Forum
u115718
u115718
To zgodbico pišem z namenom, da jo vi berete. In, da mi bo lepo, ko bom videla in dobila veliko spodbude.
P.S.: Vse pesmi so moje ali od naše ljube pisateljice Neže Maurer.

ŽIVETI, UPATI, LJUBITI

Zazrla sem se mu v oči. Bile so temne, močne, božanske ali angelske in predvsem-zaljubljene. Črno so gledale vame, a kljub temu, v njih sem videla ljubezen, močno, nič je ne bi pretrgalo. Želela sem, da bi se spet dotaknilanjegovih ustnic in, da bi spet vedela-kaj je ljubezen. Ljubila sem ga-hotela sem ga-imela sem ga ... včasih ... bilo je lepo, lepi dnevi, mogoče lepših nisem poznala, ali pa jih nisem hotela, pa so le prišli, lepši, ki so me bolj prevzeli in zdaj sem tako stala pred njim in čakala na njegove sledeče besede. Ko jih je izgovoril me je prešinila, grozovita misel-nikoli več ga ne bom videla! Nikoli! Ljubila sem ga, hotela sem ga, imela sem ga! A zdaj sem ga izgubila.
Bil je občutek ... na nek način božanski! Kot, da sem končno svobodna, na nek način pa grozen, oster, mrzel smrten, kot, da bom pravzaprav umrla. In vedela sem, zakaj sem prišla na svet- prišla sem ŽIVETI, LJUBITI, UMRETI.
»Grem. Stran. Vem, da boš razumela. Moraš razumeti, tudi jaz sem, ko si bila z Martinom. Bodi z njim še naprej. Izbrala si lepše dneve, dneve z njim. In ne bom ljubosumen. Samo žalosten. Stran moram, ker s tabo ne morem več živeti. Rad sem te imel- na smrt. Ampak moram oditi, Mary. Moram.« Ko sem opazovala njegove ustnice, ki so se komaj vidno premikale, so mi njegove besede odmevale v glavi. Razumem ga. Vem, da ga razumem in upam, da ga vedno bom. To sem hotela izreči na glas pa mi ni uspelo. Nisem mogla. Zdelo sem ji kot, da ne bi bila tu na tem mestu kjer sem stala, kot, da ne bi bila več jaz. Kot, da bi bil le težek kamen. Rojen, da bi živel v žalosti in obupu.
»Razumem te, Sean.« težko sem odpirala usta, zdelo se je, kot, da bi govoril nekdo drug, ne jaz. To sploh ni bil moj glas.
Sean se mi je toplo nasmehnil in vame je prišel kanček upanja. Upanje je razsvetlilo moje telo – mojo dušo. Kot, da bi sonce svoje tople žarke namenil meni. Samo meni. Nikomur drugemu. Upala sem, da mi bo odpustil, to lahko upam, nič pa ne morem ukreniti. Vem, da je tako. Lahko sem le tiho in čakam. Mogoče je moje življenje, moja smrt odvisna od njegovih naslednjih besed. Tu ni mogoče. Tu je VSE ZAGOTOVLJENO. Vem, da bo delček mene umrl, ko me bo zavrnil. Jaz. Tako umiram. Po delčkih. Spreleti te obup in delček tebe umre, zaradi žalosti. Tako ljudje umiramo. Ko bi bilo več sreče v tem življenju in manj obupa, manj joka-od žalosti, da, manj žalosti. A vseeno. Svet brez ljubezni ne obstaja. Saj je ta povsod okoli nas.
»Pogrešal te bom. Vedno.«
Padla sem na tla. Zdelo se je kot, da bi padala celo večnost, v počasnem posnetku. Iz mene je ušel še zadnji žarek sonca-sreče-upanja. Nič več ni bilo svetlobe v mojem telesu. Ničesar. Samo kamen. Težek kamen namesto srca.
Nisem imela več UPANJA.
Nisem imela več LJUBEZNI.
Nisem imela več ŽIVLJENJA.

ναм נє νšєč؟ ηαנ ηєχтαм؟


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

14. januar 2013
next
14. januar 2013
u28319
u28319
next
14. januar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg