Forum
Torej, punce. Zavedam se, da je na Smrklji že veliko fanficov in vem, da bo prej ali slej nastala zmeda zaradi tega. Pa vendar imam to že kar nekaj časa shranjeno to datoteko, zato sem se odločila, da vseeno objavim vsaj en del.
Mislim, da se tale fanfic malce razlikuje od drugih, predvsem zato, ker glavna oseba ni oboževalka.

OK, dovolj govoričenja.

„Nasvidenje, oči“ rečem v telefon in prekinem. Spet telefon. Toda celo to je bolje od mame, ki me ni niti pozdravila. Ja, vem, da je njuno življenje komplicirano, vem, da imata stranke, sestanke, da veliko potujeta, ampak vseeno-njuna edinka sem. Lahko bi se mi malce posvetila.
Preden začneš zavijati z očmi in si misliti, da sem samo še ena razvajanka z polno ritjo vsega, ker sta pač njena starša bogata.
Ja, bogata sta. Pa kaj? Kaj imam jaz od tega? Polno omaro oblek, svoje nadstropje v hiši, igram klavir in plešem balet. Nasmehni se in si misli:„kaj ko bi jaz imela vse to?“ jaz-bore malo. Ste se vprašale, če hočem znati igrati klavir? Vaditi vsaki dan po uro in pol? Če hočem plesati balet? Papa, še dve uri mojega dne. Ko sem bila mala, me je mama samo vpisala v baletno šolo. In pika. Nekega dne me je v moji dnevni sobi pričakal klavir. Pika.
Kaj je s nadstropjem? Starša (mama) hočeta imeti mir pred mano, ko (če sploh) sta doma.
Na tone prijateljev denar pinese. A niti enega samcatega pravega.
Saj se ne pritužujem, zavedam se, da nekateri lahko o tem samo sanjajo. O potovanjih, o oblekah, o ne vem čem vsem. Ampak bilo bi lepo če bi imela nekoga s katerim bi delila vse svoje skrivnosti, nekoga, kogar koli. A ker ne morem, sem postala to. To kar sem. Gospodična popolna. Z mano boste od danes naprej popotovali po svetu, po zabavah.
Ok, dovolj moje preteklosti, gremo v sedanjost.
Pravkar sedim v črnem Mercedezu (http://www.google.com/search?hl=en&client=safari&gl=us&biw=320&bih=356&t...) na zadnjem desnem sedežu in se peljem Benetke na letališče. Najbolje bo da poskusim malce zaspati.
Ko začutim, da avto opočasnjuje vprašam Andreja, (mojega šoferja, ki me pelje vsepovsod-od baletnih vaj in šoping centrov pa domov iz Avstrije -v srednjo šolo hodim v Avstrijo, v nekakšen "eliten internat", ki je bil tako mamina kot tudi - presenetljivo - očetova domislica. ) : „Dobro jutro, Andrej. Sva že prispela?“ „Dobro jutro, Ella. Kako si spala? Na letališče pa bova prišla čez nekaj trentkov“ se mi prijazno nasmehne v ogledalo.
Kot rečeno že čez nekaj trenutkov sem stopila v vrsto, da dvignem že v naprej rezervirano karto. Ni trajalo dolgo, ko sem že mirno sedela v 1. razredu letala, ki je letel proti Londonu. Na letalu sem bila že neštetokrat, v Londonu pa prav tako.
Konec še enega šolskega leta, jaz pa v Londonu. Dolgčas. Ne me razumeti narobe-nisem nehvežna ampak raje bi bila na morju. Oče je anglež in vsa njegova družina živi v Angliji.
Njegova edina sestra in njena družina živijo v Londonu in pač grem večkrat na počitnice.
Toda tokrat ne grem na počitnice k njej , pač pa me je Simon, očetov najboljši prijatelj še iz otroštva prosil naj pridem h njemu in njegovi zaročenki na počitnice, saj me hoče nekaj prositi. Kaj, pa še ne vem. Karkoli bo, mu zaupam. Poznam ga že od nekdaj in je tudi moj boter.
Ko prispem pokličem Simona, tako kot sva se dogovorila. Povedal mi je, da me pred letališčem čaka avto.
Torej, poiščem avto (glej ga no-enak ko tisti ki me vozi po Sloveniji (sarkazem) ), se sedem vanj, šoferju pa je že prej Simon naročil naj me pripelje v njegovo pisarno.
Čeprav sem pokonci od 5h zjutraj sem še vedno videti brezhibno. Poplen make-up zakrije podočnjake, drag bež kostim, skoraj sumljivo bela srajca in petke pa me naredijo vsaj pet let starejše. Ha ha, ne ga srat-15 letna punca v kostimu za 30-letnico. Hja, kaj hočeš. Denar, stroga mati, kateri se trudim vsaj malo priljubiti in seveda moj neverjetno visok položaj v družbi, ki bi bil občudovanja vreden že pri kakšni ženski v srednjih letih me napravijo gospodično popolnico. Temu primerno pa se moram tudi oblačiti.
Zahvalim se vozniku, hitro stopim v stolpnico, pokimam receptortki in se odpeljem z dvigalom v zadnje nadstropje. Njegova asistenka me sicer pozna, a me ne mara. Ne vem zakaj. Vseeno me spusti v moderno opremljeno pisarno. Tam najprej odložim torbico na enega izmed stolov, nato pa stečem Simonu v objem in ga poljubim na lice. On je ena izmed oseb, za katere vem, da mu lahko zaupam vse. In resnično ga imam rada. „Hej, kako si? Tako dolgo te nisem videla. Oh, kako sem te pogrešala.“ ga še enkrat stisnem v objem, nato pa se vsedem na stol nasproti njega. „Moja draga Ellie, kako si zrasla! Jaz sem super, pa ti? In tudi jaz sem te zelo, zelo pogrešal,“ pohiti z odgovorom.
Samo njemu dovolim, da me kliče Ellie. Za vse druge sem Ella. Celo za starše.
„Mislim, da nisem zrasla skoraj nič. Predvidevam, da se ti zdim višja zaradi pet“ pokažem na čevlje. „Oh, ta tvoja mati...“ zavzdihne in zmaja z glavo. Jaz se samo zasmejem v odgovor. „A si za to, da greva na zgodnje kosilo?“ me vpraša že čez nekaj trenutkov. „Ja, prosim. Danes nisem jedla še ničesar“ mu prikimam. Simon vzame svoj siv suknjič, jaz pa svojo torbico. „Odpovej vse sestanke za danes dopoldan,“ naroči asistentki.
V restavraciji naročim juho za predjed, za glavno jed pa naravni zrezek z beluši. Malce se še pogovarjava o fantih, družini, šoli, nato pa me vpraša, če vem zakaj sem tukaj.
„No, sicer vem, da si staršema rekel, da bi samo rad, da spoznam tvojo zaročenko, a nisem neumna. Vem, da je vzrok drugačen“ „Ellie, Ellie... Vedno znova me presenečaš. Prav imaš, tu si zaradi čisto druge stvari. Preden pa ti povem, vedi, da te v nič ne silim, in, da ne bom niti malo jezen, če zavrneš. Če me zavrneš, lahko uživaš v Londonu in pri meni lahko ostaneš kolikor dolgo si želiš. Razumeš? Nočem, da si pod kakršnim koli pritiskom. V redu?“
„Razumem,“ pokimam. Uh, zdaj pa me je stvar res začela zanimati.
„One direction. Si kdaj slišala zanje?“ Namrščila sem čelo in pomislila:„Hm, neka skupina kajne? Nekatere sošlke so nekaj omenjale... Kaj je z njimi?“ „Pridna.“ se je Simon nasmehnil, ko ga je natakar prekinil, ker je prinesel sladice. Zame čokoladni mousse. Čez poletje nimam baleta, zato mi ni treba tako zelo paziti kaj pojem.
„Torej. Pet fantov. Liam, Louis, Zayn, Niall in Harry. Moram priznati, da so prijetni in na trenutke celo smešni, a podivjani. Razumem, da so najstniki, na katere se punce kar lepijo, a sedaj si tega več ne morejo privoščiti. Dal sem jim leto dni časa, da vsaj malce odrastejo, a sedaj so izdali album in mediji so začeli objavljati članke. Najhujše pa je, da so skoraj vse stvari resnične. Mi še slediš?“
Pokimam in z roko nakažem naj nadaljuje.

No, to je to za danes.... Saj veste kaj morate narediti, če vam je všeč. Veste tudi kaj naredit, če vam ni všeč
30. oktober 2012
Next

Hello :*
Če si oboževalka od britanske dekliške skupine LITTLE MIX si dobrodošla tukaj ( :
http://www.igre123.com/forum/tema/little-mix/44154/
30. oktober 2012
next
30. oktober 2012
next!
30. oktober 2012
Neext <33
30. oktober 2012
Neeeeeeeeeeeeext
30. oktober 2012
neeeeeext!
30. oktober 2012
neeeeeeeeeeeexxt
30. oktober 2012
Kakorkoli, tu je nov del. Upam, da vam bo všeč

Pokimam in z roko nakažem naj nadaljuje. „Tukaj pa nastopiš ti. Znaš se obnašati in prijetna si. Ne vem, če imaš to v genih, ali je za to kriva tvoja nora mati, vendar si nekaj posebnega. Rojena si bila za to. Nekaj imaš v sebi. Si karizmatična, simpatična, vljudna, izraziš svoje mnenje na pravilen način, znaš se obnašati, in še bi lahko našteval. Ljudje te spoštujejo, uživajo v tvoji družbi. In nisi stara 50. Stara si 15. Vem, da ti je vrata v ta "svet visoke družbe" odprl oče, a sedaj po tem svetu hodiš ti. Ti sama. Brez očeta, da bi te držal za rokico in ti predstavljal ljudi. Sama ji spoznavaš. Upam, da se zavedaš koliko vpliva imaš. Upam, da se zavedaš koliko boš dosegla v svojem življenju. Kakorkoli, rad bi, da naučiš te fante obnašanja. Spoznavali bodo pomembne ljudi. Še zdaleč ne tako pomembne, ko jih spoznavaš in se z njimi družiš ti, vendar pa dovolj pomembne, da lahko vplivajo na njihovo kariero. In te fantje imajo pred sabo bleščečo kariero, a le če jih bo nekdo usmeril v pravilno smer. Verjami, da si ti ta nekdo“ Wow, ta govor pa me je osupnil. Ne vem kaj naj rečem. “Simon, hvala ti za te besede. Upam samo, da imaš prav. Glede fantov pa nič ne obljubim. Najprej bi jih rada spoznala. Potem pa ti povem. Se strinjaš s tem?“ „Ja, seveda. In veš, da imam vedno prav“ mi pomežikne. „Ammm, pa še eno vprašanje. Nič ne obljubim, pa vendar. Na voljo imam dva meseca. Pet fantov, ki so po tvojem podivjani v dveh mesecih?“ ga negotovo vprašam. „Ja, glede tega. Mislil sem, da bi mogoče v srednjo šolo hodila sem, v Anglijo...“ „Bomo videli.... Kdaj pa lahko spoznam fante? “ „Mislil sem, da bi se lahko spoznali jutri. Kaj praviš?“ „Ja, lahko bi šlo. Jutri ob recimo 2h? Bi ti ustrezalo?“ „Kakor želiš, Ellie.“ se mi nasmehne, plača kosilo, nato pa greva k njemu domov. Ima veliko hišo, ki pa jo že poznam. Ko sem bila mlajša sem večkrat preživljala počitnice tudi pri njem. Kot sem pričakovala so me kovčki že čakali v sobi. Odločila sem se, da bo najbolje, če jih kar razpakiram. Že pri pri polovici prvega kovčka me je Simon polical v kuhinjo. „Ja?“ pridem v kuhinjo. „Upam, da mi ne zameriš, ampak iz pisarne so me poklicli, da me nujno potrebujejo. Nujno moram iti.“ „Ja, seveda, ti kar pojdi“ „Oprosti“ se mi opravičujoče nasmehne in odide. Zavzdihnem, hitro razpakiram preostale kovčke in grem pod prho. Le-ta mi je prav dobro dela. Preoblekla sem se in si začela pripravljati skodelico čaja. Med tem, ko sem jo pila sem premišljevala o Simonovem predlogu. Moram priznati, da me predlog zelo mika. Na tisto o novi šoli nočem niti pomisliti, pa vendar. Od nekdaj sem imela rada izzive. Najbolje da jih kar "pogooglam". Vtipkam besedici one in direction. Kliknem na prvi zadetek, očitno njihova uradna stran, drugi je wikipedija itd. Po videh sodeč so res polni energije. Ali po Simonovo-podivjani. Na internetu sem že več kot 2 uri. Ugotovila sem, da imajo res veliko oboževalk. In kar nekaj govoric kroži naokrog. Najbolje, da neham za danes in grem v šoping. Ja, to bo dobra ideja. Vem, da bi mi Simon zameril, če bi šla s taxijem, zato ga pokličem. „Hej, Ellie. Vse v redu?“ se javi na telefon. „Ja, vse je v redu. Razmišljam, da bi šla malce v šoping.“ „Dobra ideja. Poslal bom avto. Uživaj“ prekine. Super, to je urejeno. V sobo skočim po torbico, avto pa me že čaka. „Pozdravljeni, gospodična, kam vas odpeljem?” me pozdravi voznik. „Zdravo, amm slišala sem, da se je v bližini odprl nov šoping center. Veste na katerga mislilm?“ vprašam šoferja. „Ja, seveda.“ požene avto. Šele dobro se namestim v sedežu, pa že ustvi. „Prispela sva,“ slišim šoferjev glas. „Hvala.“ „Tukaj vas bom počakal,“ „Hvala še enkrat“ se mu nasmehnem in vstopim v ogromno stavbo. Hmm, kam naj najprej grem? Najbolje, da grem po vrsti... Takoj na levo je bila Paul&shark trgovina. Torej, Paul, kaj imaš zame?Ženski oddek. Hm, ta majica in modre hlače, pa še tista čudovita črtasta srajca, in, oh ta torbica. Naravnost božanska. Pa ta oblekica. Sem že v nebesih. S 5 vrečkami sem zavila še v D&G, najljubšo trgovino, pa še v Ralph Laurenta in Chanel, in Guccija pa Diorja in v izložbi Bossa sem videla ta hud klobuk, pa mogoče se bom usmilila še Mangota. Čez kakšne 3-4 ure sem bila tako zadovoljna kot že dolgo ne. Nakupovanje preprosto obožujem. Ko pomerjam vsa tista oblačila pozabim na svet. Verjetno sem, tako kot so nekateri odvisni od droge in alkohola, jaz odvisna od nakupovanja. Potem ko pridem do Simonove hiše in mi šofer pomaga znositi vrečke v sobo, premorem samo še toliko moči, da se oprham nato pa dobesedno padem v posteljo. Zbudim se ob 9.30, se oprham in naredim zajtrk, med tem pa se odločam kaj naj bi delala do 2h. Na zadnje se odločim, da bom poklicala bratranca in se malce pogovarjala z njim. „Hej, Ella! Kaj pa ti kličeš? Vse OK?“ me igrivo vpraša. „Hej, Mark! No mislila sem, da bi malce poklicala svojega najljubšega bratranca, pa me ta očitno noče...“ se naredim jezno. „Ha ha ha, ne pozabi na edinega bratranca...“ „Ja, ja. Kaj počneš? Mislila sem, da bi se lahko kaj družila, ker sem pač, no, slučajno v Londonu“ „Res? Kje pa stanuješ? Mama te bo zadavila, ko izve.. Amm, nič zares. Jutri imam košarkaško tekmo. Želiš priti?“ „Ne, me ne bo. Ker me je sem povabil Simon.. Am ja veš, da...“ Nato sva se še malo hecala in zafrkavala, potem pa je moral iti na trening. Nič, še očeta bom poklicala, potem pa se bom morala počasi odpraviti proti Simonu. Po malce neprijetnem pogovoru z očetom, sem se odpeljala k Simonu. „Hej, Ellie. Oprosti, da včeraj nisem mogel biti več s tabo..“ „Ni panike, Simon, greva?“ „Greva,“ in me prime pod roko. „Kam pa sploh greva? A bo koslio ali kaj takšnega?“ „K njim domov greva. Saj sem ti rekel, da so podivjani, skoraj bojim se...“ „Ah, zdaj pa že pretiravaš. 5 najstikov. Kaj pa lahko naredijo?“ Na drug konec Londona sva prišla presenetljivo hitro. Verjetno, ker so bili še vsi v službah. Torej, prideva, potrkava in odpre nama tisti blond. „O, hej stric Simon, kako si kaj? O, in kdo je to?“ me premeri s pogledom. Moj bog, poln energije je. Po moje bi najraje sokočil iz strehe v Atlantski ocean. Kaj pa je bilo to s stricom Simonom?? Če prav, moram priznati, da me je vsa ta energija in predrznost zabavala. „Pozdravljen Niall. Pravzprav sem dobro, hvala. Hm, Niall? A bi naju spustil noter?“ Ustnice so se mi samodejno ukrivile v nasmeh:„Pozdravljen, ime mi je Ella“ za tem mu podam roko. Nekam mehkužno mi jo stisne in se predstavi, ampak OK. Končno naju spusti v predsobo. Auč, mislim, da se je pravkar nekaj razbilo. Takoj za tem pa je sledilo kričanje:„Prekleto, Zayn! Skoraj si vse zamočil.“ Slišalo se je nekakšno momlanje nato pa spet kričanje:„Oh, samo poberi se od tod...“ Toti, blontni se je začel režati, kot nor. Meni še vedno ni bilo jasno. Obrnem se proti Simonu, ki pa samo skomigne in mi pomigne naj grem za njim. Tisti tam, se je še vedno valjal po tleh. S Simonom sva odšla v kuhinjo, ki je bila, moram priznati, celo okusno opremljena. No, bi bila, če bi bila vsaj malo bolj pospravljena. Fante sva očitno ujela nepripravljene, saj je ta kodrasti jezno mahal na temnega z nožem za meso. Temni je izgledal malce prestrašeno. Tisti, z ravnimi lasmi je stal na stolu in kričal „Fight, fight, fight“ ob tem pa ploskal in umiral od smeha, malce manj kodrasti pa je sedel za pultom in obupano strmel v celotno situacijo. Ta naju je tudi najprej opazil. „Poztravljen Simon.“ mu obupano stisne roko. „Pozdravljnena, jaz sem Liam“ se mi nasmehne in mi poda roko. „Zdravo, Ella, me veseli“ se mu nasmehnem in stisnem roko. „Am, bi vama ponudil, da se vsedeta, pa se bojim, da bi kdo komu kaj naredil“ se opraviči. Ta stavek utiša tudi druge fante. Skoraj smili se mi že. Resnično mu je nerodno. Me prav zanima, kaj jim je Simon povedal o meni. Tisti, ki je prej stal na stolu in se drl je zdaj že stal pri naju. „Striček Simon, kako si?“ zajame sapo in hitro zdrdra. „Oh, in koga imamo tu? Oboževalko, prijateljico, varuško? Ime mi je Louis“ se obrne proti meni. Ponudim mu roko in rečem:„Ella, me veseli. Za zdaj še nisem nič od naštetega“ Očitno ga je moj odziv presenetil. Najprej je dvignil obrvi, nato jih namrščil, potem pa se pričakujoče zazrl vame. Kaj vendar pričakuje od mene? Da bom skakala na okoli in kričala? Ha, ha. Mama najprej ubije mene, nato pa še sebe. Nekaj časa si nemo zreva v oči, kar mene strašansko zabava, njega pa očitno nervira, da nisem nori fan. Vsi so pričakujoče utihnili in naju opazujejejo. Oh, to bo še zabavno. „Kaj natančno sedaj počneva?“ vprašam po še nekaj onemelih trenutkih. Na koncu skomigne in me objame. S tem dejanjem pa me je dokončno šokiral. Jaz, ne vem. To ni v navadi. Vprašujoče ga pogledam on pa le še enkrat skomigne in reče:„Kaj naj? Všeč si mi. Nisi krčeča oboževalka, navduta prebivalka višjega sloja pa tudi ne“ OK, še en manjši šok. Da mi to pove kar tako, pred vsemi po nekaj minutah? Ne pozabi, prvo pravilo. 1. Pravilo: ne pokaži, da te je kdorkoli ali karkoli zemedlo in ostani samozavesten. S samozavestjo zakriješ, vse morebitne napake. „In ti to veš po....?“ ga vprašam celo malo odrezavo. „Po tem, kako si upaš vrniti besedo nazaj“ Zmajam z glavo in pogledam Simona, ki ima svojo poslovno masko že trdno nameščeno na obrazu. Odkašlja se in reče ta temnemu: „Pridi sem,“ kot kuža ga uboga. Ubožec je še vedno prestrašen zaradi napada z nožem. „Zayn, to je Ella“ mu reče. „Me veseli,“ se nasmehnem in mu dam roko. „Tudi mene“ zdaj si je že opomogel. Nekaj je začelo blago smrdeti, najbolje, da komu kaj rečem preden bo hiša pogorela. Mi pa vsi z njo. „Kdo je glavni kuhar, danes?“ vprašam in se ozrem po kuhinji, kjer se Niall in Louis se že nečesemu smejita. „Jaz sem, danes, in vse druge dni v tednu. Smem vprašati zakaj, te to zanima?“ mi samozavestno nazaj odgovori kodrasti z druge strani kuhinje. V nekaj korakih sem pri njemu in ponvi v kateri naj bi se pražilo meso. „Jaz bi na tvojem mestu tole meso malce zalila z vodo, nato pa bi mu dala še malo paradižnikove mezge.“ Kodrasta glava se osuplo obrne k meni in me pogleda. Če sem prej rekla, da je smrdelo blago, je zdaj že res začelo smrdeti. Kodrasti me grdo pogleda, vzame kozarec vode in na koščke narezano meso zalije z vodo. Nato zavzdihne in spregovori:„Hvala. Eden najhujših dneh v mojem življenju. Ah, naj se gre vse skupaj solit“ zarenči in me pogleda.

Saj veste kaj morate narediti, če vam je všeč
30. oktober 2012
Neext <333 :'3
30. oktober 2012
u65741
u65741
next
30. oktober 2012
next!!!
30. oktober 2012
neeeext!! čeprov sm tole zgodbico že na smrklji prebrala ampak jo bom šeenkrat kr je zakon!!!!
30. oktober 2012
Neeeext
30. oktober 2012
hvala da si začela to zgodbico objavljat še tu, ker se na smrklji ne znajdem več
next!
30. oktober 2012
nov del upam, da vam je všeč

Nekaj v njegovih očeh, nekaj me zmoti. Ta fant, tale je zanimiv. Zanimivo je že to, da ne morem določiti kakšne barve so njegove oči. Nahitro ga premerim z očmi. Nekaj je v njegovi drži in hoji. Ta mi je znana. Toda kmalu prekine moje razmišljanje njegovo vprašanje:„Mezgo si rekla?“ Hitro se zberem in kar avtomatsko pokimam. „Za začetek eno čajno žličko, ja.“ „Zayn, mezgo“ zakliče in vzame iz predala žličko. Tisti ga samo grdo pogleda, stopi do velikega hladilnika in mu tubo mezge kar vrže. Očitno je, da sta v prepiru, preostali fantje pa se v tem zabavajo. „Najlepša hvala, Zayn. Hvala, da si skoraj vse uničil“ Uh, tukaj pa je napeto. In očitno tukaj vljudnost nič ne velja. OK, pa poskusimo drugače. „Am, fantje je miza pripravljena? Ker mislim, da bo kosilo kmalo gotovo.“ hitro rečem, kot bi vodila majhne otroke. Niall nekaj zagodrnja, Liam pa ga kar močno lope po glavi. „Gremo no, malo akcije. Louis, ti pogrni mizo, Zayn, ti vzami krožnike, Niall, ti pribor, jaz pa bom vzel kozarce in poskrbel za pijačo“ Liam jih očitno kar dobro vodi. Fantje sicer nekaj godrnjajo, a počasi, eden po eden, lepo izginjajo iz kuhinje. Na koncu ostanemo, jaz, Simon in Kodrasti. Nekaj se je pravkar spet razbilo. Neverjetno. Simon zmaja z glavo in reče:„Čudi me, da v teh 6ih mececih niste požgali hiše. Grem pogledat kaj delajo“ Morala sem se zahihitati, saj sem na to pomislila tudi jaz. „Kaj pa sploh kuhaš?“ vprašam Kodrastega. Poimenovala sem ga kar Kodrasti, saj mi ni povedal svojega imena. „Amm, tortilje. Ej, čakaj. Kako pa si mi lahko dala nasvet kaj naj naredim, če sploh ne veš kaj delam?“ „Ha, to je osnovni recept za meso. Mislim, osnovni popravni recept. Voda za to, da se je lahko izsušeno meso napije, mezga pa prekrije okus po zažganem“ „Aaa, pametno. A drugače veliko kuhaš?“ „Ne, niti ne. Doma dela prijazna gospodija, ki me je naučila kar veliko stvari. Včasih, ko in če, sem doma kaj skupaj skuhave.“ „Kakorkoli hvala, rešila si kosilo,“ nasmehnem se, zmajam z glavo in odidem v jedilnico. Tudi ta je bila zelo lepo opremljena. Fantje in Simon že sedijo in se nekaj pogovarjajo. Vsedem se na Simonovo desno stran, tako, da je nasproti mene prazen stol. Zraven mene sedi Louis. „Zanimiv naglas imaš, pravzaprav skoraj nezaznaven. Če te ne bi pozorno poslušal, bi rekel, da si iz Anglije.“ me takoj napade. „No, to bom vzela kot kompiment. Torej, hvala. In pa, ne, nisem iz Anglije. Iz Slovenije sem.“ mu odgovorim. „Vzami kakorkoli misliš, da je prav. Kje pa je ta "Slovenija"?“ ne vem, če me Louis mara ali ne mara. Liam je zavzdihnil in hotel začeti govoriti, ko je prišel Kodrasti s tortiljami. Zdaj je bil že boljše volje. „Oh, Louis, moj Lou. Se spomiš, ko smo bili na turneji v Milanu? V Italiji? Vzhodno od Italije, če se ne motim so sosedje, tam pa leži Slovenija. Imam prav?“ Mu Kodrasti razloži, nato pa se obrne proti meni. Zadnje vprašanje je bilo očitno namenjeno meni. „Pravilno“ pokimam. Kodrasti odloži ploščo s tortiljami na sredino mize in se vsede nasporoti mene. „Ooooo, vse jasno...“ je rekel Louis. Niall si je med tem že naložil tri tortilje na krožnik. Jaz in Simon vzameva vsak po eno, preostali fantje pa po dve. „Dober tek“ se zasliši momljanje. Kar naenkrat pa se zasliši grozno cmokanje. „Oh, Niall. Nehaj že enkrat“ ga Kodrasti dregne med rebra. Louis, na moji desni sicer ni cmokal ampak je imel resne probleme s priborom. Zayn, pa je bil naslonjen na mizo in lepo sproščeno opazoval druge, hrkati pa jedel. Liam je bil še nekako za silo v redu. Najbolj pravilno je jedel Kodrasti . Skoraj popolno. Spet me je zmotila njegova drža. Ta, tale je eden od višjih. Oziroma je bil. Spet me zmoti. „Kako to, da si v Angliji? Nimaš šole ali česa drugega?“me vpraša Zayn „Na počitnicah sem, poletne počitnice so se začele,“ odgovorim.

10 nextov pa dam nov del
31. oktober 2012
neeeeeeeext
31. oktober 2012
nextt ful dobr pišeš
31. oktober 2012
next
31. oktober 2012
next next next next next next next
je že 10 nextou
31. oktober 2012
ful dobr fanfic,,ampk a si ga že kje objaula, ker jes sm ga že prebrala na smrklji ...
31. oktober 2012
aja pa napiši next čm hitrej proosim
31. oktober 2012
neeeeeeeeeext.
31. oktober 2012
next
31. oktober 2012
next
31. oktober 2012
Neext <33
31. oktober 2012
next
31. oktober 2012
Neeeext neeeext neeeext neeeext
31. oktober 2012
next!
31. oktober 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg