Forum
u176679
u176679
Heeiii^-^
Nedavno nazaj sem se odločila, da bi med poletjem objavila kratko zgodbo o poletju, vendar je kasneje le ta postala nekakšna različica fanfictiona... Karkoli jo boste že dojeli, upam, da boste uživali v branju.
Celotna zgodba pa je posvečena moji Tjašyy, ki je nekako kriva za nastanek te zgodbe in zato, da sem se sploh odločila, da jo objavim. Hναℓα тι, ∂α мє кℓנυв мσנι тямι ρσ∂ριяαš.

Pʀᴏʟᴏɢᴜᴇ -Oη тнє яσα∂

Moja mami vedno pravi, da je sprememba druga beseda za priložnost. In no, to je nekakšna priložnost. Da naredim korak v neznano. Da pravzaprav poskusim nekaj novega. Zakaj pa ne, kajne? Oh, res komaj čakam… Vzela sem knjigo, ki jo trenutno berem, z nočne omarice ter jo pospravila v svoj majhen svetlo moder kovček, ki pa me nekako vedno spominja na morje. Saj tja sedaj pravkar tudi odhajam. Vendar ne z mamo. Temveč s svojim očetom in tremi brati, ki jih nisem videla že kar nekaj časa. Hmm, mogoče tri leta? Nekaj takega najbrž. Čas vsekakor hitro teče. Mogoče še celo prepočasi… Zavzdihnila sem. S svojo predrago materjo živim že kar nekaj časa. Sva samo midve in to je bilo vedno dovolj. Zato dejstvo, da ni le moja mami, temveč tudi moja najboljša prijateljica, ni nikakršno presenečenje. Vendar imam seveda tudi očeta, ki živi ločeno od naju, skupaj z mojimi, naravnost čudovitimi brati. Ker pa ne živijo blizu, nismo dolgo ostali v kontaktu, ampak pritoževanje mi niti ne bi padlo v glavo, če seveda ne bi prišlo do novih sprememb. Torej do novih priložnosti, kot bi rekla moja mami. Katerih izumitelj pa je moj posrečeni oče, ki meni, da bi morali kot družina na skupni izlet. Seveda to ne vključuje moje mami, kar je povsem 'logično'. Pravzaprav ne razumem, zakaj sta se moja predraga starša odločila razdreti družino, ker sta se razšla in uveljavila le svojo sebičnost, ki pa deli družino na ženski ter moški del, ampak nekako se je vse izšlo. In čeprav so to moji bratje in moj oče, na žalost nimam takega občutka. Družina se je pač oddaljila… Ravno sem zapela zadrgo na kovčku, ko se je v moji sobi narisala moja prekrasna mami. Njen obraz je krasil čudovit nasmešek, ki pa je lahko pomenil le eno; ne bom se mogla izogniti izletu s prepričevanjem mame. To bi ji gotovo izbrisalo tak nasmeh, na koncu pa bi še vseeno morala iti. Pač sem ujeta… Kljub vsemu tega ne počnem, zaradi nje, ampak zato, ker ima dejansko prav. To je moja družina in vedno bo. No, temu se ne da izogniti. »Prav delaš, četudi nočeš,« je ovila roke okoli mojih ramen. Zazrla sem se v tla. Seveda. Mogoče pa sploh niso tako slabi… Mogoče jih je moja glava samo napačno ocenila. Vendar če sklepam po tem, česar se spomnim… Bom raje tiho. »Sploh jih ne znam opisati, ampak kot se jih spominjam so polni energije in neprevidni in…« sem pričela živčno naštevati. Moja mami se je nagnila nazaj, vendar se me je še vedno oprijemala za ramena; »In neodrasli?«. Pogledala me je z previdno dvignjenimi obrvmi v nasmejanem pričakovanju odgovora. Pokimala sem ji. Na žalost so taki kot se jih spominjam. »Fantje so. Najstniki. Nikar ne pozabi tega,« mi je dejala, nato pa nadaljevala; »ne moreš pričakovati, da bodo odrasli, samo zato, ker si ti. Imaš svoj organiziran način življenja. In tako kot ti, ga imajo tudi oni. Vendar drugačnega.« Zakaj mora vedno imet prav? Pogoltnila sem cmok. Odkar pomnim imam svoje dnevne rutine, ki so obtičale v mojem vsakdanu že dolgo časa nazaj. Moja soba je vedno čista, lase vedno urejeni, obleke vedno usklajene in snov iz šole vedno sproti zabeležena v moji glavi. Vedno se zbudim in grem nazaj spat na isti način. Kar še ne pomeni, da je vsak dan enak, samo navajena sem na svoje preproste navade, ki me določajo že vse moje življenje. Prepričana sem, da jih ima vsak, ampak tile fantje, ki jim pravim bratje, imajo -kot pravi moja mami- popolnoma fantovske rutine. Če se temu sploh lahko tako reče. »Največ, kar lahko storiš je to, da jih sprejmeš za to, kar so. Nikar pa jih ne poskušaj spremeniti. Oni gotovo ne bi spremenili tebe,« me je poljubila na vrh glave, jaz pa sem ji pokimala. Ni prav ona dejala, da so spremembe pravzaprav nekakšne priložnosti? Kakorkoli - nisem jih nameravala spremeniti. V mislih sem imela idejo, da bi se oni spremenili kar sami. Samo šalim se, ampak še vseeno; vedno sem se držala običajnih pravil, ne verjamem pa, da oni sploh vedo, da tudi to obstaja. Spustila sem mamo in prijela svoj kovček. To je to. Seveda sem stoodstotno prepričana, da bom pozneje vse obžalovala, a živi se le enkrat, mar ne?
Stopila sem skozi vhodna vrata, ko me je že zmotil hrup neprestanega trobljenja avtomobila. V zmedenosti sem zavzdihnila ter pr tem zaprla oči. Kmalu je za menoj prikorakala še mami, ki me je nato prepričljivo pogledala; »ne skrbi, v redu bo. Dobro izgledaš.« Nasmehnila sem se ji nazaj in se zazrla v svojo čipkasto kratko obleko, svetlo rožnate barve. Edina je, ki jo imam in v tem se najbrž skriva razlog, zakaj mi je tako zelo všeč. Ker je edinstvena. Stopila sem korak naprej, takrat pa so se odprla zadnja vrata črnega gmc-yukona. Ven je pridirjal mali Noah, katerega sem prepoznala v hipu. Tik za njim pa je iz avta izstopil tudi moj oče. Adam. Vendar je izstopil še prepočasi za mojega najmlajšega bratca, ki je že dopolnil deset let, če se pravilno spomnim. Pridirjal je na vrt ter mi izpulil kovček iz moji rok; »bom jaz.«. To je bilo zelo prijazno od njega, dokler se ni izkazalo, da ga ne more sploh dvigniti… »Noah, bom kar jaz,« je pristopil bliže še oče, vendar mali ni popustil. »Allison, zrasla si in postala tako odrasla,« se je nasmehnil oče in me –na moje presenečenje- objel. Nasmehnila sem se, saj je zadel pravo besedo. Že pa sem ga hotela pozdraviti nazaj, je Noah izpulil ročaj od mojega kovčka. Prestrašeno sem se zazrla v mamo. »Bomo že kupili novega. Ko pridete nazaj…« me je potolažila, preden bi jaz kaj rekla. Nato sta se starša pozdravila, Noah pa je končno opustil svojo trmo s kovčkom. Na mojo žalost pa je našel vrtno cev pri rožah. »Uhm, samo ne spuščaj vode, prav?« sem ga prosila, Noah pa me je le ignoriral. »In ne meri vame, ker se lahko zgodi, da…« sem začela, a dokončati nisem uspela, saj se je zgodilo ravno to, česar sem se bala. Zaradi njegove radovednosti sem bila zdaj vsa premočena. Zajela sem sapo; »se zgodi. Po brisačo moram.« Odločila sem se, da bom raje potrpežljiva z njim. Obrnila sem se, takrat pa zaslišala njegov glas; »grem jaz.« Saj nima niti najmanjšega pojma, kje imamo kopalnico... Stekel je mimo mene v smeri prot našim vhodnim vratom in pri tem še vedno držal vrtno cev. Ta pa mu je zato sledila in se napela ter me izpodrinila, da sem padla po tleh. Jezno sem vstala, saj me je vse bolelo. Oba odrasla pa sta se začudeno zazrla vame in v mojo –sedaj- blatno obleko. Razočarano sem pogledala svojo mati, ki je imela na široko odprte oči. In to je šele en brat… Kako super začetek počitnic…

Usedla sem se na srednji stol v avtomobilu in zaprla vrata za seboj. Pramen las sem si zataknila za uho in nekako prav oddahnila. Zaradi Noahove hiperaktivnosti sem sedaj nosila kratke strgane kavbojke in belo bledo majico brez rokav, lase pa sem imela previdno spete v figo. Podrgnila sem se po zapestju, nato pa skočila pokonci, ko se je nekaj mokrega dotaknilo mojega vratu. Vsa prestrašena sem se ozrla na zadnji sedež, kjer je sedel velik rjavo bel pes s (pre)dolgo dlako. »Na zadnjem sedežu je očitno slepi potnik;« sem jih opozorila. Vsi so se ozrli nazaj, oče pa je spregovoril; »Allison, to je Harvey, Otterhound.« Začudila sem se. Psa imajo? Sicer pa še nisem slišala za to pasmo. »In je samec za informacijo,« je dodal najstarejši brat, ki je zasedel sovoznikov sedež pred menoj. Super. Res noro. Torej eno dekle s petimi fanti? Jej… Kar naprej postaja bolje in bolje… »Lepo te je spoznati, jaz sem Chase, tisti ob tebi pa je Ryan,« se mi je prijazno nasmehnil najstarejši brat, ki naj bi bil tri leta starejši od mene, torej devetnajst. Ozrla sem se na sedež poleg mene, kjer pa je imel svoj sedež Ryan. Trinajst. Ob misli, da je med nami vedno razlika za tri leta, sem se nasmehnila. Kakšno naključje. Avto se je pričel počasi premikati, zato sem hitro pomahala mami, predenj je njena podoba izginila iz mojega zornega kota. Zatem sem se naslonila nazaj na sedež in poskušala zapreti oči. Kmalu je nekaj premaknilo moj stol. In nato še enkrat. Niti zadremati nisem mogla. »Noah, če nisi opazil premikaš moj sedež,« sem ga na prijazen način opomnila,naj neha. Naravnost sovražim, ko ljudje tolčejo v moj stol. Kot, da nimajo boljšega dela. »Harvey je bil,« se je otroško zasmejal, jaz pa sem zavila z očmi. Kdo pa me je potem polizal po vratu? Harvey bi gotovo krivil Noaha za to, mar ne? Nasmehnila sem se. »Torej, Ally,« je začel Chase, moj najstarejši brat. V istem hipu sem ga popravila; »Allison.«. »Prav, Allison,« je najstniško zavzdihnil; »zaradi tebe zamujamo dobre pol ure, če si slučajno opazila.« Oče ga je ustavil z roko na kolenu, jaz pa sem prhnila; »zaradi mene, ja.« Očitno ne gleda nič okoli sebe, če ne bi se zavedal, čigavo maslo je pravzaprav tole, saj sem sama vedno točna. Sploh pa ne vidim, zakaj moramo biti točni, ko pa gremo le na morje. Ker se nisem hotela ubadati z njegovim sila neprijaznim tonom, sem iz žepa vzela svoj telefon in si vtaknila slušalke v ušesa. Za nekaj časa sem se izgubila v poslušanju glasbe, ko se je zvok začel nepričakovano višati, zaradi česar sem si jih snela. Zagledala sem Ryana, ki se je sklanjal proti meni nad mojim telefonom. »Kaj počneš?« sem ga čim bolj mirno vprašala. »Ničesar se ni slišalo,« mi je obrazložil. Resno? »To je najbrž zato, ker imam priklopljene slušalke,« sem stisnila zobe skupaj in se pomirila. Tile mi dobesedno pijejo živce. Vsaj oče je še normalen. »Našel!« se je le ta kar naenkrat zadrl iz same tišine, da sem prestrašeno poskočila. »Na šel kaj?« me je zanimalo. Le kaj je našel, če pa vozi avto? »Album Sheryl Crow,« se mi je nasmehnil v vzvratnem ogledalu; »samo poslušaj to, všeč ti bo«. Kmalu se je predvajala prva pesem in seveda je povišal zvok. Ni bil tako slab komad… To je bilo dokler niso pričeli peti zraven. Najprej oče, potem Chase in nato še ostali trije. Ja, trije. No, pes je bolj tulil kot pel… Nataknila sem si slušalke nazaj gor, vendar mi ni prav nič pomagalo, da jih ne bi slišala kričati na ves glas. Obupala sem z upanjem na boljše in si podložila glavo z roko, ki je bila naslonjena na vrata. Občutek imam, da bodo te počitnice zelo 'prijetne'. Vsekakor bo to še zelo zanimivo. Konec koncev pa je le pet dni. To že lahko preživim, ne?
...
25. avgust 2014
u172733
u172733
O.M.F.G....!!!!!!!!!!!!!!

TOLE JE REEES OMFG POPOLNO!
YEAH IM JELIOUS BECAUSE U ARE SO DAMN GOOD WRITER.<333

IN RES JE TOLE TOOP POPOLNO IN POSTAJAM ODVISNAA!!

DAMN GRL HAHA XĐ

HAHAHAHA YEAH ITAK DA BO 'PREŽVELA' HHAA XĐ
JUJ KA BOSE TOEEE<3333
RE JE POPOLNA,KER PISES TAK DOBER,PA NAJBOLSI BESEDOVNJAK PA DAMN GRL KAK S ETI LUB TAK DOLG NEXT PISATT??? XĐ

MENE BI POBRAL ZRAM HAHHA XĐ

Hahaha YEAH TJAŠA WE LOVES U<3 XĐ
BAJE HAHA XĐ

UGLAVNEM PRVA BRALKAAAAAA SUCK IT BITCEESSSSSSSSS :$

IN UGLAVNEM NADPOPOLNO IN A SM ZE REKAL DA BO TOLE RES SVETOVNI FF?

UGLAVNEM PA ZDEJ! TOLA BO RES MEL VLK BRALK PA BRALCEV,KER JE POPOLN!!!!
N
E
X
T
!!!!!!
+ NOVA FUKJENA BRALKA HAHA XĐ
25. avgust 2014
u178516
u178516
OMG *o*
To kar sem sedaj prebrala je s-v-e-t-o-v-n-o! Pa ful lepo si začela *-*
Kot je rekla maja, si ta zgodbica res zasluži velikooo bralcev in vem, da bo uspešna <3
Neext! *w*
25. avgust 2014
u160233
u160233
Končno objavljena zgodba.
Ne morem verjeti, da si se odločila, da jo boš objavila.
Sploh ker si vedno takšna trma.
No skratka zelo sem vesela, da si se PRAVILNO odločila. xđ

Mislim, da sama dobro veš kakšno mnenje imam o tvojem pisanju.
No, pa bom še enkrat ponovila.
Tvoje pisanje je prfektno, nadčloveško.
Z gotovostjo lahko trdim, da si med najboljšimi pisatelji, če ne ne kje najboljša.
In vesela sem, da si pred kratkim priznala, da ne ne pišeš slabo - ali se mi je samo sanjal? - ker si res odlična pisateljica.
Pravi talent si.
Mogoče bi celo knjigo mogla napisati

Sploh si ne moreš predstavljati, kako sem ponosna, da je taka božanska zgodba posvečena meni.
Love ya. <3

Komaj čakam, da boš objavila še ta drugo zgodbo.
Upam, da kmalu.
Ampak ti si kar vzemi čas.

Želela sem se še ti zahvalila, ker bo vključen saj-veš-kdo.
Veliko mi pomeni, da si ga vključila v to zgodbo zaradi mene, še posebej ker vem, da nisi ravno njegova oboževalka.

NEXT!
P.S. A vidiš ti kakšno kritiko, hh? Ker jaz ne.
25. avgust 2014
u178724
u178724
*w*

Super napisano!

Komaj čakam naslednji next in po pravici... NISEM BRALA BOLJŠE ZGODBE *o*.

Next! <3
26. avgust 2014
u178540
u178540
neeext
26. avgust 2014
next
26. avgust 2014
u177683
u177683
NEXT! Moje sožalje Allison ! Jeah boga... Nene ji privoščim !
27. avgust 2014
NEEEEEEEEEEEEEXT *oooo*
27. avgust 2014
neeeeeeext!
27. avgust 2014
u122384
u122384
T, prvič, se ti dejansko za nekaj zahvaljujem, ker ta zgodbica je res izjemna in če ne bi napisala, da je to tvoja 'stvaritev', bi mislila, da enostavno prepisuješ iz kake knjige... *-*
Tale Allison je pa popolnoma moj tip, a ne?
Mislim, moja soba je bomba, zbudim se 5 minut pred avtobusom in ponavadi zamudim...
Popolne dvojčice!
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
27. avgust 2014
u176679
u176679
'Sup?^-^
Omfg, ste me presenetile Hvala, res hvala za vse prečudovite komentarje. Niti ne najdem pravih besed, da bi vam opisala, koliko mi pomenijo <3
Všeč so mi vaša odkrita mnenja, tako da so tudi kritike dobrodošle in samo ponovila bi rada, da če komu zgodba ni všeč ali je ne želi brati oz. se mu je ne da, naj mi ne dela 'usluge' in napiše next le zato, da bi bila ta besedica tam, hvala.
*Glede oglaševanja pa... Če imate kakšne linke, mi jih lahko pošljete na zs, pa jih sama objavim, da bo tema bolj pregledna ter bolj podobna dejanski knjigi in ne oglasni deski.

Anyway video zgoraj sm morala posodobiti, tako da je tukej linkec:
https://www.youtube.com/watch?v=HPQbyDB4w9M

Fɪʀsᴛ Cʜᴀᴘᴛᴇʀ –Ɲσт α ɗяєαм
Stresla sem se. Odprla sem oči ter si jih previdno pomencala. Na moje ogromno presenečenje je bil avto prazen. Vsi fantje so bili odsotni. Zazehala sem. Najbrž sem si kaj zaželela, na primer, da bi izginili, pa je slučajno –sredi poletja- prišel božiček in se me usmili… Ali pa sanjam. Tudi to bi bilo dovolj dobro. Ampak ne, fantov res ni bilo. In tudi tistega ogromnega slinastega psa ne. Zmedena sem izstopila iz avta, ki je stal na parkirišču in jih zagledala čez cesto na klopi pred restavracijo. »Sok smo ti naročili,« se je oglasil oče, ko sem se jim približala. Pokazal je na sedež pri Ryanu, ki pa je začudeno gledal vse po vrsti. »Mislil sem, da sta bila dva zame,« je obrazložil očetu. »Potem pa naroči kaj drugega,« se mi je le ta nasmehnil. Odkimala sem. »Ne, hvala, nič ne bom pila, samo na toaleto bi šla,« sem dejala in vstopila mimo njih v restavracijo. Prišla sem na žensko toaleto, stopila pred lijak, da sem se lahko zazrla v podobo v ogledu nad lijakom. Moja figa je bila skuštrana, zato sem si jo poskušala narediti še enkrat, ko sem v ogledu zagledala moško postavo, ki je izstopila iz kabine. Spreletel me je srh, a na mojo srečo –in nesrečo obenem- ni bil to nihče drug kot… »Chase? Kaj za vraga počneš tukaj?« sem ga jezno vprašala, medtem ko si je umil roke v lijaku poleg tega, pred katerim sem stala jaz. »Uhm, kaj pa se ti zdi, da počnem na stranišču?« se je sarkastično zasmejal, jaz pa sem nekoliko povzdignila kotiček ustnice. »Na ženskem.« sem ga dopolnila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Chase je kot maček iz vode zletel ven iz toalete. Zavzdihnila sem. Res krasno. Prav vsak od mojih bratov je 'zanimiv' na svoj način.
»Končno,« je zatarnal Chase, ko sem se prikazala nazaj pri avtu. »To je trajalo celo večnost.« Z nakremženim obrazom sem neslišno ponovila njegove besede, ki so mi že prav hodile na živce. Mora biti res tako tečen?! Usedli smo se v avto in nadaljevali našo pot, tokrat na srečo brez glasbe. »Kdor vidi prvi morje, plača naslednjo pijačo,« je podal novo idejo oče, čez nekaj trenutkov. Avtomatsko mi je pogled ušel skozi okno, kjer pa ni bilo videti ničesar drugega kot le hribov in gozdov. Obrnila sem se nazaj. Res smešno. Le kakšno morje neki… Moje zanimanje je pritegnil Ryan, ki si je držal roko čez oči. »Kaj delaš?« sem ga komaj upala vprašati. Bom res morala kar naprej spraševati isto vprašanje? »Zakrivam si oči, da ne bom videl morja,« mi je odgovoril, jaz pa sem razumela še manj kot prej. »Zakaj?« »Ker nočem plačati pijače, daa.« »Saj veš, da dejansko ne… Pozabi,« sem si premislila v zadnji sekundi. Prepričana sem, da ni mislil resno to z morjem. Sploh pa ga gotovo še dolgo ne bomo videli niti od daleč. »Adam, lahko prosim vključiš klimo?« sem ga prosila, on pa me je pogledal spet v vzvratnem ogledalu. »Kaj se je zgodilo z 'očetom', Ally?« me je sarkastično vprašal Chase. Ugh, prav sovražim ga. Mislila sem, da so starejši bratje bolj odrasli. No, vsak se kdaj pa kdaj zmoti. »Kaj se je zgodilo z 'Allison', bratec?« sem ga nekako zbodla nazaj na bolj prijazen način, oče pa je samo vklopil klimo. Prav ničesar ni rekel. »Hvala,« sem se oglasila nekaj trenutkov kasneje. Moje roke sem našla prekrižane, ustnice pa tesno stisnjene skupaj od jeze. Res super dan... Ozrla sem se nazaj k Ryanu. Še vedno si je z roko pokrival obraz. Prijetni ljudje, ni kaj… Kmalu sem že pričela verjeti, da bo kaj bolje, ker je bil Ryan pri miru, oče in Chase sta se tiho pogovarjala o pravi poti, saj sta očitno zapeljala narobe, Noah pa je bil kot duh… Ampak nato se je začelo piskanje. Ponavljajoče piskanje igračke za pse, ki me tako zelo spravlja ob živce. Od stresa sem nekajkrat butnila z glavo ob sedež pred menoj kot kakšen idiot, ki misli, da bo potem kaj bolje. »Pravim ti, da ta cesta ni prava,« je Chase nekoliko zvišal svoj ton; »obrniti bi morali in nato… …Ally, prosim nehaj butati moj stol!« se je obrnil nazaj ves jezen. Sploh nisem pomislila, kaj počnem. Že sem se mu hotela opravičiti, ko me je prekinil oče; »Ne deri se na sestro, Chase. Kljub vsemu še vedno lahko obrnem, ampak pravim ti, da je tale prava pot.« Piskanje tiste igračke še vedno ni prenehalo... Opazila sem, kako se Chase ozira skozi okno in nato spet ogleduje žepni zemljevid, ki ga imajo s seboj. »Chase, daj meni zemljevid,« ga je prosil Noah. »Ne zdaj.« Nastala je popolna tišina. Oče pa je še vedno peljal naprej. »Kaj pa zdaj?« kar ni prenehal Noah. »Še vedno ne,« mu je živčno odvrnil Chase. Oče je pričel nestrpno pospeševati hitrost avtomobila. Mogoče je vedno bolj verjel, da smo na napačni cesti... »Pa zdaj?« se je spet oglasil mali. »Ne in nehaj spraševati,« je bolj ostro zaključil Chase. Pes je še vedno grizel cvilečo igračo, Ryan pa si je prav tako še vedno pokrival oči. Z roko sem se pogladila po čelu in le opazovala okolico. Mogoče bom videla kakšen znak ali kaj, kar nam lahko pride prav… »Mogoče sedaj?« ni mogel ostati tiho mali Noah. Chase je jezno obračal zemljevid; »ne, ne in ne!« Hrup v avtu se je kar stopnjeval in stopnjeval, saj je Noah pričel spraševati to vprašanje zaporedoma in Chase mu je prav tako vedno odgovoril, pes je imel zadaj očitno neprijetno borbo s svojo igračko, oče pa je bil ves napet med vožnjo. In kot da ne bi moglo biti še bolj zanimivo, si je Ryan ob nepravem trenutku odstranil roko z obraza. »Morjee!« je- v na pol joku- zavpil, da je preglasil še celo Chasa in Noaha, ki sta se še vedno prepirala glede zemljevida. Nato se je še oče pričel dreti, da le potrebuje malce malce reda in discipline, ko vozi ali pa… Ali pa se bo zabil. In ravno to se je zgodilo. Vsi v avtu so utihnili. Vključno s psom. Nastala je res popolna tišina. Adam se je nato ozrl nazaj in preveril, če smo vsi v redu. No, jaz nisem že od vsega začetka... Zdaj pa smo se še zabili v smreko. Res prijetno presenečenje… Potem pa je pes prekinil tišino ter nadaljeval z grizenjem svoje piskajoče igrače. Z glavo sem jezno butnila nazaj v stol. Ta tišina, četudi kratka, mi je kar prijala... In ko mi kdo omeni prijeten dopust z družino, gotovo ni imel kaj takega v mislih, če ne se ne bi izrazil tako.
...
Še nekaj ^-^ Nekateri avtorji na koncu nexta (torej tukaj) pustijo nekaj krajših vprašanj, ki bralce potopijo v razmišljevanje o zapletu zgodbe. Zanima me, če bi vi to želeli ali pa naj ostane takole? Hvala za vaše odgovore, XOXO ℵ
27. avgust 2014
u122384
u122384
Meni je lepo, če so vprašanja, ampak če se ti ne da, potem pa nerabiš.
Neeeeeeeeeeeeeeext!
27. avgust 2014
Neeeeexxxxttt
27. avgust 2014
u177683
u177683
next
27. avgust 2014
next
27. avgust 2014
u178516
u178516
Neeeext <3
28. avgust 2014
u178724
u178724
Neekšt :3
28. avgust 2014
u160233
u160233
Jaz bi bila vesela vprašanj, ampak to je tvoja odločitev. Če imaš čas. (;
Popolno je. *.*
Hvala ti ker objavljaš zgodbo, večno ti bom hvaležna.
Just kidding.
In še vedno ne razumem, zakaj si včasih zanikala, da si odlična pisateljica. o.o
Aja in še enkrat oprosti, če bom bolj pozno prebrala next, ampak trenutno mam res malo časa za net.
NEXT!!! <3
28. avgust 2014
u176679
u176679
'Sup? ^-^
Torej hvala vam, da ste tako vljudne in mi pustite, da se odločam sama, res hvala. Torej vprašanja bodo na koncu vsakega nexta, lahko odgovarjate ali pa tudi ne, to pa prepuščam vam. In prosim, oprostite mi za pravopisne napake, saj tole pišem ob polnoči :/
*Verjetno ste opazile, da bom -glede na to da je ff od 5sos- objavljala videe z njihovo glasbo, ki sem jih naredila sama. Zdi se mi smiselno LoL Če bo katera želela pa ji lahko pošljem ob koncu tudi celoten album preko emaila Just sayin'
+Predlogi so še vedno dobrodošli za oglaševanje (zs please).
XOXO ℵ
...
Cнαpтer 2 -Sтσям Bєƒσяє Sυηяιѕє

Prijetno sem se sproščala na brisači, poslušala poletne hite in dovolila soncu, da mi zelo počasi spreminja barvo kože, ko me je spreletela nova misel. Mogoče pa te počitnice sploh niso le tako zelo slaba ideja konec koncev. Ne bom rekla, da uživam že prvi dan, kar je popolnoma oddaljeno od resnice, ampak če sem odkrita mi v tem trenutku ničesar ne primanjkuje. Imam vse kar potrebujem. Po tem ko smo končno le prispeli v hotel, z ogromno zamudo, saj oče nikakor ni našel pravo pot, Chase pa se tudi ni znal sporazumevati z zemljevidom, smo preprosto le odložili svoje stvari ter se odpravili na plažo. Kdo pa ne bi hotel koristiti že prvega dneva tukaj? Kakšnih večjih problemov potem nismo imeli, sploh pa so še vedno vsi v vodi, čeprav je ura že šest. In seveda, ker sem jaz bolj umirjene vrste, se največ le izpostavljam soncu. No, sem se, dokler sonce ni na nek način 'ugasnilo'. Bolje rečeno –nad menoj se je nenadoma zgrnila senca. Nisem več čutila prijetne toplote sonca in tudi temnejše je postalo. Ker se je zgodilo na hitro sem predvidevala, da se je nekdo postavil poleg mene. Zavzdihnila sem. Seveda je gotovo eden od bratov. Ustavila sem glasbo na svojem telefonu in pri tem še vedno imela zaprte oči. Brez da bi jih sploh odprla, sem dejala; »Chase, senco mi delaš.« Gotovo je on. Kdo drug pa… Ravno dovolj star je, da ve, kaj ni prijazno, ampak prav tako tudi še vedno dovolj mlad, da še vseeno počne to. Poleg tega pa druga dva ne moreta stati pri miru toliko časa. Na očeta seveda nisem niti pomislila, ko pa je gotovo še vedno na pijači… »Nisem vedel, da mi je po novem ime Chase, ampak očitno tudi ti nisi vedela, da bo kmalu dež,« je rekel glas, za katerega sem mislila, da pripada mojemu bratu, vendar ga v resnici še nikoli nisem slišala. Presenečeno sem odprla oči si iztaknila slušalke iz mojih ušes ter usedla iz ležečega položaja. Zagledala sem blondinca s svetlo modrimi očmi, kako stoji pred menoj. Ne, to gotovo ni eden izmed mojih bratov. Vsi v družini so namreč rjavolasi. »Kaj?« sem bila začudena. »Pravim, da bo deževalo in če mogoče ti nisi opazila, da sonca že skoraj več ni, sem te prišel samo vljudno opozoriti,« se je nasmehnil, ob tem pa izpostavil nežno oblikovane gumice ob kotičkih svojih ustnic. Ozrla sem se naravnost proti nebu ter res opazila nekaj sivih oblakov, ki so se počasi raztegovali čez modro nebo. Še bolj pa me je razočaralo dejstvo, da se za danes ne bom mogla več sončati. Šele tedaj sem opazila, da se je večina ljudi že odpisala s plaže, tisti, ki pa so še ostali, pa že pakirajo svoje senčnike. Teh ob tako 'lepem' vremenu tako ali tako ne bodo več potrebovali. Vsaj za danes ne več… Spet sem vzela nazaj svoje slušalke skupaj s telefonom in se ulegla na brisačo. »Hvala za opozorilo, adijo,« sem ga kar po hitrem postopku odslovila. Ni mi šlo v glavo, zakaj bi bilo komu sploh mar. Po drugi strani pa je prijazno od kogarkoli, če te le 'vljudno opozori'. Ampak nisem imela še namena zapustiti plaže. Ne še. Ravno sem že pričela uživati v prijetni vročini in sedaj je je bilo konec. Tega seveda nisem kar naravnost sprejela. Mogoče je to tudi zato, ker mi je šesti čut pravil, da bo samo rosilo za par minutk in potem se bo nebo znova zjasnilo do noči. Tako vreme je namreč značilno za morje, ne? Tujec je po nekaj minutah končno le odšel brez besed. Vsaj težil ni.

Povečala sem jakost zvoka glasbe in se udobno namestila na brisačo. Sedaj sem lahko čutila mrzel vetrič, ki je pričel ohlajati moje toplo telo. Dobila sem kurjo polt in vedno bolj me je zeblo. Zares zeblo. Če ne bi bila tako trmasta kot sem, bi najbrž že odšla s plaže, a nikakor nisem nameravala obupati. Po nekaj kapljah sem se odločila, da bom telefon raje pospravila v torbico, ki sem jo imela poleg sebe ves ta čas. Nepremočljiva je in res se mi ne ljubi kupovati novega telefona, zaradi trapastega dežja. Še vseeno pa se nisem odpravila nazaj v hotel, četudi so se drobne kapljice počasi spreminjale v čedalje bolj grob dež, ki me je udaril z vsakim dotikom v mojo kožo. Kot neumna sem se – edina na plaži - pretvarjala, da sonce še vedno pripeka visoko na nebu. Sploh nimam pojma, kaj sem hotela dokazati oziroma doseči… Najbrž sem izgledala kot nekakšen zaostal človek. Do sedaj sem imela lase že čisto premočene in dobro, da sem bila še vedno le v kopalkah, drugače bi bile tudi moje obleke v celoti mokre. Dež, za katerega sem sklepala, da bo trajal le nekaj minutk, se je izkazal za nekaj popolnoma drugega. Morala bi vedeti, da se ne spoznam na vreme… To definitivno ni moje področje. Še preden bi se lahko uspela zasmejati moji trapasti ideji, so moj hrbet in noge ovile roke ter me previdno potegnile na stran, višje kot sem bila prej. Presenečeno sem odprla oči in se ravno uspela zadržati, da ne bi zavpila od strahu. Priznam, da sem se na smrt ustrašila, ampak kdo se pa ne bi? Malce višje od mene sem zagledala obraz tistega fanta, ki me je prej opozoril na dež. Ker je vse skupaj potekalo tako hitro, sem gotovo potrebovala kar nekaj dolgih sekund, da sem se sploh zavedela situacije in nanjo tudi odreagirala; »Kaj pa misliš, da počneš?!« Res je imel prav, ampak počnem lahko, kar hočem. In nihče, razen mojih staršev seveda, mi ne bo govoril, kaj naj delam in kaj ne. Še posebej pa me ne bo prisilil v to. Briga me razlog, samo pri miru naj me pusti. Imam brate, ki mi po novem od danes naprej grenijo življenje. In zdi se mi, da jim gre pri njihovi nalogi zelo dobro, zato nikakor ne potrebujem še več tečnob, hvala lepa. »To sem jaz hotel vprašati tebe,« mi je odvrnil brez da bi prenehal gledati naravnost, kamor je hodil. Zavila sem z očmi. Po mojem ga prav nič ne bi smelo brigati, kaj jaz počnem… »Odloži me,« sem mu jezno ukazala. Ja, ukazala. Nima nikakršne pravice, da me prelaga s kraja na kraj. Poleg tega pa me popolnoma nič ne briga, kakšno mnenje si je do sedaj ustvaril o meni, ko pa še rosenja ne ločim od naliva… Odkimal je z glavo; »odpade, prehladila se boš.« Spačila sem se. Kaj? Prehladila? Neumnost. »Ne, ne bom se p-,« sem že začela, ko me je sredi mojega zanikanja prekinil glasen kih. Super. Ravnokar sem spodkopala svojo lastno trditev… »Da ne? Kaj pa je bilo to?« se je nasmehnil, ko me je počasi odložil na trdna tla pri odprtem baru, ki pa je bil na srečo prekrit s streho. Zavila sem z očmi; »To je bilo le enkrat.« In nato sem seveda spet kihnila. Ustnice sem jezno stisnila trdno skupaj. Danes preprosto ni moj dan… »Seveda,« mi je sarkastično odvrnil. »Ostani tukaj.« Pa ja. Njega že ne bom poslušala… Pod nobenim pogojem. Že je naredil korak stran, ko se je še enkrat obrnil. »Resno mislim.« Potem pa je nadaljeval hojo nazaj do moje torbe in brisače. Jezno sem zavzdihnila. Ali bere misli ali kaj? Ozrla sem se okoli sebe. Pokrita terasa tega bara je bila dobesedno prazna. Pričakovala bi, da bi bila polna ljudi, glede na vreme, saj bi se vsi zatekli sem. Mogoče pa je zaprto, kaj pa jaz vem… »Tukaj,« mi je podal moje stvari, ko se je kaj hitro vrnil nazaj. »Hvala bo dovolj.« se je nasmehnil, jaz pa sem obstala. »Zakaj že?« sem mu namenila -nič kaj prijazen- pogled. »Mislim, da je očitno.« »Oh, ja. Oprosti, kje so moje manire? Ah, hvala ti, da si se odločal namesto mene brez mojega vedenja,« sem mu sarkastično govorila. Ne vidim, zakaj bi se mu morala za povrh še zahvaliti za tole. Za trenutek se je spačil kot bi hotel nekaj reči, potem pa se je ustavil. »Kaj pa bi storil? Pustil, da ostaneš na dežju?« ga je zanimalo moje mnenje, jaz pa sem pokimala. Četudi sem neumna, da sem ostala tam, nima pravice poseči vmes. To je moje mnenje. Mogoče se motim, a… »Prav. Oprosti. Se ti lahko odkupim s sladoledom?« se je prikupno zasmejal. Njegova ponudba me je tako zelo presenetila, da sem kar ostala tiho. »Vztrajam,« ni popustil. Torej je tudi on trmast? Že v naslednjem trenutku me je prijel za roko ter potegnil do bližnje slaščičarne.

Osuplo sem gledala skozi steklo. »Waw, koliko okusov,« sem bila popolnoma navdušena. Na prvi pogled se mi je zdela slaščičarna, v katero sva ravnokar prispela, dokaj skromna, zato sem kar na hitro sklepala, da morda nimajo tako veliko izbiro različnih okusov sladoleda. A sem se očitno zmotila. »Vendar je kljub vsem le eden pravi,« sem kar naenkrat zaslišala njegov glas. Zmedeno sem ga pogledala. Uhm, to vmesno trditev bom raje spregledala kot pa da bi jo sploh poskušala razumeti. »Piškotek s kremo, prosim,« sem dejala slaščičarki. Ta je zatem pričela servirati kepico v kornet, fant pa mi je isti hip vrnil začuden pogled nazaj. »Kaj?« sem ga vprašala, ko sem vzela kornet v roke. »To je moj najljubši okus,« se je zasmejal v negotovosti. Poudaril je besedo najljubši in ne moj… To mi je kar dalo misliti. Če bi izpostavil besedo moj, bi se slišalo –vsaj zame- sebično, tako pa je z besedo najljubši prikazal pomembnost tega izbranega okusa zanj… »Enako bom kot ona.« Zamislila sem se. Sovražim naključja… Po drugi strani pa… Kako naj vem, da si ni tega ravnokar izmislil? »Se ne boš usedla?« je vprašal, zatem ko je plačal. Z očmi sem na hitro premerila vse rdeče sedežne v majhni slaščičarni. Moje kopalke so bile še vedno mokre. »Bolje, da ne,« sem se nasmehnila. »Potem se pa tudi jaz ne bom.« Negotovo sem ga boksnila v ramo. Seveda ne premočno… Naj se le nedela gospoda… Ker je dež le prenehal sva se nato raje odpravila ven, kjer pa je bilo kljub vsemu še vedno zelo hladno. Kombinacija mokrih kopalk ter hladnega vetra ob morju je povzročila, da sem spet kihnila in skrčila svoje roke skupaj. Preveč me je že zeblo. »Tukaj,« mi je ogrnil svojo črno usnjeno jakno in se zmagoslavno nasmehnil. »Hvala,« sem se mu zahvalila. Bilo mi je veliko bolje, vendar je bil sedaj on v kratkih rokavih. Vsaj nima mokrih kopalk… »Sem vedel, da se mi boš na koncu le zahvalila,« se je zasmejal, jaz pa sem ga na pol jezno na pol veselo zazrla vanj. Zahvalila sem se mu le zaradi tega, ker mi je posodil jakno. In za sladoled. Tisto prej ni nikakor vključeno zraven. Ampak naj ima svoj trenutek… »Ally!« se je zaslišal visok glasek za nama, zato sva se oba dva obrnila nazaj. In tam je stal Noah. Pritekel je do naju in pričel teči kot nor okoli in okoli naju. »Iskali smo te,« je uspel izdihniti med tekom. Iskali? Gotovo, ja… Si prav predstavljam, kako so me 'iskali'… »Je to sladoled?« ga je zanimalo, ko se je ustavil pred menoj. Hiperaktiveček… »Uhm, ja, kje so ostali?«sem ga vprašala nazaj, vendar odgovora nikoli nisem dobila, saj se mi je približal in butnil v roko, v kateri sem držala kornet. Roka mi je trčila ob trebuh in sladoled je padel po tleh. Nato je prišel tisti slinasti pes, Harvey ali nekaj takega, in pričel jesti moj sladoled. Tokrat jaz poudarjam moj. Noah se je zasmejal ter pobožal psa, jaz pa sem zavila z očmi. Zatem pa sem se zgrozila, saj sem opazila, da je črna jakna, ki sem jo imela ogrnjeno, umazana od sladoleda. »Oh, ne,« sem postala izredno slabe volje ter se odpravila do prvega vodnjaka, ki sem ga zagledala. Tod naokoli sem jih opazila kar nekaj. Snela sem si jakno in jo že hotela očistiti, ko me je prekinil glas. »Pusti, je že v redu,« mi je dejal fant in jo vzel v svoje roke. Na hitro si jo je ogledal nato pa nasmehnil. »Usnjena je, bo že.« Glavo je zanimivo nagnil nekoliko na stran in se prikupno nasmehnil. Sploh ni bil jezen… »Ampak imam žalostno novico...« se je zresnil. Zdramila sem se; »Kaj pa?« »Bojim se, da si bova sedaj morala deliti moj sladoled,« se ni mogel zadržati, da se pri tem ne bi na glas zakrohotal. V istim hipu so se mi presenečeno odprla usta in izbuljile oči. Ponovno sem ga boksnila v ramo. Tokrat močneje. »Utihni,« sem se zasmejala. Počasi sva korala nazaj po peščeni potki mimo barov in stojnic ob plaži. »Torej imaš mlajšega brata?« je nekako načel novo temo. Ob tem vprašanju sem se brezupno spačila. »Dva. Dva mlajša brata,« sem ga popravila. »In enega starejšega.« »Sestre?« je še naprej spraševal, kot da že trije bratje niso dovolj. »Ne, nobene sestre. Dovolj sorodnikov imam za eno življenje,«sem se pošalila. »Bratje znajo biti naporni.« »Pravemu govoriš. Tudi sam imam dva brata,« se je strinjal. »Res?« »Jap, dva naporna, a čudovita brata. Ne bi mogel dobiti boljša,« se je zamišljeno nasmehnil, kar me je spravilo v razmislek. Dejstvo, da tako zelo ceni svoja brata, me je kar malce navdihnilo. Bilo bi sijajno, če bi tudi jaz imela tako močno vez s svojimi brati… In sanj je uradno konec. Ja, to se definitivno ne bo zgodilo. Moji bratje in jaz smo čudna kombinacija… »Ally, nazaj v hotel gremo!« me je iz daljave poklical Chase. Hotel je že oditi brez mene, ko je opazil, da nisem sama in se še enkrat presenečeno zazrl vame in vanj. V zmedi sem se zasmejala; »že prihajam!« Vendar se Chase še vseeno ni odpravil. »Uhm, očitno je to moj odhod. Hvala za sladoled in vse skupaj,« sem se mu prijazno zavalila, ko se načela korake nazaj proti hotelu in fantom. »Pa oprosti glede jakne.« »Ah, ne skrbi. Imam vsaj spominek,« se je zasmejal, jaz pa sem ga še zadnjič nasmejano butnila v ramo in se pridružila Chasu, ki me je – na moje presenečenje- prijazno počakal. »Kdo je to?« ga je pri priči zanimalo. Zavila sem z očmi, a na mojem obrazu je še vedno ostal skromen nasmeh. Kot da je važno… »Nihče,« sem se ozrla nazaj in opazila, da še vedno stoji na istem mestu ter opazuje mene in mojega brata, kako odhajava s plaže proti bližnjemu hotelu. Srčkano… »Ne bi rekel, da je kar nihče glede na to, da te ob njem ni niti motilo dejstvo, da sem te poklical Ally in ne Allison kot si vedno želela,« je obrazložil Chase, potem pa me gledal kot da hoče, da mu kaj povem nazaj. Me je mar vprašal kaj pomembnega? »Ha?« ga sploh nisem poslušala. Gotovo ni rekel nič pomembnega…
...
Qυeѕтιoɴ тιмe?
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje )
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally?
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata?
Šє єηкяαт нναƖα, ɗα вєяєтє ιη σɗgσναяנαтє ηα νρяαšαηנα. Lαɗα νѕ мαм <33
28. avgust 2014
u177683
u177683
next
28. avgust 2014
u160233
u160233
Veš kaj, zdaj pa se pomiri punca!
Vesela sem, da tako redno nextaš in da do dolgi nexti, ampak mogoče so malo predolgi.
Stvar je tako, da res ne zmorem prebrat tko dolg next, zdaj ko sem bolj mal gor.
Čeprav se trudim.
Tako, da prosim, če bi bili nexti pikico daljši.
Pojma nimaš kako hudo mi je, ker te morem to prositi, ker sem navdušena nad tvojimi nexti.
Bom pač mak zaostajala za nexti.
Sam please ne mi zameriti.
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje )
Tjaša ve, Tjaša ve, pa ne pove. xđ
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally?
Kaj pa drugega. Mogoče.
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata?
Lej ni se ti treba prilagajati zaradi mene, upam samo, da mi bo kasneje ustrezal oz., da bom mela mal več časa.
NEXT
28. avgust 2014
u122384
u122384
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje ) 100% je Hemmings, ker če je zgodbica posvečena T, pole mora bit Luke notri.... Tudi ja ga mam. -.-"
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally? Halo?! Itak, da! To je njegova dolžnost kot njen brat.
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata? Meni je čist prav, samo T se nekej zmrduje.
P.S.: Če misli, da so tri brati dost, pole naj proba živet z 5imi brati i sestrami...
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext! <3
28. avgust 2014
Omggggggg.....
Pojma nimam kdo je ta fant...
Ja ja bo ja
Ja uredu je superrrrr
Neeeeexxxxxtttt
28. avgust 2014
u178724
u178724
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje) Am... % Days pf summer - 5SOS. Mogoč bo kak Ashton al pa Luke.
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally? Po mojem ja. To so ponavadi tamlajši x'd.
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata? Jap.

NEEXT!
29. avgust 2014
u178516
u178516
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje) i don't know
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally? ja
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata? mhm

neeext!
29. avgust 2014
u160233
u160233
Jap, tud Tino sem prisilila, da vključi mojega Lukea.
31. avgust 2014
u122384
u122384
T, še enkrat reči to in Luke bo letel stran od Fay in pod kolo kakega tovornjaka.
31. avgust 2014
https://m.igre123.com/forum/tema/everything-gonna-be-ouright-i-hope-/74863/
sorreyyy za smetenje,sam rabim brauce,pliss preberte
31. avgust 2014
u178955
u178955
1. Kdo je po vašem 'fant'? (Tjašyy kr spust ta vprašanje ) luke x'd zgori piše x'd
2. Bo Chase še naprej vrtal v Ally? mislim, da ja.
3. Vam dolžina nextov in pogostost ustrezata? Ja. :3
31. avgust 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg