Forum
https://62e0720c-a-bf267add-s-sites.googlegroups.com/a/druga.si/16/home/SCARS.png?attachauth=ANoY7cotbrbaIogz7yVJ1fth6UeRYREg6erDHxfHPPzliqEyKlUmQQGMK87ZcEgvEazrCdne8kDRXOr3WmHH6Ep1TUru0N06DO1Wc_HvMsnsnEGNcda0-oxBxOQua-V9alkMo86APyCWMS31yZRAMKfIiGunWJSU6BK0EZyp2_4E9rBvGWZPrO38Nqx9OvTksYRfMDVgRu&attredirects=0

Ena brazgotina, dve brazgotini, tri brazgotine.
Brazgotina za vsako napako.
Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst.
Šestnajst brazgotin. Šestnajst napak. Šestnajst let.

Nikki Starr je izredno pametna in nadarjena šestnajstletnica, ki ji uspeh preprečujejo napadi panike in strah pred velikimi množicami ljudi.

Nikki je izgubljena.
Izgubljena v iskanju same sebe.
Izgubljena v svojih mislih.
Izgubljena, ko hoče razumeti zakaj.

Samo ena oseba ji je zmožna pomagati in to je njen brat Toby.
Ampak kaj se zgodi, ko Nikki izgubi še tisto eno osebo, ki ji je bila zmožna pomagati?
Se bo dokončno izgubila, ali bo našla moč, da spremeni svoje življenje in svet okoli sebe.
Sabrina Carpenter as Nikki Starr
Joseph Morgan as Toby Starr
Robbie Kay as Theo Black
04. junij 2016




04. junij 2016
u209548
u209548
Nextty
04. junij 2016
u208800
u208800
Next
05. junij 2016
Next
05. junij 2016






CHAPTER 1: GROZLJIVO

Počasi stopam po hodniku, do tiste sobe na kateri z rumenimi črkami piše SKUPINSKA TERAPIJA in jo naravnost preziram. Ne maram ljudi, ker te na koncu tako ali tako vsi zapustijo in te pustijo zlomljene in same in žalostne. Jezno stisnem zobe in skoraj udarim v steno, a se zadnji trenutek zadržim.
Le kaj bi rekel on, če bi to res storila? Ne bi mu bilo všeč in zato tega ne storim.
Moj brat Toby je zame nekaj posebnega.
On je bil tisti, ki me je vedno znal pomiriti in pri tem uporabiti le besede.
On je bil tisti, ki je vedno vedel, kaj je treba reči.
On je bil tisti, ki je vedno stal ob moji strani in me imel rad, čeprav sva imela le istega očeta in je bilo med nama 16 let.
On je bil tisti, ki je ponoči brisal moje solze od raznih nočnih mor.
On je bil tisti, ki je pospravil zmešnjavo po mojih napadih.
In zdaj ga ni več. ˝Usoda˝ ga je vzela stran od mene in zdaj sem nekako izgubljena. Sandra, to je moja oseba terapevtka, mi ne zna pomagati. Moja mama mi ne zna pomagati. Drugih oseb pa tako ali tako ne spustim blizu. In sama si nikakor ne morem pomagati, saj ne vidim kako bi lahko moje zmešane misli pomagale samim sebi.
Pogledam na uro in vidim, da mi preostane še 15 minut preden se bodo grozljiva modra vrata z grozljivimi rumenimi črkami odprla in se bo grozljiva terapija začela.
Danes je moja najljubša beseda očitno grozljivo.
Usedem se na tla in se naslonim na vroč radiator. Vročina segreje moj moder pulover in me začne žgati v hrbet, a me ne briga, me ne boli. Bolj grozljiva misel je to, da vročine sploh ne čutim. Bolj grozljivo je, da lahko vidim sebe, kako objemam svoja kolena in skrivam svoj obraz, tako da lahko vidim le grozljivo temo. Všeč mi je.
V takšnem položaju ostanem naslednjih deset minut, ko mi vročina počasi začne prihajati do živega. Malo me skeli in stavit grem, da je moj hrbet rdeč kot tista barva, ki jo vidiš, ko gledaš v sonce in potem zapreš oči. Tista barva je grozljivo lepa. Ampak najbolj grozljivejše lepa barva je rdečkasto-rjavkasta ali črna barva.
Modra vrata, ki me spominjajo na sprano barvo kavbojk se odprejo in ven steče 8 majhnih otrok. Oni so tu pri logopedu. To je tisti prijazni gospod, ki ti pomaga, ko ne znaš izgovoriti glasu r.
Njihovi nasmeški so grozljivi, saj so srečni. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako grozljivo smejala. Zdirjajo po desnem hodniku, kjer jih za zaprtimi steklenimi vrati čakajo starši, ki jih bodo potem odpeljali na sladoled in jih hvalili, ker so danes napredovali. To vem, ker se to dogaja moji sestrični Eleni, ki sem prihaja ob torkih, ob osmih zjutraj. Danes pa je grozljivi petek, ob grozljivih šestih zvečer.
Terapevt Redd vstopi v sobo in počasi začne prihajati mojih sedem osebic, ki jih nekako poznam. Oni pa mene ne. Zakaj? Ker preprosto ne govorim o sebi. Ne da se mi. Izza vogala prisopiha še Jon, z daljšim imenom Jonathan, ki je izredno suh, a nima anoreksije, temveč neko drugo čudno motnjo, ki povzroča, da njegovi sklepi ne delujejo pravilno in blago obliko shizofrenije. Zadihan je zato, ker je pretekel trojne stopnice in pet hodnikov, od katerih je vsak dolg približno dvajset metrov. Vedno je pozen. In ko še on izgine v grozljivo sobo, se počasi vstanem tudi jaz in mu sledim. Za sabo zaprem grozljiva vrata z rumenim napisom in se usedem na moj grozljivi stol, ki je črne barva in ima na naslonjalu dve nalepki. Ena je samorog, druga pa kitajski simbol. Ne vem kaj pomeni. S hrbtom gledam proti vratom in to mi ni všeč, a terapevt Redd pač ne dovoli, da bi premaknila stol, ki mi je grozljivo všeč.
Sedim v krogu. Poleg sedmih ostalih oseb in našega terapevta, gospoda Redda, ki želi da ga kličemo po njegovem imenu, Jack. Jaz ga Jack ne morem klicati, ker se mi zdi preveč osebno. Nimam rada, kadar se preveč približam kakšni osebi. Na moji desni sedi Jon, ki se igra s ključi. Na moji levi s prekrižanimi nogami sedi Freya. In potem so tu še Lili, Jen, Ian, Mike, David in seveda terapevt Redd. Nasproti mene je prazen stol in to mi je všeč. Všeč mi je, da mi nihče ne more pogledati všeč. Grozljivo, a ne?
»Danes se nam bo pridružil nov član,« oznani terapevt Redd in po prostoru završi. Stisnem zobe in se prisilim k dihanju, ker me spremembe delajo grozljivo živčne. Ne maram sprememb.
Vrata se odpro in moje dihanje se spremeni, postane bolj plitko, hitrejše in neuravnano. Živčno stisnem oranžno kroglico spominskega plastelina, ki naj bi mi pomagal, da ostanem osredotočena, a to ne pomaga.
Glasovi postajajo glasnejši, ovijajo se okoli mene in me oslepijo. Dosežejo, da se ne morem premakniti, dokler mi nekdo v uho ne zašepeta tiste ene besede, ki jo je vedno govoril Toby.
»Dihaj.«
05. junij 2016
Next
05. junij 2016
u212782
u212782
Neext
05. junij 2016
u209548
u209548
nextt
05. junij 2016






Zdravo!
Next je tukaj. Upam, da je v redu.

________________________________________________________________
CHAPTER 2: MEMORIES
Takoj ko zaslišim tiste besede, se zdrznem in dejansko naredim en vdih. A potem mi v misli vdre Tobyjev glas in njegova podoba in spet ne morem dihati. Slišim šumenje in glasove in na svojem hrbtu začutim dlani, ki me dvignejo, a vse kar vidim pred sabo je Toby. Obraz mojega brata, ki se mi smeji. In nenadoma me ponese nazaj.
»Ne morem več,« sem zavpila in svinčnik vrgle v steno. »Ne več, dovolj imam, ne grem se več,« sem ponavljala kot pokvarjena gramofonska plošča. In ni me brigalo.
Čutila sem njegov pogled na sebi, a me ne to ni zanimalo. Ne v tistem trenutku. »Pomiri se,« je rekel. Njegov glas je bil miren in obvladovan, popolno nasprotje mojega. Zavidala sem mu.
»Pomiri se Nikki,« je ponovil, a tokrat uporabil moje ime in vedela sem, da misli resno.
Nisem ga poslušala.
Norela sem še naprej in v steno zalučala še zvezek, preden sem v roke vzela škarje. Zgrabil me je za zapestje. »Poslušaj me, Nikki. Vdih in izdih, tako kot si vadila. Predstavljaj si sonce, ki vleče negativnost iz tebe. Pikico po pikico,« je zašepetal in nejevoljno sem ga ubogala, saj se umirjenosti njegovega glasu nisem mogla upreti.
»Zadihaj,« je nadaljeval in moje dihanje se je počasi umirilo.
»Sonce vleče negativnost ven in voda vate nosi pozitivno energijo, obliva ti prste in noge vse do kolen. Polni te z pozitivno energijo. Dihaj.«
In zadihala sem, moje dihanje je postajalo enakomerno in sproščeno in on je počasi spustil mojo zapestje, a še prej mi je iz rok vzel škarje. Nisem mu zamerila.
Moje roke so se zatresle in položila sem jih na mizo, z dlanmi obrnjenimi navzgor.
Dihala sem.
Slišala sem premikanje, ko je verjetno vstal in pobral svinčnik ter zvezek.
Dihala sem.
Slišala sem, da je na dovoz zapeljal avto in slišala sem loputanje vrat in kričanje dveh otrok.
Dihala sem.
Na obrazu sem začutila neprijeten občutek, ki ga je povzročala močna luč.
Dihala sem.
Previdno me je poklical, hoteč da odprem oči, a jaz jih nisem hotela, nisem mogla.
Dihala sem.
»Nikki,« me je opozoril in počasi sem odprla oči ter se zazrla vanj. »Kako si?« je previdno rekel in jaz sem le skomignila z rameni.
»Uporabi besede,« je bilo njegovo naslednje navodilo in spet sem zaprla oči. Nisem hotela gledati usmiljenja, ki je prihajalo iz tistih zelenih oči.
»Bolje sem,« sem zašepetala čisto tiho in moj glas je zvenel zlomljeno.
»Odpri oči.« In jaz sem jih odprla, a ga ne nisem pogledala. Pogled sem upirala v svoje roke in glasno zajela sapo, preden sem se vstala.
»Hvala Toby,« sem rekla in se obrnila, ko me je njegov glas ustavil.
»Nisva še končala.« Nočem več biti tu, je kričala vsaka celica v mojih možganih, a jaz sem se obrnila in se usedla na svoje prejšnje mesto.
»Drugič v tem tednu,« je rekel skoraj jezno in samo nasmehnila sem se. Ko bi le vedel.
Zastrmel se je vame in povesila sem pogled. Svoje rdeče škornje sem si ogledovala, kot bi bili najzanimivejša stvar na tem svetu, čeprav so bili daleč od tega.
»Kaj je vzrok?« je zamrmral sam sebi in jaz sem skomignila z rameni.
Ko bi vsaj jaz vedela. Mogoče bi lahko vse skupaj olajšala.
Zavzdihnil je in pogledala sem ga. »Zakaj se to dogaja, mala? Kaj se dogaja v tistih tvojih možganih?« me je vprašal in zopet sem lahko le skomignila. Pojma nisem imela, a sem si želela, da bi ga imela, da bi mu lahko vse skupaj vsaj malo olajšala.
»Oprosti, da ti ne znam pomagati, mala. Rad bi ti, pa ti ne morem, saj veš to, ne?« Pokimala sem in se ugriznila v spodnjo ustnico.
Hotela sem mu povedati, da ni njegova krivda, da se naj on ne krivi in da naj gre raje naprej, naj me pusti zadaj, a nisem našla besed.
Včasih ni besed, ki bi lahko povedale kaj čutiš. Oziroma jih ti ne najdeš. In Tobyju nisem bila zmožna povedati, kaj se dogaja v moji glavi, saj se mi je zdelo, da bi ga samo obremenjevala in nanj postavila le še večje breme.
Pokazal je na svojo glavo, name in potem na svoje srce ter se zraven nasmehnil. Najine univerzalne besede, da sva povedala Razumem te in rad te imam.
Njegovo gesto sem ponovila, le da sem izpustila tisti del, kjer je on pokazal na glavo, saj ga jaz nisem razumela. Nihče ga ni.
Zasmejal se je in se vstal. Napotil se je proti meni in tudi jaz sem vstala. Objel me je in zaprla sem oči. Dišal je drugače kot navadno. Dišal je kot nekaj umetnega, nekaj pokvarjenega.
Ko zopet odprem oči, gledam v bledo oranžen strop svoje sobe. Očitno me je prišla iskat mama. Strmim v strop in se ne premikam. Pred očmi še zdaj vidim Tobyja in njegov nasmeh, le da je tokrat celotna podoba bolj bleda. Bojim se, da ga pozabljam.
__________________________________________________________________________

Mnenja?
07. junij 2016
Next
08. junij 2016
Next
08. junij 2016
Next
08. junij 2016
u209548
u209548
nextt
08. junij 2016
u193768
u193768
Neeext
09. junij 2016
Neeext
Nova bralka
13. junij 2016
Se opravičijem, ker tako dolgo ni bilo nexta, samo vse je tako kaotično, ker prenavljamo doma.

Next bo še danes
03. julij 2016
Next
03. julij 2016






Hej!
Next je končno tu
____________________________________________________________________________

CHAPTER 3: INTERESTING
Moj vikend je večino časa enak, moja rutina se ponavlja vsako soboto in nedeljo in večino časa tudi ostali del tedna ostaja enak.
Ponavadi se zbudim okoli desetih in potem ob dveh pojem kosilo. Potem pa do šestih zvečer visim na računalniku, ko sledi večerja. Moj čas po večerji in do dveh zjutraj je sestavljen iz tuširanja ter gledanja serij in filmov. To me nekako sprošča in samo takrat se počutim kolikor toliko normalno. Čeprav normalna nikoli več ne bom.

A ta vikend se je že začel drugače. Mama me zbudi ob sedmih zjutraj, z besedami, da me v kuhinji čaka presenečenje.
Zagodrnjam in si oblečem Tobyjev pulover, ki mi sega do kolen, rokavi pa so mi za 15 centimetrov predolgi. Všeč mi je ker je takšne zanimive barve, ki je podobna gorčici. Sama nisem največja oboževalka okusa, a barva mi je včasih všeč.
Odidem v kuhinjo in tam sedita oba, moja mama in moj oče in še tretja oseba.

In ta tretja oseba je Tobyjeva mama.

Moja mama sedi na levi strani mize in moj oče na desni. To se nikoli ne spremeni. Tobyjeva mama sedi nasproti moje mama in moja mama se ji prijazno smehlja, popolno manikirane roke pa ima položene na mizi in tako ugotovim, da ji ni neprijetno. Kadar ji je neprijetno ima roke na kolenih, da jih lahko stiska in se tako znebi nevarnih misli, ki ji grizljajo vest.
Moja starša sta skupaj popolna in to se mi zdi zanimivo. Zanimivo se mi zdi, kako želijo vsi biti kot onadva, kako si vsi želijo takšnega odnosa, ki ga ima mama z očetovo bivšo ženo. Meni je načeloma vseeno, počitnice sem včasih preživljala z drugo stranjo Tobyjeve družine in njegova prava mama mi je kot teta.

Zavzdihnem, ko se usedem poleg Natashe, to je Tobyjeva mama in ona prihaja iz Rusije. To se mi zdi zanimivo. Že vnaprej vem, kaj se bo zgodilo in to, kar sledi, se mi ne zdi niti najmanj zanimivo.
Sledil bo še en pogovor o tem, kako se moram bolj potruditi, kako moram pozabiti, kako bi bilo najbolje, da bi določene stvari vrgla stran. In dejstvo, da nosim njegov pulover, verjetno ne bo pomagalo. Ni jim všeč, da se oklepam spominov, a nekateri ljudje pač ne vemo kako preživeti drugače.

Stisnem pesti in vame se zastrmi šest oči in trije nasmeški, ki se mi zdijo izredno zanimivi. Zakaj? Ker niso pravi, čisto umetni pa tudi niso. No ja, mogoče ne bi smela ocenjevati, glede na to, da se sama ne smejim več pogosto. Nikoli nisem bila tiste vrste dekle, ki bi se smejalo veliko ali pogosto. Ne, to zagotovo nisem jaz.

Moja osebnost ni sestavljena iz nasmeškov in roza barve in sončkov in rožic in samorogov, čeprav oni so resnični, in tortic in bleščic. Ne, moja osebnost je zanimiva. Sestavljena je iz tega temnega, včasih malo svetlejšega oblaka, ki mu kraljujem in mene. Jaz pa sem spet zanimiv člen, ki ga nihče ne mora razvozlati.

Mama, oče in Natasha, ki ji je veliko bolj všeč, če jo kličem Nat ali pa Tasha, so se odločili, da bo njihova stranska misija, poleg obvladovanja službe in ljubezenskega življenja, postala izboljšanje Nikkijenega življenja in s tem tudi dejstva, da se Nikki ne smeje. To se mi zdi zanimivo.

Nikakor namreč ne morejo dojeti, da mi ne morejo pomagati, da niso zmožni slišati resnice in to je zanimivo. Pravijo, da me bodo poslušali, a me ne slišijo. Pravijo, da bodo pomagali, a tega ne znajo. Pravijo, da so tu zame, a jih nikoli ni doma. Zanimivo, zanimivo…

Zavzdihnem in pogledam njihove obraze. Izgledajo zanimivo. Niso žalostni, niso srečni, mogoče so malo otožni, a gotovo niso takšni kot moj. Moj obraz je prav tako zanimiv, pod očmi imam ogromne podočnjake, moji lasje so najverjetneje pravo sračje gnezdo in potem sta tu še dve žalostni modri packi na mojem obrazu, ki služita kot odtok za moje solze in zato, da lahko vidim.

Naredim en globok vdih, kolena potegnem k prsim in roke ovijem okoli pokrčenih nog. Brado položim na kolena in se zastrmim v še ostale tri osebe, ki se trenutno nahajajo za mizo.

Potem se moja mama nasmehne, oče se namuzne in Natasha mi pomežikne. Nadvse zanimivo.

Najljubša besede dneva: ZANIMIVO.

____________________________________________________________________________

Upam, da je bilo ok.
03. julij 2016
Next
03. julij 2016
Next
03. julij 2016
u193768
u193768
Super!!!! Next
04. julij 2016
Next
04. julij 2016
u213751
u213751
Next
zelo mi je všeč tvoj stil pisanja in sploh ideja!
04. julij 2016
Začela sem pisat nekaj novega, če koga zanima
http://www.igre123.com/forum/tema/dark-star/186786/
11. julij 2016
Next odlično pišeš
15. julij 2016






Next je tu
________________________________________________________________________________
CHAPTER 4: THE TALK
»Ljubica,« začne moja mama in komaj se zadržim, da ne zavijem z očmi. Ne maram, da me kličejo drugače kot Nikki. Moje ime ni ljubica ali draga ali karkoli drugega kot Nikki. Moje ime je Nikki in Nikki je tudi moja identiteta, čeprav si včasih želim, da bi jo lahko spremenila.

Moj oče svojo velikansko roko položi na mamino, ki je v primerjavi z njegovo čisto majhna in jo tako pomiri, čeprav ne vem zakaj bi lahko bila živčna. To bo njihov monolog, o tem kako se moram bolj potruditi. Monolog zato, ker si bodo podajali besedilo, ki ga znam že skoraj na pamet, jaz pa bom medtem kimala in se vljudno smehljala.

»Srčece,« reče Natasha in zdaj mišicam na obrazu dovolim, da se premaknejo in oblikujejo grimaso. To je eden tistih vzdevkov, ki jih najbolj sovražim. Ona ne trzne, a oče se namršči in jaz pogledam navzdol. Ne maram, kadar je oči jezen. Ne, nikoli me ni udaril, toda ne maram, da so ljudje jezni. Za to obstaja preprost, zanimiv, razlog. Ta moj zanimiv razlog je to, da se ljudje potem osredotočijo na svojo jezo in storijo nekaj neumnega, kot to delam jaz večino časa. Zanimivo, to moramo priznati.

»Poglej kaj smo našli,« zašepeta mama in oče na mizo postavi mojo majhno zanimivo stekleničko. V njej so tabletke, ki naj bi jih jemala vsak dan, ob pol štirih popoldan. Te tabletke so zanimive. Zadnja dva tedna sem nekako sprejela zanimivo odločitev. In ta odločitev je vključevala nehanje jemanja tistih tabletk in morda tudi kakšno rahlo bolj drastično spremembo, ki bo prišla po 16 mesecih.

Zavzdihnem in se ugriznem v ustnico. »Nehala si jih jemati, zakaj?« to je očetov del in ta pogovor se razlikuje od ostalih. In nekako mi to ni všeč, saj vključuje spremembo in jaz spremembe sovražim. Na očetovo vprašanje le skomignem z rameni in pogled osredotočim na parket.

»Nikki, prekleto zakaj?« zavpije in jaz trznem. Glede na to, da večino svojega časa preživim v tišini, je to čisto normalen in zanimiv odziv. Ne odgovorim, ustnice stisnem v tanko črto, pa tudi pogleda ne premaknem s tal. V tem trenutku se mi zdijo zanimiva, saj les ustvarja zanimiv vzorec. Vzorec dejansko predstavlja žile drevesa, iz katerega je parket narejen. Zanima me, če tudi naše žile oblikujejo kakšen zanimiv vzorec, če si odrežeš roko. Takrat, ko sem poskusila to ugotoviti, mi je spodletelo in dobila sem moje zanimive tabletke.

»Jared,« strogo reče moja mama in jaz zaprem oči. Ne morem več gledati očetovega obraza, ki ga zdaj zaznamujejo gubice, ki kažejo, da je za sabo pustil že več kot štiri desetletja in je v svojem življenju videl že ogromno gorja. Njegove oči, ki so istega odtenka kot moje in podobnega odtenka kot Tobyjeve, se mi zažirajo v dušo in me silijo, da govorim resnico. Nočem resnice. Ker resnica boli in jaz nočem, da me boli. Jaz nočem čutiti ničesar, jaz bi bila rada otopela.

Ko odprem oči, si gre z roko skozi temno rjave lase, ki mu jih tako zavidam. Zavzdihnem in ne spregovorim. Trenutki, ko dejansko govorim, so v zadnjem mesecu postali redkejši in to se mi zdi zanimivo. Vsi se skušajo pogovarjati z mano, jaz pa jim odgovarjam s kimanjem, odkimavanjem, zavijanjem z očmi in skomiganjem. Ta način mi je zanimiv in mi je všeč. Nočem ga spremeniti, a vem da bi ga morda morala.

Mama očetu nekaj prišepetava čisto na tiho in moja ušesa so preveč utrujena, da bi zasledila besede, ki si ji jih izmenjujeta. Opazujem mamino hitro premikanje ustnic in očetovo bolj počasno, bolj preudarno, bolj zanimivo in občasno premikanje ustnic. Če bi se potrudila bi lahko nekako razbrala kaj govorita. Natasha se ne premakne, samo grize svoje ustnice, ki so pobarvane na zanimiv odtenek rdeče. Niso rdeče kot kri, so svetlejše, zanimivejše. Barva mi ni všeč pod nikakršnim pogojem, saj me navdaja z nezaupanjem.

Po nekaj minutah se mrmranje konča in mama se m nasmehne, oče pa pogled upira v mizo in vem, da mu situacija ni všeč, saj premika eno od mišic na obrazu, rahlo pod ušesom, na robu čeljusti. To počne vedno, kadar je v situaciji, ki njemu ni všeč. To se ne zgodi pogosto.

»Sandra noče več delati s tabo,« naposled reče mama in skomignem z rameni. To se zgodi prej ko slej. Vsak moj terapevt pride do neke zanimive točke, navadno se to zgodi po približno mesecu dni, včasih prej in skoraj nikoli pozneje, ko se mu zazdi, da se ne morem premakniti nikamor. V zadnjem letu sem zamenjala 15 osebnih terapevtov. Sama sem mnenja, da nad nekom ne moreš obupati, dokler ga ne spoznaš. In mene ter načina kako delujejo moji možgani ni mogoče spoznati v enem letu, kaj šele enem mesecu. Nihče me ni spoznal v resnici, pa čeprav sem vse terapevte videvala po dvakrat do trikrat na teden. Sem skrivnost in to zanimivo dejstvo mi je všeč.

»Našli smo novega terapevta,« se potem zasliši očetov glas, ki je za njega nekoliko tih. In potem njegov preveč tih glas nadaljuje. »On je naša, tvoja zadnja možnost,« zaslišim.

»Če ti on ne bo znal pomagati, potem res ne vemo več, kaj narediti,« svoje pristavi še Natasha in tudi njen glas je drugačen, nezanimiv, kot bi ga nekdo pobrusil.

»Žal nam je Nikki, vendar ne vemo več kaj storiti. Zaprla si se za svoj zid, hočemo ti pomagati, vendar takole ne moremo nadaljevati. Če bo šlo takole naprej, bomo morali tudi mi obupati,« zašepeta moja mama in v tistem trenutku otrpnem. Če oni obupajo nad mano, potem res ne bo nikjer več smisla, da bi še naprej obstajala in dihala.

»Ne,« se zasliši moj glas, ki meni zveni tuje in zanimivo in nenavadno in ogabno in grozljivo. S tem ne hočem povedati, da nad mano ne smejo obupati nad mano, a na njihovih obrazih je razvidno, da nimajo pojma kaj moj ne pomeni.

Prvič po dolgem času se sliši moj glas in to me straši. Mislim, da je to moja prva beseda po dolgem, dolgem, zanimivem času.
________________________________________________________________________________
Mnenja?
19. julij 2016
Next pišeš zanimivo
20. julij 2016
Hejjjj
Next je tu
Se opravičujem, ker ga tako dolgo ni bilo.
________________________________________________________________________________






CHAPTER 5: UGLY
V ponedeljek, ob osmi uri zjutraj sedim pred vrati grde oranžne barve, ki jo preziram. Barva je preveč vesela, preveč grda, preveč oranžna, da bi jo moji možgani, ki so navajeni temačnejših odtenkov, lahko sprejeli in zato se odločijo protestirati z glavobolom.

Moji glavoboli so večino časa takšni, da jih spremlja še slabost in vrtoglavica in takrat jih imenujem grdi glavoboli. Tudi današnji je tak. Grdi zato, ker takrat ne morem funkcionirati niti kot lažna Nikki. Počutim se, kot bi bili vsi moji notranji organi zvili v nekakšen grd vozel in bi se vse bolj zategovali in zategovali. Moje možganske gube se danes odločijo, da ne bodo sodelovale z mano in zato se stisnejo okoli tistega grdega predela, ki nadzoruje moje ravnotežje in ga čisto zmedejo. Ko hodim se malodane opotekam in večina ljudi, ki me je na poti sem videla, je verjetno mislila, da sem napotena na srečanje z AA.

Vem, kaj lahko pijača naredi človeku, zato se je sama izogibam kolikor je to le možno. Prav tako drogam. Ne prenesem misli, da bi lahko bila od česa odvisna, čeprav me je Sandra prepričevala drugače. Ona je trdila, da sem odvisna od svoje grde bolečine in sicer zato, ker mi je bolečina domača in da se zato obdam z njo. Ta njena trditev je vključevala tudi to, da se zaradi te obsedenosti z bolečino nikoli nisem ločila od nečesa, kar me je spominjalo na to grdo stvar, pa naj je bil to Tobyjev pulover, košček stekla, beseda napisala na mojo roko ali pa kaj drugega, a enako grdega. Danes je moja grda stvar britvica, privezana na vrvico, z obrušenimi grdimi robovi, tako da si vrata ne poškodujem.

Grda vrata se odprejo in ven stopi fant, ki od mene ne more biti starejši več kot šest let. Ugibam. Na hitro ga ošvrknem s pogledom in ugotovim, da je najverjetneje eden od pacientov terapevta, ki zdaj čaka name. Fant se ne premakne in zdaj ga podrobneje pogledam. Nosi grdo snežno belo srajco, ki se grdo, grdo blešči in sive hlače, ki so včasih verjetno bile črne barve. Visok je in suh in ima štrleča ušesa. Izgleda kot velik in suh palček. Zanj ne morem reči, da je grd, ker ni. Prav tako ni tipično lep.

Čakam, da bo odšel, a se ne premakne. Stoji tam in s svojimi zelenimi očmi grdo strmi vame. Njegovega pogleda ne prenesem in on spregovori. »Nikki Starr?« vpraša in jaz pokimam. Moji grdi možgani se napnejo, grde možganske gube zategnejo in glava me še močneje zaboli, ko želim doumeti, kako in zakaj ve moje ime. Kljub temu, da naj bi bili moji možgani genialni, do odgovora ne pridejo. »Pridi noter,« pomigne z glavo in grdo ga pogledam.

»Sem Theo, tvoj novi terapevt. Čakal sem te že pol ure,« reče, z grdim, grdim naglasom, ki ga v tem trenutku zasovražim. Več kot govori, bolj je njegov grdi glas podoben Tobyjevemu. To sovražim in odločim se, da je glas novega terapevta grd in da je sam terapevt grd. Vstanem in stisnem zobe, trudim se, da se ne zamajem ali padem po grdih tleh. Pazim, da storim korak in potem še enega. En grd korak po drugem grdem koraku, dokler ne pridem v sobo.

Usedem se na enega od dveh pisarniških stolov in izberem tistega, ki je grše barve, torej tistega, ki je bež. Zavzdihnem in si grem z roko skozi lase grdemu osebku sledim s pogledom. On, ki ga ne bom imenovala, odtava proti oknu in odgrne grde zavese, ki so potiskane s še gršim pikčastim vzorcem. Potem se tudi on usede in gleženj leve noge položi na desno stegno. Njegov položaj je izjemno neudoben in posledično grd. Sama noge prekrižam in še sama ne vem, kako mi to uspe. Tudi moj položaj je grd in neudoben, kar pomeni, da me bo kmalu začelo boleti, a to me ne briga. Včasih, tako kot danes, imam rada bolečino. Sedim vzravnano in ga pogledam direktno v oči, on pa pogleda ne umakne stran. In tako strmima drug v drugega. Njegove oči so zelene in velike in mogoče bi mi bile všeč, če ne bi imel takšnega naglasa kot ga ima. A prav zaradi tega naglasa, so mi njegove oči grde.

Ko poteče osma grda minuta, se vstane in se napoti k veliki omari, ki zaseda celotno steno in je polna papirjev, knjig, mogoče celo dnevnikov in ostalih osebnih zapisov. Omara je grda. Grda je zato, ker vsebuje zgodovino in osebnosti ljudi, vsebuje njihove skrivnosti in želje in upe in strahove, tista omara vsebuje ljudi.

Odločim se, da danes ne bom grda in da bom s tem človekom, spregovorila štiri besede. Šestnajstih besed še ni vreden.

Kmalu se vrne z grdo mapo, ki je še grše barve. Olivno zelena. Fuj. Vem kaj je notri in vem, da je tisto notri grdo. Notri so namreč na kratko strnjeni vsi podatki o meni, o moji družini in o vseh grdih stvareh, ki sem jih zagrešila. Vendar edino jaz vem za veliko grdo skrivnost. Oni ne vedo za polovico grdih stvari, ki sem jih storila.

On me pogleda in zavzdihne ter mapo odloži in se spet zazre vame. Njegov grd glas mi izreče sožalje ob izgubi Tobyja in moja roke samodejno poleti k moji ključnici, kjer včasih počiva Tobyjeva verižica. Danes tam počiva grda britvica z odkrušenimi robovi in zaželim si, da robovi ne bi bili odkrušeni, da bi si jo lahko zarila v grlo in izginila stran od tega človeka, ki si je drznil izreči njegovo ime.

»A, danes se ne bova pogovarjala o njem, ne še,« reče in pogleda na grdo zapestno uro, ki se rumeno lesketa. »Ker imava preprosto premalo časa,« nadaljuje in jaz pokimam.

»Se želiš ti o čem pogovoriti?«
Odkimam.
»Imaš namen govoriti?«
Skomignem.
»Ne maraš me.«
Pokimam.
»Zakaj?«
Skomignem.
»To ni odgovor.«
Spet skomignem.
»Poznal sem ga.«
Otrpnem in v očeh se mi naberejo solze, ki jih hitro obrišem.
»Ga pogrešaš?«
Pokimam.

Ura zazvoni in vstanem se, on pa mi sledi s svojim grdim pogledom. Ne bom pustila, da me vrže iz tira. Zaprem oči in ulovim ravnotežje.

»Se vidiva čez en teden, prosim pridi bolj zgodaj,« reče, ko stopi predme, da lahko odpre vrata in jaz mu pokimam. Naslednji teden bom spet sedela v tej grdi sobi, s tem grdim glasom in ga poslušala. Mogoče bom govorila, mogoče ne bom. Bom videla.

Tik preden zaprem vrata za sabo se obrnem in ugotovim, da mi je njegov grd pogled ves čas sledil.

Rečem štiri besede, ki sem mu jih moji možgani prej obljubili.

»Najljubša beseda dneva – grdo.«

Odidem.
________________________________________________________________________________
Next?
23. avgust 2016
hello guys i have some nice and amazing tips for you all, just follow the link below
http://www.makeoverarena.com/waphan-free-games-music-videos-apps-download
23. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg