Forum
u120727
u120727
D O B R O D O Š L I.
S Tanjo [HungryD1nosaur] sva se odločili, da napiševa skupaj eno zgodbico, ki jo upam, da boste prebrali. Zame osebno je to prva zgodbica, ampak le s tega profila, prej sem imela e veliko uspešnih zgodbic. Tudi Tanja piše še nekaj drugih zgodbic in bo zagotovo hvaležna, če jih boste prebrali. Ofeej, zdej pa začni zares radi c:
▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲
~Melanie Rose Potter~
Sem Melanie Rose Potter, običajna 13-letna punca. Sovražim svoj priimek, resnično sovražim. Vsi me zafrkavajo zaradi tega, kot, da nimam že dovolj drugih težav. Saj nič ne rečem, knjige Harry Potter so odlične, moj priimek pa ne. Od nekdaj mi je šlo dobro v šoli. Sem organizirana oseba, ki vztraja. Pogosto sem zaradi mojih ocen v šoli tarča zbadanja. Takrat se zaprem v svoj svet.



S starši živimo v New Yorku. Nismo bogati, revni pa tudi ne. Mama je po poklicu novinarka, oče pa se ukvarja z umori. Imam tudi šestletno sestrico Amelie in zlatega prinašalca po imenu Rex. Ime je izbrala Amelie, ko je gledala film o tistem policijskem psu, ki mu je bilo ime Rex.



Mama ima prav vse sorodnike v Angliji. Zgodilo se je, da je morala nekega dne na službeno pot v New York, kar je za novinarko seveda povsem običajno. Šlo je za umor nekega veleposlanika, ki ga je raziskoval prav moj oče z njegovo ekipo. Mama mu je za televizijo zastavila nekaj vprašanj, kasneje pa se je vse odvijalo po hitrem postopku; pijača, večerja, ples, romantika in poroka.



Najbolj na svetu si želim najboljšo prijateljico. Nekoga, ki bi se mu lahko zjokala na rami, nekoga, ki bi hotel iti z mano v kino. Včasih si želim, da bi začela na novo, nekje drugje. Sovražim New York. Nikjer ni nič zelenega razen povsem umetni Central Park. Na ulicah je nevarno, poleg tega pa so še nabito polne. Povsod le sive puste stolpnice.



Rada fotografiram, to je povsem moja strast. Želim si, da bi se kot odrasla v poklicu ukvarjala s fotografiranje, kajti to je delo, ki bi me za razliko od ostalih veselilo. Nimam tako običajnih dekliških sanj, na primer postati manekenka ali modna oblikovalka.




Preprivala sem se do učilnice po nabito polnih hodnikih. Ko sem se le prerinila do učilnice in se vsedla na svoje mesto se je ura začela. Bila je kemija. Učiteljica je spraševala in jaz sem bila na vrsti. To sem vedela in zato sem čez vikend snov ponovila in sedaj sem znala. Z lahkoto sem odgovorila na vsa učiteljičina vprašanja. Dobila sem odlično seveda. Na poti do svojega mesta sem opazila obraze, ki so si šušljali: 'Piflarka, pa poglej kako debela je.!' in podobno. Do kamor mi je segel pogled, povsod isti obrazi. Bila sem na robu joka.



Oddahnila sem si, ko se je šola le končala. Odšla sem domov. Običajno ob teh urah staršev še ni bilo doma, a tokrat je bilo drugače. Odprla sem vrata hiše in slišala prepiranje. Potiho sem jih zaprla, si sezula čevlje in se po prstih pomaknila proti kuhinji od kode so izvirali glasovi. 'Zakaj si to storil.? Pa tako smo bili srečni.!' je v joku na pol kriče govorila mama. 'Če je zate sreča to, da nenehno potuješ naokoli s svojimi fanti potem je med nama končano. Razumeš FINISH.!' je dobesedno zarjovel oče. 'Jaz, da nenehno potujem na okoli s fanti.? Ti, prav ti dobro veš, da so te fantje stilisti, aranžerji in scenaristi in, da naokoli potujem službeno.! Raje poglej sebe in svoje ufuranke iz fitnesa.!' mu je sedaj kričala mama v obraz. 'Zahtevam ločitev.!', je dodala, čisto potiho.
Nisem več zdržala. Bruhnila sem v jok kot še nikoli prej. Solze so mi lile v potokih. Mama in oče sta šele sedaj opazila, da sem tam tudi jaz. Stekla sta k meni in me začela miriti. 'Vse bo še vredu, ljubica.' je dejala mama in premerila očeta z očmi. A jaz nisem verjela, da bo vse vredu. Vedela sem, da ne bo.
▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲
Nadaljevala bo Tanja, upam, da ti je všeč. c:
26. januar 2013
neext
26. januar 2013
next svetouno
26. januar 2013
neeeext!
26. januar 2013
I love u :*
I love u :*
nekšti! :* <3
26. januar 2013
u27814
u27814
neeeeeext svetounaaaa zgodbicaa
26. januar 2013
u114589
u114589
omg omg omg ful legendarna zgodbica & upam da bo čim prej next < 33
26. januar 2013
kdaj bo next??<333
27. januar 2013
~Melanie Evangeline McDermott~
Sem Melanie McDermott. Ali samo Mel, kakor za koga. Z Mamo živim v Londonu, v podstrešnem stanovanu, ki je ravno prav veliko za naju.



Čeprav si včasih želim drugačno, boljše življenje ne naredim prav nič za to. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje odprla zvezek da b se naučila snov, nespomnim se katero knjigo sem nazadnje prebrala. Večino časa sem le vzunaj z svojimi prijtelji.
In večino časa smo kršili zakone.
Moja sreča je bila da je mama neprestano delala, zato ni nikoli vedela kdaj se v resnici vračam domov. Tako zjutraj prešpricam šolo, se vrnem za kosilo domov, se za kakšno uro zaprem v sobo in sem na računalniku, nato pa mami oznanim da sem naredila domačo nalogo in da grem s prijatelji.



Mama gre nato v nočno izmeno in jaz pridem domov kadar se mi zaljubi.
V šoli sem porazna, špricam in same nezadostne ocene. Na začetku šolskega leta je mama prejela klic v katerem je izvedela da če bom tako nadaljevala moja šolska prihodnost nebo prav nič vetla in me je poiskusila spreobrniti. Mislila je da ji je uspelo. Resnica pa je, da sem razredničarki sporočila da je zamenjala telefonsko številko, tako da je zapisala mojo. Sedaj vsakič ko jo probajo priklicati se vglasi telefonska tajnica, naj pustijo sporočilo.
Verjetno bi bila bolša oseba, če bi mam manj delala in bi zato imela več časa zame, vendar zato bi potrebovala dodaten vir zaslužka, ki ga pa nima. Očeta nisem nikoli imela, verjetno sem nastala na kakšni nori zabavi. Nikoli se nisem niti spraševala o tem.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Bilo je sončno popoldne in drevesa v parku za šolo so metala na travo prijetno domače sence. V dnevih kot je bil ta so učenci med odmori sedeli zunaj in se brezkrbno družili ter se učili.
"Smithovo so odpustili" je rekla Ashley, preden je ugriznila v jabolko. Sedele sva na trati in med tem, ko je ona jedla je v meni želja po cigaretnemu dimu v mojih plučih naraščala.
"Prav ji je prasici" sem zamrmrala med tem, ko sem iz tal trgala travne bilke. "Zaradi nje sem dobila prvi ukor"
"Tudi tako bi ga" jo je branila Ashley in grozeče sem jo pogledala.
"Na kateri strani si Ashley? Moji ali njeni?"
"No hočem rečti da glede na to da te ni nič pri pouku ni čudno da si jih nabrala že kar nekaj"
Zavila sem z očmi. Zagledala sem kako je skozi vhodna vrata šole stopila moja razedničarka. Pa me ja ni valda videla iz zbornice. Mogoče iz njenega kabineta, vendar še to sem komaj prišla in nisem imela namena ostati do zvonjenja začetka ure. Malo sem se sklonila da bi bila čim bolj neopazana in upala da ni bila namenjena meni.
"Kdaj zvoni?" sem vprašala Ashley in upala da bo morala čim prej notri.
"Čez dve minuti" mi je odgovorila in se nasmehnila "Kaj sploh počneš tukaj?" me je vprašala in skomignila sem z rameni.
"Čakam družbo, pa mi je bilo malo dolgčas. Bodi vesela da sem te sploh prišla pogledat" sem se nasmehnila in jo igrovo odrinila. Zasmejala se je in nato zavzdihnila "Ja, res škoda ker te ni več tukaj, včasih..."
Nisem je poslušala, vendar sem opazovala razredničarko, ki se je nama bližala. Bila je nekaj metrov oddaljena, zato ni imelo smisla da bi odšla zdaj.
"Pozdravljena Melanie" me je vljudno pozdravila jaz pa sem sem ji v pozdrav samo prikimala.
"Si se odločila da se vrneš?" me je vprašala. Nisem ji odgovorila. Gledala sem v tla in čakala da nadaljuje.
"Kakorkoli, ravnatelj te želi videti. Videla sem te iz kabineta pa sem si rekla da najbolje da te pokičem zdaj, ker te itak nebomo imela časti videti še en mesec" gledala me je z pogledom za katerega sem vedela da ne prinaša prav nič dobrega. "Pridi" je rekla in ubogljivo sem se vstala in ji sledila. Še enkrat sem se uzrla in videla Ashlin zaskrbljen pogled.

Prišle sva v tretje nadstropje, kjer so imeli učitelji svoje prostore. Potrkala je pri tretjih vratih, na katerih je pisalo RAVNATELJ in me poslala notri.
Znašla sem se sredi prostorne, moderno opremljene pisarne. Miza in omare so bile v temno rjavi brvi, pisarniški stol je bil velik in na videz udoben. Na mizi je bilo kupe papirjev zaradi katerih je prostor izgledal zadušljiv in ne prijazen. Pri predlu z mapami je stal debelušen, siv gospod, ravnatelj naše šole.
Videlo se je da se ne trudi, da pohitel. Zanalašč me je pustil čakati med vrati in šele po zvovenju mi je pokazal na stol nasproti svojega "sedi"
Sedla sem na prijeten, ublazinjen stol in roke položila na kolena. Naenkrat je moj pogum splahnel. "Želeli ste me videti" sem začela, da bi čim prej prišla k bistvu, za katerega se mi je dozdevalo kaj je. Imela sem že dovolj ukorov in neupravičenih ur ter prekrškov za izključitev. Vsega je bilo konec. Že sem lahko videla svoj pogreb na katerem niti mama ne joka. Zakaj bi, saj so me izključili.
"Stvar je taka Melanie Evangeline McDermott" je začel in z pogledom preletaval kartoteko.
"Samo Melanie gospod" sem ga popravila, saj nisem želela da me kličejo z mojim polnim imenom.
"Stvar je taka, da ne manjka veliko da letiš" je nadaljeval in me namerno preslišal.
"Vendar" je nadaljeval in v meni se je vnel kanček upanja. Vendar je v takih pomenih pomenil veselo novico.
"Dobiš ukor pred zključitvijo. To pomeni da narediš eno napako, dobiš en zapis, prešpricah eno uro in letiš. Razumeš?" Ubogljivo sem prikimala in olajšano zadihala.
"Resno ti pravim, zadnja možnost, ki jo dobiš na tej šoli. Čeprav si je ne zaslužiš."
Gledala sem v rob mize in si ogledovala vzorce lesa. Bilo me je preveč sram da bi ga pogledala v obraz.
"Pri trinajstih letih šrpicaš, kadiš, se verjetno spogleduješ z policijo... Presegaš meje normale" ve meni je naraščal bes. Najprej sem mu bila hvaležna za še eno priložnost, sedaj sem si želela da bi me samo izključili in mi nehali vzbujati slabe vesti.
"Mama se trudi zate, bila je pridna učenka na tej šoli, vendar je naredila eno napako in sedaj jo življenje tepe. Ne utežuj ji ga še ti in se spravi k pameti ter jo naredi ponosno"
"Je to vse?" sem vprašala s solznmi očmi in še naprej opazovala mizo. "Lahko grem?"
"Lahko greš k naslednji uri." je rekel in ne da bi ga pogledala sem se vstala in odšla skozi vrata, naravnst na stranišče. Dobila sem zadnjo priložnost da ostanem na tej šoli. Pogledala sem se v ogledalo. "Oprosti mami" sem rekla in si obrisala solzo "Oprosti, poboljšala se bom" sem zašepetala in se gledala še kakšno minuto nato pa odšla iz stranišča ter se napotila do oglasne deske, kjer so bili med drugim objavleni tudi vsi urniki. Pogledala sem kaj sem imela na urniku in odšla do učilnice 204, k zgodovini.
Potrkala sem na vrta in jih odprla. Nastala je neprijetna tišina.
"Oj" sem nesigurno pozdravila učitelja "Ravnatelj me je zadržal, se lahko pridružim?"
"Seveda Mcdermorttova" je odovoril učitelj in pokazal na mojo stalno mesto, ki je samevalo "Boš od zdaj naprej bolj redno prihajala k uram?" me je vprašal in me gledal z svojim zbadljivim pogledom.
"Da" sem odgovorila in sošolca, ki je sedel poleg mene prosila za list papirja in kuli.
Bolj kot vse na svetu sem si v tem trenutku želela nekoga, ki me nebi obsojal in ki bi verejl vame.



27. januar 2013
u114589
u114589
next ((: berete še mojo zgodbo :
http://www.igre123.com/forum/tema/zelela-bi-da-bi-bile-le-sanje-:**/48755/
- oprosti za oglaševanje
27. januar 2013
u27814
u27814
neeeext
27. januar 2013
u120727
u120727
Ofkeej še vsaj tri nexte potem pa jaz objavim nov del c:
28. januar 2013
neeeext
28. januar 2013
neeeeext ^^
28. januar 2013
u104471
u104471
omg omg omgggg legendarnooo nextiii tkooooj proššššmmmm ;OOO <3
28. januar 2013
neeeeeeext!
28. januar 2013
u120727
u120727
Evo next z moje strani c: Super, da vam je zgodbica všeč. :* Dones in naslednjič bo krajši next, ker mam ta teden prepoved računalnika, in ga morm pol ob takih urah koker je zedele uzet in pisat nadaljevanje zgodbice c:
▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲
~Melanie Rose Potter~
Stekla sem v svojo sobo in se zaklenila vanjo. Nisem mogla verjeti. Kaj se dogaja? Zakaj ravno meni? Nimam prijateljic, sedaj pa očitno tudi cele družine ne bom imela več. Jokala sem še pozno v noč. Bila sem potrta, nisem imela najboljše prijateljice, da bi ji napisala sms in bi le-ta prihitela k meni v trenutku, imela sem le sovražnike, ki bi dali vse, da bi me videli trpeti.



'Ljubica, prosim, da spakiraš vse svoje stvari, ki jih želiš vzeti v London.', je dejala mami, ko je na sobotno jutro prišla v mojo sobo s solzami v očeh. 'Ne mami, prosim, ne smeta se ločiti!', sem bila spet v joku. Mama je z mirnejšim glasom nadaljevala; 'Ne skrbi ljubica, to ni ločitev, z očetom sva se dogovorila, da se za nekaj časa oddaljiva drug od drugega.' Del mene si je oddahnil, srce je bilo mirneje, v drugem delu mene pa je divjal vihar, ki mu ni bilo videti konca.
Odločila sem se, da spakiram. Ni mi preostalo drugega, nisem hotela mami povzročati še dodatnih težav. V kovček sem zmetala vse, od kopal do kombinezona, kajti pojma nisem imela kdaj se spet vrnemo nazaj v New York. Poslovila sem se od Amelie, ki pa ostane pri očetu, tak je dogovor. Jaz grem z mamo, Amelie ostane v NY. Bila sem žalostna, Amelie je bila ne glede na svojo starost edina, ki me je bila zmožna potolažiti. Pobožala sem še Rexa in mu na smrček pritisnila poljubček. 'Vzemi ga, vem, da ti je hudo', je dejala Amelie in se mi nasmehnila. Nisem mogla verjeti, na svetu ne obstaja bolj sočutnega bitja kot je moja šestletna sestrica. 'Hvala moja pikapolonica', sem se ji zahvalila, nato pa sem jo dvignila v zrak in jo zavrtela, da je na koncu vpila: 'Še Mel, šeeee'!



Nasmehnila sta se tudi mama in oče. Dokončno smo se poslovili, nato pa sva z mamo sedli v taxi, ki naju je odpeljal na letališče. Prebijali sva se mimo množice, ker se nama je kar precej mudilo. Rexa so odpeljali na poseben prostor za domače živali na letalu, midva pa sva se usedli na sedeže in se pripeli.
Letalo se je začelo dvigati. Ljudje so postajali mravljice, jaz pa sem se spraševala; Kaj, če je to konec.? Kaj, če ju ne vidim več.? In takrat sem sklenila, da bomo nekoč spet srečna družina, kot v dobrih starih časih.
▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲▼▲
Nadaljevala bo Tanja, upam, da vam je všeč. c:
29. januar 2013
u27814
u27814
neeeeeeext
faajna zgodbicaa
30. januar 2013
u104471
u104471
nexttttt ^^
30. januar 2013
neeeeext !!! ^^
30. januar 2013
next
01. februar 2013
nadaljevanje bo zvečer, se opravičujem ker tolk doug nisem pisala. sam sm čist izmučena zdele zarad te šole -.-"
02. februar 2013
u120727
u120727
Okej, torej pričakujte next zvečer c:
03. februar 2013
okej
03. februar 2013
domov sem prišla popolnoma izmučena ter utrujena. Dolgo že nisem sodelovala pri pouku in niti sanjalo se mi ni kaj se je dogaajala z snovjo. Pof roko sem nosila kup zvezkov, ki se msi jih izposodila od sošolcev.
"Mel bi naročili pico?" je predlagala mama ato pa presenečeno obstala ko me je zagledala z vssemi zvezki pod rokami.
"Ne sprašuj.." sem odgovorila njenemu začudenemu pogledu in ošla v sobo. Zvezke sem vrgla na mizo in si slekla jopo. Bila sem popolnoma brez volje, zvezki me niso mikali vendar sem se zavedala da bom morala nadoknaditi. 'Za mamo' sem si rekla v mislih in odšla v kuhinjo k mami. Bila je priijetno topla, ne preveč zadušljiva.
"Mami..." sem previdno začela, med tem ko sem gledala kakoje izpolnjevala neke papirje za službo.
"Ja ljubica?" me je vprašala ne da bi me pogledala. Bila je zatopljena v navodila in zdraven čekirala svojo osebno izkaznico. "Mi narekuješ emšo?" me je prosila.
Zavzsihnila sem in prijela kartio v roko "2306..." sem začela nato pa izstrelila "Mami v šolo moraš"
Presenečeno me je pogledala "Zakaj?"
"No" sem začela in za trenutek izbirala besede. "Samo pojdi v šolo..." sem rekla ter se dločila da bom uživala dokler ne izve grozne novice "Tam boš izvedela vse"
"Srce, kaj si ušpičila?" me je zaskrbljeno pogledala. V oči so mi stopile solze, ki sem jih zadržala pred mamo
"No, samo pojdi v šolo okej?" sem zamrmrala z jokavim glasom "Ampak ni lepo"
Z temi besedami sem odšla v sobo. Vsedla sem se na stol za pisalno mizo in pregledala zvezke. "Najprej kemija" sem se odločila, ker mi je bila od vseh predmetov najljubša. Iz predala sem potegnila zvezke in začela prepisovati snov tam kjer sem jo nehala. Zavedala sem se da bom to pisala celo večnost. 'Za mami' sem si še enkrat ponovila in dobila nekaj novega zagona.
Bala sem se mame, ko bo naslednji teden prišla iz govorilnih ur. Bila sem jeznan ase ker sem bila tako neumna, da sem si dovolila da sem prešpricala toliko ur. Vendar sem bila pripravljena sprejeti posledice.

[img]http://t1.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQc1P8fGQPLxTUdNqyExtFinVLNWPZfp4_HQWaF38t52IXWoHR7gA[/img]
*Se opraviičuujem ker je trajal celo stoletje ampak je v šoli noro in sm dobesedno cel cajt za zvezki. Zdej se je mal umiril tko da bo hitrej.
06. februar 2013
http://www.igre123.com/forum/tema/you-only-live-once-(real-story)/53991/ bi prebrala kera prosim? oprosti ker smetim. veliko bi mi pomenlo... zgodbica bo bolj osebna in ja. lepo prosim, hvala<3
21. april 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg