Forum
u188749
u188749
OmG *-* WoW *-* NeXt *-*
14. februar 2015
u168017
u168017
heii naletela sem na tvojo zgodbo in morem ti povedat da je svetovna in da je kar nisem mogla nehat brat. tako da next
15. februar 2015
NOVA BRALKAA<3
Omg ta zgodba je toooook legendarna prsezm *.*
jst bolse zgodbe se nism bralaa :*
NEXT TAKOOJ<3
15. februar 2015
u176679
u176679
Heeiii^-^
Waaaww, en mesec od zadnjega nexta, sem pa kar lepo zaspala lol. Niti ne bom začela s opravičevanjem in izgovori, le hvaležna bom tistim, ki bodo še prebrale tole do konca. In hvala vse zadnjim komentarjem, bom pa se potrudila in spesnila tole zgodbo v roku enega tedna (:
-ℵ

Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 20 -Froм тнe crowd [1ѕт pαrт]

Stresla sem z glavo, ko me je nekaj, ali bolje rečeno nekdo, močno udarjalo po levi rami. Mrzel zrak se je širil od leve strani proti desni, od spodaj navzgor in zaobjemal notranjost avtomobila. Z rokami sem objela svoje premraženo telo in le zatem leno na pol odprla oči. Pravzaprav sploh nisem bila pretirano zaspana, vendar se nikakor nisem hotela zganiti. Nekaj sem zamrmrala –še sama ne vem, kaj- pretegnila svoje telo, nato pa jezno odrinila Chasovo roko, ki je še vedno dregala mojo. »Budna sem,« sem uspela izreči, da bi prenehal s svojim trapastim teženjem, ki mu na moje presenečenje ni nikoli konec. In res je odnehal. »Kje pa so ostali?« sem ga vprašala, ko sem se uspela ozreti po praznih sedežih avtomobila. »Na klinčevi formuli,« se je skoraj v spanju zasmejal Chase, zatem pa počasi odcapljal okoli avta, ki je bil parkiran pri hotelu. »Ha ha, smešno,« sem se resno vrgla s sedeža ter zaprla vrata avtomobila, Chase pa je le sekundo zatem zaklenil avto. Pospešila sem korak, da sem ga lahko dohitela, ta pa je, brez da bi se obrnil proti meni, povedal; »oče je rekel, da se moraš vrniti še danes.« Ob tem je izpustil nek posmehljivi stok, podoben prhanju konja, česar ni storil še nikoli prej, zato sem sklepala, da je po vsej verjetnosti le preveč utrujen… »Saj res,« me je doletelo; »Luke.« Chase je znova storil tisti njegovi vzdih, jaz pa sem se obrnila v drugo smer in na poti tja zavpila Chasu, naj očetu pove, da pridem pred enajsto in da imam s seboj svoj telefon. Starejši brat je le zamahnil z roko, a to je bilo zame dovolj. Tako ali tako ne bo nič narobe, četudi mu pozabi predati moje sporočilo naprej. Hodila sem proti plaži, blizu katere je trgovina, v kateri dela Luke in njegov bend. Tam naj bi tudi bil njihov koncert kot je pisalo na posterju. Hoja do tja pa se je sprevrnila v tek, ko sem enkrat vmes pogledala na uro, ki je kazala proti desetici, kar je pomenilo, da zamujam za slabo uro.





Tja sem prišla kar hitro. Potrebovala sem le nekaj minutk. Pravzaprav sem bila le blizu. Lahko sem slišala precej glasno glasbo, a videla nisem ničesar. Še. Pred menoj je bilo nekaj tri nadstropnih hiš, za katerimi je bila plaža. Ena od teh hiš je bila seveda tudi tista prodajalna s cedeji… Počasi sem stopala po ozki poti med dvema hišama in v temi komaj videla, kam stopam. Ob koncu poti se je razgled na že znano plažo razprl na široko kar se tiče morja, a plaže same dejansko skoraj ni bilo videti. Okoli mene se je kar naenkrat gibala ogromna množica ljudi in glasba mi je dobesedno butnila v ušesa. Lahko sem videla svetlo rumene luči, ki so živčno krožile naokoli in dim, ki se je širil iz tam, kjer je prav tako prihajala glasba, vendar zaradi vse te gneče nisem videla prav dosti. Nesamozavestno sem se z eno roko oprijela druge ter se nato pričela prestrašeno prebijati skozi množice ljudi. Malce me je zeblo, ampak ne preveč. Nadaljevala sem s počasno hojo proti odru in skoraj sem že bila tam, ko sem naletela na majhno območje blizu odra, kjer se še vedno ni dalo videti kaj dosti, pa še zvočniki so bili preveč blizu in mi je glasba zato prav neprijetno butala v ušesa, a to območje dveh, treh metrov je bilo prazno in zato sem lahko pospešila svojo hojo proti odru. Mogoče je bila kriva moja neprespanost ali pa to, da vedno preveč premišljujem oziroma odplavam v svoj svet, kot bi temu rekla mama, vendar sem se zvrnila po trdih tleh ter tik zatem še začutila grob sunek noge, ki je stopila na moj trebuh in me popolnoma potacala. Ni se mi ljubilo ustati. Na hitro sem se uzrla v smer, kamor je šlo dekle, ki me je porinilo in nato še pohodilo. Niti opravičila se ni. Glavo sem položila na tla, zaprla oči ter zavzdihnila. Česa takšnega pa še ne… Ulegla sem se na bok. Nisem upala pred vsemi vzdigniti majico in pogledati, če je hudo, vendar je grozno bolelo. Roke sem položila na tla ob telesu ter se potisnila, da sem lahko vstala. Tako ali tako v tej temi ne bi mogla razločiti, če se bo precej poznalo. Sicer pa sem prepričana, da bo samo manjša modrica. Če bo sploh kaj od tega… S sebe sem otresla odvečno mivko in si popravila razmršene lase. Ob tem pa se zgrozila. Z roko sem si še enkrat pogladila vrat. Ni je bilo tam. Pogledala se proti tlom, a se v temi ni videlo skoraj nič. Nato sem iz žepa potegnila telefon, si posvetila, ter na srečo našla Lukovo ogrlico. Bila je uničena. Zavzdihnila sem. Toliko od današnjega večera… Pospravila sem jo v žep. Takrat pa sem se ozrla na oder. Zdelo se mi je, da sem pravkar zaslišala Lukov glas. In ko sem se ozrla navzgor, je bil razgled na manjši oder kar precej boljši, kot sem sklepala, da bo od tukaj. In res je bil on. Luke. Stal je sredi odra in igral kitaro in… Ni me videl. Seveda me ni videl. Kako bi me lahko? Gledala sem naravnost naprej vanj. Še nikoli ga nisem slišala peti ali igrati kitaro, zato sem bila kar prijetno presenečena. To je bilo novo zame. Tukaj je bilo toliko ljudi…





Okamenela sem zrla pred seboj ter se čudila nad vsem presenečenjem ob mrmranju pesmi, ko sem bila prisotna že pri četrti pesmi, odkar sem tukaj. In nato so njegove oči nepričakovano padle v moje. Spontano. Moje telo se je streslo in v hipu sem prenehala mrmrati ritem pesmi. Luke je zmedeno izpustil noto ali dve, da ga je Michael butnil v hrbet, zatem pa je nadaljeval z igranjem kitare. Nekaj sekund je zrl v strune, nato pa spet proti meni. Na njegovem obrazu se je nato zarisal prečudovit nasmeh. Živčno sem privzdignila roko ter mu pomahala in Luke se je zasmejal. To sem lahko razbrala iz njegovih gibov, slišati ga tako ali tako nisem mogla. Eden od njegov prijateljev na odru, ki sem ga že videla, takrat so na vse zgodaj zjutraj šli veslat, je nato zmedeno zrl vanj, kar je Luka le še bolj nasmejalo. Ostala sem še nekaj minut, vendar me je kar kmalu pričel boleti želodec in zrak okoli mene je postal neznosen. Gost dim z odra se je namreč širil v publiko, kar je otežilo moje dihanje, Pričela sem se prerivati skozi ljudi do manjšega bara, daleč stran od odra, in Luku, ki mi je sledil z očmi, s prstom nakazala, da bom le minuto. »Vodo,« sem naročila, ženska za pultom mi je podala celo plastenko, jaz pa sem ji takoj plačala. Obrnila sem se proti odru ter naslonila na rob pulta Zrak tukaj je bil lažji, glasba pa ne premočna. Odprla sem plastenko ter kar naenkrat spila vso njeno vsebino. Bilo mi je grozno slabo, zato sem se nekaj trenutkov še raje zadržala tam in okolico opazovala od daleč. Iz žepa sem povlekla telefon. Šele sedaj sem opazila, da sem pred dvema urama dobila kar nekaj sporočil. Zaskrbljeno sem se zazrla v moteče svetleč ekran. Luke mi je pisal. Le nekaj minut čez deveto. Večkrat. V sporočilih sprašuje, kje sem in da me ne najde med publiko. Nasmehnila sem se. Kdaj je sploh lahko uporabljal telefon? Takrat sem prenehala zreti v ekran telefona. Glasba je namreč dokončno potuhnila in Lukov bend se je že poslovil, sedaj pa še odpravljal dol z odra. Mimo ljudi sem stekla tik do ograje ob odru, kjer so se odpravili v kombi. In odpeljali… Prepozna sem. Nekaj deklet je steklo za kombijem, sama pa sem obstala na mestu. Privzdignila sem z rameni. 'Najbolje, če se odpravim domov' sem pomislila, se obrnila in se še sama prav počasi odpravila proti hotelu. Množica ljudi se je že očitno redčila, zato sem lažje hodila prosto naprej. Iz sekundo v sekundo me je bolj zeblo. Hotela sem ubrati isto pot kot prej, a ker je bila tam gneča norih deklet, ki so tekle za kombijem, sem se odločila, da bom šla mimo parkirišča hotela Evie's Inn, v katerem je Michael nedolgo nazaj spoznal prav prijetno starejšo gospo. Tiho sem se zasmejala. Čeprav se ta hotel nahaja daleč od plaže in našega hotela, je vsaj prijetno mirno in prazno. Pihnila sem sapo ter opazovala dim, ki sem ga izpustila iz ust. Bilo je bolj mrzlo kot bi pomislila, da bo tukaj kadarkoli. Hodila sem mimo na-pol-polnega parkirišča, ko so se luči enega avtomobila ugasnile. Pred tem sploh nisem opazila, da so bile prižgane. Prestrašeno sem pospešila korak in upala, da me nihče ni opazil. Sedaj sem dvomila o svoji odločitvi glede poti domov. Namesto, da bi se pridružila vsem drugim in šla po plaži, sem se odpravila na rob mesta in ubrala daljšo pot. Pametno Allison. Na hitro sem se ozrla nazaj. Videti ni bilo nikogar, zato sem stekla za kot hotela, kjer se parkirišča ni več videlo in upočasnila hojo proti hotelu. Oddahnila se si. Vedno le pretiravam. Prhnila sem na isti način kor to počne Chase, ko je utrujen, ko sem pred seboj zagledala dolgo črno senco, ki se je pojavila kar naenkrat. Bila je moja senca. Senca, ki jo je povzročalo moje telo, zaradi močnih rumenih luči za menoj. Bila sem preveč prestrašena, da bi se obrnila in samo pogledala, katere znamke je avto, registersko tablico ali pa vsaj barvo avtomobila. Niti obrnila se nisem. Sprva sem le pospešila korak. A ker je avtomobil prav očitno vozil za menoj, sem bila le še bolj prestrašena. Nenadoma se je avto ustavil. Zaslišala sem zvok vrat in nekaj krajših korakov. Ob tem me je spreletel srh. V tej ozki ulici ni bilo ničesar. Nobenih trgovin, stanovanj, lokalov. Samo zaprte restavracije, skladišča in hoteli, pa še to je bila ta ulica na njihovi zadnji strani, kjer se najbrž tudi podnevi ne nahaja veliko ljudi, razen tisti, ki se želijo izogniti gručam. Vendar… Mislim… Ni nujno, da ima to kaj z mano. Dramatiziram… Moje misli so si utrle prosto pot skozi realnost in me prepričale v nasprotno. Zato nisem več premišljevala. Nisem se ozirala. Sploh nisem hotela vedeti, kdo je izstopil iz avta in se mi približeval. Samo stekla sem v stransko ulico. A na moje nesrečo je tudi ta oseba pričela teči…





...
[se nadaljuje v drugem delu chapterja]
25. februar 2015
se zavedaš kje si končala?!?!?!
omfg popolno je*o*
ona koza ki jo je pohodla naj malo gleda kje hodi-.-"
NEXT
25. februar 2015
prfect *-* NEXT<3
25. februar 2015
Omggg zaka si glih tlle koncala nooo....sej na koncu bo pa luka za njo lavfu upammm k ce se ji kj zhodi aaa se me pazi lol.....perfektno je drgac pa sj to ze ves...pa,naos zgubla mene,kot bralke brez skrbi
Neeeeeexxtt
26. februar 2015
u179570
u179570
Next *-*
Zdaj me pa radovednost muči :'') Kdo jo lovi? Zakaj?
26. februar 2015
u168017
u168017
next *-*
26. februar 2015
u189812
u189812
sam res c: tok napeto je zej, komi čakam next (:
next!
26. februar 2015
Verjetno je Luke.
next!
07. marec 2015
u176679
u176679
Meh -.- spet sm zamočila :/ js se vam opravičujm, ampak zadne čase sm čista zmeda. Čez teden se učim in delam fotomontaže, za vikend pa sm u šlužbi in delam deljeno. In tole bi moral biti next in ne nekakšen izgovor, zato sm jezna nase. Upam, da razumete. Bom pa gotovo čim prej nadoknadila zamujeno ^-^
19. marec 2015
joj ne tok skrbet, sej razumemo...se splača čakat tko da kr u miru...
19. marec 2015
u179570
u179570
Vzemi si čas. Počakali bomo. (:
21. marec 2015
u176679
u176679
Heii^-^
Hvala vam za prav use čudovite komentarje. Next je tokrat res pozen, ampak upam, da vam bo ušeč, ker mu do konca sledita le še dva.
Mejte se pa lepe praznike,
-ℵ

Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 20 -Froм тнe crowd [2nd pαrт]

Samo tekla sem. Kolikor hitro sem pač zmogla. Pa čeprav mi je del mene takoj dal vedeti, da mi tek nikakor ne bo pomagal. Namreč ne tečem prav hitro. In jasno je bilo, da se bom s časom utrudila, pa nisem bila še niti blizu plaže, kjer bi se lahko izmuznila skozi skupine ljudi ali pa bi vsaj pritegnila pozornost nase in rešila svojo trapasto rit. Nekako vedno uberem težjo pot, ker se ta na prvi pogled zdi lažja. Pa vendar ni. Ugh. V tem trenutku sem hotela le izpuhteti. Pogledala sem nazaj. Nikogar nisem videla. Potem pa sem se zvrnila po tleh in ko sem se končno uspela ponovno postaviti na noge, je skozi gosto temo pritekla visoka postava. Imela sem kanček upanja, da morda sploh ni stekel za menoj, ki pa je v istem hipu izpuhtel. Ampak nikakor se nisem hotela obirati. Tekla sem naprej, vedno znova v drugo smer, brez da bi sploh premišljevala, kam točno. Vedela sem le, da se moram prebiti čim bližje plaži ali pa našemu hotelu, kjer je dosti bolj živahno ob takšnih večerih. Nisem hotela teči le naravnost, četudi bi tako do tja prišla hitreje. To pa zato, ker bi me tisti, ki teče za menoj, kdorkoli že je, lahko hitreje ujel. In tega seveda nisem želela. Niti nisem hotela vedeti, zakaj točno mi sledi. Na to nisem mogla pomisliti. Ostati sem morala zbrana. Zavila sem v še ožjo ulico, široko komaj za enega človeka, kjer se je med dvema stavbama pletla visoka ograja z ožjimi vratci. Stisnila sem še zadnje moči ter pospešila tek. Vedela sem, da je to slepa ulica. Razen, če –seveda- preplezam ograjo. Tudi plezanje mi nikoli ni bilo blizu, ampak imela sem priložnost, da se rešim, in nisem je nameravala zapraviti tako, da bi enostavno le obupala nad seboj. Z eno nogo sem se močno odrinila od tal, skočila na ograjo ter se z rokami oprijela žice na vrhu. Še sama sebi nisem verjela. Mogoče je prav ta strah kriv za moj uspeh. Ampak ne. Zbodla sem se na žici ter od utrujenosti popustila prijem. Na tla sem pristala lepo z nogami, a se je 'moj zasledovalec' precej vidno približeval. Od obupa sem se naslonila na vratca, ta pa so se odprla. Jezna nase sem zmajala z glavo. Lahko bi vedela... Presenečeno sem stopila skozi ter hitro iskala nekaj, s čimer bi lahko preprečila, da bi se vrata odpirala, a ta ozka ulica je bila prazna. Kaj pa drugega. Opazila sem, da postava ni več tekla. Hodila je. Zdelo se je kot bi me prav zanalašč ustrahoval s počasno hojo. Češ da mu tako ali tako ne morem več nikamor uiti. Odprla sem priprta vrata stavbe, ki so bila tik poleg ograje in za katerimi je bil večji prostor z garažnimi vrati na drugi strani stene. Prazen prostor. Po možnosti zaprašen. V zraku se je pravzaprav prav čutila vlaka. Na mojo veliko srečo sem našla stol, ga hitro nesla skozi vrata in podložila pod kljuko vratc ograje. Nisem se zanašala na to. Mogoče bom vsaj pridobila nekaj časa. Sekunda ali dve bi mi bili že dovolj. Stekla sem naprej ter se ob koncu ozke ulice ozrla nazaj. Zaslišala sem tresenje ograje, kar mi je dalo vedeti, da sem končno nekaj naredila prav. Nasmehnila sem se. Kdo bi vedel, da se lahko tako majhno dekle znajde povsem samo? Stekla sem še nekaj hiš naprej, vedno nekoliko bolj v levo smer, da bi prišla naravnost do hotela. Še zdaleč si nisem upala kar mirno odkorakati nazaj do hotelske sobe. Zato sem tekla. Skoraj sem bila že prišla do tja, ko me je zbodla rahla bolečina v trebuhu, točno tam, kamor me je prej udarilo tisto dekle. Seveda nenamerno. Ustavila sem se na križišču. Bila sem preveč utrujena za tek. Sklonila sem se z rokami čez trebuh, potem pa me je nekaj potegnilo izza vogala ter potisnilo v temo.





Zaradi slabega oprijema so moja ramena hitro zdrsela izpod njegovih rok, a bila sem prislonjena ob steno. Prestrašeno sem lovila sapo, ko sem, naslonjena nazaj, počasi pričela dojemati trenutno situacijo. Bila sem ujeta. In glede tega nisem morala storiti prav ničesar. Moj prsni koš se je nemirno zibal gor in dol in nisem bila prepričana, če je bilo to zaradi teka ali samega strahu v tistem trenutku, ko me je zvlekel v temo. Njegova roka je bila trdno naslonjena na steno, tik ob moji glavi. Zaradi svoje iztegnjene pozicije v višini mojih oči, mi je predstavljala nepremagljivo oviro. Na drugi strani pa mi je pot za pobeg preprečevala njegova sklonjena glava, ki je prav tako hlastala za zrakom. To je tisti, ki mi je ves ta čas sledil in čeprav še vedno nisem videla njegovega obraza, temveč le silhueto njegovega telesa, zaradi te pregoste teme, sem že lahko razločila njegove značilne premike, poteze, ki jih ima le on in prav te, ki so ga izdale v še tako gosti temi. Zastal mi je dih. »Je bil tek res potreben?« je v smehu potožil, meni pa potrdil moja pravilna sklepanja. »Luke?« sem se nasmehnila. Iz mene je ušel krajši smeh. Globoko sem se zahvalila. Komurkoli že. Bilo me je na smrt strah. Strah, da bi se mi kaj zgodilo. Kaj vem, kaj… Toliko možnosti je. Nikoli pa ne bi pomislila na takšen razplet dogodkov... Sedaj se sprašujem, če je morda to tisto, kar me je ves ta čas skrbelo? »Oprosti,« sem komaj uspela spraviti iz sebe ob vsem tem; »nisem vedela, da si ti.« Luke je povzdignil glavo. Na njegovem obrazu je bil zarisan tisti nasmeh. »Po navadi bežijo proti meni,« se je pošalil. Zavila sem z očmi ter ga butnila v ramo. Priliznjenec. Seveda se šali, a tudi v tem stavku je bilo kanček resnice. Vsaka šala ni povsem izmišljena. Tista dekleta prejle so bila še hujša kot tek pred zasledovalcem. Stavim, da bi me one takoj ujele, če bi hotele… To pa bi bilo nekaj bolj groznega. Ne vem, zakaj me ni enostavno poklical po imenu? Ali pa vsaj kaj zavpil? V takšnem primeru ne bi več brezglavo tekla. Pomislila sem namreč na najhujše. In no, če bi vedela, da je bil on… No, potem bi tudi jaz najbrž… »Kaj?« sem opazila njegove široko odprte oči, uprte v moje. Bodle so natanko skozi moji zenici in to me je zmotilo pri mojem premišljevanju. »Ne smem gledati svoje punce?« se je povsem razlezel posmehljive energije s takšnim vprašanjem. Otrpnila sem. Bilo mi je nevtralno. To, da je omenil mene kot njegovo 'punco'. Slišalo se je preveč olepšano. Narobe. Zavzdihnila sem. »Saj nisem tvo-«. »Torej boš trdila, da nisi, pa čeprav nosiš nekaj mojega?« me je začel izzivati. Moje ustnice so se v trenutku na široko odprle. Bila sem zmedena. Nisem vedela točno, o čem govori. A zdelo se je, da bi morala. Pa nisem. Njegova roka je bila še vedno na zidu in tam je tudi ostala. Čeprav sta bili najini telesi čisto blizu drug drugega, je Luke to razliko med njima še zmanjšal in tako sem lahko začutila njegovo toplo sapo na mojem licu. »Mislim, da lahko izpustiva vsa ta vprašanja,« se je nasmehnil, nagnil proti meni in me poljubil. Počasi, nežno, ljubeče. Nič ni bilo olepšano. Le jaz in on, vse povsod naokoli pa se je vila le gosta tema ter prekrivala vse tisto, kar je očem že tako ali tako nevidno. In če ljubiš z očmi, potem si slep. Moje oči pa so bile zaprte. Lukova roka se je upognila, z drugo pa je prijel pramen mojih las, ki so bili na poti, ter jih zataknil za moje uho. Stopila sem na prste, da se je sam lahko vzravnal. Roke so se ovile okoli njegovega vratu, ko so se najini poljubi vidno pospeševali. Začutila sem njegov nežen dotik, ki je zdrsnil z enega boka na trebuh, a je bil tako nežen kot plah vetrič in ga zato skoraj nisem opazila. Nadaljeval se je proti mojemu vratu, mimo oprsja, a se je v istem hipu ustavil. Še zadnjič sta se najini sapi izmenjali, vendar se je, po nenavadno hitrih gibih okoli moje kože, nepričakovano ustavil. Njegove ustnice so iznenada spolzele z mojih. Še vedno sem lahko čutila njegovo toplino in to me je na smrt morilo. To da je bil tako blizu, pa še zmeraj tako daleč. Presenečeno sem odprla oči. Luka sem zagledala, kako tik pred menoj zre nižje od mojih oči. Še sama sem se zazrla navzdol. Tolikokrat se zasačim, ko ne sledim njegovim mislim. Še en stvar, ki jo lahko dodam na seznam stvari, ki me strašno privlačijo na njem. »Si jo snela?« se ja zazrl čez svojo roko, katera je bila še vedno iztegnjena pravokotno na steno, ob katero sem bila naslonjena. Moja glava je ponovno padla navzdol. Zdel se je strašno prizadet od trapaste malenkosti. Nasmehnila sem se. Na njegovo ogrlico je mislil. In jo je tudi iskal. Segla sem v žep in mu jo pokazala. »Nesreča je bila,« sem zavzdihnila, Luke pa se je v tem času obrnil nazaj proti meni. Brez besed je segel po predmetu, pri tem sta se najini koži rahlo podrgnili, da me je po celem telesu popolnoma zmrazilo, potem pa si jo je za hip ogledoval. »To lahko popravim.« Izmenjala sva si nasmeške, nato pa še enkrat poljubila, in najbrž ne bi bilo le enkrat, če se pred naju ne bi pripeljal avtomobil. Bil je isti avtomobil iz katerega je Luke prejle izstopil. Zaslišala sva glasno hupo, na katero je voznik avtomobila pritisnil trikrat, nato pa so se odprla zadnja vrata. Luke je povesil roko, ki je ves ta čas počivala na steni. »Še danes!« se je posmehljivo zadrl meni že znan glas. Michael -seveda-, kdo pa drug… Luke se je obrnil nazaj proti meni, zavil z očmi ter me v hoji proti avtu potegnil k sebi. Svoje roke je iztegnil nazaj, da sem lahko hodila le za njim. Vendar me ni izpustil. Nagnil se je k odprtemu oknu avta, nekaj zašepetal, mene pa je še vedno držal za seboj. »Si prepričan?« se je oglasil nekam neznan glas. Znan in neznan obenem. Težko bi dokončno odločila. In zatem se je Michael zasmejal, rekoč, da je očitno, da je prepričan. Pravzaprav me sploh ni motilo. To da nisem imela najmanjšega pojma, o čem se pogovarjajo. Pogledala sem Luka s profila. Zdel se je vesel. Bolj kot običajno. Stisnila sem njegovo roko, povsem spontano, a to ga je očitno zmedlo in ni vedel, kaj naj si misli, ko mi je vrnil kontakt z zmedenim pogledom. Nasmehnila sem se v znak, da je vse v redu. »Kot da ne morete brez mene,« se je zasmejal in stopil korak ali dva nazaj. Spet je bil obrnjen proti meni. Zatem pa sva se počasi pričela oddaljevati od ostalih. »Počakaj,« se je komaj slišalo iz notranjosti vozila. »Nam je ne boš predstavil?« Navdušeno sem preusmerila pogled nazaj. Luke je opazil moje zanimanje, zato se je ustavil. Ker nisva bila daleč, je na hitro izdavil; »fantje, tole je Allison in Allison, tile ravnokar odhajajo.« Ni se obiral. Prijel me je za roko in nadaljeval s hojo, jaz pa sem v zadovoljstvu stisnila ustnice, se obrnila ter jim pri tem pomahala. »Prijetni so,« sem vzravnala hrbtenico. Zasmejal se je. »Potem jih pa ne poznaš.« Zamislila sem se. Sicer ne vem, zakaj bi to rekel, a bilo je očitno, da je šlo za šalo. Z obema rokama sem med hojo prijela njegovo, tisto, ki je držala eno od mojih dveh in se oprla nanjo. »Jutri grem domov,« sem se zresnila ob hitrem spoznanju, ko sva prišla ven iz ulice in se je pred nama pokazalo kot nebo črno morje, pred njim pa za slab odtenek svetlejša plaža. Luke je gledal v daljavo. »Med Sydnijem in Charlotte je natanko petnajst ur razlike. Si vedela to?« je preusmeril vso mojo žalost v nekaj drugega. Čeprav tega nisem vedela, nisem odkimala. Bila sem preveč osupla nad njegovo trditvijo. »Pozanimal sem se,« se je nasmehnil ob moji zmedenosti. Pogled mi je padel na temna tla. »To pomeni, da ko grem jaz v šolo, ti že trdno spiš?« nisem bila povsem prepričana v svoje izračune. »Nekaj takega.« Zavzdihnila sem. Takšna informacija mi ne nudi prav nobenega olajšanja. »To pomeni…« je začel po nekaj minutnem premoru; »da živiva isti dan le devet ur, ostalih petnajst pa v dveh različni.« Povsem presenečeno sem zrla vanj s priprtimi očmi. Komaj sem verjela njegovim besedam. Nisem si mislila, da bi se on tako zelo 'pozanimal' za nekaj takega. Najbrž mu je vedno odmevalo v glavi… Še bolj sem se oprijela njegove roke, Luke pa se je ob tem obrnil k meni ter prijetno nasmehnil. Le nekaj trenutkov kasneje sem se smehljala tudi sama, zaradi Lukovih pravilnih izračunov. Še vedno mi ni povsem jasno, kako je do tega prišel, vendar je imel prav. Ker je Sydney pred Charlotte za prelepih 15 ur, se meni dan začne, njemu pa iztega. V nekaterih situacijah. Ne v vseh. Luke me je kar med hojo poljubil na vrh glave. »Ni važno«, je prhnil; »našel te bom.«





...
1. Je to tisto, kar je Allison v podzavesti skrbelo ali ne?
2. Jo bo Luke res našel?
04. april 2015
1.veejetno
2.ja jo bo, more jo
Neeeeexttt, svrtovno je
04. april 2015
*O*
najverjetneje
ja ziher jo bo*~*
nexttt
04. april 2015
1. Dvomim
2. Če jo bo iskal, jo bo tudi našel
Next!
04. april 2015
u192026
u192026
1. Je to tisto, kar je Allison v podzavesti skrbelo ali ne? Verjetno ja.
2. Jo bo Luke res našel? ja c:
05. april 2015
u179570
u179570
1. Je to tisto, kar je Allison v podzavesti skrbelo ali ne? Ne vem... Verjetno.
2. Jo bo Luke res našel? Bo, mora. c:

Wow *-* To ej bilo napisano s-u-p-e-r! *-*
Next! c:
05. april 2015
u192026
u192026
Next *-*
06. april 2015
u168017
u168017
nexttt svetovna zgodba
14. april 2015
1. mogoče...
2. jaaaa *.*
NEEEXT<3
28. april 2015
u176679
u176679
Heii malce se mi mudi, zato bodo gotovo kakšne pravopisne napake, ampak upam, da je okey^-^

Cʜᴀᴘᴛᴇʀ 21 –Jᴜsᴛ ᴀsʜᴇs





Njegova topla sapa je ponovno obšla moje lice in se nadaljevala proti mojemu vratu, ki ga je zaobjela njegova mehka dlan. Moje telo je bilo naslonjeno na steno. Spet. Nekoliko prisiljeno sem privzdignila glavo ter jo nagnila v stran. Nisem vedela, kako sva prišla nazaj sem. Pravzaprav se ne spomnim ničesar. S kotičkom oči sem v daljavi goste teme opazila luči tistega avtomobila. »Luke,« sem hotela prekiniti njegove vse bolj 'strastne' gibe. Ni me slišal. Če pa me je, se zame ni zmenil… Prijela sem njegova ramena, medtem ko je on poljubljal kožo na mojem vratu. »Luke!« sem ponovila, tokrat bolj glasno, pri tem pa ga rokami zaustavila. Luke se je vzravnal ter me pogledal brez posebnega izraza na obrazu. Vame je zrl s hladnim pogledom, ko sem mu obrazložila, da se vračajo njegovi prijatelji iz benda. Premaknil se je v njihovo smer, ravno v trenutku, ko se je avtomobil ustavil le nekaj metrov pred nama in naju obsijal s svojo močno belo svetlobo. Ne rumeno kot bi sprva sklepala… Obrnil se je nazaj, še vedno brezčutno. Ničesar ni rekel. Nagnil se je k meni, se zazrl globoko v moje oči, a ne tako kot to stori po navadi. Bilo je popolnoma drugače. Kot da to ne bi bil on v svojem telesu… Nisem vedela, koga gledam v tistem trenutku. Z roko je drsel po mojem vratu, se za sekundo ustavil, nato pa grobo raztrgal njegovo ogrlico z mojega vratu. V mešanici občutkov sem se okamenela zazrla v tla. Ne razumem… Ničesar ne razumem. Zgrabil je moj pramen las, in meni na moje ponovno presenečenje potisnil dlan, v kateri je imel lego figuro, čez oči, da nisem ničesar več videla. Le slišala sem lahko svoje hitro dihanje. Bilo me je strah, kot me ob njem še nikoli ni bilo. Sklonila sem glavo. Slišala sem počasen premik njegovega telesa za nekaj centimetrov nazaj. Zatem pa se mi je približal tako hitro, da me je zabolelo. Njegova druga roka, ki me ni držala za oči, me je močno sunila v sredino trebuha v obliki pesti. Zavpila sem, moj glas pa se je v kriku zlomil, da so od krika ostale le še razprte ustnice. Moja kolena so se od ostre bolečine zmehčala, hrbet pa nagnil naprej. Luke se je oddaljil od mene. Bil je le en udarec. A je prekleto hudo bolelo. Z rokami sem se držala za trebuh ter pri tem sklanjala na prej, vse dokler me ni od omotice vrglo po tleh. Bolečina se še vedno ni polegla. Ob glasnih ritmičnih korakih, ki so bili vse tišje, sem dokončno le odprla oči. Luke je s hrbtom obrnjen proti meni hodil do avtomobila. Odprl je vrata voznikovega sedeža in vstopil. Nemo sem zrla za njim, čeprav so bile posledice na mojem telesu obupne. V tem trenutku sem občutila le eno čustvo. Jezo. Vendar ne nanj. Nase. Jaz sem dopustila to. In zdaj me bo pustil tukaj. Samo. Ranjeno. Ne vem, od česa bolj. Že v naslednji sekundi me je prestrašil glasen zvok motorja avta. Obrnila sem se nazaj proti njim, a so moje oči ujele le premočan snop žarometov. Voznik je pritisnil na gas in zdrvel proti meni. Prestrašeno so se mi zožale zenice. Pa ja ne bo? Z eno roko sem se poskušala spraviti s tal. Pomislila sem, da bi skočila na stran ali kaj podobnega. Vendar sem se v obupu le spustila nazaj na trdna hladna tla. Bila sem nemočna. Bolečina v trebuhu pa je le še bolj naraščala. Tik preden je avtomobil prišel v meter mojega dosega, pa so se njegove bele luči razpršile po celotni ulici, da se mi je neprijetno zableščalo pred mojimi očmi.
Ob globokem vdihu sem po nenadnem prebujenju porinila svoje telo z mehke površine. Zadihano sem zrla pred seboj, ko sem tako opazila Chasa, kako presenečeno strmi vame. »Allison, si v redu?«. Pokimala sem z glavo, a tako tresoče, da sem bila videti vse prej kot pa v redu. Z roko sem se pogladila po čelu. Samo sanje so bile. Chase je skomignil z rameni ter se vrnil v kopalnico. Da je tam že bil, sem sklepala, ker je ves ta čas v desni roki držal zobno ščetko, zobna pasta pa mu je še vedno pokrivala polovico obraza. Ni mi verjel, a ga očitno tudi ni pretirano zanimal pravi odgovor. »Kdaj si včeraj prišla?« je še vseeno vprašal. Nagubala sem čelo in si v brskanju po spominu pomela oči. Ne vem. Ne spomnim se. »Ob desetih. Pol enajstih?« sem zajela zrak. Nekaj takega. Se mi zdi… Nisem čisto prepričana. Vstala sem iz postelje ter se leno sprehodila do kopalnice. Med tem časom sem opazila, da sva edina tukaj, kar pomeni, da so ostali že na zajtrku. Sploh pa sem se zgrozila ob že spakiranih potovalkah. Vedno moram biti zadnja… Postavila sem se poleg Chasa, ki je pridno nadaljeval z umivanjem zob. Še sama sem pograbila zobno ščetko in malce pobrkljala po svojem spominu. Včeraj sem se pred spanjem še pogovarjala z mamo. Preko telefona seveda. Sprva je bila malce jezna, ker se ji nisem oglašala vsak dan, a potem je pogovor le stekel bolj sproščeno in obljubila sem ji, da bom pospravila podstrešje, takoj ko pridem domov. Kar mi ni najbolj po godu, ampak tako ali tako bi enkrat morala vreči vso tisto kramo iz hiše… Pogledala sem Chasa. Tudi on je včeraj govoril z mamo. Sicer ne vem, kaj sta govorila, ker se je zaprl sem, v kopalnico, ampak vesela sem, da je pristal na pogovor z njo, ko pa se toliko let niso slišali… Chase se je butasto nasmehnil, ko pa je hotel pasto izpljuniti, sem to nameravala storiti tudi jaz. »Allison!« se je zadrl, jaz pa sem se pokrila z roko čez usta. Bil je ves od paste. »Oprosti,« sam zajecljala v smehu; »jaz, ja-». Prepozno. Obrisal se je v mojo roko. Presenečeno sem zavpila; »Chase!«. Zasmejal se je. Nekaj trenutkov kasneje, ko sva se že oba dva lepo oprala, se je zamišljeno zazrl vame in nastala je tišina. Nasmeh mi je zginil z obraza. Chase je odprl usta, da bi nekaj rekel. Kaj točno, ne vem. Ampak nekaj je bilo zagotovo. Hotel je reči nekaj pocukranega. Totalno neprimernega. Ob tem se mi je naježila koža in dobila sem spet tisti občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega. »Raje zadrži zase,« sem ga butnila v ramo, Chasa pa enostavno ni razumel, da res nočem poslušati, kako zelo se je spremenila moja podoba v njegovih očeh. Šla sem do svoje potovalke, ki je še vedno ležala poleg postelje, se spravila na kolena in pričela s pakiranjem. Zgrabila sem prvo majico, ki mi je prišla pod roke ter jo previdno zložila, na kar je prišel še Chase, se naslonil na podboj vrat in ostal tiho. Zavzdihnila sem. Nekaj časa je še okleval, a ne za dolgo. »Vem, da tega noče-« je pričel, vendar se je zaustavil, ker sem jaz vmes jezno zaprla oči, in nato je poved spet začel od začetka. Tokrat glasneje. »Vem, da tega nočeš slišati, ampak dobra sestra si.« Stisnila sem ustnice. Z rokami sem se pogladila po nogah, potem pa pokimala in nadaljevala s pakiranjem. »Ampak še vseeno te ne maram,« je prhnil ter izstopil iz sobe. Zavila sem z očmi. Chase… Ko sem končala, sem le zmedeno obstala. Zdaj je bila soba veliko bolj osamljena. Pretiho je postalo. Tišino je zatem le končno prekinil moj telefon, ki je s svojo živčno melodijo preusmeril moj pogled. »Popravil sem verižico,« je bilo prvo kar mi je rekel. Nasmehnila sem se. »Dobro jutro tudi tebi.« Sedaj se je zasmejal še on. »To bi ti rad rekel v živo,« je milo izdavil. Enako. »Prideš v trgovino?«





Lahko grem? Kmalu bom nazaj. - Obljubim. - Ja, ja, samo poslovim se. - Ne, ne bom dolgo. - Ja, imam. Vse je v torbi. - Nisem lačna. Hvala. - Ob obalo. - Tam, kjer smo vedno bili. - Na parkirišču? - Ne vem, katerega imaš v mislih. - Za trgovinami? - Prav. - Okej. - Ne, ne, saj vem, katerega. - Ne trapaj. - Takoj bom. - Saj veš s kom. - Utihni, Chase. - Se te ne tiče. - Saj se ne kregam z njim. - Čez pol ure? - Ja, v redu. - Kje? Ob meji? - Meni je prav. – Ampak jaz tokrat ostanem v avtu. – Ne, nič ne bom. – Prepričana sem. – Veš, da. – Okej, rada vas imam. – Ja, tebe pa res. - Se vidimo kasneje.

Odprla sem vrata trgovine in se ozrla naokoli. Na moje presenečenje ni bilo nikogar, zato sem se zapodila med cedeje in upala. Da se v tem asu kdo prikaže, a zatem sem se spomnila, da imam le nekaj minut in bo bolje, če ne zavlačujem. »Luke?« sem zavpila v pričakovanju odgovora, ko sem se približala pultu. Nikogar ni bilo. Vendar sem nekaj slišala nad seboj. Zdelo se je kot da bi nekdo hodil po zgornjem nadstropju. »Luke?« sem ponovila. Vendar nič. Pomislila sem, da bi ga poklicala na telefon, ampak sem v tistem trenutku raje smuknila skozi vrata v shrambo, kjer je bilo na kupe škatel. Spet sem zaslišala neko menje od zgoraj. Tik za vogalom hodnika so se nahajale ozke stopnice in nisem si mogla kaj, da ne bi šla gor in se prepričala, če je slučajno tam. Kdorkoli. Na vrhu stopnic je bilo dvoje vrat. Ena na levo, druga pa so bila čisto na drugi strani hodnika, za mojim hrbtom. Ta so bila odprta, zato sem predvidevala, da šumenje prihaja iz prve sobe. Počasi sem odprla vrata in pokukala noter. Soba je bila dokaj velika. Bila je podobna nekakšnemu studiju. Povsod naokoli po stenah so viseli okvirji s ploščami, za katere se mi nikoli niti sanjalo ni, kaj pomenijo. Komaj sem se dodobra razgledala naokoli, ko je strop pričel škripati. Namrščila sem se. Zvok mi ni bil poznan, zato mi nisem posvečala pretirane pozornosti, čeprav sem se malce zbala. Stopila sem do konca sobe, kjer je bil še manjši prostor za snemanje, ko je močno zaropotalo za menoj. Z roko sem držala za kljuko novih vrat pred menoj, da se je zdelo kot da je to sprožil moj dotik. Tla pod nogami so se močno stresla, name pa se je vsul bel prah. Obrnila sem se nazaj ter pred menoj zagledala veliko luknjo v tleh. Moja glava se je samodejno obrnila navzgor, kjer je prav tako v stropu bila ogromna luknja. Prestrašeno sem se oprijela stene. Vrata sobe za snemanje so bila namreč zaklenjena, pred menoj pa ni bilo dovolj tal, da bi se izognila padcu v spodnje nadstropje in se vrnila nazaj dol. Ozrla sem se nižje. Šele sedaj sem doumela, da vse skupaj gori. In nadstropje višje nad mano je očitno tam, kjer se je ogenj začel. Pomislila sem, da bi skočila, ampak kaj ko lahko skočim samo na kres. Luknjo v tleh pa prav tako ne bom mogla preskočiti. Zmajala sem z glavo. Kaj sploh delam tu? Močno sem stresla za kljuko, a vrata so bila zapahnjena. Preklela sem. Nisem mogla verjet, da sem ravno jaz pristala v takšni situaciji. V obupu sem še nekajkrat močno ruknila kljuko, a se je ta na koncu zlomila. Iz jeze sem jo že skoraj zalučala v ogenj pod seboj, pa sem se na nekaj spomnila ter uspešno prekinila svoje gibe. Z nogami sem zatem zdrsnila po robu tal, ki je še ostal in se obrnila proti oknu studijske sobe, ki je gledal v sobo za snemanje. Razbila sem ga s kljuko – na moje presenečenje – ter se počas in previdno splazila skozi. Ozrla sem se naokoli. Soba je bila očitno izolirana, nič oken in drugih vrat, samo nekaj mikrofonov in stojal, ki so v tem primeru neuporabni. Računalnik v prejšnji sobi je namreč šel v ogenj. Sesedla sem se na tla. Dlani sem si položila na obraz in že sem hotela zajokati, ko me je spet zmotila melodija telefona. Seveda. Kako sem lahko tako neumna? »Allison?« sem zaslišala njegov glas. Bil je drugačen kot pred nekaj minutami. Neodločen. Hladen. Nekoliko zaskrbljen. »Luke!« sem se ga v tem trenutku razveselila. Najbrž bi bilo bolje, če bi takoj poklicala gasilce… »Kje si?« ga je meni na presenečenje zanimalo. Zazrla sem se po sobi. Temperatura prostora se je postopoma povečevala. »Kje si ti?« sem rekla v zmedi, da bi ga odvrnila od mojega odgovora. »Pred trgovino. Hotel sem ti priti nasproti, pa je tvoj oče rekel, da si že tu?« mu nič ni bilo jasno. »Studijo gori.« Nastala je tišina, a v ozadju sem že lahko slišala vedno glasnejši ogenj. Nisem imela toliko moči, da bi mu povedala. In kar je še huje… »Allison, prosim reči, da si tam notri,« se mu je zlomil glas med govorjenjem. Zaprla sem oči. »Prav pa ne bom.«
30. april 2015
u176679
u176679
*Allison, prosim ne reči, da si tam notri
30. april 2015
Well, let's just day it's perfect!
Next!
30. april 2015
u179570
u179570
Wow *-* Čisto si me presenetila s tem next-om (v dobrem smislu)! Radovednost me daje kaj se bo zgodilo v naslednjem. Se bo rešila? Kaj pa če se ne bo?
Next! c:
30. april 2015
next *-*
30. april 2015
omfg*O*
jaz sem mislila da jo je Luke res udaril in pol vidim da so bile samo sanje xđ
pa mora se rešiti iz tiste stavbe
NEXTTTT
30. april 2015
u168017
u168017
nexttt
04. maj 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg