Forum
2 del! Za 1 del sledi linku:

https://www.igre123.com/forum/tema/*snezinke*/77113/

Pocukrana ljubezenska zgodba?
Odločil sem se, da bom v pospešenem tempu odšel do najbližje trgovine. Vsaj toplo bo. V žepu sem imel še nekaj drobiža, ki sem ga pobral po odhodu od doma. Že ob pogledu na ta drobiž sem dobil čuden občutek. Spominjal me je na dogodek, ki se je zgodil doma. Starša sta se po štirih urah kreganja razšla. Saj je bil že čas, sem si mislil. Mama je spoznala da ima fater drugo, on pa je sicer po urah zanikanja le priznal. Če ne bi bilo mene, bi se končalo huje. Jaz sem bil tisti, ki je umiril stanje. Žal mi je za mamo, saj nima službe in s svojo izobrazbo ne bo prišla dlje od čistilke. Oče je sicer redno zaposlen in ima dobro plačo, a veliko večino zapravi zase in za svojo skrivno ta novo. Naj ne pozabim na osemletnega bratca, ki je na srečo v tem času bil pri teti in stricu. Smilil se mi je, ker se bosta z mamo težko preživljala. In zakaj se jaz potikam po ulicah? Na ta prekrasen božični večer, ko sta se starša skoraj pobila, bi jaz po neki logiki moral z očetom , bratec pa bi ostal z mamo. Tega pa seveda nočem. Očeta nimam rad. Od mene pričakuje izjemne dosežke, česar pa nisem zmožen. V šoli mi sicer gre dobro, nisem noben problem in sem vreden pohlave. Vendar pa ne presegam nekih normalnih standardov. Vseeno pa mislim, da sem bolj odrasel od svojih staršev. Po ulicah se sprehajam zato, ker rabim čas za premislek. Ne briga me kaj si misli oče.
Imam še par korakov do trgovine. Vrata se odprejo in rahlo se razgledam. Zavijem do oddelka s sladkarijami. Drobiž bom zapravil za zvečilne in paket m&ms bombonov. Ko seštevam svoje cente in se prepričam, da imam dovolj, zaslišim kašelj. Znan kašelj. Preveč znan kašelj. V šoku sem že oblikoval ustnice, da bi sam sebi rekel šit. Fater. Pa kaj za vraga dela tu? »Ej, Finn, kaj pa ti delaš tu?« Zdrznil sem se. Obrnil sem se na levo. Bila je tista punca Clarice. Živčno sem ji rekel: »Tiho bodi. Mi lahko narediš uslugo? Pojdi do tistega moškega in ga vprašaj koliko je ura. Ne povej mu, da sem to jaz vprašal.«
» Okej, lahko to naredim, ampak ne bo zastojn.« Odšla je k mojemu očetu in jaz sem v tistem času zapustil trgovino. Oddahnil sem si. Mi je Clarice sledila? Vsekakor je čudno da se je naenkrat pojavila tu. Ker je rekla, da ne bo zastojn, jaz pa v žepu z petimi centi, sem pospešil korak. »Finn? Čakaj no.«
»Sori nimam ti s čem plačati. Pa hvala da si ga zamotila.« Nisem je hotel vprašati zakaj je tu. Bilo je preveč očitno, da me zasleduje. »Ne, saj ne rabim denarja. Ga imam dovolj. Misliš ta večer preživeti sam? Ti si iz gimnazije, ne?« Kako to ve? Je to spet kakšna finta, ki so mi jo postavili sošolci? Mislim da. Pa saj je nenormalno, da je punca tako direkna.
»Ja, z gimnazije sem.« Čakaj malo. Jaz sem to punco že nekje videl. »Te poznam?« sem jo naposled vprašal. »No, pred mesecem dni smo s šolo imeli nastop v vaši dvorani.«
Seveda sem jo že videl. Ta punca je igrala glavno vlogo v predstavi. Mislim, da je zaradi kostuma nisem prepoznal. »Aja. Vseeno, kako to da mene poznaš?« Tako suhoparne odgovore sem ji dajal. »V prvi vrsti si sedel, pa si s rumeno jakno rahlo izstopal. Po nastopu sem slišala skupino punc, ki so jakno rahlo šinfale.«
Postalo me je sram. Rahlo sem zardel. »Meni je jakna všeč.« Konec je, zdaj sem imel lica rdeča kot Rdeča kapica. Prvi kompliment od punce v mojem življenju. To bo treba zabeležiti, čeprav se mi je ta punca še vedno zdela srhljiva. »Daj, povej mi kaj je bilo v parku s tisto klopco in zakaj me zasleduješ? Zakaj si sploh tu?«
Vdihnila je. »Greva v tisti kafič. Jaz častim. Ti bom tam razložila.« Postal sem radoveden. Privolil sem, saj mi ne preostane drugega. Šla sva do kafiča. Na poti sem opazoval njen obraz. Kožo je imela belo kot sneg, pravilne poteze obraza, iztopale pa so njene modre oči. Med potjo mi ni namenila pogleda, držala se je resno, rahlo zaskrbljeno in gledala je ravno naprej. Sedla sva za mizo v skrajnem kotu kafiča. »Okej, kar ti bom povedala je noro.« Povzdignil sem obrvi. »Ja? Povej.«
»O tebi se mi je sanjalo. Sanjalo se mi je, da sem sedela na tisti klopci v parku. Pa si prišel ti. Zgodilo se je ravno obratno. Saj vem, niti te ne poznam. Oprosti za tisto v parku. Mislila sem, da se bo zgodilo kaj hudega, če ne bo potekalo kot v sanjah. Sorry.«
Kar mi je povedala je bilo težko za verjeti, vendar je to povedala dovolj prepričljivo in jaz sem dovolj naiven, da ji verjamem. »No. Ne razumi me narobe, to ni zmenek. Samo prepričati sem se hotela, kaj se bo zgodilo.«
Da to ni zmenek mi je bilo kristalno jasno. Poleg tega nisem tisti tip človeka, ki verjame v ljubezen na prvi pogled. »Zakaj pa si sama? Mislim, saj je prazik.« Zdi se mi, da sem dobil sogovornico za danes.
»Nimam kje biti. Doma sem tri ure vožnje vstran od tu, pa sem staršem rekla, da bom komaj jutri domov.«
»Pa v dijaškem domu nimate nekakšne omejitve časa za ostajanje zunaj?« Sem sumljivo vprašal.
»Eh, nisem iz doma. Mam svojo garsonjerico. Kar kul je. Kaj pa ti delaš sam tu?«
»Starša sta se pred par urami ločila. Stanje doma je po moje grozno. Moral bi iti z očetom, ampak če bi to naredil bi sam sebi naredil življensko napako. Pa sem tu in tuhtam kaj naj.«
»Kje pa boš spal?« To je bilo dobro vprašanje. Če zaspim zunaj, bom zmrznil.




14. december 2014
neeeeeeeeeeeext
15. december 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg