Forum
єммα тυкι z ησνσ zgσ∂вιcσ. νєм נα ∂α ѕєм נιн ηαριѕαℓα žє νєℓιк, ѕαмσ ι∂єנє šє кя ρянαנαנσ. υραм,∂α вσ вℓα тα zgσ∂вιcα вяαηα тαкσ кσт σѕтαℓє. ρяσѕм υρσšтєναנтє ρяανιℓα, кєя zηαтє вят:
♥ ηє σgℓαšυנ, кєя νѕє νяηєм ✗
♥ вяєz ηєѕяαмηιн кσмєηтαяנєν ✗
♥ zαžєℓנєησ ρα נє ∂α мι ρσмαgαтє σgℓαšνт ✓
נѕт υραм, ∂α νм вσ∂σ вℓι мσנι ηєχт νšєč. čє ρα кαтєяgα zαηιмαנσ мσנє σѕтαℓє zgσ∂вιcє ρα ℓαнкσ ρσgℓє∂αтє αη мσנм ρяσƒιℓυ......ℓσνє уαα. z∂єנ ρα вят, нσρє υ ℓιкє ιт!<333
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●




Skakljala sem po sivem pločniku, pri tem pa skrbela, da nisem izpustila tople dlani, ki me je držala. Moje črne balarinke so topotale po tlakovani poti, krilo pa se mi je vrtelo okoli bokov. Nekajkrat sem se zavrtela, ter uživala v toploti sonca. Vsem ljudem se je danes nekam mudilo. Na njihovih obrazih ni bilo videti nasmeška. Tako zaposleni. »Mami zakaj se ne smejijo?« oprijem ženske, ki sem jo klicala mami je popuščal »Veš, pikica ,« zavzdihnila je in izbirala besede »tudi ti boš nekoč.« namrščila sme se in jo začudeno pogledala »Les?« pokimala je in se rahlo nasmehnila. Skakljala sem naprej in z drobnimi rokicami mi grabila po zraku, kot da sem želela nekaj doseči ali prijeti. Prečkali sva cesto, katera je bila prekrita z belimi črtami »Mami zeblo, so povozili.« skoraj sem že čutila solze. Ženska me je potegnila z ceste in me "porinila" na stran. »Ariana, nihče ni in nebi povozil zebre .« pokimala sme in se zadrževala, da nebi bruhnila v naval solz »Ampak, če-« njene ustnice so se razpotenile v ravno črto, kar je pri njej pomenilo, da je slabe volje. »Oplosti.« povesila sem glavo in spustila njeno dlan. »Že vredu.« komaj sem prikimala, že sva nadaljevali pot. Prehodile svva pot mimo Glavnega parka, in nadaljevali mimo mestne knjižnice. Peljala me je mimo tesnih ulic in mosta,na katerem se dostikrat nabirajo, mo mamino rečeno cigani. Vedno kadar me je peljala tma mimo je vedno pospešila korak. Takrat sme izouustila njeno dlan. Zazrla sem se v starkine črne oči in počepnila pred njo, kot da je to nekaj čisto običajnega »Jutro, mlada dama.« nasmehnila se mi je, in vrnila sme ji topel poudrav »Recite mi Aria.« pokimala j in mi podala roko »Aria, kaj? Lepo ime. Na imam presenečenje zate.« »Plessenečenje?« sem pisknila in sedila na odejo poleg nje »Presenečenje, ja.« njene stare, zgubane dlani so se razprle, potem pa gladile in drgnile druga ob drugo. »Pozorno glej« pokimala sem in strla naprej v njene dlani, z odprtimi usti. Že čez nekaj sekund sem v starkinih rokah zagledala vijolično svetlobo, ki je sijala. »Izvoli.« svoje dlani je porinilak meni in iz njih povlekla prelepo ogrlico. »PLelepo.« sem šepnila in vzela oglico »Veš kaj piše?« odkimala sem in z presenečenjem zrla v ogrlico »Našla boš, kar si iskala.« začudeno sem jo pogledala »Hvala babi.« nasmehnila se mi je. »Aria Simsson, takoj k meni!« rezk glas ženske-mame me je prebudil iz sasanjanosti. Potegnila me je k sebi in grdo pogledala starko. »Da se ji en približate!« starka se je spet posvetila svojemu deli, in se pretvarjala da je ne sliši. »Hvala!« sem ji zaklicala, še zadnjo sekundo, preden bi me lhako mama zvlekla po stopnicah, čez cesto, do trgovine »Aria! Kako si drzneš!? Veš, dane dovolim, da se pogovarjaš z neznanci, še posebej ne z cigani! Tega mi ne boš več delala, jasno?« ustnice so se mi ukivile v žalostni obrazek, medtem ko sem že točila solze »In ne kličemo ji babi!« pokimala sem in prekrižala roke pred suhljatim telescem. »Pridi greva in ne jokaj!« jezno ej pograbila mojo roko in me zvlekla po potki. Medtem ko sem skoraj napol slepa gledala skozi solzne oči, sem zagledala ogromno sivo stavbo, porisano z rožicami in metuljčki. »Mami kam gleva?« počepnila je pred mano in se mi hladno nasmehnila. »Ti greš, domov.« z njenimi rokami je obrisala naslednjo solzo, ki mi je spolzela po licu. Črno krilce je potegnila bolj gor in vanj zatlačila srajčko. Zategnila mi je kratek repek in mi ga spela v čopke. »Ampak doma sem dlugje?« odkimala je »Ne zdaj si tu, doma.« prijela jje mojo dlan in me skoraj vlekla za seboj. »G. Simsson?« piskajoč, dekliški glasek je prihajal izza velikega hrasta. »Ja to sem jaz.« mamin glas ej zvenel nekoliko napeto. Ozrla sem se naokoli in pred hrastom zagledala deklico mojih let. Njene oči so bile zelene, kot moje, njeni svetli lasje pa so bili spleteni v prikupne kitke. Roza oblekica ji je padala čez kolena medtem, ko se je angelsko smehljala. »Zdravo, sem Sammy. Učiteljica me je zadolžila da vašo hčerko pospremim, do njenega novega doma.« mama se ji je prikupno nasmehnila, in zdaj je že kar žarela. Takega nasmeha nikoli nisem bila deležna ne v mojih petih letih življenja. »Kako uglajena mlada damica si! No, Sammy hvala.« spustila je mojo dlan in me potisnila pred dekle, ki je kazalo da je enako stara. To bo še zanimivo.

●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●
N E X T?
upam, da vm je ušeč. mal bedno za začetek samo obljubim da bo bolj zanimivo naprej.

● вι вяαℓα؟


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

29. december 2013
+se opravičujem za napake. Nadaljujem po 4-5 nextih. Upam da vam je začetek ušeč.
30. december 2013
ja itak se je bil začetek prov cool aja pa seveda neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexy!!!
30. december 2013
u127671
u127671
next<3
30. december 2013
u154915
u154915
super je zelo mi je ušeč hitro neeeext napiši!!!!!!! <333333333333333
30. december 2013
neeext<33
30. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!<3
30. december 2013
u152233
u152233
next takoj<3333
30. december 2013
neext
30. december 2013
neeeext
30. december 2013
u155534
u155534
D-best začetek neeeeeeeeeeeeeeeeext :-)
30. december 2013
next
31. december 2013
u124965
u124965
next <3
31. december 2013
hvala za nexte..... Upam, da vs bo vsaj polovica teh k ste nextal, brala naprej. <333 samo opozorim, da začetki še niso tko zanimivi, vsaj men ne.oblubm pa da se bo čez nekaj nekej nextov vse zapletl. prosm ne me pustit na cedilu, mam še velilk idej.
zdej pa hope you like it <333
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●

tole je Aria:

[img]http://ts4.explicit.bing.net/th?id=H.4547912041040675&pid=15.1[/img]

● Aria"s POV

»Zdravo, sem Sammy. Učiteljica me je zadolžila da vašo hčerko pospremim, do njenega novega doma.« mama se ji je prikupno nasmehnila, in zdaj je že kar žarela. Takega nasmeha nikoli nisem bila deležna ne v mojih petih letih življenja. »Kako uglajena mlada damica si! No, Sammy hvala.« spustila je mojo dlan in me potisnila pred dekle, ki je kazalo da je enako stara. To bo še zanimivo. Za mano je zadonelo. Zmedeno sem se obrnila in zagledala, torbo. Ženska se mi je samo nasmehnila in obrnila stran »Mami! Kam greš?« sem zmedeno kriknila »Oh, Aria! Sammy, je čisto prijazna z njo boš bila!« še enkrat me je potisnila proti deklici, potem pa izginila za širokimi vrati. »No, ti si ista nova, kaj?« obrnila sem se proti deklici, ki me je z zanimivostjo opazovala »Ja.« sem skoraj tiho šepnila. Pokimala je. »No, greva.« pograbila sem torbo in zmedeno capljala za Sammy.
Naenkrat sem se počutila zmedeno, zgubljeno. Vstavila se je pred velikimi lesenimi vrati »No, Aria,« je začela »naj ti nekaj razjasnim.« počasi sem kimala, in zrla vanjo v pričakovanju. »Ti si moja sošolka, jaz sem tvoja kraljica in ti si podložnica-služkinja, jasno!?« v njenem glasu je bilo zaznati grenkobo. Samo hitro sem prikimala, nisem želela težav že prvi dan »Ti, me boš ubogala. Jaz sem glavna v domu in če me boš ovirala pri tem, ti ne bo lepo.« nasmehnila se mi je in pokazala, par belih mlečnih zobkov. »Jasno?« nisem vedela, kaj naj naredim kimam ali odkimavam, naj sem tiho ali kar koli rečem nazaj… pokimala sem »V redu potem se bova pa čisto v redu zastopile.« pokimala, sem.. kimala sem vsemu, kar je rekla in nazadnje se je izkazalo da ni tista dobra deklina za katero jo je imela mama. »In še nekaj,« vzela si je premor »moja mama ne mara umazanih otrok.« zmedeno sem pokimala. Zadnjih nekaj minut se je vse odvijalo prehitro, zame, preveč je bilo vse….zatopljena v svoje misli sem se spotaknila od Sammy-ino nogo in priletela na blatna tla. Nisem bila jaz kriva, bila je ona. Sammy. spotaknila me je. Bilo me je preve strsah, da bi se ji upalaugovarjati »Ja, zdaj te moja mama resnično ne bo imela lada.« hinavsko se mi je nasmehnila. Pobrala sem se in mokrih tal. Pogladila sem si srajco, ki je bila prekrita z rjavimi fleki, blata. Po obrazu sem bila popraskana in umazana, kot pocestni maček.

●kasneje●

»Kaj se je pa z njo zgodilo, Sammy?!« po hodniku so odmevali čevlji z visoko peto, in kmalu se je prikazala suhljata ženska. Njeni lasje so bili speti v figo, le ponekod so ji zlati prameni las štrleli iz glave. Nosila je oprijeto črno obleko izpod katere so se videle dolge suhe noge. Imela je modre oči, ki so me zdaj zdaj prebadale »Ah, padla je.« deklica se je priliznjeno nasmehnila gospe in čakala odgovor. Ni ga dobila. »Aria kaj?« prestrašena sem pokimala. Srce mi je razbijalo in ročaj torbe sem tako že močno stiskala, da mi je počasi zaostajal pretok krvi. »Soba na severnem delu stavbe. Nimaš sostanovalke.« pokimala sem »In ne pričakuj da boš sploh kdaj dobila sosedo.« svoj mali obražček sem namrščila »Kaj? Zakaj ne??« zmedeno sem pogledovala zdaj Sammy, zdaj njeno mamo. »Veš,« sklonila se je k meni in mi odmaknila pramen las z obraza »nekateri ne spadamo v določeno družbo ljudi. Vi ste drugačni.« grdo sem jo pogledala. Njene besede so odmevale po hodniku, prav tako v moji glavi. Nisem razumela njihovega pomena, toda sem bila dovolj velika da sem vedela, da ne pomenijo nič kaj dobrega. Mami kje si?

Potovalko sem odložila poleg postelje. Soba ni bila kaj dosti opremljena. Imela je prazne police, nekaj predalnikov, posteljo in prazne stene. Na mizi, v kotu je bila postavljena nočna lučke. Vse kar je osvetlilo sobo je bilo okno, ki je dopuščalo svetlobi prosto pot. Zavzdihnila sem in se zazrla skozi okno. Pred domom se je razprostiral velik par, in na desni strani sem lahko videla igrala »Mogoče pa ne bo tako grozno.«. iz torbe sem potegnila oblačila in jih zložila v omaro. Iz predalnika sme potegnila list papirja in načičkala, nekaj znakov katerim so rekli črke:

кιмαנ νѕємυ кαя яє¢є ѕαмму.

●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●

● a je vredno nexta?
● hvala ker berete <3333
31. december 2013
Neeeext
01. januar 2014
neeext
01. januar 2014
jaaaaaa!
neeeeeeeeeeext<33
01. januar 2014
u154915
u154915
neeeeeeeeeeeeeeext
01. januar 2014
jaaa, valda je!!!
neeeext
02. januar 2014
u155534
u155534
Neeeeeeeeeeext
03. januar 2014
neeeext
09. januar 2014
neext prfect <3
10. januar 2014
neeeeeeeeexxt<3333
10. januar 2014
nextam najhitrej ju3 al pa dons...bom vidla kako bom. drgač pa hvala ker berete mi velik pomen <33
11. januar 2014
next
13. januar 2014
u69203
u69203
next!!!!!!!!!1
+nova bralka
13. januar 2014
Next
14. januar 2014
doѕĸrαт вoм pιѕαlα v З oѕeвι, ɴpr. zdej
тα ɴeхт poѕvečαм тreм oѕeвαм<З:
● oɴe.dιrecтιoɴ.в
● αʟшαчƨ.*
● ✙cc"c prιɴceѕѕ✙
нope υ lιĸe ιт!
●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●

●• ωнєη нє вєcαмє яєαℓ •●
• cнαρтєя: Э
loѕт ιɴ тнe ѕoυɴd oғ rαιɴ




»Izvoli,« ženska z svetlimi lasmi, ki jih je imela urejeno spete v figo, ji je z težavo v roke podala uniformo. Stisnila jo je k sebi, ter jo z zaspanim obrazom opazovala. »Zajtrk je ob osmih. Glej da ne zamudiš!« njen glas je bil grob in ni kazal niti najmanjše miline. Deklica-napol speča-v spalni srajčki je stala ponižno pred njo. Prestrašeno je pokimala. Ženska jo je premerila od glave do peta. Vzvišeno jo je opazovala, kako se je pred njo tresla. »In če se boš že prikazala v jedilnici,« vzela si je trenutek tišine, za katero se je mlada Aria, tresla-kot navita na elektriko. »Umij se, počeši in uredi. Pack ne sprejemamo tu!« ob vzkliku njenega glasu, je poskočila in se še tesneje prijela za zložene obleke.

Kmalu je nosila sivo-karirasto-krilo, z sivo jopico, belo srajco in kravato. »Zdaj zagledam kot očka!« si je zahahljala. Sama pri sebi je vedela, da je ta stavba mračna in je nihče ne mara. Je polna črnih baru, toda zadnje čase se je še sama počutila tako. Mamo jo je že od nekdaj primerjala z muckom ujetim v kletko. Nikoli ni dojela tega pomena, toda se ji je vedno znova delo prisrčno. Zavrtela se je okoli, da je njeno krilce zaplapolalo, okoli nje. »Lepo!« si je šepnila. Stekla je k velikim vratom, si nataknila črne balarinke in odhopsala v svet….kvečjemu na hodnik. Toda za tako majhno deklico, se je že samo igrišče zdelo New York. Njeno popevanje in hopsanje je odmevalo, po sivem hodniku. Nekaj deklic jo je grdo pogledalo, jo sunilo v ramena da se je opotekla in skoraj padla, toda je nekako nadaljevala pot. Ta stavba ji je dajala klavstrofobičen občutek. Skoraj nič oken, pa še ta ki so bila so bila zavarovana z rešetkami, blede stene in utripajoče luči.
Otroci so pohiteli naprej. Aria je ostala sama sredi velikega hrasta. Ozrla se je proti vhodi kjer je prišla, da bi mogoče ozrla mami….toda upanje je iz dneva v dan bolj talilo. Otroci so stekli naprej, sama pa je počepnila k travi in z drobnimi rokicami segla proti zeleni stvari. Čutila je kako ji trava polzi med prsti. Včasih se je z mano-če ji sploh še lahko tako reče- valjali po tleh. Z rokami je zajela v blatno lužo in ven potegnila kepico, rjavo-črnega blata. Oblikovala ga je v kroglo, kje bila bolj podobna povoženemu jajcu, toda si ni gnala k srcu. Odtrgala je marjetico in jo zapičila na vrhu blate potičke. Sama sebi se je zadovoljno nasmehnila in z jajcem v roki odhopsala proti novi stavbi, ki so ji rekli kuhinja. Njeni čevlji so topotali po umitih tleh,. Z vsakim korakom, ki je bila bliže jedilnici, bolj se je slišalo vreščanje in smejanje otrok. Razigrivo je stekla v jedilnico in uzrla prizor, ki mu nikoli ni bila deležna. Na stotine otrok je sedelo za dolgimi mizami in čebljalo. Deklice so imele lase spletene v kito, ali čopke se smehljale z svojimi škrbastimi zobmi in vreščale. Fantje, pa so bili….fantje. v dolgih črnih hlačah, in beli srajci, so vrteli svoje igrače, med govorjenjem pa popljuvali vse okoli sebe. »Zdravo,« je skoraj zavpila,in tako nase pritegnila nekaj pozornosti. Zaničljivi pogledi, so bili uprti vanjo. Tisti otroški nasmeh ji je padel z obraza. Fantje so bruhnili v smeh, dekleta so vihala nosove in niti en ni bil tak, ki bi jo želel lepo sprejeti. V očesnih kotičkih so se ji nabirale, solze. »Bi, kdo blatno potičko?« je koma j slišno spregovorila. Še večji naval smeha »Kaj ne veš, da je to blato!« se je oglasila ena izmed deklic »Ja žužki ti bodo zlezli v usta!« se je oglasil fant, pri tem pa se slinil okoli ust »Ew!« so vsi zavpili. Ari-ji so se roke tresle in komaj je še stala. Ni pričakovala odziva. Ne takšnega. »No kaj pa imaš to tukaj?« piskajoč ženskin glas je zadonel po jedilnici in v trenutku, nihče več ni gledal nje. Posvečali so se svojim kruhom in namazu…še pisknili niso. Dekle se je prestrašena obrnila »Pito, gospa. Jo boste?« z ramo si je obrisala sledi solz in se ji nasmehnila v upanju da jo bo kdo uslišal »Pito praviš?« Ari je počasi pokimala. »Iz, blata?« je počasi in glasno nadaljevala ženska. »Ja. Jo želite?« ženskine modre oči so jo prebadale in zdelo se ji je da jo bo ubila. Kot senca se je prikazala nad jo in jo opazovala in čakala naslednjo nepremišljeno potezo. »Ne!« je zagrmelo, in odmevalo po jedilnici. Glavnemu kuharju, je zajemalka padla na tla, neki deček se je prevrnil iz stola, ostali pa so samo poskočili od glasu njenega tona. »Zakaj?« je pisknila in se oklenila blatne kepe »Marjetice ima.« se je dobrikala, čeprav je vedela da jo bo izgubila »Ker je to blato, trapica!« »Ampak,« je hitela protestirati. »Poglej tvoje dlani!« Ari-a je stegnila dlani in jih skozi solze pogledala. Umazane so bila ni kaj. »Umila si jih bom.« je šepnila. Ženska ji je požugala pred obrazom »A-A,« pri tem pa odkimavala z glavo »dobro veš, kaj sem rekla! Pack ne sprejemamo! V sobo!« Aria, je še bolj bruhnila v jok »Lačna sem!« ženka se ji je obrnila hrbet in odšla proti izhodu »Počakaj na kosilo. Zate danes ni zajtrka.« Ria se je skoraj sključena odpravila ven iz jedilnice. Bila je smrtna tišina. Lahko je čutila, tistih sto pogledov zapičenih v njo. Srknila je.

Stisnjena v kotu, je lačna javkala. Vsak stok zaradi gospe, vsak stok zaradi ponižanja in vsak stok zaradi sveta….bolelo jo je. Kljub temu da je drobno bitje lahko čuti bolečino in še kako. Solze so jo zaslepile in komaj je še dihala. V bledo, temni sobi, ki je bila kot grobnica se je slišalo samo hlipanje. »Izvoli,« skoraj rezek deški glas je odmeval po sobi. Aria se je presenečeno obrnila okoli, toda ni bilo žive duše »Daj no, vzemi, » spet. Skočila je po konci in se zaskrbljeno ozirala po sobi. »Tu, pred tabo,« glas je odmeval po sobi. Strmela je predse. Zabodeno, je strmela toda nikogar ozrla. »Pozabi,« glas je zvenel nekoliko zdolgočaseno. »Stegni roke,« roke umazane od blata je stegnila predse. V nji je nekdo odložil svežo štručko. Še vedno je bila topla in dišala po svežem. »Hvala,« je šepnila in zagrizla vanjo.

-prav vse, se je tako začelo.

UNIFORMA-za Ario je bila velik manjša, samo je bla v takem stilu:




●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●●

● ѕe oprαvιčυjeм zα ɴαpαĸe
● BEDN ɴeхт je -.-
● ĸoɢα αlι ĸαj je vιdelα Arι oz. ѕlιšαlα?
14. januar 2014



predstavlite si Ario, manjšo, pa pač tega fanta majšga-otroka 4-6 let
14. januar 2014
Next!!!
14. januar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg