Forum
Mislim, da se tale fanfic malce razlikuje od drugih, predvsem zato, ker glavna oseba ni oboževalka.

OK, dovolj govoričenja.
*****************************************************************************************************************************
„Nasvidenje, oči“ rečem v telefon in prekinem. Spet telefon. Toda celo to je bolje od mame, ki me ni niti pozdravila. Ja, vem, da je njuno življenje komplicirano, vem, da imata stranke, sestanke, da veliko potujeta, ampak vseeno-njuna edinka sem. Lahko bi se mi malce posvetila.
Preden začneš zavijati z očmi in si misliti, da sem samo še ena razvajanka z polno ritjo vsega, ker sta pač njena starša bogata.
Ja, bogata sta. Pa kaj? Kaj imam jaz od tega? Polno omaro oblek, svoje nadstropje v hiši, igram klavir in plešem balet. Nasmehni se in si misli:„kaj ko bi jaz imela vse to?“ jaz-bore malo. Ste se vprašale, če hočem znati igrati klavir? Vaditi vsaki dan po uro in pol? Če hočem plesati balet? Papa, še dve uri mojega dne. Ko sem bila mala, me je mama samo vpisala v baletno šolo. In pika. Nekega dne me je v moji dnevni sobi pričakal klavir. Pika.
Kaj je s nadstropjem? Starša (mama) hočeta imeti mir pred mano, ko (če sploh) sta doma.
Na tone prijateljev denar pinese. A niti enega samcatega pravega.
Saj se ne pritužujem, zavedam se, da nekateri lahko o tem samo sanjajo. O potovanjih, o oblekah, o ne vem čem vsem. Ampak bilo bi lepo če bi imela nekoga s katerim bi delila vse svoje skrivnosti, nekoga, kogar koli. A ker ne morem, sem postala to. To kar sem. Gospodična popolna. Z mano boste od danes naprej popotovali po svetu, po zabavah.
Ok, dovolj moje preteklosti, gremo v sedanjost.
Pravkar sedim v črnem Mercedezu (http://www.google.com/search?hl=en&client=safari&gl=us&biw=320&bih=356&t...) na zadnjem desnem sedežu in se peljem Benetke na letališče. Najbolje bo da poskusim malce zaspati.
Ko začutim, da avto opočasnjuje vprašam Andreja, (mojega šoferja, ki me pelje vsepovsod-od baletnih vaj in šoping centrov pa domov iz Avstrije -v srednjo šolo hodim v Avstrijo, v nekakšen "eliten internat", ki je bil tako mamina kot tudi - presenetljivo - očetova domislica. ) : „Dobro jutro, Andrej. Sva že prispela?“ „Dobro jutro, Ella. Kako si spala? Na letališče pa bova prišla čez nekaj trentkov“ se mi prijazno nasmehne v ogledalo.
Kot rečeno že čez nekaj trenutkov sem stopila v vrsto, da dvignem že v naprej rezervirano karto. Ni trajalo dolgo, ko sem že mirno sedela v 1. razredu letala, ki je letel proti Londonu. Na letalu sem bila že neštetokrat, v Londonu pa prav tako.
Konec še enega šolskega leta, jaz pa v Londonu. Dolgčas. Ne me razumeti narobe-nisem nehvežna ampak raje bi bila na morju. Oče je anglež in vsa njegova družina živi v Angliji.
Njegova edina sestra in njena družina živijo v Londonu in pač grem večkrat na počitnice.
Toda tokrat ne grem na počitnice k njej , pač pa me je Simon, očetov najboljši prijatelj še iz otroštva prosil naj pridem h njemu in njegovi zaročenki na počitnice, saj me hoče nekaj prositi. Kaj, pa še ne vem. Karkoli bo, mu zaupam. Poznam ga že od nekdaj in je tudi moj boter.
Ko prispem pokličem Simona, tako kot sva se dogovorila. Povedal mi je, da me pred letališčem čaka avto.
Torej, poiščem avto (glej ga no-enak ko tisti ki me vozi po Sloveniji (sarkazem) ), se sedem vanj, šoferju pa je že prej Simon naročil naj me pripelje v njegovo pisarno.
Čeprav sem pokonci od 5h zjutraj sem še vedno videti brezhibno. Poplen make-up zakrije podočnjake, drag bež kostim, skoraj sumljivo bela srajca in petke pa me naredijo vsaj pet let starejše. Ha ha, ne ga srat-15 letna punca v kostimu za 30-letnico. Hja, kaj hočeš. Denar, stroga mati, kateri se trudim vsaj malo priljubiti in seveda moj neverjetno visok položaj v družbi, ki bi bil občudovanja vreden že pri kakšni ženski v srednjih letih me napravijo gospodično popolnico. Temu primerno pa se moram tudi oblačiti.
Zahvalim se vozniku, hitro stopim v stolpnico, pokimam receptortki in se odpeljem z dvigalom v zadnje nadstropje. Njegova asistenka me sicer pozna, a me ne mara. Ne vem zakaj. Vseeno me spusti v moderno opremljeno pisarno. Tam najprej odložim torbico na enega izmed stolov, nato pa stečem Simonu v objem in ga poljubim na lice. On je ena izmed oseb, za katere vem, da mu lahko zaupam vse. In resnično ga imam rada. „Hej, kako si? Tako dolgo te nisem videla. Oh, kako sem te pogrešala.“ ga še enkrat stisnem v objem, nato pa se vsedem na stol nasproti njega. „Moja draga Ellie, kako si zrasla! Jaz sem super, pa ti? In tudi jaz sem te zelo, zelo pogrešal,“ pohiti z odgovorom.
Samo njemu dovolim, da me kliče Ellie. Za vse druge sem Ella. Celo za starše.
„Mislim, da nisem zrasla skoraj nič. Predvidevam, da se ti zdim višja zaradi pet“ pokažem na čevlje. „Oh, ta tvoja mati...“ zavzdihne in zmaja z glavo. Jaz se samo zasmejem v odgovor. „A si za to, da greva na zgodnje kosilo?“ me vpraša že čez nekaj trenutkov. „Ja, prosim. Danes nisem jedla še ničesar“ mu prikimam. Simon vzame svoj siv suknjič, jaz pa svojo torbico. „Odpovej vse sestanke za danes dopoldan,“ naroči asistentki.
V restavraciji naročim juho za predjed, za glavno jed pa naravni zrezek z beluši. Malce se še pogovarjava o fantih, družini, šoli, nato pa me vpraša, če vem zakaj sem tukaj.
„No, sicer vem, da si staršema rekel, da bi samo rad, da spoznam tvojo zaročenko, a nisem neumna. Vem, da je vzrok drugačen“ „Ellie, Ellie... Vedno znova me presenečaš. Prav imaš, tu si zaradi čisto druge stvari. Preden pa ti povem, vedi, da te v nič ne silim, in, da ne bom niti malo jezen, če zavrneš. Če me zavrneš, lahko uživaš v Londonu in pri meni lahko ostaneš kolikor dolgo si želiš. Razumeš? Nočem, da si pod kakršnim koli pritiskom. V redu?“
„Razumem,“ pokimam. Uh, zdaj pa me je stvar res začela zanimati.
„One direction. Si kdaj slišala zanje?“ Namrščila sem čelo in pomislila:„Hm, neka skupina kajne? Nekatere sošlke so nekaj omenjale... Kaj je z njimi?“ „Pridna.“ se je Simon nasmehnil, ko ga je natakar prekinil, ker je prinesel sladice. Zame čokoladni mousse. Čez poletje nimam baleta, zato mi ni treba tako zelo paziti kaj pojem.
„Torej. Pet fantov. Liam, Louis, Zayn, Niall in Harry. Moram priznati, da so prijetni in na trenutke celo smešni, a podivjani. Razumem, da so najstniki, na katere se punce kar lepijo, a sedaj si tega več ne morejo privoščiti. Dal sem jim leto dni časa, da vsaj malce odrastejo, a sedaj so izdali album in mediji so začeli objavljati članke. Najhujše pa je, da so skoraj vse stvari resnične. Mi še slediš?“
Pokimam in z roko nakažem naj nadaljuje.
24. februar 2012
u59711
u59711
neext
24. februar 2012
Pokimam in z roko nakažem naj nadaljuje. „Tukaj pa nastopiš ti. Znaš se obnašati in prijetna si. Ne vem, če imaš to v genih, ali je za to kriva tvoja nora mati, vendar si nekaj posebnega. Rojena si bila za to. Nekaj imaš v sebi. Si karizmatična, simpatična, vljudna, izraziš svoje mnenje na pravilen način, znaš se obnašati, in še bi lahko našteval. Ljudje te spoštujejo, uživajo v tvoji družbi. In nisi stara 50. Stara si 15. Vem, da ti je vrata v ta "svet visoke družbe" odprl oče, a sedaj po tem svetu hodiš ti. Ti sama. Brez očeta, da bi te držal za rokico in ti predstavljal ljudi. Sama ji spoznavaš. Upam, da se zavedaš koliko vpliva imaš. Upam, da se zavedaš koliko boš dosegla v svojem življenju. Kakorkoli, rad bi, da naučiš te fante obnašanja. Spoznavali bodo pomembne ljudi. Še zdaleč ne tako pomembne, ko jih spoznavaš in se z njimi družiš ti, vendar pa dovolj pomembne, da lahko vplivajo na njihovo kariero. In te fantje imajo pred sabo bleščečo kariero, a le če jih bo nekdo usmeril v pravilno smer. Verjami, da si ti ta nekdo“ Wow, ta govor pa me je osupnil. Ne vem kaj naj rečem. “Simon, hvala ti za te besede. Upam samo, da imaš prav. Glede fantov pa nič ne obljubim. Najprej bi jih rada spoznala. Potem pa ti povem. Se strinjaš s tem?“ „Ja, seveda. In veš, da imam vedno prav“ mi pomežikne. „Ammm, pa še eno vprašanje. Nič ne obljubim, pa vendar. Na voljo imam dva meseca. Pet fantov, ki so po tvojem podivjani v dveh mesecih?“ ga negotovo vprašam. „Ja, glede tega. Mislil sem, da bi mogoče v srednjo šolo hodila sem, v Anglijo...“ „Bomo videli.... Kdaj pa lahko spoznam fante? “ „Mislil sem, da bi se lahko spoznali jutri. Kaj praviš?“ „Ja, lahko bi šlo. Jutri ob recimo 2h? Bi ti ustrezalo?“ „Kakor želiš, Ellie.“ se mi nasmehne, plača kosilo, nato pa greva k njemu domov. Ima veliko hišo, ki pa jo že poznam. Ko sem bila mlajša sem večkrat preživljala počitnice tudi pri njem. Kot sem pričakovala so me kovčki že čakali v sobi. Odločila sem se, da bo najbolje, če jih kar razpakiram. Že pri pri polovici prvega kovčka me je Simon polical v kuhinjo. „Ja?“ pridem v kuhinjo. „Upam, da mi ne zameriš, ampak iz pisarne so me poklicli, da me nujno potrebujejo. Nujno moram iti.“ „Ja, seveda, ti kar pojdi“ „Oprosti“ se mi opravičujoče nasmehne in odide. Zavzdihnem, hitro razpakiram preostale kovčke in grem pod prho. Le-ta mi je prav dobro dela. Preoblekla sem se in si začela pripravljati skodelico čaja. Med tem, ko sem jo pila sem premišljevala o Simonovem predlogu. Moram priznati, da me predlog zelo mika. Na tisto o novi šoli nočem niti pomisliti, pa vendar. Od nekdaj sem imela rada izzive. Najbolje da jih kar "pogooglam". Vtipkam besedici one in direction. Kliknem na prvi zadetek, očitno njihova uradna stran, drugi je wikipedija itd. Po videh sodeč so res polni energije. Ali po Simonovo-podivjani. Na internetu sem že več kot 2 uri. Ugotovila sem, da imajo res veliko oboževalk. In kar nekaj govoric kroži naokrog. Najbolje, da neham za danes in grem v šoping. Ja, to bo dobra ideja. Vem, da bi mi Simon zameril, če bi šla s taxijem, zato ga pokličem. „Hej, Ellie. Vse v redu?“ se javi na telefon. „Ja, vse je v redu. Razmišljam, da bi šla malce v šoping.“ „Dobra ideja. Poslal bom avto. Uživaj“ prekine. Super, to je urejeno. V sobo skočim po torbico, avto pa me že čaka. „Pozdravljeni, gospodična, kam vas odpeljem?” me pozdravi voznik. „Zdravo, amm slišala sem, da se je v bližini odprl nov šoping center. Veste na katerga mislilm?“ vprašam šoferja. „Ja, seveda.“ požene avto. Šele dobro se namestim v sedežu, pa že ustvi. „Prispela sva,“ slišim šoferjev glas. „Hvala.“ „Tukaj vas bom počakal,“ „Hvala še enkrat“ se mu nasmehnem in vstopim v ogromno stavbo. Hmm, kam naj najprej grem? Najbolje, da grem po vrsti... Takoj na levo je bila Paul&shark trgovina. Torej, Paul, kaj imaš zame?Ženski oddek. Hm, ta majica in modre hlače, pa še tista čudovita črtasta srajca, in, oh ta torbica. Naravnost božanska. Pa ta oblekica. Sem že v nebesih. S 5 vrečkami sem zavila še v D&G, najljubšo trgovino, pa še v Ralph Laurenta in Chanel, in Guccija pa Diorja in v izložbi Bossa sem videla ta hud klobuk, pa mogoče se bom usmilila še Mangota. Čez kakšne 3-4 ure sem bila tako zadovoljna kot že dolgo ne. Nakupovanje preprosto obožujem. Ko pomerjam vsa tista oblačila pozabim na svet. Verjetno sem, tako kot so nekateri odvisni od droge in alkohola, jaz odvisna od nakupovanja. Potem ko pridem do Simonove hiše in mi šofer pomaga znositi vrečke v sobo, premorem samo še toliko moči, da se oprham nato pa dobesedno padem v posteljo. Zbudim se ob 9.30, se oprham in naredim zajtrk, med tem pa se odločam kaj naj bi delala do 2h. Na zadnje se odločim, da bom poklicala bratranca in se malce pogovarjala z njim. „Hej, Ella! Kaj pa ti kličeš? Vse OK?“ me igrivo vpraša. „Hej, Mark! No mislila sem, da bi malce poklicala svojega najljubšega bratranca, pa me ta očitno noče...“ se naredim jezno. „Ha ha ha, ne pozabi na edinega bratranca...“ „Ja, ja. Kaj počneš? Mislila sem, da bi se lahko kaj družila, ker sem pač, no, slučajno v Londonu“ „Res? Kje pa stanuješ? Mama te bo zadavila, ko izve.. Amm, nič zares. Jutri imam košarkaško tekmo. Želiš priti?“ „Ne, me ne bo. Ker me je sem povabil Simon.. Am ja veš, da...“ Nato sva se še malo hecala in zafrkavala, potem pa je moral iti na trening. Nič, še očeta bom poklicala, potem pa se bom morala počasi odpraviti proti Simonu. Po malce neprijetnem pogovoru z očetom, sem se odpeljala k Simonu. „Hej, Ellie. Oprosti, da včeraj nisem mogel biti več s tabo..“ „Ni panike, Simon, greva?“ „Greva,“ in me prime pod roko. „Kam pa sploh greva? A bo koslio ali kaj takšnega?“ „K njim domov greva. Saj sem ti rekel, da so podivjani, skoraj bojim se...“ „Ah, zdaj pa že pretiravaš. 5 najstikov. Kaj pa lahko naredijo?“ Na drug konec Londona sva prišla presenetljivo hitro. Verjetno, ker so bili še vsi v službah. Torej, prideva, potrkava in odpre nama tisti blond. „O, hej stric Simon, kako si kaj? O, in kdo je to?“ me premeri s pogledom. Moj bog, poln energije je. Po moje bi najraje sokočil iz strehe v Atlantski ocean. Kaj pa je bilo to s stricom Simonom?? Če prav, moram priznati, da me je vsa ta energija in predrznost zabavala. „Pozdravljen Niall. Pravzprav sem dobro, hvala. Hm, Niall? A bi naju spustil noter?“ Ustnice so se mi samodejno ukrivile v nasmeh:„Pozdravljen, ime mi je Ella“ za tem mu podam roko. Nekam mehkužno mi jo stisne in se predstavi, ampak OK. Končno naju spusti v predsobo. Auč, mislim, da se je pravkar nekaj razbilo. Takoj za tem pa je sledilo kričanje:„Prekleto, Zayn! Skoraj si vse zamočil.“ Slišalo se je nekakšno momlanje nato pa spet kričanje:„Oh, samo poberi se od tod...“ Toti, blontni se je začel režati, kot nor. Meni še vedno ni bilo jasno. Obrnem se proti Simonu, ki pa samo skomigne in mi pomigne naj grem za njim. Tisti tam, se je še vedno valjal po tleh. S Simonom sva odšla v kuhinjo, ki je bila, moram priznati, celo okusno opremljena. No, bi bila, če bi bila vsaj malo bolj pospravljena. Fante sva očitno ujela nepripravljene, saj je ta kodrasti jezno mahal na temnega z nožem za meso. Temni je izgledal malce prestrašeno. Tisti, z ravnimi lasmi je stal na stolu in kričal „Fight, fight, fight“ ob tem pa ploskal in umiral od smeha, malce manj kodrasti pa je sedel za pultom in obupano strmel v celotno situacijo. Ta naju je tudi najprej opazil. „Poztravljen Simon.“ mu obupano stisne roko. „Pozdravljnena, jaz sem Liam“ se mi nasmehne in mi poda roko. „Zdravo, Ella, me veseli“ se mu nasmehnem in stisnem roko. „Am, bi vama ponudil, da se vsedeta, pa se bojim, da bi kdo komu kaj naredil“ se opraviči. Ta stavek utiša tudi druge fante. Skoraj smili se mi že. Resnično mu je nerodno. Me prav zanima, kaj jim je Simon povedal o meni. Tisti, ki je prej stal na stolu in se drl je zdaj že stal pri naju. „Striček Simon, kako si?“ zajame sapo in hitro zdrdra. „Oh, in koga imamo tu? Oboževalko, prijateljico, varuško? Ime mi je Louis“ se obrne proti meni. Ponudim mu roko in rečem:„Ella, me veseli. Za zdaj še nisem nič od naštetega“ Očitno ga je moj odziv presenetil. Najprej je dvignil obrvi, nato jih namrščil, potem pa se pričakujoče zazrl vame. Kaj vendar pričakuje od mene? Da bom skakala na okoli in kričala? Ha, ha. Mama najprej ubije mene, nato pa še sebe. Nekaj časa si nemo zreva v oči, kar mene strašansko zabava, njega pa očitno nervira, da nisem nori fan. Vsi so pričakujoče utihnili in naju opazujejejo. Oh, to bo še zabavno. „Kaj natančno sedaj počneva?“ vprašam po še nekaj onemelih trenutkih. Na koncu skomigne in me objame. S tem dejanjem pa me je dokončno šokiral. Jaz, ne vem. To ni v navadi. Vprašujoče ga pogledam on pa le še enkrat skomigne in reče:„Kaj naj? Všeč si mi. Nisi krčeča oboževalka, navduta prebivalka višjega sloja pa tudi ne“ OK, še en manjši šok. Da mi to pove kar tako, pred vsemi po nekaj minutah? Ne pozabi, prvo pravilo. 1. Pravilo: ne pokaži, da te je kdorkoli ali karkoli zemedlo in ostani samozavesten. S samozavestjo zakriješ, vse morebitne napake. „In ti to veš po....?“ ga vprašam celo malo odrezavo. „Po tem, kako si upaš vrniti besedo nazaj“ Zmajam z glavo in pogledam Simona, ki ima svojo poslovno masko že trdno nameščeno na obrazu. Odkašlja se in reče ta temnemu: „Pridi sem,“ kot kuža ga uboga. Ubožec je še vedno prestrašen zaradi napada z nožem. „Zayn, to je Ella“ mu reče. „Me veseli,“ se nasmehnem in mu dam roko. „Tudi mene“ zdaj si je že opomogel. Nekaj je začelo blago smrdeti, najbolje, da komu kaj rečem preden bo hiša pogorela. Mi pa vsi z njo. „Kdo je glavni kuhar, danes?“ vprašam in se ozrem po kuhinji, kjer se Niall in Louis se že nečesemu smejita. „Jaz sem, danes, in vse druge dni v tednu. Smem vprašati zakaj, te to zanima?“ mi samozavestno nazaj odgovori kodrasti z druge strani kuhinje. V nekaj korakih sem pri njemu in ponvi v kateri naj bi se pražilo meso. „Jaz bi na tvojem mestu tole meso malce zalila z vodo, nato pa bi mu dala še malo paradižnikove mezge.“ Kodrasta glava se osuplo obrne k meni in me pogleda. Če sem prej rekla, da je smrdelo blago, je zdaj že res začelo smrdeti. Kodrasti me grdo pogleda, vzame kozarec vode in na koščke narezano meso zalije z vodo. Nato zavzdihne in spregovori:„Hvala. Eden najhujših dneh v mojem življenju. Ah, naj se gre vse skupaj solit“ zarenči in me pogleda. Nekaj v njegovih očeh, nekaj me zmoti. Ta fant, tale je zanimiv. Zanimivo je že to, da ne morem določiti kakšne barve so njegove oči. Nahitro ga premerim z očmi. Nekaj je v njegovi drži in hoji. Ta mi je znana. Toda kmalu prekine moje razmišljanje njegovo vprašanje:„Mezgo si rekla?“ Hitro se zberem in kar avtomatsko pokimam. „Za začetek eno čajno žličko, ja.“ „Zayn, mezgo“ zakliče in vzame iz predala žličko. Tisti ga samo grdo pogleda, stopi do velikega hladilnika in mu tubo mezge kar vrže. Očitno je, da sta v prepiru, preostali fantje pa se v tem zabavajo. „Najlepša hvala, Zayn. Hvala, da si skoraj vse uničil“ Uh, tukaj pa je napeto. In očitno tukaj vljudnost nič ne velja. OK, pa poskusimo drugače. „Am, fantje je miza pripravljena? Ker mislim, da bo kosilo kmalo gotovo.“ hitro rečem, kot bi vodila majhne otroke. Niall nekaj zagodrnja, Liam pa ga kar močno lope po glavi. „Gremo no, malo akcije. Louis, ti pogrni mizo, Zayn, ti vzami krožnike, Niall, ti pribor, jaz pa bom vzel kozarce in poskrbel za pijačo“ Liam jih očitno kar dobro vodi. Fantje sicer nekaj godrnjajo, a počasi, eden po eden, lepo izginjajo iz kuhinje. Na koncu ostanemo, jaz, Simon in Kodrasti. Nekaj se je pravkar spet razbilo. Neverjetno. Simon zmaja z glavo in reče:„Čudi me, da v teh 6ih mececih niste požgali hiše. Grem pogledat kaj delajo“ Morala sem se zahihitati, saj sem na to pomislila tudi jaz. „Kaj pa sploh kuhaš?“ vprašam Kodrastega. Poimenovala sem ga kar Kodrasti, saj mi ni povedal svojega imena. „Amm, tortilje. Ej, čakaj. Kako pa si mi lahko dala nasvet kaj naj naredim, če sploh ne veš kaj delam?“ „Ha, to je osnovni recept za meso. Mislim, osnovni popravni recept. Voda za to, da se je lahko izsušeno meso napije, mezga pa prekrije okus po zažganem“ „Aaa, pametno. A drugače veliko kuhaš?“ „Ne, niti ne. Doma dela prijazna gospodija, ki me je naučila kar veliko stvari. Včasih, ko in če, sem doma kaj skupaj skuhave.“ „Kakorkoli hvala, rešila si kosilo,“ nasmehnem se, zmajam z glavo in odidem v jedilnico. Tudi ta je bila zelo lepo opremljena. Fantje in Simon že sedijo in se nekaj pogovarjajo. Vsedem se na Simonovo desno stran, tako, da je nasproti mene prazen stol. Zraven mene sedi Louis. „Zanimiv naglas imaš, pravzaprav skoraj nezaznaven. Če te ne bi pozorno poslušal, bi rekel, da si iz Anglije.“ me takoj napade. „No, to bom vzela kot kompiment. Torej, hvala. In pa, ne, nisem iz Anglije. Iz Slovenije sem.“ mu odgovorim. „Vzami kakorkoli misliš, da je prav. Kje pa je ta "Slovenija"?“ ne vem, če me Louis mara ali ne mara. Liam je zavzdihnil in hotel začeti govoriti, ko je prišel Kodrasti s tortiljami. Zdaj je bil že boljše volje. „Oh, Louis, moj Lou. Se spomiš, ko smo bili na turneji v Milanu? V Italiji? Vzhodno od Italije, če se ne motim so sosedje, tam pa leži Slovenija. Imam prav?“ Mu Kodrasti razloži, nato pa se obrne proti meni. Zadnje vprašanje je bilo očitno namenjeno meni. „Pravilno“ pokimam. Kodrasti odloži ploščo s tortiljami na sredino mize in se vsede nasporoti mene. „Ooooo, vse jasno...“ je rekel Louis. Niall si je med tem že naložil tri tortilje na krožnik. Jaz in Simon vzameva vsak po eno, preostali fantje pa po dve. „Dober tek“ se zasliši momljanje. Kar naenkrat pa se zasliši grozno cmokanje. „Oh, Niall. Nehaj že enkrat“ ga Kodrasti dregne med rebra. Louis, na moji desni sicer ni cmokal ampak je imel resne probleme s priborom. Zayn, pa je bil naslonjen na mizo in lepo sproščeno opazoval druge, hrkati pa jedel. Liam je bil še nekako za silo v redu. Najbolj pravilno je jedel Kodrasti . Skoraj popolno. Spet me je zmotila njegova drža. Ta, tale je eden od višjih. Oziroma je bil. Spet me zmoti. „Kako to, da si v Angliji? Nimaš šole ali česa drugega?“me vpraša Zayn „Na počitnicah sem, poletne počitnice so se začele,“ odgovorim.
24. februar 2012
u19911
u19911
next ;33
24. februar 2012
Niall je z neverjetno hitrostjo že na četrti tortilji, jaz pa še do polovice nisem prišla.
„Koliko pa si stara?“ me vpraša Zayn. „16, ti?“ „18.“ „Jaz tudi“ s polnimi usti zamomlja Niall. „Jaz sem 19“ se pridruži pogovoru še Louis. „18“ pove Liam.
„A ti pa ji ne boš povedal koliko si star? A te je sram?“ Louis začne zafrkavati Kodrastega. Niall se je že valjal od smeha.
Kodrasti me gleda v oči in spet me muči, da mu ne morem določiti barve. Nekaj časa se gledava, nato pa se nasmehne in reče:„Mislim, da se sploh še nisva spoznala. Ime mi je Harry Styles in star sem 17“ tudi jaz se nasmehnem „Me veseli, Harry. Meni pa je ime Ella.“
„Sladico hočem,“ začne jamrati in stokati Naill. „Jo boš že dobil, potrpi malo“ ga okara Zayn
„Zdaj, ko smo vsi vse pojedli in se vsi spoznali, pa bomo pospravili mizo. Vsak naj vzame svoj krožnik s priborom in ga odnese v pomivalni stroj,“ se oglasi Liam. Wow, res se trudi, da jih ima pod kontrolo. Vsa čast. Spet se je slišalo momlanje in šibko ugovarjanje, a smo vsi uspeli odnesti krožnike v stroj.
V gosjem redu nato spet vsi odidejo za mizo.
Razen Harry-ja. „A ti kaj pomagam?“ ga vprašam. „ Mislim, da ne. No razen, če si dobra v rezanju brownijev. Jaz jih vedno razdrobim,“ „Ja, celo“ se mu nasmehnem. „Kdaj pa so bili pečeni?“ vprašam, ko začne piskati pečica. „Pravkar končani“ se mi nasmehne in vzame pekač iz pečice. „No, a jih vedno tako narežeš? Še vroče?“ Pokima. „Počakaj, da si testo malce oddahne. Da se malce shladi. OK?“ Pokima, in odpre hladilnik. Iz njega vzame sladoled in smetano. „Kaj boš raje? Miksala smetano ali nadevala sladoled na krožnike?“ „Sladoled“ „Lenoba“ se mi masmehne in nalahno dregne. „Lenoba Ella. Sliši se v redu. Kaj misliš?“ Zmaja z glavo in reče: „Nekaj na tebi mi pravi, da si daleč od lenobe.“
Ne komentiram.
Najraje bi ga pocukala za rokav in ga prisilila, naj mi pove vse. Vse o njem. Pa si ne dovolim. Ne. Vzdih, izdih.
„Koliko sladoleda naj dam na vsak krožnik?“ ga raje vprašam. „Ne vem“ skomigne „kolikor ga bo pač šlo.“ „Torej veliko“ se zasmejem.
„Prej, v kuhinji, si rekla ko in če. Kaj to pomeni?“ „Ko in če, kaj?“ ga zmedeno vprašam. „Prej si rekla, da včasih ko in če si doma kaj skuhate. Kaj pomeni ko in če?“ „Aja, am. V šolo hodim v Avstrijo in čez teden sem v internatu, ob vikendih pa sem ali izmučena, ali pa me oče kam vleče. Na sestanke, mislim“
„Aha. Zakaj pa v Avstrijo?“ „Oh, moj bog. Kolikor sem izvedela od pritoževnja moje ljubeče matere, je slovenski šolski sistem zanič.“ Nasmehne se in pomisli. „Ampak, v Avtriji govorijo nemško. “ „Ja,“ zavzdihnem. „Ha, znimivo. Torej govoriš in nemško in angleško.“ “Ja, pa še hrvaško in italjansko.“ se zasmejem. „Ampak, mislim, kako? A ni težko?“ „Ha,ha. Kar si moja nora meter zaželi, to dobi. Ampak jeziki so ena izmed dobrih stvari. Zelo rada se jih učim, tako, da to ni problem. Na tvojem mestu, bi nehala miksati smetano, da ne bi slučajno postala maslo“ se zasmejim.
Brownije hitro nareževa in jih odneseva na na mizo. „Yes, browniji. Zakon!!“ se razveseli Niall, kot majhen otrok.
„Kako pa sta se vidva spoznala?“ pomigne Louis proti meni in Simonu. Najbolje, da na to vprašanje odgovori Simon. „Ella, Ella mi je kot hčerka. Poznam jo že od njenega rojstva“ pogleda me in mi stisne roko. Sranje, Simon. Pravkar je prekršil pravilo št. 5:ne pokaži svojih šibkih točk, ne pokaži da do koga kaj čutiš. Ljudje lahko to izrabijo.
„Lepo, lepo“ momlja nekaj.
„Kaj pa tvoj fant poreče na to, da počitnic ne preživljaš z njim?“ me s polnimi usti vpraša Niall. Oh, kako mi gre to vprašanje na živce. Zakaj preprosto ne vprašajo direktno? Kako rada bi videla njegov obraz...„Pravzaprav je tu v Angliji in sem sem prišla zaradi njega,“ se zlažem. „Oh, nisem vedel“ Ker komaj zadržujem smeh se raje obrnem proti Harry- ju, mu pomežiknem ter se nasmehnem. Vrne mi nasmeh.
„Kaj? Ti pa me ne boš nič spraševal?“ malo podrezam vanj. Oči se mu sumljivo zasvetijo. „OK, naj ti bo. Kaj počneš jutri?“ Lahko si samo predstavljate kakšne zvoke so "spuščali" fantje. „Hm, no mislim, da imam ob 9h zmenek s kraljico, potem z Obamo, pa princem Harryjem, no nič posebnega. Pa ti?“ „Če se prav spomnim zmenek s tabo.“
Fantje so dobesedno ponoreli, jaz pa ne vem kaj naj si mislim. A ga zavrnem ali ne? Aggghh!
Najbolje, da se ne zapletam z njim. Včeraj sem prebrala kar nekaj člankov o smrtnih grožnjah itd.
„Oprosti, ampak jutri sem res nimam časa. Sicer se res ne bom dobila z Obamo ali kraljico ampak moram na nekaj sestankov in kosil. Zvečer pa moram še košarkaško tekmo“ res mi ga je bilo žal.
In ja, zavedam se kako bedno sem izpadla, ko sem se opravičevala. Jaz, ki se nikoli ne opravičujem. Sranje, Ella.
„Ni panike,“ mi odgovori z nasmehom. Jap, zagotovo je bil eden od nas.
„Kakorkoli, jaz sem sit in se ne morem odločiti, če bi šel spat ali pa gledat najljubši film“ Niall zazeha in se pretegne.
Louis se namršči in reče:„Kaj pa, če bi šel gledat film in med njim zaspal? Haaa? Oh, jaaa. Fantje, živite, jeste, spite in nastopate z genijem!“
Niall se namršči in ga pogleda. „Ja, tvoja ideja mi je všeč, ampak mi ni jasno kdo naj bi bil ta genij,“
„Jaz, ti kreten. Veš včasih se obnašaš kot zabit blondonec!“ je bil Louis celo malce užaljen.
24. februar 2012
ok dajal bom krajše dele
24. februar 2012
u59711
u59711
ooh,,,, neeeeeeeeeext!! zelo zelo zelo odlična zgodba! dooolge dele proosim
25. februar 2012
„Am, vi uživajte v filmu, jaz bom pa bom izrekla vse pohvale kuharju, ki je naredil res čudovito kosilo. Torej, Harry, vse pohvale, kosilo je bilo super“ „Hvala? No, sploh pa si ga ti rešila...“
„Lahko noč, družba“ Niall povdari malce bolj glasno kot bi bilo treba. „Lahko noč“ vsi nekako izdavimo.
Simonov telefon začne zvoniti. „Oprostite, pomemben klic“ se opraviči in izgine skozi vhodna vrata.
„Hočeš, da ti razkažem hišo?“ se je ponudil Harry, ki je nekako že stal pri meni z iztegnjeno roko. Resno mi je neprijeto. Fant je simpatičen in vse, ampak, ker mislim, da bom sprejela Simonovo ponudbo ne mislim, da bi bilo pametno, da se skom zapletem. Ampak, te oči. Aggghhh! Prekleto Ella. „Ja, z veseljem“ se mu nasmehnem in položim svojo roko v njegovo.
„Kuhinjo si že videla, zato greva v dnevno sobo“ No, nekako je navada, da ti ponudi roko, ko se vstaneš, ampak on še vedno ni izpustil moje. Na nek čuden način mi je to prav všeč. Ah, Ella, nehaj! Takoj! Vdih, izdih.
Na ogromnem belem kavču je že kinkal Niall, pokrit z odejo. Lepo.
Dnevna soba je bila zelo svetla z goromnimi okni, ki so gledala za zadnji del vrta in bazen. „Res mi je všeč. Svetlo, odprto in prostorno.“ komentiram. „Me veseli. Tudi meni je. OK, zdaj pa še naše sobe“
Uh, me prav zanima.
Po stopnicah prideva na širok hodnik, z lesenimi policami. Na policah so bile zložene knjige. Veliko knjig. „Oh, waw. Kdo pa toliko bere?“ ga vprašam. Nasmehne se in skomigne „Vsi verjetno. Celo Louis.“
„Hahaha. Pa poglejmo,“ res je ogromno knjig. Nekaj biografij. „O, Klavnica 5? Boter? Ana Karenina? Doktor Živago? Zanimivo...“
Samo zasmejal se je, me prijel za roko in me odpeljal naprej po hodniku.
„Torej, Zaynova soba. Samo ne padi mi v komo ali kaj takega.“ mi je rekel in odprl vrata v sobo. Ima francoska okna in veliko posteljo drugega pa se ni videlo. Obleke, papirji, nekaj knjig, prenosnik, vse je ležalo dobesedno vsepovsod. Ta soba je bila dober primer popolne zmede. „Zanimivo“ izdavim, Harry pa samo pokima in zapre vrata.
„Liamova soba.“ reče in odpre vrata. Soba je imela prav tako francoska okna in oker stene. Imel je še večjo posteljo in kar nekaj knjig na nočni omarici. Preko stola je bilo vrženih nekaj oblek in na tleh so bile nogavice, to pa je bilo vse. „Lepa soba,“ rečem in se zasmejim.
Podobni sobi sta imela tudi Niall in Louis.
„Zdaj pa še moja“ reče in odpre vrata. Imel je največjo posteljo s črno posteljnino, nasproti TV in radio, pisalno mizo s prenosnikom, dve polici s CD-ji, pa še tri z DVD-ji, pa police s knjigami. Hlače so ležale na tleh in bila so odprta vrata njegove kopalnice. „Impresivno Styles, impresivno“ Zmaje z glavo in se mi nasmehne.
„Greva dol“ mu rečem.
25. februar 2012
ok toti je malo krajši
25. februar 2012
u59711
u59711
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
25. februar 2012
am ker slučajno mi je dc (kljub temu, da bi se mogla slovenščino učit) bom nekštala
********************************************************************************************************************

Na koncu hodnika pa zagledam še ene stopnice. „Hej, kam pa vodijo te?“ „O, ja. Zgoraj so še sobe za goste in telovadnica.“ „Super“
„O, tukaj si. Mislim, da bova morala počasi iti, “ Simon pride čez nekaj časa. S fanti sem se med tem prav lepo pogovarjala. Celo z Louisom. Čeprav so včasih stresali malce neumestne šale....
„Ja, verjetno bo pametno. Pa še Johnsem moram iti na večrjo. Ta mi vedno povzroča glavobole. Nasvidenje fantje, imela sem se zelo lepo. Hvala“ se jim nasmehnem in pomaham, Simon pa jim reče, da se bodo še slišali, ko sva se končno odpravila proti domu.
„Kaj rečeš?“ me vpraša Simon v avtu. „Zanimivi fantje, definitivno. Uživači bi rekla. Je pa res, kar si rekel, če se obnašajo tako kot so se danes tudi pred drugimi.“ „Sem ti rekel, da imam vedno prav“ se zasmeje...
Globoko sem zajela sapo in rekla:„Simon, sprejmem tvojo ponudbo. Če to pomeni, da se moram prešolati, da te fante naučim manir, se bom pač prešolala. Obljubim, da bodo primerni za na dvor, pred samo kraljico.“ O moj bog. Sranje! Mama me bo ubila, če izve! OK, pač ne bo izvedela. Saj ne bo prvič, da kaj skrivam pred njo. Na primer prvega fanta. Pa drugega. In pa še mogoče tretjega. „Ampak, moraš priseči, da tega ne boš povedal mami. Upam, da se zavedaš kaj to pomeni in upam, da veš, da obstaja samo en razlog, da mi bo pustila živeti tukaj....“ ga še opozorim.
„Najprej, Ella, naj ti povem, da tega zagotovo ne boš obžalovala in, seveda, da sem ti hvaležen. Ja, vem.
Prepričalo jo bo samo tvoje izibraževanje. Sprejem na Haileychen. Za to ne skrbi-jaz bom uredil vse. “
„V redu, potem. Samo še eno vprašanje. Kako bova to povedala fantom? Če sploh imaš to v načrtu. Ker, jaz vem, da mi zagotovo ne bi bilo všeč, če bi neka punca samo prišla in rekla, da jim bo njihovo življenje postavila na glavo.“
„Ja, tu pa si me dobila. Verjetno bi bilo pošteno, da bi jim povedal, ampak, kot si rekla ne vem kako bodo to sprejeli. Imaš ti kakšno idejo?“
„Simon! Ah, saj te nekako razumem, ampak res nimam načrta. Bom še razmislila....“ sem mu malce razburjeno odgovorila, ko je avto ustavil pred Simonovim stanovanjem.
„OK, predvidevam, da greš ti nazaj v pisarno. Jaz se grem pripravit za večerjo. Adijo!“ ga pozdravim in grem v sobo.
25. februar 2012
neext
25. februar 2012
Hejla! Torej, dodala bom slike, da si boste lažje zamišljale... In imam dober izgovor za gledanje vseh 1D slik...

Ella



Harry



Louis



Liam
https://www.onedirectionstore.com/media/AbstractArticle/image/WarehouseArticle-30183/One-Direction-One-Direction-Liam-Poster.jpg
Niall



Zayn



Louis in Eleanor



Liam in Danielle


25. februar 2012
Next.!
25. februar 2012
///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
HARRY
„Oh, za božjo voljo! Dajte mi že malo mira!“ se zaderem in grem v svojo sobo. Definitivno moram o vsem dobro premisliti. Ta punca, Ella. Ah!!!
Ena od njih! Kako, za vraga mi je lahko všeč ena od njih? Ta visokih?!
Ja, vem, da sem bil tudi jaz eden od njih. Včasih. Ampak zdaj nisem. Gggrrhhg! Prekleto. Vse sem naredil, da bi temu ubežal. Najprej puščanje daljših las, nato šolska skupina. Pa javno pijančevanje. A kaj, ko to ni vžgalo?! Potem pa sem šel na televizijo. Eno od glavnih pravil pravi, da je medijsko izpostavljanje strogo prepovedano. Kaj sem naredil? Da bi ta skupina preživela, moram biti zgleden. Moram paziti! Oh, sovražim vse skupaj.
In, kaj za vraga, jo je bilo potrebno tukaj? In še huje je, da mi je dejansko všeč, da dejansko uživam v družbi z njo. Naj gre k vragu vse skupaj!
Nekdo spet trka. „Kaj?!“ zakričim.
„Hej, Harry.“ Lou pozdravi. „Hej“ odzdravim. „Se hočeš pogovoriti?“ me vpraša in si k postelji potegne stol, ki je bil pri pisalni mizi. Kako tipično zanj, misli, da bo pogovor vse rešil. Lepo mu je. Punco ima, uživa slavo, nima pojma kaj se dogaja, zgoraj, nad njim. Nima pojma o višjih položajih, pretvarjanju, podkupovanju.... Kako si želim biti na njegovem mestu. Zavzdihnem„Ne Lou. Vse je OK. Hvala vseeno.“
„Kaj misliš o Elli? Lepa je“ je začel, kot, da ne bi slišal tistega, kar sem prej rekel. Najhuje pa je, da ima prav. Res je lepa. Nenavadno velike modre oči ima. In tisti kodri. Še bolj kodraste lase ima kot jaz. In dolge. Zelo dolge. Čez cel hrbet. Pravzaprav najprej nisem bil prepričan, če je ena od njih. Predvsem zaradi kodrov. Kodri tam niso zaželjeni. No, verjetno je res na počitnicah, in si jih ne lika. Skoraj stoodstoten sem, da si jih drugače lika. „Mislim, da je prijetna. To je vse.“ malce priredim resnico. „Ne, ne misliš tega. V tvojih očeh vidim. Prosim, Harry. Povej mi kaj misliš.“
Zato ga imam rad. Kot brata, mislim.
„Glej, v ozadju je par stvari, ki jih verjetno ne boš razumel, ampak v glavnem je Ella v redu punca. In, ja zelo lepa je. In, ja mislim, da mi je celo malce všeč. To pa je vse za zdaj.” „Hm, ne vem, kaj so te "stvari", a, če se ti zdi, da ne bi bilo pametno, da mi zaupaš, v redu. Razumem.“
„Hvala Lou“ se nasmehnem. „Nič, nič. Veš kje me najdeš, če me potrebuješ“ reče in odide.
No, prepričan sem o eni stvari. Ella mi ni več samo všeč. In dobil jo bom. Za vsako ceno. Ampak, vložiti bom moral veliko energije in časa.
Problem je, da nimam niti njene telefonske številke. Hmmmm, a ni rekla, da gre jutri na košarkaško tekmo? Koliko pa jih je lahko jutri zvečer v Londonu? Internet.
Hm, tota ni, pa tista tudi ne, ta zagotovo ne more biti, torej ostane samo še tale. Ampak, ne gre mi v glavo, zakaj gre na to nepomembno srednješolsko tekmo. Sranje. „Louis! Louis pridi sem!“ sem zakričal. On je edini, ki mu lahko zaupam svoj nor načrt, brez, da bi ga zasmehoval.
„Hm? Si si že premislil?“ se zareži in se vsede nazaj na stol.
„Ja. Hočem jo in dobil jo bom. Rabim pa tvojo pomoč. OK?“ sem odločen.
„Veš, da. Samo reci kaj potrebuješ“ je takoj za. „Nimam niti njene številke, ampak vem, da bo šla na tole tekmo“ pokažem na zaslon prenosnika. Opazim zmeden pogled Louisa. „No, od tebe bi rad, da hm, nekako pridem na to tekmo.“ „Stari moj, a si ruknjen al' kaj? Glej, res bi ti rad pomagal, ampak ali se zavedaš, da bodo tam najmanj dve ekipi s trerenerjema in verjtno cela gimnazija?“ je nejeveren. „Ja, Lou, vse to vem. Pa vseeno.“ Odločen sem, da bom to izpeljal, z njim, ali pa brez njega. Lou zavdnihne „No, očitno ti tega ne morem preprečiti, ti pa lahko to pomagam izpeljati s stilom.“ Stokrat mi je lažje pri srcu, zdaj, ko vem, da mi bo pomagal. „Nekako sem mislil, da bi se tam "naključno" srečala, nato pa bi lahko šla na pijačo ali pa mogoče celo na večerjo.“ Počasi, počasi, ne upaj preveč, Harry. Res me je malce zaneslo. „No, mislim, da bi bilo najboljše, če bi na tekmo prišel navadno. Mislim, brez skrivanja in vsega tega. Mogoče je, da te sploh ne bodo opazili, če boš prišel do telovadnice, ali kjer koli bodo pač igrali, brez tridesetih kričečih oboževalk.“ „Pravzaprav je to dobra ideja.“ ga pohvalim, če prav oba veva, da bi bilo dovolj že samo ena oboževalka, ki bi me prosila za avtogram. Oba veva, da igrava tvegano igro. „OK, potem je to, to“ reče Louis. „Hm, a poveva drugim ali ne?“ me vpraš. „Mislim, da bi bilo najbolje, če bi jim povedal ti, ki bom jaz že tam. Tako jih bom onesposobil. Vem, da ni prav, ampak..“ mu odgovorim. Louis samo pokima. Nekaj časa sva se še malce pogovarjala o drugih stvareh in Elli, ko sva nekako ugotovila, da je ura že pol ena. Odšla sva spat
Zjutraj ob pol devetih me zbudi budilka. Hitro se stuširam in umijem lase, se oblečem in grem v jedilnico, kjer so pokonci že vsi fantje. „Dobro jutro“ jih pozdravim in nekateri nekaj zmomljajo, nekateri pokinajo. „Kaj je za zajtrk?“ vprašam. Čudno se med sabo spogledajo. „Kaj?“ „No, Louis in Zayn sta šla delat omleto. Pa“ Liam obotljivo začne, ko Niall plane v krohot. Pogled nanj spravi v smeh še vse nas. „Niall, sem ti že kdaj rekel, da se smejiš ko' stara baba?“ Louis komaj pride do sape. To nas spravi v še večji smeh. Ko se končno umirijo jih še enkrat vprašam kaj se je zgodilo z omleto. „No, nekako sva jo osmodila. Pa še malce kuhinje zraven.“ Louis pove. „Kaj sta naredila?“ debelo pogledam. Ne, sranje, pa ne kuhinje. Šit! Zakaj ne kuhinje? Ne vem, mogoče zato, ker bom moral jaz, vsakič, ko bomo bili tukaj, kuhati v požgani kuhinji. Najboljš, da grem pogledati.
No, nad štedilnikom je ogromna črna "packa", ki se razteza, čez večino stene. Oh, in nad pomivalnim koritom del zavese manjka. Pa verjetno tudi štedilnik ne bo delal. Ampak, lahko bi bilo hujše. Vseeno, lahko bi naprimer požgali hišo. Vzdih, izdih. Prekleto, nehaj. Prosto se lahko razjeziš! Vseeno „Od zdaj naprej več nimate vstopa v kuhinjo. Nihče, ampak, nihče, še nadzemljansk prekleta bitja nimajo vstopa več v to kuhinjo. Je to jasno?“ Eden za drugim pokimajo. „Dobro.“ Nujno moram na zrak. Takoj zdaj. „Ven grem, in ne tudi, še posebno takrat, ne smeš v kuhinjo Niall“ odgovorim, še preden sploh vpraša.
Obujem se, vzamem sončna očala in denarnico ter grem ven. Preživeti moram samo nekaj ulic, do parka. S sklonjeno glavo upam, da me ne bo nihče prepoznal.
25. februar 2012
u59711
u59711
neeeeeeeeeeeeeeext! Oh, Harry, le vdiiiih in idiiiih... uf...
25. februar 2012
u59711
u59711
izdih*
25. februar 2012
Nextii.!
26. februar 2012
Agghhh! Sovražim to. Zadnje tedne sem res tečen, slabe volje. Saj je po eni strani lepo biti slaven in vse to. Ampak, res, preveč je vsega. Ja, kar je, je. Izpeljal bom to. Najboljše. Tako kot vedno.
Torej, Ella. Osredotočil se bom najnjo. Hah, tole bo verjetno težje kot pričakujem. In zakaj, za vraga, gre na to tekmo?? „O, moj bog, o moj bog! Harry! Harrryy! O, moj bog Harry Styles je tu!! Hej, a lahko dobim podpis?“ Oh, ne že spet. Še ena oboževalka. Nasmeh. „Hej, kako si? Veš, da. Kam pa se podpišem?“ Podpisal sem nekaj CD-jev, rok, parkrat sem se slikal, potem pa sem šel.
Mislim, da sem celo dobre volje. Pravzaprav se veselim večera, da jo bom spet videl.
Ker sem zjutraj preskočil zajtrk, sem zdaj že pošteno lačen. Najboljše, da si kupim kos pice.
Po pici, je ura že 13.30! To gre pa hitro.
Ko sem prišel domov so me skesano čakali fantje. Uh, mogoče pa sem bil malce preoster. „Hej.“ „Hej. Prej nas je klical Simon. Hoče, da jutri pridemo k njemu. Ob 10h. Kaj misliš? Skoraj nikoli nas ne vabi v pisarno.“
„Ah, po moje ni nič. Verjetno nam bo razložil potek turneje ali kaj takšnega“ poskušam pomiriti Liama. Če prav govorim resnico le napol, saj tudi mene malce skrbi.
„Kdo je za film?“ Louis zakriči vsem na uho in steče v dnevno sobo. OK, tudi tako lahko preživimo popoldan.„Jaaaaz,“ zakričim in se vržem na kavč zraven njega. To. To obožujem. To, da lahko prosto kričim, skačem in se obnašam čudno, brez čudaških pogledov in šepetanja. Brezveze se zasmejim. „Kaj bomo gledali?“ vprašam Zayn. „Hm, kaj pa če gledamo Botra, don Zayn?“ vpraša Niall. „Lahko“ se strinja, mi pa poiščemo DVD. „Oh, in jutri imamo še premiero filma zvečer“ mi pove Louis med uvodom v film. Po filmu smo gledali še Botra 2 in popoldan je kar odletel.
Ura je bila že 18h in fantje so postali lačni. „Oprostite mi za tisto zjutraj. Bil sem malce razburjen.“ se jim opravičim. „Eh, saj ni nič, ampak a bi lahko kaj skuhal?Res sem lačen“ potoži Niall, ostali pa pokimajo kot potrditev. Nasmehnem se in vprašam:„Kaj pa bi jedli?“ „Pico.“ je Liam hiter. „Ah, ne. Pica je preveč zamudna. Saj veš, čakati moreš, da se testo poveča ali karkoli je že tisto sranje“ ga takoj prekine Zayn. „Kaj pa če bi špagete? Res jih že nismo jedli dolgo.“ se vmeša še Louis. „Jaz pa bi kitajsko“ se javi še Zayn. Liam, Zayn in Louis so se začeli glasno prepirati, midva z Niallom pa sva se dobesedno valjala od smeha. „Fantje, jaz sem lačen. Kaj pa če bi si vsak naročil kaj bi rad?“ se oglasi Niall. Že čez nekaj trenutkov so vsi na telefonih, ker si naročajo večerjo. Zayn pravkar osvaja nekoga na drugi strani.
„Kaj pa ti ? Nisi lačen?“ me vpraša Liam, ki je prvi končal. „Ne, prej sem si kupil kos pice.“ „Oh, OK“
O, sranje, ura je že 18.45. Ob 20h je tekma. Hitro sem se šel stuširat in preobleč. Hitro sem iz predala zvlekel čiste kavbojke, iz obešalnika pa belo srajco, katere rokave sem si zavihal do komolcev. Na roko sem si dal še uro, sončna očala pa so bila doli, v predsobi, zraven čevljev.
„Uuu, kam pa greš ti, lepotec?“ me vpraša Niall. „Ven. Zakaj?“ ga vprašam med tem ko si obuvam čevlje. „ A lahko gremo s tabo?“ me še naprej nadleguje, ko pride v predsobo Louis. „Ne, niti podrazno“ odgovorim mirno. „Na, lepotec“ mi Lou na glavo natakne še klobuk. „Kaj je pa to?“ ga vprašam. „Ja, klobuk, a ne?“ „To, že. Ampak kaj naj z njim?“ „Nosi ga“ Samo pogledam ga, on pa skomigne in se nasloni na steno. Klobuk je bil v stilu Bruna Marsa in hočem ali nočem, celo skladal se je z mojimi oblačili. Zmajem z glavo, pomagam in stopim ven na ulico s klobukom. Bog, prosim, naj me nihče ne prepozna. Ustavim taxi in mu povem naslov.
Čez dobrih 45 minut sem pred tisto dvorano, kjer naj bi igrali košarko. Mladi postopajo pred dvorano, nekateri se spregajajo, pogovarjajo. Vzdušje je sproščeno in nasploh so ljudje veseli. Pozabil sem že kako lepo je biti kolikor toliko normalen najstnik. Priznam, prej je bilo težko, a vseeno sem lahko šel na kakšno zabavo.... Sicer brez alkohola in česarkoli drugega, ampak. Ah, pa saj tudi zdaj ni tako slabo. Spoznal sem najboljše prijatelje, ki me imajo radi kakršnega koli sem in ne zaradi denarja. Lepo mi je.
Tako naslonjen na ograjo sem očitno razmišljal kar nekaj časa, saj je večina ljudi že vstopila. Počasi sem se odpravil še sam.
Dvorana je bila kar velika in bilo je že kar nekaj ljudi. Oziral sem se za njo, pa je ni bilo nikjer. Mora biti nekje. Počasi se držim množice, ki lepo počasi hodi proti levi strani dvorane.
Zamišljen se vsedem na prosti sedež, ko me nekdo ogovori:„A si za Wild tigers?“ Očitno nimam pojma o čem govori čedna punca. Samo počasi pokimam. Tekma se začne in na sredo "igrišča" pritečejo dve ekipi. Množica začne navdušeno ploskati, kričati in nasploh navijati za svoje favorite. Kar naenkrat jo opazim. Bila je na nasprotni strani dvorane. Verjetno je prej nisem opazil, ker sem prej iskal nekoga s kodrastimi lasmi, ona pa je sedaj imela zravnane lase. Bila je čudovita. Lasje so se ji čudovito svetili in ji prosto padali po hrbtu in ramah. Oblečeno ima svetlo modro srajco in bele hlače. Prav izstopa iz množice. Ena redkih sedi popolnoma vrzravnano, ko baletka ali kaj podobnega. Oh, spet sem se spozabil. Ena od njih je. Seveda mora izstopati, seveda mora biti prečudovita, čeprav verjamem, da je njena lepota naravna. Večino tekme sem strmel vanjo in neverjetno-tekme je bilo zelo kmalu konec. Večina ljudi se je odpravljala proti izhodu, ona pa je stekla-kolikor se je dalo v njenih petah- v objem nekemu fantu zmagovalne ekipe.
Ni se šalila glede fanta. Sranje, sem naiven. Naj gre vse skupaj v "k". Prekleti idijot. Kdo pa je ne bi hotel. V nekem trenutku, ko sem ji bil najbližje -za izhod sem moral mimo njiju- me je nekdo ruknil in mi z glave "zbil" prekleti klobuk. Ko sem se sklonil, da bi ga pobral me je zagledala. Hitro se mi je nasmehnila in mi pomahala, češ naj pridem bliže. Nasmehnil sem se ji nazaj, in se počasi približal njima, hkrati pa izhodu. OK, pretvarjaj se. V tem si bil najboljši. Sranje, držala ga je za roko in se mu smejala. Potrlo me je bolj kot sem si kdaj mislil, da bi me.
„Hej, kaj pa ti tu?“ me veselo vpraša in me na pol objame. „Nič posebnega, tekmo sem prišel gledat, ti?“ „Tudi. Harry, to je Alex, Alex, Harry.“ naju predstavi. „Me veseli, dobra tekma“ ga pozdravim. „Tudi mene, hvala. Hej, a nisi ti, eden izmed članov tiste skupine?“ „Ja, One Direction“ „Točno, kakorkoli, čestitam, da vam je uspelo. Tukaj imate zagotovo veliko oboževalk. Hej, a bi šel z nama na kavo, ko se stuširam?“ Da ju gledam, kako se skupaj zabavata? Ne, hvala. „Ne, hvala.“ odgovorim in se nasmehnem. ,,Ellie daj ga prepričaj, no. Jaz se grem na hiro stuširat.“ se obrne proti Elli, jo nalahno dregne med rebra in ji razmrši lase. „Hej, Ella zate. Nič ne obljubim“ se malce razburi, on pa se ji v odgovor zareži.
Ampak, ahh. „Kako si?“ me nežno vpraša. „Še gre, hvala pa ti?“ Ona samo zavzdihne in sede na bljižno klop. Sledim ji in se vsedem zraven nje. „Razumem.“ pokimama. Res, jo. Verjetno je bolj utrujena kot vseh pet nas skupaj. „ Kako so fantje?“ me vpraša. „Super. Danes so se zbudili s požigalskim nagonom“ se poskušam pošaliti. „Kaj? Zakaj?“ me malce zmedeno vpraša. „Ah, danes so skoraj vrgli hišo v zrak, ko sem še spal. Požgali so pol kuhinje“
Kar naenkrat se začne prav prisrčno smejati. „Veš, kaj je bila prva stvar, na katero sem pomislila, ko sem stopila v kuhinjo?“ še vedno smeje doda. „Ne, a upam, da nič o meni.“ „Spraševala sem se, kako, da je hiša sploh še cela in, upala, da je ne boste požgali prav takrat, z mano skupaj“ „Wau, mi je odleglo.“ se pošalim. „Hej, daj prosim pojdi z nama na kavo. Obljubim, da bo zabavno.“ „Res, nočem biti v napoto.“ „Prosim te, zakaj pa bi bil v napoto? Nočem biti nesramna, ampak gledava se že celo življenje. In pravkar je zmagal na tekmi, zato se bo bahal še v sanjah. Ko takole pomislim, res imam rada svojega bratranca, a zna biti res bahaški.“ „Hej, slišal sem te. A nisem bil še pred dnevom tvoj najljubši bratranec?“ se kar na enkrat prikaže. „Ja, si bil, potem pa si me spomnil , da si moj edini bratranec“
26. februar 2012
u59711
u59711
neeeeeeeeeext
26. februar 2012
///////////////////////////////////////////////
ELLA
Alex je sedaj stal pred nama poln energije in pripravljen na vse, tako kot vedno.
„No, ti boš pa meni vedno najljubša sestrična“ se spet šali. „Jah, verjetno res, ko pa nimaš večje izbire“ ga zbodem. „Kakorkoli, a ti greš z nama na kavo ali ne? Res bi te rad nekaj vprašal.“ se že obrne proti Harry-ju.
Prosim reci ja, prosim reci ja..... Res sem nenavadno vesela, da je tukaj. Po svoje sem ga spet želela videti, čelrav sem bila povožena. Imela sem že par kosil in poznih zajtrkov... „ Prav, lahko. Samo bom bil bolj kratek, ker me fantje že čakajo.“ Yes, rekel je ja! „Pridi žirafa gremo,“ me zmoti Alex. „Oh, slon, bodi tiho.“ ga primem za roko. Vedno se drživa za roke. To navado imava že od malega. Pravzaprav je prijetno. Ko stopimo ven, v nas butne sopara poletne noči, sonce pa je sijalo na na nas še vedno, ob 9.30 zvečer. Harry in Alex se nekaj pogovarjata, jaz pa uživam, malce naslonjena na Alexovo roko. „Žirafa boš znala čez cesto?“ me smeje vpraša Alex na pločniku pred zebro. „Wow, težko vprašanje. Nisem popolnoma prepričana.“ Alex narejeno zavzdihne in me pogleda s tistim navihanim nasmehom, ki ga ima še iz otroštva, ko je nekaj naklepal. „Harry, primi malo punčko za rokico. Ne zna še dobro hoditi in rabi najino pomoč,“ „Hej!“ malce ogorčeno vzkliknem, Harry pa me prime za roko. Preko zebre grem, z na eni strani Alexom, na drugi pa s Harry-jem. „Hm, kam pa gremo, Alex?“ ga vprašam še vedno držeča se za njuni roki. „V tisto majhno slastičarno. Tam ga paparaci zagotovo ne bodo našli,“ „Oh, prosim te. Ne uporabljaj Harry-ja kot izgovor za sladoled. Priznaj, da hočeš tisti sladoled,“ predobro poznam Alexa, verjetno ga poznam bolje kot on sam sebe, tako kot on pozna mene. Alex je kot moj starejši brat, vedno je pazil name, čeprav, da ne bo pomote, tole z držanjem za roko Harry-ja, me samo heca. Pa njega verjetno tudi. Čeprav se še vedno drživa za roke. Nekako prijetno je.
Kmalu pridemo do tiste slastičarne. Verjetno je najboljša v Londonu.
Sedemo za majhno mizico, ko k nam pride mlada punca, naše starosti. „Hej, Alex. Kako si?“ pozdravi Alexa. „Dobro, hvala. Pa ti?“ „Tudi. Kaj boste naročili?“
„Jaz bom kapučino in kepico čokoladnega sladoleda“ sem prva. Ko vsi naročimo, se punca in Alex še malce pogovarjata, midva s Harry-jem pa se spogledava in se začneva smejati. „Kaj natančno se je potem zgodilo s kuhinjo?“ ga vprašam, ker se Alex še vedno pogovarja z natakarico. „No, kolikor vem, sta Lou in Zayn šla delati omleto. In prav ona dva. Katera koli druga kombinacija bi bila sprejenljiva, ker, verjela ali ne, Liam in Niall znata celo narediti nekaj stvari. Saj ne, da sem jaz tako dober, ampak se mi nekako najbolj sanja o kuhinji.“ mi natančno razloži. Ne morem se zadržati in spet planem v smeh ob pogledu na njegov obraz. Zanima me kakšne barve so njegove oči. Danes so modre. In ta srajca mu prav pristaja. „Kakšne barve so tvoje oči? Ne morem natančno določiti.“ kar vprašam. Sranje, Ella. Spet so me usta prehitela. Oh, sranje.
Tako lepo se mi nasmehne. Ahh! „Am, mislim, da modre. No, ko sem bil majhen, vem, da sem imel modre, zdaj pa so zeleno-modre. Fantje so "razvili" teorijo, da ko sem jezen oziroma žalosten postanejo zelene. Modre pa so takrat, ko sem vesel ali se kje oz. s kom dobro počutim. Kakšne barve so zdaj?“ Oh, Ella. Ne sme ti biti všeč, ne sme. Ne če želim biti z njimi nekaj časa. „Modre.“ se nasmehnem. „No, bilo bi čudno, če bi bile kakše druge barve. Sem vesel in se tukaj s tabo počutim super.“ nasmehne se mi. Spet. Ahh, ne.
„Tudi meni je všeč tukaj“ sem povedala po pravici. Nato se samo gledava.
„Torej, kje smo ostali?“ naju prekine Alex. „Pogovarjala sva se o. O ježih“ hitro ven bleknem. „O ježih?“ me Alex vprašujoče pogleda in videlo se je, da mi ne verjame. Vseeno ni nič pripomnil, saj imava nenapisano pravilo, da se o ljubezni lahko pogovarjava le v njegovi sobi. To počneva že od otroštva. „ Ja, o ježih. Povedala sem mu zgodbico iz otroštva, ko so k nam na vrt prišli ježi.“ povem.
Harry me je pogledal , v njegovih očeh pa sem videla neko iskrico. Ne vem zakaj mi more biti všeč prav on.
Nekaj se brezveze pogovarjamo, ko spet pride tista natakarica, sedaj z našim naročilom. Z Alexom se spet nekaj pogovarjata. On lepo sedi, ona pa stoji. Joj, Alex. Zmajam z glavo, vstanem, se nasmehnem in se predstavim. Ime ji je Jane. Potem pa jo povabim naj prisede. Alex me je najprej pogledal grdo, potem zmedeno, na koncu, ko je prisedla pa hvaležno.
„Bravo“ se Harry skloni in mi zašepeta na uho. „Hvala“ se mu zahvalim. Tale sladoled je res najboljši. Od nekdaj imam najrajši čokolado. „Res je dober. Hočeš poskusiti?“ ga spet brez premisleka vprašam, kar čutim kako mi je kri butnila v obraz. Preveč sem sproščena ob njem. Preveč uživam v njeni družbi. Hvala bogu, da se je stemnilo. „Ja, ja. Samo izgovor, da poskusiš mojega. Ki je sam po sebi najboljši,“ me pogleda in pomežikne. Zamenjava si steklene posodice s sladoledi.
Prekleto, njegov vanilijev je bil res dober. Mogoče celo boljši. „No, vidiš. Moj je najboljši,“ ga prehitim. Spet se nasmehe in spet se skoraj stopim. Zmaje z glavo. „Priznam, tvoj je res dober. Ampak, moj je še vedno boljši.“ Ahhh. Samo zmajam z glavo.
Alex in Jane sta v svojem svetu. Kako, za vraga, je iz tega nastal dvojni zmenek?
////////////////////////////////////////////////
HARRY
Ne morem si pomagati, da se ne bi nasmehnil. Uživam v njeni družbi.
Všeč mi je kako si zatakne pramen las za uho, pa ji ga veter že čez nekaj minut razmrši. Všeč mi je njen navihan nasmeh. Všeč mi je kako me pogleda. Pogovarjava se o bedarijah, na primer; izvedel sem, da nima najljubše barve, ker so ji všeč vse, da pleše balet in igra klavir, je edinka in podobno.
Zmotita naju Alex in Jane, ki sta se poslavljala eden od drugega. Kmalu je Jane odšla.
Pričakoval sem, da bo Ella Alexa kaj vprašala, ali pa ga zafrkavala pa ni omenila niti besedice. Tako kot Alex za naju. Za nas vem, da bi se vsi cel čas zbadali in umirali od smeha. Po eni strani je lepo. Mislim, da se imata res rada. Tako kot midva z Louisom.
Prav takrat mi je zazvonil telefon. Klical me je nihče drug, kot Lou. Opravičim se in vstanem od mize.
„Hej, Lou“ se mi javim. „Hej, Hazza. Samo preverjam, če si mrtev od alkohola ali Elle.“ Zasmejim se. „Od Elle, drugače pa veš, da ne pijem veliko“ „Zadet od ljubezni lepo. Glede tega pa nikoli ne moreš biti 100% prepiričan. Vsi se enkrat napijejo do mrtvega.“ „Prosim te, nehaj“ „Misliš kaj priti domov ali boš prespal v tuji postelji?“ „Definitivno pridem domov. Oba veva, da Ella ni takšna“ Po tiho se zahahlja. „Kot sem rekel prej; nikoli ne veš“ „Utihni. Kmalu pridem domov in upam, da je hiša še cela.“ „Stari moj, hiša je bolj cela, kot, ko si odšel“ V tistem trenutku je nekaj počilo, takoj za tem, pa se je slišalo nekaj sočnih kletvic. „No, ti uživaj. Nikar ne hiti“ hitro reče Lou in prekine. Zmajam z glavo in se vrnem k mizi, pred tem pa še plačam.
„Vse v redu?“ me vpraša Ella. „Am, nekaj so raztreščili. Mislim, da bi bilo pametno, da bi šel.“ „Raztreščili? Nekam hudo zveni.“ Alex zveni zmedeno. „Ja, mislim, da je. Hm, a lahko dobim vajini številki?“ Ella mi sicer, da svojo, vendar ne vzame moje. „Adijo“ se poslovimo, z Elo se objameva in na hitro in čisto na lahno me poljubi na lice. Definitivno najboljši in najbolj sladek poljub v mojem življenju.
Oh, prosim te Harry. Zdaj pa se obnašaš kot kakšna zaljubljena deklica.
Zavzdihnem, ustavim taxi in povem naslov.
Odklenem vrata, prižgem zunanje lučke in se sezujem, ko ugotovim, da sem Louisov klobuk nekje izgubil. Eh, tako ali tako ni bil nič posebnega.
Prižgal sem luč v dnevni sobi in se vsedel na kavč, ko je prišel po stopnicah Louis. „Hej“ „Hej“ „Kako je šlo?“ „Super.“ Začel sem mu pripovedovati vse od začetka
////////////////////////////////////////////////
ELLA
Smejim se. „Kaj?“ me vpraša Alex na kavču v svoji sobi. Pravzaprav ima celotno nadstropje zase, a se je odločil, da prostora ne bo pregradil s stenami. Razen kopalnice. Vse deluje kot ena velika spalnica. „Nič, tvoja mama je zakon.“ „Kadarkoli si jo lahko izposodiš, saj sva se zmenila“ „Ja, ja. Saj vem. Ampak nikoli ne bo, no saj veš, resnično. Ah, saj je vseeno.“ „Ne, ni. Kaj ti je spet naredila? Saj veš-najboljša prijatelja za vedno“ presedel se je na posteljo, zraven mene in me zaščitniško objel okrog ram. „Zrasel si“ mu zamrmram v ramo. „Vem, ti tudi“ Moram se nasmehniti. „Rada te imam, bratec“ smeje zamrmram. Oba sva edinca in večino otroštva sem preživela tukaj, z njim. Ko sva bila mala sva se klicala bratec in sestrica. Verjetno se res obnašava kot, da sva. „Rad te imam, sestrica“ zašepeta. Nekaj časa sva samo sedela objeta. „Torej, kaj je s tistim Harry-jem? Ga bom moral premlatiti ali kaj?“ zasmejim se. „Ne vem, odvisno kaj je s Jane. Pa le nismo šli tam samo zaradi sladoleda. Bojim se, da bom morala uporabiti pesti.“ sedaj se zasmeji on. „Si prepričana, da se je pametno zapletati z njim? Kar nekaj oboževalk ima. Pazi, da ti ne bo zlomil zlatega srčka, ki ga tako skrbno zaklepaš pred vsemi.“ „Ah, ni pametno vem, ampak, tako težko je razložiti. Sem sem prišla zaradi Simona, ki me je prosil..........“
28. februar 2012
u59711
u59711
neeeeeeeext
01. marec 2012
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
HARRY
„Stari moj, zaljubljen si.“ me potreplja Louis, se pretrgne in zazeha. „Ne, ne morem biti. Ne smem,“
„Glej, enako je bilo z mano, ko sem spoznal Eleanor. Če mi ne verjameš, vprašaj Liama glede Danielle. Oh, glej to-obe dekleti imata v svojem imenu Ello. Kako ljubko. No, jaz grem sedaj spat, ti pa le vprašaj Liama.“
Ne vem kaj me je obsedlo, ampak Liam mi mora povedati, da se Lou moti. Ne, nisem zaljubljen.
V navalu nečesa sem stekel po stopnicah naravnost v sobo, kar brez trkanja. Liam je že spal. „Hej, Liam. Zbudi se. Daj no. Zbudi se“ ga tresem. „Ha? Harry je vse v redu?“ se hitro dvigne v sedeč položaj. „Ne, mislim, je, no nekako ni.“ Globoko sem zajel sapo. „Lou je rekel, da sem zaljubljen. Prosim, reci, da nisem.“ „O, že vem, Ella, kajne?“ si je pomel oči, zazehal in se pretegnil. Jaz samo pokimam. „Glej, že to, da si šel čez polovico mesta zaradi nje, pove nekaj. Še več pove dejstvo, da si prišel domov šele zdaj, kar očitno pomeni, da sta oba uživala. Potem pa, sicer ne vem kaj se je dogajalo na zmenku, ampak nekaj se očitno je, da ti je tako zmešala glavo. Zdaj nama ostane le še vprašanje, če si ji tudi ti zmešal glavo vsaj pol toliko kot ti jo je on, v kar pa ne dvomim. In glej ga, no-sva že na koncu, kar pomeni zaključek. Najin zaključek pa je, da si zagotovo zaljubljen. Dobrodošel v svetu muk. “ zavzdihnem. Liam se mi žalostno nasmehne. „Imaš kakšno vprašanje?„
„Ja, pravaprav. Kako sem lahko to dopustil? Kaj naj naredim, da se bo vse skupaj končalo?“
„No, res bi ti rad povedal, da obstaja čudežno zdravilo glede tega, ampak bi ti lagal. In, sedaj na pamet ti znam povedati dva, tri. Od tega bi ob dveh strašansko trpel. Prvi je, da z njo prekineš vse kontakte. Ampak ti jo očitno želiš videti, slišati itd., drugi je, da te ona zavrne. Verjami mi na besedo, da nočeš tega. Tretji pa je smrt. Tvoja seveda. Če bi umrla ona bi občuti bolečino prejšnjih dveh načinov skupaj. Tvoja pa ne prode v poštev. Tako, da očitno ni način.
Spet zavzdihne. „Torej je res. Zaljubljen sem. Super“ „No, jaz bi nekako rekel, da je super. Ne vem zakaj naj bi to bilo narobe. Ljubezen je čustvo, ki te prej ali slej doleti in ke enakovredna jezi ali veselju. Jaz osebno uživam z Danielle in poskušam vsako prosto minuto preživeti z njo. No, saj vidiš, da se vsak dan pogovarjava cele ure.“
„Ampak, no, hmm, no verjetno res ni tako slabo, ampak a je normalno, da ves čas mislim samo nanjo? Da komaj čakam, da jo bom spet videl, slišal? Da sem zmeden, ker mi je dala svojo številko, moje pa ni vzela? Kaj pa je pomenil tisti poljub na lice? Ahh, Liam, tako zelo zmeden sem. Verjetno nočem biti zaljubljen, ker se bojim, da me bo zavrnila. Oh, bog to se mi še ni zgodilo“ obupan zakopljem roke v lase.
„No poskušal bom iti po vrsti. Ja, čudno bi bilo, če ne bi mislil samo nanjo, kmalu boš nehal jesti in spati, ko pa boš, pa boš sanjal o njej, komaj boš čakal, da bi jo videl, se je dotaknil.
Verjetno je pozabila, ali pa je prepustila tebi prvi korak. Zagotovo jo boš moral sedaj poklicati ali pa ji napisati SMS ti. Vse je na tebi.
Poljub verjetno pomeni, da si ji všeč.
In, glej Harry. Nihče ti ne more obljubiti, da bo izbrala ravno tebe. Upam in želim si, da bi bil srečen, da bi bila tvoja prva velika ljubezen uspešna, več pa osebno ne morem.
In, če ne drugega boš videl kako so se, se bodo in se počutijo punce ob tebi. Brez očitkov, saj je glede vseh petih enako in nihče ne more vplivati na to“
Po teh dveh dolgih pogovorih sem nisem ugotovil nič novega-punca mi je všeč, punco moram dobiti. Najraje bi jo kar takoj poklical.
„OK, hvala Liam. Oprosti, ker sem te zbudil.“
Ko pogledam na uro ugotovim, da je že 2.30h. Torej sem se s fantoma pogovarjal več kot dve uri. Oh, najbolje, da grem spat, jutri moramo iti še k Simonu.
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
ELLA
Torej mu je Jane res všeč. Tako sem vesela zanj. Hkrati pa me vse spominja nanj. Ne morem nehati misliti o njem. Bojim se, da, če ga bo nekdo omenil ali pa samo njegovo ime, začela kričati, cviliti ali početi nekaj popolnoma neprimernega.
Po tiho odklenem Simonova vrata, ko opazim, da so vse luč prižgane.
Simon s prenosnikom na kavču namrščeno tipka. „Hej, Simon. Kaj še delaš? Resno, deloholik si“ zmajem z glavo. „Samo še sekundo, pa končam, Ellie.“ pritisne še na par tipk, zapre prenosik in ga odloži na kavno mizico. „Prisedi“ pokaže na kavč. „Torej, kaj si počela danes?“ „Hm, nekaj zajtrko, zgodnjih in poznih kosil in pa košarkaška tekma. Alex je igral. O, in ne boš verjel koga sva srečala. Harry-ja.“
„Harry-ja, Harry-ja?“
„Ja, Harry-ja. Potem smo mi trije šli še na pijačo.“
„In skupaj ste bili od zdaj?“
„Ne, sploh ne. Potem sem šla še z Alexom domov pozdravit, pa sva se zaklepetala. Tako, da sem prišla zdaj od Alexa“
„Pozdravi ga.
In hotel sem te še vprašati, če si jutri zjutraj ob 10h prosta. Fantje pridejo k meni v pisarno, da jim povem glede vsega skupaj, in mislim, da bi bilo pameto in prav, da si zraven“
„Ja, seveda. Po svoje komaj čakam. Saj veš-obožujem izzive.“
Zasmeje se.
„No, jaz grem spat, ker sem res utrujena, zate pa mislim, da bi tudi bilo pametno, da nehaš delati“
„Vem, vem. Ampak je ironično, da mi to govoriš prav ti.“
„Zakaj?“
„Verjetno si edina 15-letnica, ki med počitnicami dela kot odrasel človek.“
„No, no. Saj ni tako hudo. Po svoje mi je prav všeč. Lahko noč, Simon.“
„Lepe sanje Ellie“
Prav, ko si odstranjujem ličila mi telefon zapiska, da mi je nekdo poslal sporočilo. Verjetno Alex. Do konca si odstranim ličila in pogledam:
"Lahko noč, lepotica.
xxx Harry"
Aww, skoraj sem se stopila. Kaj naj mu odpišem?
"Lepo sanjaj
xxx Ella"
V trenutku, ko se uležem me zmanjka
Budilka me zbudi ob 8h. Nekaj minutk še ležim, potem pa se spravim pod prho in obstanem pred omaro, polno oblek. Zakaj se mi to vedno zgodi?
Na koncu sem oblekla temno roza črtasto krilo do kolen, lase pa sem tako kot navadno zlikala.
Po eni strani svoje lase obožujem, po drugi pa sovražim. Obožujem jih, ko so kodrasti, naravni. Ko pa so zlikani pa delujejo tako....polikano. Zlikani mi segajo malo čez polovico hrbta. Če bi lahko izbirala, bi si jih skrajšala, da bi mi segali malo čez rame, ampak moja naloga je, da si jih likam in pravilno negujem. Kakorkoli.
Še malce se naličim, obujem pete in odidem po stopnicah,. Ura je že 9.30. Sranje, ni časa za zajtrk. Hitro spijem skodelico čaja, potem pa se vsedem v avto.
01. marec 2012
u59711
u59711
neeeeeeext
01. marec 2012
ηєкšтαм ѕαмσ zαяα∂ι тєвє ѕαяαн1199
********************************************************************************************************************

////////////////////////////////////////////////
HARRY
„Eh, fantje dajte, no. Umirite se“ Liam nas miri. Pravkar smo na poti proti Simonu. Fantje razgrajajo, jaz pa jim uspešno pomagam. „Glejte, k Simonu gremu. Prosim vas, da se obnašate. Primerno.“ sedaj je bil Liam pošteno "razkurjen". Vsi smo vedeli kje je meja. Pravkar smo jo dosegli.
Avto je počasi ustavil. Hitro smo izstopili, zasedli vso dvigalo in se odpeljali v najvišje nadstropje. „Sranje, zamujamo“ Liam zakleje.
Ne vem zakaj ampak Simonova asistentka nas ne mara. Vseeno nas spusti v pisarno. Takoj opazim Simona, ki sedi za veliko pisalno mizo nasproti vrat. „Simon!“ Lou skoraj zavpije. „Stric Simon“
Jaz mi vseeno normalno stisnem roko in ga pozdravim. Enako tudi naredi Liam, preostali pa so pač, preostali.
„Pozdravljeni fantje. Vsedite se“ nakaže na pet stolov pred njegovo mizo. „Kako ste?“ „Torej, uspešno ste izdali album, knjigi. Čestitam“
„Hvala“ To se ne bo končalo dobro. Vedno, ko ima kaj slabega začne z dobrim in obratno.
„Kmalu greste na turnejo.“
„Ja“
„Zdaj imate več stvari na urniku, kajne?“
„Ja“
„Na primer?“
„Am, danes zvečer imamo premiero, v soboto pa neko fancy večerjo“ se Louis norčuje.
„Ja, vem na katero misliš. Veliko ljudi bo. Pomembnih. Vplivnih. Nekateri vam lahko pomagajo. Kaj mislite kako jih lahko prepričate, da vas vabijo na zabave, radijske oddaje, po tem ko ne boste več "sveža roba", ko bo na sceno prišel kdo drug?“
To vprašanje je bilo namenjeno meni. Ve, da sem bil že tam. Hah. Pustil bom, da kateri od drugih popolnoma zgreši z odgovorom.
„Denar.“
O moj bog. Ella. Ves čas je bila v kotu pisarne, za veliko stekleno mizo. Za nami je sedela. Počasi se je sprehodila čez pisarno, do Simona. Obstala je pri njem.
Kaj, za vraga, sploh počne tu?
Ampak izgledala pa je izjemno. Spet je imela zlikane lase, toda tokrat je bila v roza obleki in je imela še višje pete kot včeraj.
Po pisarni se je razlegla tišina.
„Ampak, ga še nimate dovolj in tudi, če bi ga imeli, bi vam ga prehitro zmanjkalo. Nenazadnje vas je pet.“ povedala je počasi in razločno na koncu pa vtihnila za večji učinek.
„Ampak, ha, vedno je ampak“ se ironično nasmehne „obstaja tudi drugi način. Prepričajte jih, da vas želijo sami. Lahko ste ne vem kako dobri, lahko se postavite na glavo, brez časopisov, radiev, televizije ne boste uspešni. Kdo vodi vse medije? Ljudi. Ker so ljudi in imajo čustva jih, želeli ali ne, manipulirate. Lahko jih prepričate, da ste jim všeč. Prirasli jim boste k srcu“
Vse kar je povedala je res. In vse temelji na manipuriranju.
Pogledala me je, pogledala nas je. Pogledala je vsakega izmed nas.
„Ampak, kaj pa če, če preprosto ne znamo manipulirati? Kaj pa potem?“ je Lou zmeden.
„Zato ste tudi tu. Ella,“ Simon pomigne proti njej „ je, kako bi rekel.... Nekako rojena s tem darom. Seveda je k temu pripomoglo več razlogov itd, ampak, da ne zaidemo s teme, Ella vas bo naučila vsega kar potrebujete za uspešno kariero. Vsega kar kdorkoli lahko uprabi in komerkoli, kadarkoli. Če seveda zna. Hkrati vas bo naučila tudi kako postati "imun" na manipuliranje.“
Fantje se zazrejo vame, prav tako pa tudi Simon in Ela. Moj bog. Z nas bo naredila lutke. Popolne lutke. Svet iz katerega sem pobegnil, je prišel pome.
V to ne morem kar tako privoliti. Oh. Ampak, če bi, bi jo videl večkrat.
„Kaj bi se zgodilo, če bi zavrnili?“ vpraša Louis.
Simon zavzdihne in skomigne. „Upam, da ne boste. Res ste dobri. Prvič v življenju priznam. A dobro ni dovolj. Imate veliko možnosti za uspeh. Vraga, uspeh. Lahko postanete največji boy band na svetu. A ne vzemite si tega k srcu. En napačen premik, en članek, ena fotgrafija pa ste zbrisani za večno. To pa si vzemite k srcu. Ella bi vas postavila na prvo pot. Vaša izbira“
Priznati moram, da ima prav. Spet.
„Recimo, da sprejmemo. Nič ne obljubimo. Kako bi to potekalo? A bo prišla k nam za 3-4 ure, nam povedala snov, dala domačo nalogo in šla, ali kaj?“ se spet javi Louis.
„Dobro vprašanje. O tem sem razmišljal veliko in ugotovil sem, da bi bilo to kar si prej povedal brezveze. Vi rabite nekoga, ki bo pri vas. Nekoga, ki vam bo še v isti situaciji priskočil na pomoč, vam svetoval. Torej je edini način, da nekako živi pri vas. Da bo z vami noč in dan.“
Wow, živela pri nas? Kako, za vraga? Saj ima vsak svoje stanovanje.
No, midva z Louisem sva skupaj. V tisti hiši smo takrat, ko mislimo biti še več skupaj. Ko imamo proste dneve.
Ella je osuplo pogledala, očitno je bilo tudi zanje presenečenje. Hotela nekaj reči, a se je ustavila.
„Kako misliš? Saj ima vsak svoje stanovanje.“ se zdaj javi Liam.
Ella dvigne obrvi, a je tiho.
„Ja. Res je. Zato se boste vsi preselili v hišo. Vsaj začasno.“
„Hm, oprosti, ker te prekinjam, Simon, ampak, a se lahko pogovoriva zunaj?“ Ella pomigne proti vratom.
„Ja, seveda. Fantje, počakajte tu in malce premislite.“
V pisarno pride tista asistentka in nas grdo opazuje. Seveda nihče nič ne reče.
„Simon, a si nor? Ne morem živeti z njimi.“ se sliši.
„Ellie. Ellie, to je edini način. Prosim te. Prosim.“ huh, še eno presenečenje. Simon ni nikoli, nikogar prosil.
Zdaj je Ella nekaj rekla tiše.
„Glej, če jih ne boš znala ti, jih ne bo nihče. Dobro veš“
„Ne vem Simon, ne vem.“
„Seveda veš.“
Potem sta se še nekaj tiše pogovarjala, na koncu pa spet stopila noter.
Louis nas je pogledal. S pogledom nas je spraševal, če se strinjamo. Vsi smo, počasi, eden za drugim pokimali.
„Simon, sprejmemo. Če ti rečeš, da je to kar potrebujemo, potem sprejmemo.“
„Fantje, verjemem, da ste se odločili pravilno. Zdaj pa bi le zaradi formalnosti podpisali pogodbo, v kateri se zavezujete, da boste 2 meseca bili po nadzorovanim vodstvom.“ Vsakemu, da nekaj strani dolgo pogodbo, ki jo skoraj ne preberem, potem pa podpišem. Očitno jo mora tudi Ella. Toda ta, jo prebere. Neverjetno.
„Tule, 5.člen. Tu je zelo nejesno napisano kaj pomeni nadzorovano vodstvo.“ pokaže.
„Preprosto pomeni, da ti skrbiš zanje in jim daješ ustrezna navodila.“
„A odgovarjam za kakršne koli poškodbe? Odvisnosti? Kaj podobnega?“
„Ne, definitivno ne.“
„Prosim te, da to nekdo dopiše.“
„Seveda. Nočeš imeti problemov. Pametno.“ pokliče asistentko, ji da navodila, ta prinese novo različico, Ella jo spet prebere, nato pa podpiše.
„Fantje, lekcija št. 1. Vedno preberite pogodbo, prosite, da vam kdo pojasni, če kaj ne razumete in šele na koncu podpisujte“ na lekcijo da kar Simon.
„O, in, da ne pozabim. To sem že prej povedala Simonu, sedaj pa bom povedala tudi vam. Ne želim in ne mislim, da je prav, da bi vas kar spreminjala. Zdaj ste že odrasli in zagotovo vam ne morem spremeniti osebnosti. Lahko vam jo pomagam samo povdariti, lahko delam izključno na vašem obnašanju. Ampak, tudi tega ne bom popolnoma spremenila, ker ste očitno oboževalkam všeč takšni kot ste. Sproščeni. To kar v resnici ste.
Sproščenost bomo malce omilili. Kaj to pomeni? Preprosto, malo bolj boste pazili kaj boste govorili na intervjujih, da ne boste prišli na naslovnico zaradi neke bedarije. Glede kazanja pravega sebe pa bom povedala kdaj drugič. Kakšna vprašanja?“
„Ja, kakšne bodo kazni, če ne te ne bomo ubogali?“ zdaj igrivo vpraša Zayn.
„Bom poskrbela, da boste. Verjemite mi.“ pomežikne.
„Torej, moji dragi otroci, čeprav ste zanimiva družba imam danes še cel kup sestankov, in vas, grobo rečeno, mečem ven iz pisarne. Če bi radi še naprej govorili in se pogovorili, kar vidim, da bi se, pojdite na kosilo ali pa na kakšno pijačo.“
„Ellie. Pazi se, se vidiva zvečer,“ jo poljubi na lice, nam pa strese roke.
Eden za drugim lepo scapljamo ven. „Torej, kosilo?“ Lou ploskne in nas vpraša. Ura je bila že 12.30. „Ja, seveda.“ se vsi strinjamo. Ella zaskrbljeno pogleda na uro, v telefon, koledar, in se namršči. „OK, Smitha lahko prestavim za kakšno uro, ampak Anne bo večji problem. Na jutri jo definitivno ne morem prestaviti.“ zaskrbljeno mrmra bolj sebi kot nam, jaz pa, radoveden kot sem, pogledam za hrbet na telefon.
OK, to ni normalno. Punca ima več opravkov v dveh urah, kot mi vsi skupaj v dveh dneh. Sestanik so določeni na minute natančno. Eden za drugim.
Zavzdihne in nas pogleda. „Prav, tako se bom morala navaditi, da bom imela bolj prost dan.“ se nasmehne, pospravi telefon v torbico in nas pričakujoče pogleda „Gremo? In kdo izbira restavracijo, sicer poznam par dobrih...“ „Ne, ne, ne danes mi izbiramo. Upam, da imaš rada dunajski zrezek, ker so tu najboljši na svetu“ jo prekine Niall.
Ljubko se zasmeje. „Niall, dragi moj, ne pozabi, da sem večino življenja preživela na Dunaju. Res si ne bi upala trditi, da je v Londonu najboljši dunajski zrezek, ko pa jaz lahko dam glavo stran, da je na Dunaju najboljši zrezek na celem svetu. Uh, tole pa sem zapletla“ še enkrat se zasmeje in me pogleda tako lepo, da se skoraj stopim. Stopim! Sranje, Harry, fant si! Nasmehnem se ji nazaj.
„No, no zdaj pa pojdite“ nas nažene tista grozna ženska.
„Nasvidenje“ jo Ella pozdravi in se ji nasmehne.
Počasi se odpravimo v dvigalo in smo dobesedno natlačeni, čeprav je dvigalo kar veliko. Nekako z Ello pristaneva skupaj nekje odzadaj, odrezana od fantov, saj je med nami vrsta ljudi. „Hej“ „Hej“ „Bi te objela, pa je malce tesno...“ „Vidim“ nekdo se obrne in me močno sune
„in čutim“ se zasmejeva. „A bi me moralo skrbeti za glavo? Je dunajski res tako dober?“ se nasmehne. „Hmm, dunajski je res dober, ampak bom poskrbel, da se tvoji glavi ne bo zgodilo nič“ ji pomežiknem. Ahh, prekleto sranje, sem živčen. Upam, da ji Lou ali Liam ne bosta kaj omenila.
Šele ko se dvigalo končno ustavi v pritličju, lahko prosto zadihamo.
„Oh, waw. Zakaj je bilo toliko ljudi?“ vpraša Lou.
Ella mu hoče nekaj reči, ko jo zmoti neka starejša ženska. Nekam znana se mi zdi. „Res bi enkrat morale na kosilo.“ se zasmeje gospa „Ja, res je.“ ji Ella odgovori nazaj. Mi jo čakamo in opazujemo nekaj metrov vstran. Pritličje je bilo res ogromno, ludje pa so ves čas stopali ven in noter skozi velik vhod. Ne rabim omenjati, da so telefoni nenehno zvonili. „Kaj praviš na sredo, ob 5h?“
„A lahko raje v četrtek? Vem, da ste zaposleni in, da nimate veliko časa.“
„Seveda, Ella. In prosim, tikaj me, če me vikaš se počutim staro.“
„Hvala, v redu, se bom potrudila. A vam lahko nekoga predstavim?“
„Seveda, seveda ljubica“
Nasmehne se in nam rahlo pomigne naj pridemo k njej.
„Fantje, to je ga. Tomphson. Najuspešnejša ženska v Britaniji“
O, sranje. Sedaj se spomnim. Prekleto!
„Lara, to so Liam Payne“ Liam ji poda roko„Louis Tomlinson“ Lou jo hvala bogu, lepo pozdravi in strese roko„Zayn Malik“ enako naredi tudi on „Niall Horan in “
„Oh, Harry! Le kako te nisem prepoznala? Kako si? Kako je mama? Pozdravi jo. Dolgo te že nisem videla. Kaj sedaj počneš?“
„Pozdravljeni ga. Tomphson. Hvala, v redu sem, pa tudi mama je v redu, hvala. Lepo jo bom pozdravil. Sedaj pa sem začel malce peti. Saj veste, da sem vedno rad preizkušal nove stvari“ pomežiknem in upam, da bo delovalo?„Kako pa ste kaj vi? Še vedno ste enaki. Kako vam to uspeva? In kako je Philliph? Lepo ga pozdravite“
Živo se zasmeji „Seveda si. Dobro se spomnim, kako sta s Philliphom skočila naravnost s strehe v bazen. Čudovito. Phillip je tudi v redu, hvala.
Ella mi je že prej povedala, da se ji mudi, meni pa se tudi, zato nasvidelnje. V veselje mi je bilo vas spoznati. Ella, midve pa se vidive v četrtek ob 16.30, kam pošljem avto?“
„Velja, kaj pa če bi prišla sama do Le Bleu-a?“
„Lahko, dobro, se vidive, Harry pozdravi mamo“ zakliče že pri dvigalu.
„Kaj je bilo pa to?“ Louis vpraša ko pridemo ven, na zrak. „In ti! “ pokaže name„kaj pa je bilo TO? Kako jo poznaš? In kaj je bilo s pozdravljanjem mame, Philippa, kdo je Phillip, in kaj za vraga si skakal v bazene? Sranje, Harry. Veliko mi boš moral pojasniti.“
„Vem, oprosti Lou. Oprostite vsi. A se lahko o tem pogovorimo kdaj drugič?“
„Seveda Harry. Ko se boš počutil, povej.“ me Liam potreplja po hrbtu.
„Torej, kam točno sedaj gremo? In a ste prepričani, da ne potrebujete rezervacije? Oh, in Lou je prej vprašal zakaj je bilo prej toliko ljudi. Tako mimogrede, kosilo imajo....“
„O, vse jasno. Hvala. Ne, zagotov ne potrebujemo rezervacije“
„A gremo peš ali z avtom?“ Ella vpraša nekako veselo. Čudno.
Ne vem zakaj sem tako živčen. Sranje.
Ella in Lou se nekaj pogovarjata, ko pridemo pred naš Mercedez vito. Ja, kaj hočeš, veliko nas je.
„Vi greste veretno s tem, jaz pa grem s svojim. Oh, hoče kateri z mano?“ se zasmeji.
Liam se prikaže za mani in zašepeta:„Pojdi, pojdi, no.“
Malce sem skeptičen.
„Harry gre“ Lou skoraj zakriči, jaz pa ne vem kaj naj naredim.
„OK, mečetem me ven, nočete me več“ se pošalim. Vsi se zasmejejo.
„Dobro, da imaš mene, ki te hoče“ se Ella pošali. Vsaj mislim, da se. Kajne da se je pošalila?
Lou je presodil, da je primeren čas za spuščanje nakakšnih čudnih zvokov in kar nekaj ljudi na ulici se je ustavilo in ga začudeno pogledalo.
„No pridi Styles, greva“ me pod roko prime Ella in obrne v drugo smer, nazaj proti pisarni.
„Avto čaka takoj za vogalom“ pojasni.
„In, kako si?“ jo vprašam.
„Po resnici? Iznučena. Pa ti?“
„Še kar, včeraj sem bolj malo spal...“
„Am, oprosti, da sem se kar tako pojavila. Čudno je, da pride neka tujka, se vseli v vašo hišo in vas hoče spremeniti. In oprosti, nisem vedela, da se bom vselila k vam. Res mi je neprijetno“
Čudno, ampak nisem mogel misliti na nič drugega, kot do da me drži pod roko in je tako bilzu mene.
„Hej, ne sekiraj se. Vse kar si povedala prej v pisarni je res. Res je tudi tisto kar je povedal Simon. Tako, da bu se ti morali zahvaliti, da nam boš pomagala kar tako. Redko kateri človek bi se vseliv in nam pomagal, kar tako. Torej, hvala.“ skomignem. Vse kar sem povedal je bila resnica.
Nato sva bila oba tiho. Ni bila tista neprijetna tišina, ko ne veš kaj reči, ampak tista, v kateri uživaš.
Kmalu sva prišla do njenega avta. Mislim, če bi lahko izbiral bi imel totega al' pa mogoče Mercedeza E class cabriolet. Kakor koli.
Voznik odpre vrata, pozdravi Ello, ta se vsede, voznik posdravi mene, se vsedem.......
„Kam želite gospodična?“ jo voznik vpraša.
„Amm, Harry?“ se ozre proti meni.
Povem ime restavrcije, vozni pa, hvala bogu, ve kje je.
„Oprosti ker sprašujem, ampak a poznaš Phillipa?“ me zamišljeno vpraša Ella.
„Uh, komplicirano. Skrajšana verzija je, da se poznava žeod otroštva, ker moj oče, pač, no, saj veš in potem, saj veš kako gre. Ampak ga zdaj že kakšni dve leti nisem videl. Kako pa ga poznaš ti?“
„No z vseljem bi ti rekla, da ne vem, ampak vem na kaj misliš. Jaz ga tudi poznam že kar nekaj časa. Zabave in te stvari, no, se mi zdi, da tudi ti veš kako gre vse skupaj“
Napol se nasmehnem in jo pogledam.
//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
ELLA
Oh, bog. Te njegove oči. Pa kodri. Resno me bo spravil ob živce. Če bi obstajala popolnost, bi ji bil prekleto blizu.
Ampak oči. Danes so modro-zelene. Kaj pomeni to? Če so preprosto mešane?
„Kaj pomenijo zdaj?“ spet samo blekenem ven. O sranje, Ella! Ampak, verjeli ali ne, ne morem si pomagati. Ob njem se počutim tako sproščeno. Kot, da je vse pravilno.
„Kaj?“ je Harry zmeden.
Nasmehnem se mu. Tako, ne vem. Tako....
„Tvoje oči. Zeleno modre so. Kaj pomenijo sedaj?”
Zamišljeno se namršči. „Hmm. Ne vem. Fantje nikoli niso omenili. Jih bova vprašala pozneje, OK?“
Pokimam. Res me zanima.
„Hej, kaj pa so potem razbili? Ko si moral včeraj zato domov.“
Prime se za glavo in se zasmeje.
„Točno. To pa sem pozabil preveriti.“
Ne morem si kaj, da se ne bi zasmejala.
Nenadoma se avto zatrese, zavrti v krogu, šipe pa počijo, kmalu začnejo vozniki trobiti, avto pa se še kar ne ustavi. Nekaj me ostro zapečne, zaboli, potem pa se vse počasi začne temniti. Zadnje česar se spomnim je, da me je nekdo prijel za roki, stisnil k sebi in me klical.
01. marec 2012
u59711
u59711
ohh, hvala za posvečen next in pa ja hitro NEEEEEEEXTT! napeto je postalo!
01. marec 2012
u60429
u60429
Neeexšt nujnooo !!! < 333333
01. marec 2012
u78116
u78116
neeext
03. marec 2012
nišem nextala zaradi duhovnih...zvecer mogoce
04. marec 2012
////////////////////////////////////////////////
HARRY
Vse se zgodi tako hitro, da spoloh ne vem kaj se dogaja. Ella je v nezavesti in krvavi. Nekdo se je zaletel v nas. Tudi jaz sem porezan zaradi stekla, a ni tako hudo. Sranje, ne najdem telefona.
Nek moški pomaga zlesti iz avta najprej meni, nato pa nežno povlečem še Ello. Slišijo se kriki in več ljudi je poškodovanih.
Moški mi pove, da so reševalci že na poti.
Res me skrbi zaradi Elle. Ne vem kaj naj naredim z njo.
Hvala bogu, kmalu pridejo reševalci.
Kmalu sva oba v bolnišnici. Seveda so fantje že izvedeli in so v čakalnici. Jaz sem v neki sobi, kjer me je prej pregledal zdravik, zdaj pa mi povija roko medicinska sestra.
Imam zvin zapestja, več zarez zaradi stekla, in, po zdravnikovih besedah, sem prejel udarec v glavo. Lahko grem domov, vendar moram počivati in se ne naprezati. Ha, ha.
Res me skrbi za Ello. Nimam pojma kje je. Kmalu lahko grem k fantom. Ti me sprašujejo če sem v redu, jaz pa sem kot v transu in lahko mislim le na Ello.
////////////////////////////////////////////////
ELLA
Slišim jih, čutim kako se me nekdo dotika, čutim kako me boli noga. In glavobol me bo ubil. Počutim se, kot bi me povozil vlak. Poskušam odpreti oči, pa je kot, da bi mi jih nekdo zlepil skupaj. Poskušam se premakniti, pa me telo ne uboga, poskušam spregovoriti, pa iz sebe ne spravim niti besedice.
Kmalu me počasi spet zmanjka. Tik predem me zmanjka, pomislim na Harry-ja. Upam, da je v redu. Želim si, da bi bil tukaj ob meni.
Zbudi me curek svetlobe. Ko se poskušam premakniti in se pretegniti me vse zaboli. Tiho zastokam in trznem.
Počasi se ozrem po prostoru. V beli sobi je samo moja soba.
Na stolu deno, najbližje meni spi Harry. Tako umirjeno izgleda ko spi.
Na drugem stolu je Louis, ki tiho smrči. Na stolu, poleg TV-ja je Niall, ki stol na nek čuden način, objema. Tudi Zayn in Liam spita.
Na moji levi pa je Simon. Na kolenih ima prenosnik in, zdi se, da je tipakal nanj vse do sedaj. Zdaj se zdi, da je malce "zakinkal".
Utrujeno se nasmehnem.
To, da so tukaj, vsi z mano mi pomeni ogromno. Še nikogar ni nikoli tako skrbelo zame.
Ko sem bila majhna, sem tekla okoli po hiši, nakar se spotaknem. Gospodinja me odpelje k zdravniku, ki pove, da imam zlomljeni nogo.
Mama me je nadrla, ker nisem cel mesec mogla plesati baleta, oče pa sploh, po moje, ne ve.
„Ella, Ella. Ššš, pomiri se. Vse je v redu. Na varnem si.“ Harry objame, kolikor se pač da, v takšnem položaju.
Na licu začutim nekaj mokrega.
„Jokala si v spanju, pa sem te raje zbudil.“
Pokimam. Kako mi je lahko tujec, tako prirasel k srcu v treh dneh?
Na nočni omarici je bilo ogromno rož. Pravzaprav jih je bilo po celi sobi.
„Kaj se je zgodilo?“ ga vprašam s hreskavim glasom.
Preostali so se med tem očitno że zbudili.
Harry mi ponudi vodo, ki jo hvaležno sprejmem.
Pove mi vse. Zanimivo, da se spomnim samo tisto o očeh. Drugi pa sem vse pozabila, od Simonove pisarne naprej.
„Kako pa si ti?“ ga zaskrbljeno vprašam. Vidim, da je utrujen in, da ima povito roko.
„V redu. Boljše kot ti“ se nasmehne.
„Res, ne vem zakaj, ne greš domov in si prav odpočiješ. Dvomim, da ti je zdravnik predlagal, da si zbereš nek stol in na njem spiš, celo noč.“
„Pravzaprav tri noči“ se prikaže Alex s šopkom rož.
„Kaj? Tri noči spiš tu? Tri dni sem bila v komi?“
„Ja, tudi tebe je lepo videti. Mimogrede grozno izgledaš“
„Oh, no, oprosti, OK? In ti Styles, ti jih boš pa še slišal“
Ne morem verjeti, da je bil tukaj z mano tri dni. To spremeni vse. Zakaj je sploh bil tu?
Oba se zasmejita, Harry me poboža po laseh in se vstane.
„Jaz grem po kavo“
„Alex! O moj bog. Sploh ne vem kaj naj si mislim“
„Hej, Ella.“ se mi nasmehne, vsede in prime za roko.
„Prestrašila si me. Vse nas. Bog, ne naredi mi več tega. Takoj ko sem slišal sem prišel. Vsak dan sem prišel zjutraj, odšel pa zvečer. Samo toliko, da ne boš rekla, da me ni skrbelo“ pomežikne.
„Hvala ti Alex. Res, ogromno mi pomeni, da si tu. Tisti komentar o mojem izgledu bom preselišala.“
Tudi Alex je izgledal utrujeno.
Še malo sva klepetala potem pa je prišla zdravnica in poslala Alexa ven.
„Dober dan“
„Dober dan“
„Kako se počutiš?“
„No, boli me glava, hrbet in noga“
„Imaš pretres možganov, zlomljeno nogo in zvin leve roke. Imaš tudi več ureznin in modric zaradi udarca, zato te bolečine niso nič posebnega.
Povej mi, si kaj pozabila, se težko česa spomniš, oseb, imen?“
„Ne, spomnim se vsega, razen tistega dela, ko se je zgodila nesreča.“
„Normalno je, da imaš po pretresu luknje. Povej mi, kako ti je ime?“
Pravilno sem povedala ime in priimek, datum rojstva, leto, mesec, ime kaljice, predsednika ZDA, itd.
„To je presenetljivo. Če slučajno opaziš, da česar ne veš, vedi da je to popolnoma normalno. Drugače, pa bi bilo to vse. Imaš kakšno vprašanje?“
„Hvala, zanima me samo kako dolgo bom morala ostati v bolnišnici“
„Na opazovanju boš ostala še dva dni, in če ne bo nikakršnih sprememb, greš lahko prosto domov.“
„Hvala.“
„Če kaj potrebuješ, povej. In, če se le da, poskušaj jesti normalno. Preiskave kažejo, da si podhranjena. Torej, anoreksična. Imaš še kakšna vprašanja glede tega?“
„Se bom potrudila, da bom jedla več, hvala.“
„No, potem pa nasvidenje.“
„Hvala, nasvidenje “
Super, še dva dni. In nogo imam v mavcu. Groza. Zdaj pa mi govori še, da sem anoreksična. Ne morem biti drugačna, če hočem plesati balet.
„O, glej jo! Trnuljčica se je zbudila“ Louis pride s širokim nasmeškom.
Morem sa mu zasmejati, prav smešno izgleda s tem ogromnim šopkom rož.
„Si kaj boljše?“
„Sem, hvala.“ se mu nasmehnem, ko se vsede zraven mene.
„Hvala, ker ste ostali tu.“ sem resnično hvaležna.
„Hej, ni problema. Sploh pa Harrya nismo mogli zvleči stran.“
„Haha, smešno“
„Ne, res. Ella, poznava se koliko? En dober dan. Pa bi dal življenje zate. Ker si všeč Harryju. Ker vem, da bi on naredil enako.“
Nastane tišina.
Jaz, všeč, Harryu? Hmm. Ne gre. Agghh.
„Glej, ne zanima me, kaj bosta počela in česar ne, ampak, prosim te, ne prizadeni ga.“
„Se bom potrudila“ pokimam.
„Torej, kdaj Trnuljčica pride k nam?“ spet začne stresati šale.
„Ne vem, kaj je imel Simon v mislih, ampak iz bolnišnice pridem čez dva dni.“
„Jej, Trnuljčica bo čez dva dni pri nas. Uredil bom, da bo tako.“ pomežikne.
Zasmejem se.
„Bi ti rekla, da me nehaj klicati Trnuljčica, pa dvomim, da bi me poslušal“
Sedaj se zasmeje on.
„Še kako prav imaš“
„Hej, kako pa so preostali fantje?“
„Dobro, malo prej so Harryja dovesedno vlekli skozi bolnišnico in ga odpeljali domov, da se je preoblekel in stuširal.“
Pokimam.
„Halooo! Kako smo kaj Sweetie?“ Niall zakriči, za njim pa z nasmeškom pridejo še ostali.
„Zdravo, Niall. Hvala, bolje sem. Pa ti?„ se skoraj začnem režati.
„Dobro, dobro“ me poljubi na lice.
Enako naredijo tudi preostali fantje, potem pa se posedejo po stolih. Opazim, da se Louis presede, da se lahko k meni vsede Harry.
„Kaj je z vami in vzdevki?“ se zasmejem.
„Lepše se sliši. Jaz sem Lou oz. BooBear, Harry je Hazza oz Harold, tebi prepušam izbiro, Niall je Nialler, Zayn je Zaynster, Liam pa je Liči.
Oh, ja. Ti pa si Trnuljčica“ Louis zaključi.
„Ne, pa ne! Sweet heart je.“ Niall prekriža roke.
Namrščm se.
„To nima smisla. A ni liči sadje? In kaj pomeni BooBear in Hazza? Pa Nialler in Zaynster? In Niall, kako veš, da sem sweet heart“ zmajam z glavo in zavzdihnem, fantje pa planejo v smeh, Niall pa samo skomigne in se nasmehne.
„Kaj?“ sem zmedena.
„Ljubka si, ko ti ni nič jasno.“ pove Harry
„Fora je v tem, da nimajo smisla“ pojasni Zayn.
„Hej, kaj pa je z novinarji? Kaj so pisali?“ se spomnim po nekaj urah
sproščenega pogovora.
Vsi zmajejo z glavo.
Namršim se in pomignem Harryju na mizico:„Podaj mi telefon, prosim.“
„Hm, katerega? Blackberryja ali iPhona?“
„iPhona, prosim“
„Izvoli.“
„O, moj bog.“
„Kaj? Kaj je?“
„Bom prebrala naglas.
Škandal! Harry Styles, 17, član ene najuspešnješe skupine One Direction je bil udeleženec prometne nesreče. V avtomobilu je bilo tudi neznano dekle. Mogoče nova spremljevalka mladega Stylesa? Styles je, po neuradnih virih, viden v bolnišnici, čeprav naj bi imel samo manjši zvin roke. Neznana spremljevalka naj bi bila v komi, Harry pa naj bi jo pogosto obiskoval?
Kaj mislite? Si lahko obetamo novo najstniško romanco?
Takoj ko kaj izvemo, Vam povemo.“
Zavzdihnila sem in stisnila ustnice.
Vsi so bili tiho.
„Glej, tu je še eden.
Najstniški lomilec src, Harry Styles ima novo punco!
Le-ta je bila soudeleženka v prometni nesreči.
Styles se je na Twitterju zahvalil za vse lepe želje in povedal, da se počuti bolje.
Zadnje tri dni je preživel v bolnišnici, zraven svoje nove spremljevalke. Vir je povedal, da sta neločljiva, naj bi se držala za roke, se poljubljala in crkljala.
Komentirajte in povejete kaj si mislite.“
„To so same laži!“ se je Niall razburil.
Spet sem zavzdihnila.
„Hvaležna sem, da ste me obiskali, ampak mislim, da bi bilo pametno, če bi naslednja dva dni bili videni še kje drugje kot samo v bolnišnici.“
„Mene pa prav briga kaj drugi porečejo, če bom hotel, bom bil tukaj.“
„Harry, ne gre. Glej, izdali ste album in zdajle res ni primeren trenutek za romanco. Mislim, da ne boš povečal prodajo z govoricami o novi punci. Zato, boste bili naslednja dva dni videni povsod, razen v bolnišnici. In samo vsi na kupu.“
Slišala sem nekaj vzdohov, nekaj hihitanja, nihče pa ni ugovarjal.
05. marec 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg