Forum
Jap, še ena zgodbica.... Moja prejšna ni bila glih popularna in upam, da bo ta kej bol
-------------------------------------------------------~live for another day~---------------------------------------------





18.november 1348, Anglija

Danes je prišel zdravnik. Pravi, da bom umrla. Ampak šele drugi dan je! Bolezen napreduje zelo hitro. Polna sem črno-vijoličastih madežev, ki jih je naš bedasti duhovnik prebadal, da bi iz mojega telesa izgnal duhove. Tako sem zdaj le polna vrvi in gnoja, kar je ogabno. Vse me boli in težko je poslušati mamo kako kriči. Ne vem če ve, vendar lahko jo slišim. No, saj nima veze, tako ali tako bom danes ali jutri že zakopana globoko v zemljo.

Vzdihnila sem in zaprla dnevnik. Res ni imelo smisla. Tudi jok ga ni imel, pa so mi po licih vseeno polzele solze in risale črte v moj, s krvjo pomazan, obraz.
Sedla sem in si čez usta tesneje zavezala ruto.
''Odpelji jo! Tega ne prenesem več! Ne morem gledati kako bo pobila še ostale otroke!'' Ob vsaki besedi me je le še bolj zabolelo srce. Čeprav me je sovražila odkar je prišla. Ko je mama umrla mi je začela greniti življenje, ta zmajevka.
Slišim korake. Najbrž je oče s hrano. Vrata se počasi odprejo in noter stopi oče z baklo.
''Tako zelo mi je žal Vivian. Ampak prav ima, to moram narediti,'' tokrat pa niso bolele besede, temveč pogled. Besesde lahko lažejo, oči pa nikoli. In v njegovih ni bilo obžalovanja, temveč gnus in jeza. Močno me je pograbil za nadlaht in od bolečine sem rahlo kriknila. Povlekel me je na noge in porinil čez vrata.
''Oče prosim, ne morete! Prosim! Nihče se ne bo okužil!'' bila sem slabotna in kolena so mi klecala, da sem se ves čas pobirala s tal.
''Hodi,'' je ukazal z glasom kot jeklo. Stopila sem ven, v leden mraz in veter, ki mi je bičal obraz. Še zadnjič sem se obrnila k hiši. Vedela sem, da je ne bom nikoli več videla.
Ko sva prišla do roba gozda mi je oče ponudil palico na katero sem se opirala, da sva nadaljevala hitreje.





Zdi se mi, kot da sva hodila celo večnost preden sva prispela do majhne jase.Oče me je pogledal in preden mi je izginil izpred oči rekel le še:''Tudi drugače bi umrla. Tako bo vsem lažje. Naj ti Bog odpusti grehe Vivian Victoria McLeigh.''






---------------------------------------------------~Gabriel~--------------------------------------------------------------





''Ne,'' vedeli so odgovor. Vedno je bil ne.
Gledali smo kako se je moški oddaljeval, dokler in tema pogoltnila tudi njegove luči.
''Zdaj. Vendar počasi. Naj je ne boli,'' sem dejal Raphaelu in ostalim. Ko jih je dekle zagledalo je zakričalo, vendar so kriki kmalu potihnili.
Počasi sem se sprehodil za njimi. Želel sem videti danšnjo žrtev. Bila je le odpadni material, hrana, ki jo zavržeš. Vseeno je bolelo. Vsakič znova in nikoli nič manj.
Stal sem ob njeni glavi, pokleknil in ji z obraza omaknil pramen las. Takoj se je videlo, da je bolna. Oziroma je bila, sej bo kmalu mrtva.
Veke so ji zatrepetale in nekoliko je odprla oči, ki so se srečale z mojimi.
''Stojte. Pustite jo,'' niso se umaknili in močno sem brcnil najbližjega v rebra. Zasikal je, njegova živo rdeča barva oči pa se je umaknila medeno rjavi. ''Pustite jo sem rekel!'' je zadonelo po jasici.
Počasi so se eden za drugim umaknili. Nekaj minut smo samo stali, dokler niso mrtve, steklene oči dekleta na tleh, zažarele v rdeči barvi. Takrat sem se obrnil in zopet so nas pogoltnile temačne sence gozda.




02. januar 2015
u181034
u181034
next
02. januar 2015
u179616
u179616
next
02. januar 2015
u181346
u181346
neeext
top zgodbica<33
02. januar 2015
Next
02. januar 2015
u186089
u186089
next
02. januar 2015
-------------------------------~Vivian~---------------------------------------------------------

Najlepše oči kar sem jih videla. Kot dve vesolji, ki te vlečeta vase, globje in globje.

Črnina.

Bele pikice v daljavi. Tako rada bi se jih dotaknila.

Okoli mene je samo tema.

Padam.

Z globokim vdihom se zbudim in sedem. Kaj se je pravkar zgodilo? "Oče?"Močno me zaboli glava in zopet padem v nezavest.
Veke zamigotajo in spet se zazrem v zasnežena drevesa. Oprem se na komolce in tokrat sedem počasneje. Pogledam svoje roke in presenečena ostrmim. Obračam dlani ter iščem krvave madeže in bule gnoja. Nič. Moje roke so popolnoma čiste s popolnimi nahti, ki jih prej vsekakor nisem imela.
"Za božjo voljo!?" Poženem se na noge in odletim nekaj metrov v stran. Zgroženo opazujem svoje telo in previdno naredim korak. Uspepe mi in počasi nadaljujem. Hodim bolj zravnano in elegantno. Ustavim se tam kjer sem prej ležala in pokleknem.
Sneg kjer ga je ogrelo moje telo se je stalil. Zdrznem se ko mi z vratu zrsne kapljica krvi glasno pristane na snegu.




(gif)

"Glasno?" zašepetam. S prsti išem raano na vratu, odkoder naj bi tekla kri, naletim pa le na gladko kožo. Namrščim se in vstanem. Pogledam okoli sebe in moj poglede ujame senca živali za drevesom. Slišim lahko njen utrip im vidim kako se ji koža v enakomernem ritmu premika, kjer je glavna arterija. Zamegli se mi pred očmi, ki se obarvajo rdeče.





Zopet jezno odprem oči. Daleč v gozdu sem in nimam pojma kako sem prišla sem. Tokrat sem si bolj podobna. Po dlaneh je razmazana kri, pravtako jo čutim, kako polzi po bradi.
"Fuj, ogabno," na moji desni je nareč kar dobro raztrgan jelen. Obrnem se in stečem. Tokrat nisem presenečena nad hitrostjo in močjo.

A lahko mnenja?
02. januar 2015
u179616
u179616
NEXT + FAJNA ZGODBA
02. januar 2015
Hvala!
02. januar 2015
neeeeext + nova bralka
02. januar 2015
u179616
u179616
NZK
02. januar 2015
next+nov bralec+perfektno pises
02. januar 2015
u181346
u181346
neeeeeeeeeeext
02. januar 2015
u181034
u181034
next

prfektno
03. januar 2015
Dam zvečer next gor ker se zdele morm učit.
03. januar 2015
u181034
u181034
ok
03. januar 2015
---------------------------------~Gabriel~------------------------------------------------------------------






Skoraj cela vas je opazovala kako plameni požirajo majhno hišico na robu gozda.
Jezno sem korakal za ostalimi. "Hej! Tega ne smete! Boste res jedli zažgane?" Neglede na to kaj sem se mi je misel na to gabila. Bilo je tako, no, pošastno.
"Ne bodi zatežen! Lepo je probati nekaj novega," je dejala Anna in se zapeljivo nasmehnila. Obrnil sem se stran in se prerinil v sprednje vrste množice.
"Je kdo umrl?" sem vprašal žensko poleg mene.
Vsa objokana je komaj razumljivo zašepetala:"Kaj ne veste? Vsi, cela družina. Ubožci. Že tako jim je bilo hudo ob smrti najstarejše hčerke. Vivian. Tako prijazno dekle. Oh, in lepo! Poročila naj bi se z mojim vnukom. Oh, ubogi ljudje!" Obrnil sem se in s pogledom ošinil ostale.
"Ne. Ne boste. In bolje, da me poslušate," še preden pa bi lahko jezno odkorakal me je za pokav pocukal Raphael.
"Gabriel. Isobell te kliče. Pravi da je nujno."
"Hvala. Povej ji, da prihajam," močno sem se odrinil od tal. Potreboval sem le trenutek, da sem med petjem začutil topel veter, ki me je dvigal. Razprl sem krila in se obrnil proti graščini na hribu.




Nimam časa za dolg next, bo jutri daljši...
03. januar 2015
next
03. januar 2015
nextttt full je dobro
03. januar 2015
next
04. januar 2015
u181994
u181994
next
04. januar 2015
u179616
u179616
Next
04. januar 2015
u181034
u181034
next!<3
04. januar 2015
u181346
u181346
neeeext
04. januar 2015
-----~Gabriel~-----
Zvok mojih korakov se je odbijal od sten in glasno zapolnjeval prazne hodnike.





Pred visokimi vrati sem se ustavil in počakal, da be Isobell sprejme. Nisem dolgo čakal, preden so se vrata razprla. Zagledal sem jo, kako zdolgočaseno sloni na polici in ukazuje ostalim.
" Gabriel, moj najljubši sin."
"Isobell, kaj hočeš?"
Ob mojih besedah se je počsi obrnila in ob izrazu na njenem obrazu, me je zmrazilo. Mislila je, da je moja mama, vendar se je motila. Ona me je prebudila in tega ji ne bom odpustil.
Bleščeče se je nasmehnila in dejala:"Samo, da bi bil srečen. Zato," obrnila se je in z roko veličastno pokazala na zaveso za svojim 'prestolom', " ti predstavljam njo. Tvojo zaročenko."
In res, zavesa se je razprla in naprej je vsa veličastna stopila,
ona.
1550, Anglija

-----~Vivian~-----





Obleka je nežno plapolala okoli nog, kar me je neizmerno živciralo. Stala sem na robu zidu, ki je omejeval morje in opazovala ladje. Tiho sem si obljubila, da bom nekega dne sedla na eno od teh ladij in se odpeljala stran.
Stopila sem nekaj korakov nazaj in sedla na svojo skrinjo. Bila je stara in obralbljena, v njej pa je bilo le nekaj oblek in čevljev. Oboževala sem vonj morja in zvoke galebov, ki so jadrali nad mano.
"Cuore, potrebujete prevoz?" se je zasliša od nekje pred mano. Dvignila sem glavo in se zazrla v oči prijaznemu gospodu na barki.




"V Firence peljem dva plemiča in še ena trlica, kot vi ni odveč," je dejal in se nasmehnil. Morala bi zardeti, vendar sem vedela, da bo moja koža ostala popolne bele, porcelanaste barve. Vstala sem in pokazala na skrinjo:"Kaj pa skrinja? Ni tako lahka."
"Jo bomo že nekam vtaknili," reče in mi poda roko.
Eden od mornarjev se spusti po vrvi na tla, drugi pa postavi desko, ki povezuje krov galeje s tlemi. Počasi in previdno naredim nekaj korakov, in uspe mi priti, čez skoraj celo brv.
V zadnjem trenutku pa mi spodrsne in presenečeno zjamem sapo. Takrat pa začutim močno roko, ki me potegne na krov.
"Tole boste še zvadili, pa bo popolno. Luiggi DiCastello. In vi, če smem vprašati,figlia?" Ne vem kaj pomeni zadnja beseda, vendar sem zaradi prejšnih polaskana in sramežljivo se nasmehnem.
"Vivian Victoria McLeigh. Me veseli gospod."
"Oh, ni potrebe za tako uradnost. Luiggi me kličite."

-----~Gabriel~-----
Prispeva nekaj minut za dogovorjenim časom. Na srečo naju ladja že čaka in Avalon v svoji neverjetno dragi obleki, z dvignjeno glavo odvihra naprej.




Zavije z očmi, do mene pa prihiti mlad mornar, ki pograbi eno od skrinj ter jo počasi začne vleči do barke. Pokimam mu in se tudi sam odpravim za Kathrine.

Na poti do 'najinih prostorov' se rokujem s kapitanom, katerega ime takoj pozabim, ta pa mi pokaže tudi pot, kamor je odvihrala moja žena.
Nežno porkam na vrata in vstopim. Kabima ni ogromna, je pa kar solidno velika in ima tudi srednje veliko jedilnico in lastno kopalnico. Najprej stopim tja in si z vodo v vrču splaknem obraz. Ker vem, da še nekaj časa ne bova spregovorila niti besede, se zleknem na majhen fotelj in pričnem risati v svojo skicirko.

Se opravičujem, ker dolgo ni blo nexta, ampak ful sem se mogla učit! Dobite najbrž še enega jutri.
08. januar 2015
next
sej je v redu jz se tud morm učit
09. januar 2015
Hei folkci, zdaj me praktično eno leto ni bilo na igrah tako da nisem tudi nič pisala, če bi pa kdo želel brat še nadaljevanje zgodbe naj sporoči, pa mogoče spet obudim tole temo
Lp
05. avgust 2016
jz bi rad bral tvojo zgodbo
05. avgust 2016
u214480
u214480
Jsss Next
05. avgust 2016
No očitno je še nekaj zanimanja za tole....
Napišem mogoče še danes zvečer kaj, drugače pa zagotovo jutri zjutraj. Moram še sama ugotoviti kaj sem sploh pisala
05. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg