Forum
«Эcнℓσє«Э

Nikoli nisem bila priljubljena. Ne v razredu, ne na šoli, nikjer! Življenje brez prijateljev je žalostno, zato sem vsak dan hrepenela po prijateljici, ki bi mi stala ob strani. V družini me niso marali. Mama me je imela pri 16. Ko sem se rodila, je rekla, da sem "napaka", ki se ji je nenadoma pojavila v življenju. Kot majhen otrok je nisem razumela, zdaj pa mi je jasno kaj je mislila. Večkrat sem že želela narediti samomor. Vendar kaj bi mi pomagalo. Nikoli ne veš kam te pripelje življenje. Pa vendar me je mama preživljala 14 let. 14 let!!! Nikoli se ne bi predstavljala tega. Moj oče, ji je nehote povzročil to "napako". Bila sta mlada in neumna. Prepustila sta se užitkom, po katerih sem prišla jaz prav nič takega kajne? Tudi o pobegu sem že razmišljala, vendar ga nikoli nisem uresničila. Vendar sem že poskusila, enkrat samkrat. Po tej polomiji si niti pomisliti nisem upala na karkoli podobnega pobegu. Tako sem morala mučno prenašati 14 let. Nismo imeli veliko. In bila sem tudi edini otrok. Do 10 leta. Takrat sta starša načrtovala še enega otroka. Tega sta poimenovala "njun mali angel" , ki je prišel po "napaki" , katera sem bila jaz. In res dobila sem sestrico. Mama je s težko muko pristala na to, da ji ime izberem jaz, starejša sestra. Bila sem ponosna na sestrico in zato sem jo poimenovala Clara. Imela sem jo rada, kot še nikogar prej. Bila je angel, poslan iz nebes. Ko je dopolnila 2 leti, se je vedno potikala okoli mene. Tudi med domačo nalogo. Tudi zaradi nje sem si glede samomora premislila. Nisem želela misliti, da bi kdaj izgubila Claro. Vsi smo jo imeli radi. Mama jo crklja, očetu je v ponos, meni pa preprosto volja do življenja. Mislila sem, da bom s Claro v hiši lažje zdržala. Pa sem se zmotila. Močno zmotila. Nisem pričakovala udarca, ki je vame priletel z vso silo in močjo, in predvsem iz nenada.

next?
30. oktober 2013
Lara :))*
Lara :))*
Neeext ful dober začetek
30. oktober 2013
hvala
31. oktober 2013
«Эραιgє«Э

"Mami, mami!", sem kričala tako glasno, da je odmevalo po vsej hiši. " Kje si za vraga?". Nič mi ni bilo jasno. Kaj se vendar dogaja? Pred nekaj minutami je bila še tu! Nekaj v meni mi je govorilo: "Beži Paige, beži!" Res, da sem nekako pogumna, vendar ta trenutek nisem hotela preverjati kje je in sem jo pobrisala. Zunaj sem slišala sirene. In videla žensko ležati na tleh. Ne, ni mogoče. "Mami?" Sem kričala in se zrušila poleg nje. "Kaj se ti je zgodilo?" Sem rekla v solzah. Sedela sem poleg nje, objemala njeno krvavo telo, in se nisem želela premakniti. Tudi takrat, ko me je policist skušal odpeljati do avtomobila, da bi se malo pomirila. Vprašal me je, če poznam žensko. Mislila sem, da ga bom klofnila tako močno, da se ne bo prepoznal še vsaj nekaj let. Vendar sem se zadržala. " To je moja mami! Kaj bo z njo gospod, kaj se ji je zgodilo?" Zraven sem jokala in policist me je objel. " Tvoja mami je padla iz 3. nadstropja. Živa je, vendar težko." Želela sem si, da tega ne bi izvedela. Vendar resnica je bila tu. Nisem pa razumela glasu v meni, ki mi je govoril beži Paige, beži. Nisem razumela, zakaj? Vendar sem kmalu izvedela. Policist me je odpeljal na policijsko postajo. Tam so me povprašali o moji mami in kako je padla dol. Nisem vedela, bila sem v svoji sobi. Začela sem še bolj jokati, saj sem mislila, da je moja krivda. Sama sem želela itit v sobo in delati domačo nalogo. Sama sem to tudi storila. Nisem bila poleg nje, v zadnjih minutah, ko me je potrebovala. Policist me je sumničavo gledal. Vedela sem kaj misli. "Nisem bila jaz. Nisem je porinila jaz!" , sem vpila v solzah. Policist se je vzravnal in rekel: " Verjamem punčka. Tako mlado dekle vendar ne bi naredilo česa takega mami kajne?" Takrat sem zavzdihnila in se zgrozila. Kaj če mama umre. To ne bi bilo pravično. Ne vidim smisla, zakaj ona? To sem si ponavljala vse do trenutka, ko je v pisarno vstopila Brooke. "Sestrica si dobro?" Videla sem, da je jokala. Bila je z fantom, ko so jo poklicali. Objela me je in mi šepetala. " Vse bo še dobro, boš videla." Brooke je kot moja druga mami. Glede na to, da je moja starejša sestra, se kar dobro razumeva. Kmalu je vstopil tudi oče. Ni bil videti pretresen ali objokan. Rada sem imela očeta, saj me je vedno crkljal in mi dajal priboljške, ko sem bila majhna. Tokrat pa se mi je njegov pogled zdel grozeč in neusmiljen. Prav strah me je bilo poleg njega. Za njim je stopala najina teta, mamina sestra Christie. Stekla sem do nje in jo objela okrog pasu. " Kako to, da si tu teta Christie? Ali veš zakaj je mami ležala na tleh pred blokom?" " Da ljubica, vem! Klicala me je preden je padla!" Zadnjo besedo je poudarila in grdo pogledala očeta. Zakaj kaj je oče naredil teti Christie? Vendar to ni bilo tisto, kar bi se morala bati. Bilo je nekaj, kar ne bi pričakovala nikoli v življenju!

Paige:


mami:


brooke:

31. oktober 2013
Lara :))*
Lara :))*
Neeeext
31. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg