, bom jaz poklicala na očesno in vam priskrbela takojšnji pregled. Veste, če ne opazite, da imam rolerje v roki in ne na nogah, potem se vam je očitno vid zelo poslabšal!« je na videz zaskrbljeno gledala starejšega kolega.
Doktor Erni je samo pihal in nekaj zajecljal, kar je bilo slišati kot kakšna predrznost, toda Deni se ni več zmenila zanj in je vstopila v dvigalo. Ko so se vrata zaprla, so se vsi začeli smejati, prileten gospod v kotu pa je resno dejal: »Nov dan in nov rezultat, 1:0 za kardiologijo.« Deni ga je presenečeno pogledala: »Primarij Hichs?« je bilo vse kar je uspela reči. Mož se je samo nasmehnil in nadaljeval:
»Kaj, a samo ti in tvoji se lahko zabavate z neumornim in neumnim Ernijem. Saj vsi vemo, zakaj se spravlja nate in na tvoje osebje, zaradi tistega dogodka v jedilnici, ko si mu stopila na prste, ker si je preveč drznil in je ustrahoval sestre in strežnice. Premehka si Carterjeva, takrat bi lahko dosegla, da ga vržejo iz službe.« »Vem,« je odgovorila, »ampak takrat tega enostavno nisem mogla, saj se tega tudi on zaveda in ne bo šel predaleč, ker ve, da v kolikor me bo preveč razjezil, mu bo res huda predla. In dokler ima tako naivne izpade, naj mu bo,« je še dodala in izstopila v svojem nadstropju.
»O, dobro jutro pupiki,« je že od dvigala pozdravila svojo visoko nosečo medicinsko sestro, ki je trenutno delala na recepciji. Tako, kot vsako jutro, je pobrala še interno pošto, ki je prispela, povohala nov šopek rož na mizici, spotoma položila roko na napet nosečniški trebuh in nekaj zašepetala drobnemu bitjecu v njem, vljudno in na videz jezno okregala starejšega pacienta, da je še prezgodaj in naj se vrne v posteljo, pokukala v sobo k najmlajšemu pacientu in ko se je prepričala, da je fant trenutno dobro, je nadaljevala pot.

Ustavila se je v čajni kuhinji ter milo zaželela dobro jutro in še preden je uspela na obraz privabiti nedolžen in naiven izraz ter nekajkrat pomigati s trepalnicami, kar je pomenilo, da bi ubijala za kavo, ji je že nekdo v tista dva prosta prsta porinil njeno ogromno skodelico vroče in dišeče kave.
Vsa omamljena od vonja je končno, še vsa otovorjena, sedla v ogromen mehak naslanjač za lepo pospravljeno pisalno mizo v svoji ordinaciji, na kateri je stala lična tablica z napisom primarij Dr. Denise Barbra Carter, dr. med. spec. kard. kir.. Naredila je prvi požirek kave in zamižala ter uživala v trenutku. Spreletelo jo je, da je to njeno življenje, življenje, ki si ga je ustvarila sama in je točno tako, kot si ga želi in trenutno v njem nima namena nič spreminjati. Stara je 36 let, ima službo, ki je naporna, toda ona jo ljubi in nikoli ne bi počela česa drugega. Ima udobno in okusno opremljeno stanovanje v katerem živi s sostanovalko. Res, da ji ni treba imeti sostanovalke, vsaj finančno gledano ne, saj tudi, če odmisli vso Carterjevo bogastvo, ki ga je podedovala od maminega očeta, je kot zdravnica in vodja oddelka dobro zaslužila. Ne, ona je oseba, ki ne mara biti sama.
Zato z njo živi njena zelo dobra prijateljica, nekaj let mlajša Suzan in vedno jo obkrožajo prijatelji, ki imajo vsi po vrsti ključ njenega doma. Zavedala se je, da imajo prijatelji svoje življenje, tako kot ga ima ona in da že prihaja čas, ko ne morejo biti toliko skupaj kot včasih. Vseeno jim je nekaj navad ostalo, kot na primer, skupne večerje enkrat tedensko in danes je bil dan, ko se bodo vsi zbrali v njenem stanovanju. Že včeraj se je odločila kaj jim bo skuhala.
Kuhanje je eden izmed njenih hobijev v katerem zares uživa, zato je ni skrbelo za večerjo samo, skrbelo jo je, kako naj jim razloži, zakaj se noče poročiti z Andyjem in kako to, da sta kljub temu, da sta se razšla, še vedno prijatelja in je tudi on povabljen na večerjo. No, mogoče so pa okoliščine tiste, ki ji bodo malo pomagale, saj ne morejo spregledati dejstva, da je Andyjeva sestra Sara poročena z Timom, Suzaninim bratom in da je ona s Suzano in Timom odrasla v isti hiši. Saj so si blizu kot brat in sestri.
Ona je gospodarjeva hči in onadva sta kuharičina vnuka, poznajo se od rojstva in ker je njej mama zgodaj umrla in oče se ni zmenil za otroka, je ona odraščala pod kuharičinim okriljem. Kako naj zdaj kdo pričakuje, da bo ona prekinila vezi s Timom zaradi njegove žene oziroma zaradi ženinega brata ali da bi kdo pričakoval, da bi se brat in sestra zaradi nje več ne obiskovala? Povrh vsega sta z Andyjem res dobra prijatelja, prijatelja, ki sta predolgo dobro prijateljstvo kvarila s seksom, prijatelja, ki se imata res rada, toda ne ljubita se in nikoli se nista. Oh, kakšna zmešnjava, si je mislila in iz misli jo je predramil telefon, ki je glasno zazvonil na drugem koncu pisalne mize. Odložila je pošto, ki jo je še vedno držala v roki in pripravljena na nov dan dvignila slušalko.

Next?
13. marec 2015
NEXT NAJJAČE PIŠEŠ
14. marec 2015





Mitch in Liam sta s skodelico čaja v roki sedela na oblazinjeni klopi v majhni, a domače opremljeni kuhinji. Stene, zavese, blazine na klopi in prt, kakor tudi ostali prostorni detajli so bili v zlato rdeči kombinaciji, sama kuhinja pa je bila lepe sončno rumene barve. Zunaj je besnela nevihta, znotraj pa je bilo, kot bi sedela v s soncem obsijanem raju. Mitch še nikoli ni videl tako skladno in drzno opremljenih prostorov. Pričakoval je razkošno, hladno, neokusno in kičasto opremljeno kočo, vstopil pa je v prijetno, toplo in lepo, okusno notranjost lesenega bivališča. Spet je nejevoljno pogledal Liama:
»Si prepričan, da bo tale vdor v tujo zasebno lastnino ostal nekaznovan?« »Lepo te prosim Mitch, nič nisva vdrla, saj sva imela ključ in vem, da lastnica ne bo zamerila, ker sva se s ponesrečencem zatekla sem pred nevihto, umiri se že,« je z lenobno zdolgočasenim glasom Liam odgovoril prijatelju in še naprej srkal svoj čaj. »Kako, da nisva vdrla, najprej si preskočil zaklenjeno ograjo, potem si v drvarnici za kočo vzel skriti ključ, da smo lahko vstopili. Umazali smo hodnik in zdaj pijemo zadnjo zalogo čaja. Če to ne bi bila koča gospodične Barbre Denise Carter, se sploh ne bi obremenjeval, tako pa lahko pričakujeva osebno tožbo, plus tožbo naši gorsko reševalni službi. Saj nisem normalen, da sem te ubogal in ti sledil sem!« je jezno pihal Mitch, potem pa ves skesan dodal, »toda za najinega ponesrečenca je bila to edina logična rešitev.
« Liam se je nasmehnil: »Si končal s samo pomilovanjem Mitch? Nihče naju ne bo tožil in nič ni narobe, ker sva vstopila. Kako pa misliš, da vem, da rezervni ključ visi v drvarnici za škatlo s prvo pomočjo? Ograja je zaklenjena, da je veter ne bi odprl, kaj misliš ji bo ograda okoli koče, ki preprečuje večjim živalim obisk, če bi veter odprl vrata in jih povabil naprej! In nekdo, ki ti podari nekaj sto tisoč dolarjev letno in je tvoj pomembnejši sponzor in dobrotnik, te ne bo tožil zaradi dveh vrečk čaja!«
»Liam, ne mešaj gospodične Carter z njenim očetom Paulom Carterjem, saj sem vendar jaz finančnik v naši zvezi in vem od kod prihaja denar in kdo podpisuje plačilne naloge za nakup naše opreme!« se je spet razburjal Mitch in skoraj jezno gledal prijatelja. »Nič ti ne veš,« je Liam zamahnil z roko in vstal, »že res, da ostareli Paul podpisuje naloge in da je njegovo ime zapisano pod vodstvom Carterjeve korporacije in vseh ostalih poslovnih lastnin Carterjevih, toda po tistem poskusu goljufije nima on nobene besede več, še navadnega računskega strojčka ne more kupiti brez odobritve svoje hčerke, zakonite lastnice vsega Carterjevega premoženja.« »Daj no daj Liam, od kod pa en doktor in to ortoped pozna ekonomsko, poslovno plat Carterjeve družine. Pa ja ne misliš resno, da bi ena razvajena, nedelovna in neodgovorna bogatašinja znala tako uspešno upravljati s takim gigantom kot je Carterjeva korporacija,« je skoraj posmehljivo rekel. »Povej mi,« Liam se je z obema rokama naslonil na mizo pred Mitchem, »ti, ki si očitno boljši poznavalec družine od mene, pa ti osebno poznaš to ošabno bogatašinjo?« »Ne, osebno je ne poznam, je pa moja družina v zelo dobrih odnosih z ostarelim Paulom Carterjem in človek se mi smili, ko trpi s tako osebo, kot je njegova hčerka Barbra.« je skoraj v eni sapi odgovoril. »Veš, mislil sem, da te poznam in da ti ljudi najprej sam spoznaš in oceniš preden javno podaš oceno njihovega karakterja. Moram ti povedati, da si v primeru Carter slabo obveščen in se zelo motiš. Družinsko poznanstvo ti je zameglilo presojo.
Škoda, ne veš kaj zamujaš,« ga je rahlo razočarano pogledal Liam in se naslonil na pult. »Zdaj pa govoriš, kot bi bil z gospodično Barbro najboljši prijatelj,« se je zarežal Mitch. »Pusti zdaj Carterjeve, povej mi nekaj drugega. Si kdaj premišljeval, da bi tukaj malo više v hribu, tam blizu Robovega prepada, imeli za gorsko reševalno službo eno takole kočo. Lahko bi tudi rahlo posegli v hrib in postavili nekaj ograd, s tem bi nudili zavetje manjšim živalim, imeli bi krmilnice in malo bi z živalmi naselili ta del narodnega parka.
Tista planota malo višje je idealna za helikoptersko pristajališče. Vse preveč nesreč se dogaja tukaj, mislim, da bi naša stalna prisotnost dokaj pripomogla k varnosti.« »Dobro Liam, ne delaj se norca iz mene, saj veš, da že nekaj časa premišljujem o takem projektu, le finančno mi ga še ni uspelo spraviti v realizacijo in kar še nekaj časa bo trajalo, da zberem dovolj sredstev za to,« je kar malo razdraženo rekel Mitch in si z roko šel skozi zdaj že napol suhe lase. »O, kaj res?« se je zdaj zabaval Liam, »potem mi pa razloži zakaj je mapa naslovljena na tvoje ime, uradno spisana in z vsemi zakonsko predpisanimi določili, ki si jo prejel pred dobrim tednom dobila oznako zavrnjeno?
Naj ti osvežim spomin, svetlo rjava mapa v zgornjem kotu tvoje ime in pod njim naslov narodnega parka, na sredini zadeva spisana v skladu s pravilnikom in sicer poseg v narodni park, spodaj datum in ime z naslovom pošiljatelja, v sami mapi pa točno tak osnutek o katerem sva govorila in poleg še spremni dopis, da se ti oglaša investitor, ki sicer ne ve, kaj točno narodni park potrebuje, da je to samo grobi oris možne investicije. Ker investitor želi narediti nekaj za narodni park in živali, je pripravljen vse financirati v kolikor narodni park zagotovi načrte in izvedbo projekta!

In kolikor mi je zdaj jasno, je projekt imel samo eno napako,« malo je pomolčal in strmel v prijatelja potem pa cinično dodal, »investitor se je podpisal s polnim imenom in priimkom in ker si ti alergičen na vse kar je povezano z imenom Barbre Denise Carter, mape tudi odprl nisi in si zavrnil podarjeni denar za tvoje sanje, dragi kolega. Ne glej me tako presenečeno, tvoja osovražena, razvajena in nedelovna Barbra, ki je poleg medicine diplomirala tudi ekonomijo, je moja najboljša prijateljica Deni.«
Liam ni počakal Mitchevega odgovora, obrnil se je in šel pogledat k poškodovancu. Mitch je strmel za odhajajočim Liamom in ni mogel verjeti besedam, ki jih je slišal. Nemogoče, da bi bili Barbra in Deni ena in ista oseba. To prosto ni bilo mogoče.
Toda, toliko je že poznal Liama, da je vedel, da si ta ne bi tako izmišljeval. Liama je poznal že osem let, bil je dober zdravnik in dober prijatelj. Velikokrat je bil že skupaj z njim in njegovo ženo Sophy, poznal je vse zgodbe njegovega težkega življenja. Vedel je, kako se je navaden, reven mladenič mučil za preživetje in plačilo študija, poznal je vse zgodbe povezane z njegovimi prijatelji iz študijskih dni in moral je priznati, da ga je ravno Deni očarala. Bila je vse, kar je on cenil pri ljudeh, nesebična, ustrežljiva, požrtvovalna in polna ljubezni za vse. Vedel je, da so tudi zdaj, ko sta Liam in Sophy živela 250 km stran od Deni, ostali dobri prijatelji, da se pogosto vidijo in slišijo. Preprosto občudoval je Liamovo prijateljico. Predstavljal si jo je kot žensko manjše, okrogle postave, s prijaznimi očmi in hecnimi očali, z dolgimi ravnimi lasmi. Super ženska, ki je žal nikdar ni uspel srečati. Vsakič, ko je kaj slišal o njej, je zgodbo vpijal z vsemi čuti, a mu je bilo nerodno prositi Liama, da ju seznani, čeprav si je tega nadvse želel. Kljub svoji predstavi o njenem neprivlačnemu izgledu, je na nek način že od nekdaj zaljubljen v njo.






Next?
A ti je ok?
14. marec 2015
u187514
u187514
next
14. marec 2015
In zdaj, zdaj je Liam trdil, da je Deni v resnici Barbra Denise Carter, visoka in vitka lepotica z zelenimi očmi in svetlo rjavimi, kodrastimi, kratko pristriženimi lasmi. Dekle, katere slika se je občasno pojavila v kakšnem časopisu, saj konec koncev, je ena najbogatejših žensk v državi, po vrhu pa še samska. Zdaj mu je bilo žal, da nikdar ni prebral besedila pod sliko, mogoče bi že prej dojel, da je uspešna zdravnica. Ne, si je rekel, nemogoče, Liam se moti! Stopil je za njim v dnevni prostor in na kaminu zagledal fotografije, stopil je bližje in se kar zastrmel v podobe s slik. Bilo je veliko slik in vse so prikazovale mlade, vesele in razposajene ljudi. Našel je celo tri slike na katerih sta bila prisotna tudi Liam in Sophy.
Liam je razumel, da je to šok za Mitcha. Že prej je vedel, da ima Mitch negativen odnos do njegove prijateljice, ni pa vedel zakaj, sicer je slutil, da je to povezano s potuhnjenim, priliznjenim in požrešnim Paulom, ki je ob poroki z bolno, a bogato dedinjo vzel njen priimek Carter, ni si pa predstavljal, da bi lahko oče kljub vsemu, kar je že slabega naredil Deni, še vedno širil negativnost proti njej. Stopil je Mitchu za hrbet in pokazal na eno od slik: »Tukaj smo mi štirje, štirje mušketirji, kakor nam je pravila Sophy. Bob, jaz, Deni in Anthony. Šest let smo bili sostanovalci v njenem stanovanju. Veš, moral bi jo spoznati, dobra oseba je, predobra, če bi mene vse to doletelo v življenju, kar je njo, bi najverjetneje že zdavnaj podlegel. Toda ona ni in ne sodi njenega ravnanja, če ne poznaš pravega ozadja.« je tiho rekel Liam in odšel do okna, da preveri, če je res nevihte konec.





»Mmm, kako lepo diši po piščancu,« je že z vrat vpil Tim, »in po razkužilu tudi.« je tiho pripomnil, »torej je nekdo imel zelo hud dan v službi.« »Tiho!« je resno rekla Suzan, »danes smo imeli norišnico, si že slišal za streljanje na podzemni? En policist je podlegel ranam na mestu samem, drugi pa je umrl na Deninih rokah, potem pa je še zakrpala njunega morilca, pusti jo pri miru, sploh pa, ker je oba policista osebno poznala.«
»Kje pa je zdaj?« je resno vprašala Sara in grdo pogledala brata, ki je s šopkom rož in steklenico vina prižvižgal za njima. »Tušira se, prejle je končala z odstranjevanjem ostankov boksarske vreče, ki jo je sesula v prah,« je šepetala Suzan. »Uh, a je Deni imela krizo v bolnici?« je potrto vprašal Andy. »To je že druga vreča, ki jo je sesula v teh 10 letih koliko jo poznam. Nič, jutri ji prinesem novo v imenu vseh nas za prihajajoči rojstni dan.
Drugače si bo mislila, da jo hočem podkupiti in ponovno zlesti v njeno posteljo,« je zamišljeno in bolj zase rekel Andy. »Andy!« so rekli vsi v glas. »A ti samo seks hodi po glavi. No novo boksarsko vrečo pa res potrebuje, to lahko narediš. In nehaj se truditi več, vsi smo zadnjič dojeli, da sta zdaj samo dobra prijatelja in da se ne bo nikdar poročila s teboj. Zdaj pa še ti dojemi to, čeprav te to sploh ni prizadelo ali presenetilo, vseeno pusti jo pri miru.« je Sara na hitro podučila brata. Spravili so se k večerji, veselo so se pogovarjali in premlevali dogodke od njihovega zadnjega srečanja.
Deni se je vidno umirila, čeprav so vsi čutili, da je pred kratkim imela hudo prerekanje z boksarsko vrečo. Nihče je ni drezal z neumestnimi vprašanji in počasi se je sprostila in za hip pozabila na zamero do usode, ki jo je po navadi čutila v takih trenutkih. Vsem je oznanila, da bo jutri po službi šla za nekaj dni na dopust in to do koče v hribih, edine stvari, ki si jo je prilastila od Carterjevega premoženja, poleg stanovanja in nekaj malega denarja, ki ju je podedovala po babici. Pogledala je Richarda, Suzaninega zaročenca in oznanila, da se bo jutri ustavila pri njegovih starših in si sposodila Liso, čudovito nemško ovčarko, bivšo reševalno psico, ki so jo zdaj, ko je bila upokojena vsi po vrsti razvajali. Kljub temu, da si je želela mir in tišino, da bo v miru premislila in si spočila glavo od vsega živ žava mestnega življenja, jih je povabila, da čez vikend pridejo še ostali.
Čeprav je bila šele sreda, si je Deni vzela teden dni dopusta. Po službi je odhitela domov, vzela pripravljeno potovalko, pojedla kosilo od ostankov sinočnje večerje in se odpravila v nakupovalni center. V voziček je zmetala nekaj najosnovnejših živil in drugih potrebščin, ki jih bo potrebovala v koči, nekaj pasje hrane in že je žvižgajoč hitela proti hiši Richardovih staršev, s katerima je bila dogovorjena, da lahko pobere Liso, ki ji bo delala družbo v neokrnjenih delih narave, na samem robu nacionalnega parka, visoko v hribih.
Lisa, ki je bila gorski reševalni pes in katera je po poškodbi svojega vodnika pristala na veterinarski kliniki Richardovega očeta, kateri jo je posvojil, je redno hodila z Deni v kočo v hribih, kjer je neizmerno uživala. Na svoji poti sta se spotoma vstavili v Liamovi bolnišnici, da bi ga pozdravili in seveda oznanili, da sta zdaj tukaj in da bosta nekaj dni v koči. Deni je imela navado, vedno oglasiti se okrajni gorski reševalni službi, katere član je bil tudi Liam in povedati, da je v hribih.

Next?
14. marec 2015
u187514
u187514
prej se nisem vsega prebrala. to je ful dobra zgodba! ful mi je vsec da je kle na igrah tut ena zgodba, ki ne govori o najstnikih ampak o odraslih ljudeh. ful lepo pises, ne delas slovnicnih napak in v zgodbo vlagas veliko truda in casa, kar je meni, kot bralcu zelooo vsec. next!
14. marec 2015
4.Del(Po novem pišem po delih zato da če vas ni poveste kaj vam je blo ok in kaj ne pr kakem delu)
Hvala ta next posvečam tebi
Love yourself






Nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi. V četrtek popoldne se je začelo hudo oblačiti, vse je kazalo na prihajajočo nevihto. Deni je hitro zaprla okna in naoknice ter si pripravila vse, kako ji ne bi bilo potrebno po nevihti hoditi okoli koče. Nebo se je neverjetno hitro spreminjalo in vse je kazalo, da bo tokrat res hudo neurje. V daljavi se je slišalo zamolklo grmenje in nebo so razsvetljevali grozeči bliski. Kot po navadi, je segla po svoji radio postaji, s katero je bila povezana s sedežem gorske reševalne postaje, da bi jim poročala o prihajajoči nevihti. Na njeno presenečenje ji je odgovoril Liam, ki ji je povedal, da jo je že klical, a ga očitno ni slišala, ko je postopala okoli koče.
»Veš Deni, nerad te prosim za tako uslugo saj nisi ravno izšolana reševalka,« je začel Liam, a ga je Deni kar prekinila, »tukaj se pripravlja sodni dan in ne hodi mi kot mačka okoli vroče kaše, kaj je narobe, kaj naj naredim, pohiti ni časa za prazno govorjenje.« »Poslušaj, gori okrog Robovega prepada se je poškodoval eden od gorskih reševalcev, šli smo na pomoč trem ujetim planincem, ki niso znali povedati točno kje so, ena ekipa je šla po Robovem prelazu, Mitch in njegov pes Mac pa sta se odpravila proti Robovem prepadu. Reševalci so dobili ujete planince in jih s helikopterjem odpeljali v dolino. Ker pa Mitcha niso mogli priklicati in ker je bil helikopter poln so ga pustili tam, ko smo končno dobili zvezo z njim, smo ugotovili, da mu je spodrsnilo in da je poškodovan, helikopter je prišel do pol poti, potem pa se je moral vrniti v dolino zaradi premočnega vetra in bližajoče se nevihte. Z Mitchem smo izgubili zvezo in zdaj je nekje v gori sam in poškodovan,« je hitro rekel Liam in plaho nadaljeval, »vem in razumem, če ne boš mogla pomagati.« A ga je Deni spet prekinila: »Nehaj Liam, veš ,da ga pojdem iskat, itak od tu do Robove planote lahko pridem s terenskim avtom. Ob povratku se ti oglasim,«je še rekla in urno začela pripravljati opremo, ki bi jo nemara potrebovala. Oblekla je še toplo pelerino in visoke gorske čevlje, vzela nekaj odej in brisač ter se z Liso odpeljala po strmem pobočju v bližajočo se nevihto.





Mitch je v daljavi slišal glas, ki ga je klical, enkrat njega in drugič njegovega zvestega psa, ki ga trenutno ni bilo nikjer. Poleg svojega imena je slišal tudi pasji lajež in bobnenje bližajoče se nevihte. Občutil je mrzle, debele dežne kaplje na svojem obrazu, zaman se je skušal premakniti, ni mogel, saj ga je vse bolelo. Hotel je odgovoriti in zavpiti nazaj: »Tukaj sem,« a glasu ni bilo od nikoder. Naenkrat je vse utihnilo, le dež je padal po njem in veter mu je mršil mokre lase. Pomislil je, niso me našli, šli so naprej, kaj naj naredim, da jim pritegnem pozornost. Občutil je kako mu panika polni glavo v kateri je čutil boleče razbijanje. Vdal se je v usodo, da mu ni pomoči, ko je nad seboj zagledal velike zelene oči in nežen ženski obraz, potem je utonil v temo.
*
Počasi je odprl oči, v sobi je bila poltema, iz kamina je čutil toploto gorečega ognja in slišal prasketanje polen, ki jih je ogenj počasi požiral. Poznal je to sobo, enkrat je že bil v njej. Pogled se mu je ustavil na zdaj znanih fotografijah na kaminu. Slišal je, kako zunaj še vedno besni nevihta, kako veter šumi v bližnjem gozdu in kako dežne kaplje tolčejo po zaprtih polknih. V prostoru je prijetno dišalo po hrani. Poskusil se je premakniti, a se ni mogel, vse ga je bolelo, v glavi mu je razbijalo in v ušesih šumelo. Tiho je zastokal. Kakor na znak, sta k njemu planila dva smrčka in ga skušala pritegniti, da bi ju počohal za ušesi. Miren, a ukazovalen glas je dejal: »Mac, Lisa, prostor, pustita ga, zdaj se ne more igrati z vama!« In psa sta v hipu spet legla vsak na svojo stran kamina. Mitch je pomislil, to pa je nekaj. Mac je zelo svojeglav pes in nikogar nikoli ne uboga, razen njega.
Ta ženska pa mora biti nekaj posebnega, potem pa se je spomnil, da je videl pripombo napisano na njihovi oglasni deski, kjer so stale tekoče novice, da je gospodična Carter v koči. Če je bilo več ljudi, je pisalo gospodična Carter in družba, poleg pa število oseb. Je to pomenilo, da je tukaj sama, so tiste velike oči in nežen obraz bili njeni? Je ta ukazovalni glas tudi njen? In še preden si je uspel odgovoriti, se je ženska že sklanjala nad njim. »Živijo,« je rekla sproščeno, »jaz sem Deni, zdaj sva v moji koči in dokler ne mine to neurje sva ujeta tukaj. Kako si? Najprej naredi požirek čaja, potem pa se pomeniva,« se mu je nežno smehljala. Mitch je s težko muko popil nekaj čaja, vse ga je bolelo in ob spoznanju, da se je našel iz oči v oči z osovraženo Barbro, se mu je na obraz prikradel jezen izraz. Ne glede na vse, kar je vedel o njej od Liama, nekako ni mogel Barbre in Deni izenačiti v eno osebo.

Next?
A kaj spremenim ali je vse uuredu, te kaj moti pišem daljše ali krajše nexte več ali manj slik?
hvala za iskrene odgovore
14. marec 2015
next! pa kuko morš to prašat? itak, da hočemo next!
ne, nexti me ne motjo pa slike so tud v redu +
nova bralka!
15. marec 2015
5.DEL
»Poslušaj,« mu je še vedno mirno rekla Deni, »ne vem zakaj in me tudi ne zanima, vem pa, da me sovražiš in da me ne prenašaš, toda zavedaj se, da sva visoko v hribih, odrezana od sveta in se lahko zaneseva edino drug na drugega. Sem zdravnica in če mi zaupa toliko ljudi, mi boš moral tudi ti. Imaš kar resne in hude poškodbe, jaz pa nimam dovolj zdravil in tudi ustreznih ne. V tem trenutku si odvisen od mene in upaj, da tole kmalu mine, da boš lahko dobil ustrezno zdravljenje. Lahko se kujaš in si poslabšaš zdravje, lahko pa me ubogaš in mi dovoliš, da ti pomagam kolikor pač lahko. Odločitev je tvoja.« malo je pomolčala, da bi lažje razumel, kaj mu je želela povedati in se sprijazniti z nastalo situacijo. Nato pa je bolj nežno nadaljevala: »Samo, da se ohladi pa ti bom prinesla juho. Čim manj se premikaj, prav?« je zaključila in hotela vstati, ko je opazila njegov začudeni pogled, ko je ob svoji rami zagledal visečo infuzijo, ki mu je tekla v žilo.
»Čakaj no malo ti dohtarca, a se misliš izživljat nad menoj, jaz nisem poskusni zajček!« je rohnel in pri tem pozabil kako in koliko ga boli, potem pa je omahnil nazaj na blazino in tiho zaječal. Deni ga je sočutno pogledala in dokaj ukazovalno rekla: »Poslušaj, rekla sem ti, da si hudo poškodovan in da se ne premikaj. Noben poskusni zajček nisi, udaril si se v glavo in imaš pretres možganov, imaš zlomljeno levo roko in nekaj počenih reber. Ureznina na nogi je globoka in inficirana. Nisem ti jaz kriva, da si padel po skalah in se pri tem zapletel še v strupeno rastlinje.
Kot sem že omenila, nimam dovolj zdravil, nimam ustreznih antibiotikov, nimam dovolj protibolečinskih zdravil in ne vem kdaj bova lahko šla od tu. Na srečo si spal, ko si prišel k sebi, sem ti še jaz dala uspavala, kot veš, ko telo spi se najbolj samo zdravi in najverjetneje se ne zavedaš, da si se poškodoval v četrtek, danes pa je nedelja. To, kar ti teče v žilo, je mešanica antibiotikov, ki naj bi zaustavila zastrupitev. Sumim tudi na notranje poškodbe. Skratka, potegnil si debelejši konec palice. In zadnje, kar naj te zdaj skrbi, je tvoje sovraštvo do mene, pusti ga za kasneje, ko boš na varnem v dolini. Jaz sem o tebi slišala le najboljše.« je še rekla in izginila v kuhinjo.





Mitch jo je nejeverno gledal in ni vedel kaj naj si misli. Še preden se je odločil kako in kaj v zvezi z njo, je že prišla nazaj s krožnikom juhe. Počasi mu je malo dvignila vzglavje in ga žlico po žlico hranila. Opazil je, da leži v srajci in spodnjih hlačah, ki pa niso bile njegove. Deni je čutila njegova neizgovorjena vprašanja in mu je z nasmehom dejala: »Glej, ko sem vpisala medicino sem najprej hodila v bolnico čistit, potem sem pomagala sestram pri negi pacientov in šele potem sem postala zdravnica. To je moj poklic in midva imava strogo poslovni odnos, naj ti ne bo nerodno.« Previla mu je rano na nogi in zamenjala vlažno brisačo na čelu, potem pa tiho dejala: »Že dolgo ležiš in od padca te mora vse boleti, do zdaj si spal, zdaj pa ni več varno, da te držim v takem stanju, ves ta čas sem ti masirala mišice, samo, da tega nisi čutil, tudi zdaj je čas za masažo. Malo bo bolelo, toda preležanin ne boš dobil in prekrvavljeno tkivo se bolje celi.« Sedla je k njegovim nogam in nežno začela z masažo stopal. »Čeprav ne zgleda, sem ti hvaležen za vse kar delaš.« je tiho dejal Mitch. Povej, kako si me nezavestnega spravila do koče, saj sem precej višji od tebe in tudi težji,« je bolj šepetal kot govoril. Deni ga je gledala, potem pa se skrivnostno nasmehnila:
»Zelo težko!« malo je pomolčala in nadaljevala, »res je bilo zelo težko, vzela sem tista nova nosila, ki jih je Liam naročil prejšnji mesec, delujejo in to dobro, res pa, da sta mi tudi oba psa pomagala, seveda sem morala najprej vzpostaviti zaupanje s tvojim Macom, ljubosumno te je varoval. Mislim, da imam za ves trud, ko boš zdrav zapustil bolnico, v dobrem eno pivo,« se mu je še iskreno zasmejala. Ta iskrenost je za trenutek omehčala Mitchevo sovraštvo in ji je z nasmehom odgovoril: »Velja, imaš ga v dobrem, ne bom pozabil.« Potem pa se je prepustil njenim rokam in počasi utonil v spanec. Ko je odprl oči, jo je zagledal, kako sedi na tleh pred kaminom, obkrožena s kopico knjig. Nekaj je mrzlično iskala, odprla je eno knjigo, pa nekaj zapisala in spet povlekla k sebi drugo knjigo in že je vneto listala po tretji, spet si nekaj zapisala, ves čas si je nekaj mrmrala v brado, od časa do časa se je nasmehnila, potem spet nekaj zaklela. Bilo jo je užitek gledati. Čutil je kako ji možgani delujejo v najvišji prestavi, še nekaj je zapisala in naglas rekla: »Pišuka Deni, kakšen trot si!« hitro je vstala in zavrtela frekvenco na radio postaji.
Na drugi stani se je oglasil Mitchu znan glas iz reševalne postaje. Po kratkih uvodnih besedah je sprejemnik na drugi strani prevzel Liam. Deni ni zgubljala časa: »Poslušaj Liam, pokliči na moj oddelek, naroči jim naj malemu Trevisu in njegovima staršema vzamejo kri in pošljejo na analizo, veš fantu ne ugotovimo kaj je in zdaj se mi je porodila ideja, zato piši, hočem, da analizirajo naslednje,« je hitela dajati navodila v eni sapi in že mu je narekovala kratice in druge medicinske izraze. Ko je zaključila, je še pridala, da je njegova dolžnica in v sekundi zamenjala temo. Prešla je na pogovor o vremenu, obetih in možnostih, da s helikopterjem pridejo po Mitcha. Ko je Liam zagotovil, da vsaj 24 ur še ne kaže na bolje in da je prevoz nemogoč, je prvič izgubila živce in se zadrla nazaj: »Hudiča Liam, Mitch nima 24 ur!« Potem je obmolknila, saj se je šele takrat zavedala, da Mitch spi v isti sobi in če ni bil buden prej, ga je njeno vpitje sigurno zbudilo. Držala se je za glavo in mižala, tiho je rekla Liamu, da se še slišita in prekinila zvezo. Še nekaj časa je negibno sedela, potem pa se je počasi obrnila proti Mitchu in ga pogledala z vidno utrujenostjo in izčrpanostjo na obrazu. »Dohtarca, zakaj misliš, da nimam 24 ur?« je mirno vprašal Mitch. »Zaradi zastrupljene noge,« je z zlomljenim glasom odgovorila.
»Že od samega začetka te zdravim s prešibkimi antibiotiki, kljub drenaži in vsem umetnim in naravnim zadevam s katerim čistim ureznino in se borim proti strupu, je le ta močnejši. Zajel ti je lep kos okoli ureznine in se po krvnem obtoku počasi širi v telo, ko doseže srce je konec, tudi, če te zdaj takoj odpeljejo, je vprašanje, kaj bo s tvojo nogo.« Žalostno ga je gledala, potem pa so se ji zasvetile oči in hitro je rekla: »Pozitiven ali negativen?« Mitch jo je samo nemo gledal, tudi sanjalo se mu ni kaj ga sprašuje. Spet je ponovila vprašanje: »Pozitiven ali negativen? O krvni skupini govorim, si rh pozitiven ali rh negativen?« Mitch je izstrelil kot iz topa: »O pozitiven.« Samo nasmehnila se je in odšla v kopalnico, za seboj pa zavpila: »Jaz tudi!« Hitro se je vrnila s posodo, kupom brisač, povoji, iglami in cevko. Mitch jo je nejeverno in s strahom opazoval. Še vedno se je smejala: »Ne boj se, če sodobne metode niso pomagale, bodo mogoče srednjeveške. Malo tvoje zastrupljene krvi bova zlila stran in jo nadomestila z mojo svežo, zdravo. Veš zdravniki imamo vsako leto obvezne preglede in odvzem krvi, ravno ta teden sem dobila rezultate, ki potrjujejo, da sem popolnoma zdrava. Ti samo mirno lezi in uživaj kolikor se da, žal imam samo še eno dozo protibolečinske injekcije.« Kot bi mignil je že odvezovala njegovo rano na nogi in še vedel ni kdaj, že je njegova kri polnila plastično posodo, hitro je nekaj momljala sebi v brado in ugotovil je, da nekaj računa, takoj zatem je hitro vprašala »84, 85« in ga nepremično gledala, zdaj je hitreje dojel in rekel« 85 kilogramov in 195 centimetrov.« Spet je računala naprej, hitro vzela povoj in zaustavila krvavitev. Posodo je samo odnesla v kopalnico in že je sedela ob njem in direktno iz svoje žile napeljala cevko v njegovo, mirno je sedela in s svinčnikom delala črte po papirju, doumel je, da je že kako izračunala, koliko krvi lahko vzame in koliko jo lahko da. Občudoval je njeno medicinsko znanje in pripravnost.
Očitno je zaspal, ko je odprl oči jo je zagledal, kako sedi v fotelju s skodelico čaja v roki in spi. Prvič je pomislil, da mora biti izčrpana, njen obraz je bil sivo bled in spraševal se je ali mu ni dala malo preveč krvi. Res pa, da se je počutil bolje, tisto vročično stanje je izginilo.

Tako rad bi ji vzel skodelico iz roke, da se ne polije in spustil bi jo na sosednji kavč in jo pokril, a jo je lahko samo gledal, niti s prstkom na nogi ni mogel migniti, da ga ni vse neznosno bolelo. Ko jo je tako gledal, je skušal doumeti, zakaj je dovolil, da je podlegel Paulovim zgodbam in se ni potrudil sam spoznati Barbre, ji dati priložnost, da mu pokaže kdo je in istočasno je vedel, da točno ve, kdo je in da vse kar si je on z Liamovo pomočjo predstavljal o Deni, je ta neverjetna ženska, zdaj v teh nekaj trenutkih njunega prisilnega bivanja skupaj, dokazala in mu dala vedeti, da je še boljša od njegovih predstav. Zdaj, ko je spala, je čutil, da sovraštva do Barbre ni več in njegova sanjska ženska Deni je dobila zdaj še fizično podobo. Lepo, zapeljivo, čudovito fizično podobo. In nikoli ne bo pozabil tistega piva, za katerega ga je zadolžila. Sam pri sebi se je nasmehnil. Ona, ena najbogatejših ljudi v državi, živi brez služabnikov, odlično kuha, ima svoj poklic, v katerem je najverjetneje briljanta in pije pivo. Rad bi jo bolje spoznal, še več, rad bi spal z njo. To spoznanje ga je malo presenetilo. Kako lahko iz enega stanja zapade v drugo, toda dejstvo, da si jo je zaželel kot žensko, je bilo tako zelo resnično, da ga je čutil po vsem telesu. Njegovo razmišljanje je prekinilo škrtanje radio postaje. Deni je bila v hipu budna, hitro ga je ošinila s pogledom in se oglasila. Vsa nasmejana mu je poročala, čeprav je vse slišal. Čez dobro uro naj bi prišel helikopter.





Na vhodu v bolnico jih je pričakal Liam. Deni mu je porinila Mitchov popis bolezni, ki ga je skrbno in sproti pisala. Liam jo je gledal: »Ti si ga zdravila do zdaj, še tukaj bodi vodja. Kaj ima prednost, kaj naj naredimo?« Deni je tiho rekla: »Slikanje, ultrazvok, še prej močan antibiotik in nekaj protibolečinskega.« »Sestra, si slišala, pojdi po infuzijo in mu zmešaj vse to z glukozo, ti ga pelji najprej na rentgen in ti prinesi za dr. Carterjevo dvojno grenko kavo.« je avtoritativno naročal Liam osebju, ki je bilo zbrano okoli poškodovanca. Mitcha so na rentgen peljali kar na vozičku iz helikopterja, nihče ga ni upal premikati, še posebej, ko jim je Deni to odsvetovala. Takoj za slikanjem so ga odpeljati na ultrazvok. Deni in Liam sta mu povsod sledila. Na ultrazvoku jih je pričakal starejši zdravnik, katerega se je Deni iskreno razveselila. Mitch je ležal tako, da je lahko opazoval Denin obraz in v tej normalni, dnevni svetlobi je videl posledice neprespanih noči in njene skrbi zanj, medtem, ko so gledali Mitchevo trebušno votlino, je starejši zdravnik, dr. Roland mirno vprašal: »Kaj je narobe punca, kaj te muči?»
Deni se je samo rahlo nasmehnila: »Nič ni narobe.« pri tem pa oči ni odmaknila od ekrana. »Ah, daj no daj, saj te poznam. V četrtek si imela kar nekaj obveznosti in si vse odpovedala, da si lahko vzela dopust in to tak, da se osamiš. Ti ne preneseš samote, razen, ko je kaj življenjsko pomembnega in ko padajo težke odločitve in ko moraš vse trezno pretehtati. Glede na tvojo živčnost, saj podzavestno vrtiš prstan na levi roki, ki te izdaja, nisi nič rešila. Je Andy problem?« je z očetovskim tonom v glasu še naprej vrtal dr. Roland. »Andy?« je začudeno vprašala Deni. »Ja, no veš, mogoče ti je pa žal, da si ga zavrnila, ni čisto običajno, za par, ki je skupaj 7 ali 8 let, da, ko končno moški zaprosi žensko za roko, ga ta zavrne in prekine razmerje.« je bolj negotovo razložil svoje vprašanje. »9 let sva bila skupaj, samo bolj bi rekla, da sva bila ljubimca, kakor par. Morate razumeti, da je obema tako odgovarjalo in da sva se v tem času spoznala. Najin zakon bi bil katastrofa in to veva oba. Pač Andyja so doma potisnili v kot in mu zagrozili, da se mora poročiti. In jaz sem bila prva pri roki. Ker pa on ni doumel, da če hoče najti ženo, mora zlest ven iz moje postelje, sva se zato takoj razšla. Nič ne obžalujeva, ni zlomljenih src ali žalostnih zgodb. Pač je kar je, bilo nama je lepo.Če nebi bilo si nebi bila zvesta vsa ta leta "

Mal poznu sem oddala zato je mal več napisan in ok ne bom več sprašvala sam nism prepričana če vm je ok ta način pisanja
Hvala za vse next aja sam to bom pa vednu uprašala
NEXT?
16. marec 2015
next!
20. marec 2015
To je to, konec zgodbe.« je hladno razložila kot bi govorila o kom drugem in ne o sebi. »Kaj te potem muči? Je povezano z očetovo upokojitvijo?« ni odnehal dr. Roland. »Očetovo upokojitvijo?« je ponovno začudeno pogledala Deni. Tudi Mitch je hotel to slišati, neumorno je opazoval njen obraz, ponovno se mu je prebudilo rahlo sovraštvo do Barbre, kako se bo zagovarjala. »Ja, baje se na vse možne načine trudiš poriniti očeta v penzion, kratko, tiho in čim prej.« je slišala razlago. »Trudim kaj?« je tiho rekla Deni in po licu ji je spolzela drobna solza. »Odvetniku sem naročila, glede na njegova leta in na slabo zdravstveno stanje, naj ga malo povpraša, kaj si on misli o tem, ali ima kakšne želje, načrte, vizije. Ali bi rad še delal ali ga že utruja. Ali si sploh še želi delati. Nikamor ga ne silim, samo, če bi si on želel upokojiti bom tudi plačala leta, da gre lahko v redni penzion, na ta način bo dobival več pokojnine. Zanimalo me je, če slučajno kaj premišljuje kdo bi bil lahko njegov naslednik in ali bi morali tega človeka počasi začeti uvajati. Zanimale so me njegove želje.« je žalostno zaključila. »Glej, vrni nazaj, vidiš liso, še nižje, tam!« je poskočila in z roko kazala po ekranu, že je bila stara oprezna in izkušena zdravnica. »Ali si se sploh kdaj zmotila v diagnozi?« jo je vprašal dr. Roland. »Ja, sem, enkrat in od takrat, si ne dovolim več napak.« je avtomatično odgovorila in strmela v ekran. »Neverjetna si. Veš to? Res si enkratna zdravnica in dober človek, zakaj se mučiš, povej kaj te teži. Mogoče ne bom mogel pomagati, lahko te poslušam in tebi bo lažje. Videla boš stvar tudi iz drugega zornega kota.« Deni se je obrnila k dr. Rolandu: »Kaj me muči?« je skoraj histerično zavpila, »vest me muči in muči me tista odpoved, ki sem jo v sredo napisala in zaklenila v svojo mizo.
V končni fazi pa mi res ne bo potrebno skrbeti zaradi tega, ko me bo Mitch tožil za medicinske posege v koči bom itak ostala brez licence.« Je rekla naglo in z rahlo višjim tonom. »Zakaj hudiča bi te pa Mitch tožil? Saj si mu rešila življenje in koliko ur bi imel, če bi ostal zunaj na skalah, bi imel 34 ur?« jo je vidno šokiran vprašal Liam. »In zakaj bi ti zaradi vesti dala odpoved?« je bil začuden dr. Roland. »Nisem ravno Mitcheva najljubša osebnost, človek me sovraži in prezira, kjer koli se najini interesi križajo, povsod me v hipu zatre, zakaj bi sedaj ravnal drugače? In vest ali si sme zdravnik vzeti človeško življenje v svoje roke? Streljanje v podzemni, umrla sta dva prijatelja, eden na mojih rokah in še preden sem lahko za zapisnik objavila čas smrti, že so me vlekli k drugi mizi in nekdo je rekel poskusi rešiti vsaj tega. In ta je bil morilec, tisti, ki je ubil dva policista, dva soproga in očeta. Bil je poln droge in alkohola in prvič v življenju sem pomislila, kaj, če se namerno zmotim pri narkozi, samo malo več naročim, en miligram pa bo predoziran in bo umrl in kaj, če počakam kakšno sekundo preden zaustavim krvavitev, pa bo izkrvavel, ena majhna napaka in ne bo ga več in ni ga na svetu, ki bi mi lahko dokazal, da sem ga ubila. To, dragi moj dr. Roland, je nekaj kar si zdravnik ne more privoščiti in taki morilci nimajo kaj delati v zdravstvu.« je nebogljeno sedla v najbližji stol in si obraz pokrila z dlanmi. »Kolikor jaz vem, je ta tvoj umorjeni že včeraj prišel na navaden bolniški oddelek in čez nekaj dni gre v zaporniško bolnico. Torej se nisi zmotila in si ga rešila.« je odločno pripomnil Liam.
»Saj nisem rekla, da sem ga ubila. Samo porodila se mi je ideja, da bi ga. Tokrat ga nisem, kaj bo pa naslednjič?« je nemočno rekla. »Samo človeška si bila. To je normalno, če se ne bi tako odzvala, bi lahko sumila, da nimaš srca in čustev. Pusti zdaj to, misli na to koliko življenj si rešila. Videl sem tvoje papirje in veš, da vem in tudi ti veš, da si Mitcha rešila s svojo krvjo in da si hodila po samem robu, saj si sebi odvzela bistveno preveč krvi in če je ne bi, mu tudi malo ne bi pomagalo. In če te bo hotel tožiti mu bom jaz zavil vrat!« Je rekel dr Roland. Liam je še pristavil: »Tudi z menoj bo imel opravke, če samo pisne!« Pogovarjali so se kot bi Mitcha ne bilo poleg, on pa je samo nemo poslušal. Po zvočniku se je razlegel živčen ženski glas: »Pozor, zgodila se je huda prometna nesreča, udeležena sta dva avtobusa, ranjence bodo vsak čas pripeljali k nam, zato naprošam vse zdravstvene delavce, ki lahko pustijo svoje delo, da se zglasijo na urgenci.« Deni je pogledala Liama:
»Jaz Mitchu nimam več kaj pomagati, prepuščam ga vama. Itak moram počakat na Andyja, da pride po naju z Liso, zato grem pogledat na urgenco, če jim lahko kako pomagam, ti pa, ko končaš z Mitchem privleci svojo rit tja.« »Kaj, kaj?«je zdaj vprašala Deni na nejeverne poglede vseh treh. »Ti Liam, si kontaktiral s Timom in vidva sta se dogovorila, da nekdo pride pome, ne jaz in Andy se je določil, še preden bi lahko kdo drug kaj povedal. Ne glej me zdaj tako, itak pa sva povabljena k tvoji Sophy na večerjo in ko se bom najedla bom v avtu zaspala še preden bo uspel vžgati motor.« »Ja, poznam tvoj ritem spanja, samo takrat, ko ni škoda porabiti časa, v avtu, med filmom in zakaj, da lahko ves možni čas posvetiš medicini in pacientom. Zdaj pa pojdi dokler te ne privežem na oddelčno posteljo, ker slabše izgledaš od svojih pacientov.« se je režal Liam. »Deni,« je tiho poklical Mitch, »nisem ti se zahvalil za vse, kar si naredila zame in prosim preden greš, me boš še obiskala?« »Veš, da te pridem pogledat,« se je nasmehnila in izginila skozi vrata.





»Tole je pa že druga dvojna kava v kratkem času, vmes pa nisi nič jedla, kako kaj tvoj želodec vse to prenaša? Si sploh normalna, nič ne skrbiš za svoje zdravje!« se je usul plaz iz Liamovih ust, ko je Deni vstopila v Mitchevo bolniško sobo. »Uf, počasi, lepo po vrsti, če bi vedla, da si nasajen bi se ti izognila,« se je režala Deni. »Nikar ne skrbi za moj želodec, tole je druga kava v zadnjih treh dneh in ne vpliva na moj želodec, ker je le ta zdrav, ker se ne obremenjuje s stresom, tako kot tvoj. Jaz stres stresem na boksarsko vrečo.« »Ja sem slišal, da si prejšnji torek eno sesula na koščke. Čakaj no malo, hočeš reči, da si šla v kočo in pozabila kupiti kavo?« se je zdaj režal Liam. »Ja in?« »Ja in, … ja ljubica zdaj mi je jasno zakaj je Mitch tako tiho. Kolega za tole, da si zdržal nekaj dni z njo, v času, ko je bila brez kave, si pa zaslužiš medaljo ali pokal in priznaj te je ugriznila?« je Liam dražil oba, potem pa ugotovil, da ima Mitch zaprte oči in pomislil je, da ta spi. Čeprav Mitch ni spal ni imel moči, da bi kar koli rekel ali odprl oči, v resnici pa mu je tudi odgovarjalo poslušati Denin zveneči glas in zbadanje med prijateljema. »No punca, mislim, da si mu predpisala kar močno protibolečinsko dozo« je mirno rekel Liam. »Veš kaj, mislim, da si zasluži malo miru in čas brez bolečin, še sanja se ti ne kaj je pretrpel.
21. marec 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg