Forum
This is gonna be a sad story. Just letting you know. So if you're hurting yourself or you know anyone who does that, please stop it. It's not worth it. Plus, this story is gonna be a serious story, not noobishly written.





❝Kdo bi si mislil, da družba ni sposobna uničiti posameznika pol tako kot posameznik lahko uniči sebe. ❞
-Carey Winter
▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▲7 minutes to fall in love▲▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂
"Ljubim te;" sem zašepetala v praznino sobe v kateri sem se nahajala. "Res te ljubim." Pustila sem grenki solzi, da mi je padla čez lice. Poskušala sem biti močna in stati z glavo usmerjeno k višku, a to ni delovalo tako kot bi moralo. "A tega nikoli ne boš vedel, mar ne?"
Še zadnjič sem s pogledom ošinila več tisoče pisem katera sem prejela v zadnjih tednih. Le eno je bilo pozitivno namenjeno temu, da bi me podpiralo. Raztresena so bila čez celo sobo ter pomešana s kapljami moje krvi katera je pustila sledi po tleh in mojih stegnih. Oblečena sem bila v belo srajco in če bi imela v sobi ogledalo, bi se prestrašila verjetno še sama. Le predstavljala sem si lahko kako je bila moja maskara razmazana po celemu obrazu, šminka spackana okoli ustnic ter lasje, ki so štrleli na vse strani. Spala nisem že dva dni in verjetno sem morala imeti veliko črne podočnjake. Tako dolgo, hrepeneče po odrešitvi, sem iskala po pismu, ki bi mi dal vedeti, da nisem sama in da ne stojim sama pred obtožbami in grdimi besedami.
Samo še eno pismo je neodprto ležalo na tleh, a sem že zdavnaj obupala. Bala sem se vedeti kaj je bilo v njem. Še ena grožnja s smrtjo? Ali pa le plaha pobuda k samomoru podpisana s psevdonimom. V meni ni bilo dovolj upanja, da bi ga odprla in molila k Bogu, -za katerega ne verjamem, da obstaja več- da je moja svetilka v temi.
Kričali so name, glasovi v moji glavi in me porivali naprej. Korak za korakom sem se bližala moji točki konca, stolu, postavljenemu na sredi sobe. Zakričala sem v obupu, da bi jih preglasila in padla na kolena ter se z glavo nagnila na star majav stol in jokala. Jokala sem, ker nisem zmogla končati tistega kar me je pokončalo. Nisem mogla ubiti sebe.
A preglasila nisem nobene besede, namreč ostala sem sama s svojimi demoni, na tleh kamor spadam. Vstala sem, nemočna in oporo iskala na stolu, na katerega sem se počasi povzpela. Tresla sem se, od strahu pred vsem neznanim.
Redke so bile stvari, ki sem jih kdaj končala, ambicioznosti mi je vedno na koncu zmanjkalo, ako sem se že takoj zagrebla na začetku ter izgubila zanimanje v svet ter ljudi. Noben ni mogel spregledati popolne maske, katero sem počasi, a dolgo časa gradila in oblikovala, da se mi je popolnoma prilegala. Noben. A to še ni pomenilo, da ni bolelo in nisem čutila nožev, ki so si delali svojo pot v moje uničeno srce.





On naj bi bil takrat moja rama na katero bi jokala in se upirala nanjo, a seveda nikoli nisem imela sreče. Na koncu se mi je zdelo, da se utapljam, dušila sem se laži in neizrečenih resnic.
Padla sem iz stola in pristala na trdih, mrzlih tleh. Zakričala sem ob rezki bolečini, ki je udarila skozi moje roke. Pozneje bodo mislili, da sem to naredila zanalašč, a resnica je bila, da to delam zato, da se rešim bolečin. Nikomur nisem mogla zaupati tega, ker me noben ne bi razumel. Ali pa me noben ne bi poslušal.
Spet sem se pobrala, čeprav sem izgubila že zdavnaj vsako moč. Jedla že dolgo nisem, da bi bila popolna za medije in bi mogoče grde besede končno nehale padati name. Nikoli niso, a sedaj sem vedela kako jih bom utišala.
Glasovi so spet kričali name, in me potisnila nazaj na stol, da sem spet stala na njemu in v rokah držala vrv privezano na stensko luč. Kdo bi se mislil, da bo kdajkoli prišlo do tega.
Zavzdihnila sme in začutila kako me je tema spet vlekla k sebi, kako me je vabila in mi šepetala sladke besede v uho. Rabila sem to.
Brcnila sem stol ter se nasmehnila.
Končno sem bila svobodna.
▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▲7 minutes to fall in love▲▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂
A/N: 'ello! torei, zaenkrat bom probala zgodbico nextai vsak vikend (petek, soboto ali nedeljo) in enkrat v sredo in oziroma četrtek, mogoče celo torek. tako, da ja, naj bi jo nextala dvakrat na teden, ampak to leto so vpisi v šolo in mogoče bom umes kakšen next spustila. upam, da vam bo zgodbica všeč, bc it's guna be quite cute, dokler pač ne bo postala..quite sad if I may say?
23. februar 2014
u155253
u155253
Next!
23. februar 2014
u150952
u150952
neeeeeeext
23. februar 2014
wma
OMG neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
23. februar 2014
u159463
u159463
:'oo popoln začetek *w*
neeeeext!!
23. februar 2014
omg. to je tolk dobr...resno, ful fajn se mi zdi začetk ker je tak posebn pa drugačn od drugih...
neeeext c:
23. februar 2014
u165577
u165577
perfekcija <33
fuuul dobr začetek
23. februar 2014
Next
23. februar 2014
u155895
u155895
Neeeeeeeext
23. februar 2014
popoun začetek! mislim kok ti lahko rata da človeka že na začetku zgodbice spraviš v jok, aja sej res popouno pišeš zato.
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
23. februar 2014
neksttt
23. februar 2014
u166111
u166111
jzt sm tole zdle prebrala in morm rečt da sm rabla robčke. mislim ti že na začetku tak popouno nardiš da lahka rečeš sam: WAW *__* in res nč druzga. ti si res popouna pisatlca in kumi čakam nadaljevanje ki upam da bo hitr sej me že pošten firbec matra . če neboš hit nextala bom pršla oz. se teleportirala k teb in te tujk doug mučla s tem da se boš spravla pisat!!
neeeeeeeeeeeext
23. februar 2014
Neeeeext
23. februar 2014
neexttt
23. februar 2014
Neeeeeext
23. februar 2014
u153451
u153451
neeeeeeeeeeeeeeeextt *OOOOOOO*
24. februar 2014
omg *____* vedla sm da si dobra pisateljica ampak vsaka zgodba, ki jo objaviš je boljša in boljša. Obožujem tvoje pisanje, ker je mal drugačno kokr ostale pisateljice tuki na igrah. tole je res perfektno in že vidim, da bo to res neki najboljšga
Že sam naslov je me je pritegnu *____* komi čakam next
En velik, debel Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxtttttt *____*
24. februar 2014
entx
24. februar 2014
Neeeeext!!!
24. februar 2014
NEEEEXT!!<33
24. februar 2014
neeeeeeeeext
24. februar 2014
neeeeext *.*
25. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeext
25. februar 2014
Omg že k sm naslov vidla sm vedla da bo neki posebnga.Pišeš res fenomenalno in res mas talent.
K sm prebrala do konca nism mela besed dobesedno sm strmela v telefon ib res to je popolno vec od popolno.
Next c:
25. februar 2014
neeeeeeext
26. februar 2014
Next. *o*
26. februar 2014
next
uf še ena tvoja popolna zgodbica ,plis čimprej ku boš lahka nexti
26. februar 2014
wooow next, next, next
27. februar 2014
▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▲ ℙ∆℞ʈ ΘɳƸ ▲▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂
.▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▲7 minutes to fall in love▲▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂





❝I wanted to know you, I wanted you to know me. Promise me this will never end, here and now.❞
-5 years ago
Še zadnji žarki zahajajočega sonca so posipavali travo in nanjo barvale zlate odtenke. Silhuete stavb v ozadju so se risale čez obzorje, ter mestne luči, ki so se kot majhne pike razprostirale pod nama. Nasmehnila sem se. Tu je bila edina točka kjer so se zvezde lahko videe in razgled je bil veličasten.
"Čudovito, mar ne?" je izgovoril z barvo očaranja v glasu in se obrnil proti meni. Čutila sem njegove kot kristal modre oči. Niso bile ne sive ne modre, kot topaz kateri ni bil ne zlat in ne čisto zelen. Imel je svojo barvo, katera je lahko ustrezala le njemu.
Zavzdihnila sem: "Da, čudovito."
Tišina med nama je bila prijetna, ki se je nato razgrnila nad nama. Težko bi bilo verjeti, da ni bilo potrebne besede, da bi se razumela. A taka sva bila. In zavedala sva se, oba, kaj se dogaja in kaj se zagotovo bo zgodilo.
Kot, da bi mi bral misli je spet spregovoril. Mogoče so me izdajale moje oči kajti pred njim čustev nisem več znala skrivati. Seveda sem bila vesela zanj, a sebična sem bila, da sem želela da ostane. "Saj ne more trajati večno. Misli, že čez poletje bom verjetno nazaj."
Pokimala sem, to je bilo res. A bala sem se, ker sem vedela da imajo to kar potrebujejo, da jim uspe. In če bi jim uspelo, ga morda nikoli več ne bi videla. Nasmehnila sem se, nisem ravno želela, da bi stvari med nama postale nerodne. "Samo ne postani aroganten bedak, prav?"
Zavil je z očmi in se obrnil nazaj proti mestu. Sama sem naredila isto. Svoje prste sem prepletala v naročju. Bila sem živčna, ne, bala sem se. Bala sem se ga izgubiti. "Kaj pa, če ti ne bo uspelo? Se vrniti med poletjem? Videla sem kako to gre, ko vstopiš v tisti svet, pozabiš, nimaš časa za ljudi kot sem jaz."
Ostal je tiho, navsezadnje sem ga morala prizadeti, a stvari sem morala spraviti iz sebe, drugače bi se lovila in nikoli našla, sprašujoč se, če bi bilo drugače, če bi povedala kar mi leži na srcu. "Niall?" sem zašepetala, po trenutkih, ki so se vlekli v neskončnost.
Končno se je obrnil, a videlo se mu je na obrazu, pisalo mu je v očeh. Vedel je.





"Podpisali smo pogodbo;" je priznal, umikal pogled. "4-letno pogodbo. Omenjeno je bilo, da nam imel veliko časa. Prav imaš, težko bo, da se v tem času še vidiva."
"In kdo sem jaz, da bi te pri tem ovirala?" sem rekla in počasi vstala. Ne, nisem bila tik pred tem, da bi jokala. Mogoče se je nekaj v meni zvijalo, a nisem bila ravno žalostno. Kot sem že omenila, prav nasprotno.
"Hej;" se je pognal k višku, ko sem začela korakati proti potki, ki je vodila dol iz hriba ter nazaj v mesto. "Ne bodi, no, taka."
"Kakšna?" sem vprašala in se na mestu obrnila. "Sem sebična, ker nečem izgubiti edinega prijatelja?"
Razlog za tem ni bil, ker bi bila grda, debela, ostudna, tečna, butasta ali prasica. V resnici sem bila samo zelo neroden človek, ki je težko nekoga sprejel svoje življenje. Zadržana, sramežljiva ter skoraj da zdolgočasena nad življenjem. Vsaj tako se mi je zdelo, tako bi se opisala.
"Oprosti, Carey. Res."
Zmajala sem z glavo. Na njegovem mestu mogoče ne bi storila enako in ne samo zato, ker imam strah pred odri in publiko, a iz drugih razlogov. On pa je imel vsakega, da odide. "Verjemi, res sem vesela zate. Ampak.. Ko te bom videla na plakatih, posterjih, reklamah.. Spraševala se bom, če se me še spomniš in potem bom vedela, da imaš nove prijatelje, da si me pozabil. Verjemi, da je tako bilo vedno do sedaj."
"Obljubim, da ne bom."
Želela sem verjeti vsaki njegovi besedi. "4 leta?" sem zašepetala ter pogled usmerila v tla. To se je zdelo kot cela večnost.
"Čez 4 leta, se lahko dobiva tukaj, točno ob tem času, na tem kraju;" je predlagal.
Morala sem se nasmehniti: "Zato ker telefoni so že staromodni, mar ne?"
"Hej, lahko bi mi pustila, da živim po mojih najljubših filmih."
Zavila sem z očmi in pokimala ter mu podala roko.
Tistega dne se nisem zavedala, da bom čez štiri leta ga čakala tu, njega pa ne bo. Da bom čakala več kot osem ur ter se tolažila z lažmi, da je le njegovo letalo pozno. Kdo bi mi mislil, da sem znala biti tako patetična.





▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▲7 minutes to fall in love▲▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂▂
A/N: torej you wanna know how Carey looks now? Well you can imagine her looking differant, but I'm obsessed with Miley and with this haircut it was the time she was the prettiest. She's still prettier, but before, she was so much more.





Kakorkoli, upam, da wam je next ušeč, jutri se piše neki spis za slowo in se je blo treba nekak mau prpraulta (phahahah :"D) kakorkoli, stay fabolous until the next time!
27. februar 2014
nextttt!!!
27. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg