Forum
Glavna igralka: Rosie Anderson







Starost: 24 let
Kraj bivanja: Anglija
Izobrazba: trgovina
Moj kratek opis: dolgi rjavi lasje, temno rjave oči, 159 cm, 56 kg. Po značaju sem pozitivna, prijazna, nasmejana, malo trmasta. Življenje zajemam z veliko žlico. Ko si nekaj zamislim me ničesar ne ustavi.

Moje življenje je v tem trenutku popolno, čeprav sem v njem doživela že tudi veliko žalostnega. Moja mama me je že takoj po rojstvu pustila pri nunah v velikem samostanu. Tam sem odraščala in živela delček svojega življenja. Čeprav sem se trudila biti »srečna« je del mene močno trpel. Pri osemnajstih letih se mi je že življenje obrnilo na boljše saj sem našla službo v majhni trgovini. Po nekaj mesecih sem se preselila v majhno, poceni stanovanje iz katerega sem naredila svoj »rajski dom«. Pri dvajsetih sem spoznala fanta Andreasa. Kar naenkrat je stopil v trgovino in kupil nekaj stvari, od takrat je večkrat hodil po nakupih. Po začetnem spogledovanju in njegovem osvajanju sem se zaljubila vanj in najina ljubezen še traja danes.

ANDREAS







Takoj po vsakodnevnem delu odhitim v samostan kjer nunam pomagam deliti hrano otrokom, ki preživljajo podobno otroštvo kot jaz. Toda nekega lepega sončnega dne se življenje zaplete. Nisem več prepričana, da je moja zveza s Andreasom popolna! Zguba službe me popolnoma sesuje in v moje življenje se vmeša še on, ki je popolnoma drugačen od mene toda še zmeraj noro privlačen!

Več v nadaljevanju zgodbe…
Mogoče kakšen next ali komentar Bom zelo vesela *
03. maj 2015
Neeeeext
Prav pogrešala sem tvoje zgodbe ;D
Pa ta glavna junakinja ma podobno zunanjost kot jaz uaau
V glavnem komaj čakam da vidim kako se bo ta zgodba odvila....zveni zanimivo ;P
03. maj 2015
Next
03. maj 2015
o katja je nazaj upam da bo ta zgodbica prišla do konca
neeeeeeext"
03. maj 2015
Se strinjam Nives
03. maj 2015
Hey punce
oo kak sem vas vesela še vedno ste tukaj... Ja za nekaj časa sem skliznala zdaj pa spet morem nekaj novega napisat že dolgo nisem pa ideja se mi zdi tudi v redu : ) Upam da ne bom kaj zamočla ***
Hvala za komentarčke jaz tudi upam da mi tokrat tudi rata napisat do konca ****
No pa je tukaj že prvi del *
______________________________________________________________________________
1 DEL

Najino jutranjo poležavanje in vesel pogovor zmoti nadležno zvonjenje Andreasovega telefona. Zavijem z očmi, želela sem si da bi bila vsaki dan sobota ali nedelja. Vikend je bil edini čas, ko sva imela malo več časa zase. Oba sva bila med tednom zaposlena zato sva vikende vse nadoknadila. »Oprosti lepotička klicali so iz pisarne, nujno potrebujejo neke papirje. Obljubim da pridem na kosilo« reče in telefon Samsung Galaxy s5 vrže na nočno omarico. V tišini ga opazujem kako nase vleče boksarke, temne kavbojke in svetlo majico. »Si jezna« vpraša in se usede na posteljo zraven mene. »Ne« odkimam in se dotaknem njegovih ustnic z svojimi. Strastno mi vrne poljub in šepne na uho »ljubim te, se vidiva«. Še preden kaj odgovorim odide iz sobe in za sabo zapre vrata. K sebi stisnem blazino in se uležem nazaj, imela sem še malo časa za poležavanje. Razumela sem, Andreas je imel odgovorno službo v podjetju in dokler še nisva živela skupaj nisem od njega morala ničesar zahtevati!







Čez eno uro se spravim iz postelje in odidem v kuhinjo. Nujno sem potrebovala močno kavo. Medtem ko čakam da zavre voda se usedem za mizo in se zastrmim v liste. Nasmehnem se, včeraj zvečer sva delala načrte za nakup skupnega stanovanja. Ozrem se okoli sebe, bilo mi je kar malo žal da se bom morala odseliti od tukaj toda to enosobno stanovanje je bilo premajhno. Potrebovala sva nekaj večjega. Takoj, ko skuham kavo in jo spijem se odločim da bom naredila za kosilo nekaj novega kar še z Andreasom nisva jedla. Po internetu prebrskam po receptih na koncu le najdem mesno jed ki mi je bilo všeč. Še preden začnem kuhati mi zazvoni telefon. Na hitro ga poiščem v torbici in se javim Renati. Renata je bila direktorica samostana, kamor sem hodila deliti hrano. Zaradi njihove pomoči in navezanost na samostan je bil to najboljši način, da sem ostala v stiku z nunami in otroci, ki prav tako kot jaz nikoli niso našli doma. Podrsam po telefonu: »ja prosim« se javim. »Zdravo Rosie oprosti ker te motim. Imaš mogoče kaj časa?« »Kaj pa je narobe« vprašam, nisem hotela da mi še ona pokvari prosti vikend. »Bi prosim prišla pomagat. Mislila sem da bom imela dovolj pomočnikov toda trije so odpovedali« pojasnjuje. Vedela sem da je res v brezupnem položaju, saj v primeru če hrana ne bo šla dovolj hitro ven bodo otroci dobili mrzlo hrano. »Prav, ob enajstih bom tam« odvrnem in se zagledam v uro, ki je kazala pol enajst. Poslovila sem se od njej in na hitro nase potegnila sveža oblačila, poiskala sem torbico vanjo zmetala stvari in pograbila ključe. Medtem, ko sem hodila proti samostanu sem napisala Andreasu sporočilo: »Renata me je prosila, da bi prišla pomagati. Takoj, ko pridem domov skuham kosilo. Ljubim te, se vidiva.« Preden spravim telefon nazaj v torbico odprem vrata samostana. Občutek, da sem tukaj kot doma še vedno ni izginil. Požrem slino, ko se spomnim kolikokrat sem tukaj jokala in bila srečna. Vse nune so bile skoraj kot moje mame, toda edina mama me je sebično pustila tukaj. O njej nisem vedela ničesar, niti njenega imena. Nune so mi povedale, da se jim niti sanja ne kdo je ta ženska, saj me je pustila pred vrati samostana, zavita sem bila v roza odejico. Napotim se proti veliki kuhinji, ko za sabo zaslišim glas. »Gospodična…« Ozrem se k dekletu, ki prihaja proti meni. Bila je ena izmed tistih, ki so bile kot iz naslovnice: blond lase, nežen make up in rjave oči. »Ti lahko kako pomagam« vprašam, ko pride bližje. »Sem Katarina, zanima me kje je kuhinja« odvrne in mi poda roko. »Jaz sem Rosie. Zakaj te zanima kje je kuhinja?« »Prišla sem pomagat kuhati. Včeraj sem govorila s gospo Renato, ponudila sem za pomoč in danes me je že klicala« na kratko pojasni. »Ah seveda, danes primanjkuje ljudi« odvrnem in ji namignem da naj gre za mano.

KATARINA







se nadaljuje...
bom vesela kakšnega nexta komentarčka mnenja teorije
03. maj 2015
končno si nazaj, z novo zgodbico, ki je prfektna tk k vse ostale in upam da boš to dokončala pa mogoče še kdaj kero izmed onih k so še nedokončanee sploh sladka sreča k je pfrektna tk k tale pa use tvoje zgodbe...
neeeextttt...
03. maj 2015
u178079
u178079
Neeext!
04. maj 2015
zabavno
neeeeeeext!
04. maj 2015
Hey : )
pa je tukaj novi del hvala za nexte in komentarče : )
live life ja tudi jaz sem vesela da mi uspe zopet kaj napisat upam da bom saj to dokončala čeprav mi je kar groza kaj objlubit *
evo novi del : )

______________________________________________________________________________
2. DEL

Skupaj stopiva v veliko kuhinjo v kateri je kot zmeraj zelo dišalo. Kuhalo se je običajno nedeljsko kosilo: goveja juha, riž, dunajski zrezki, različne solate in sladica. »Zdravo sem že tukaj, kaj ti lahko pomagam« zavpijem na uho kuharici Mariji, ki se je spretno vrtela pri štedilniku in naju niti ni opazila. »Zdravo Rosie, sploh ne veš kako sem te vesela. Tukaj je prava norišnica, vsi trije pomočniki so odpovedali in ostala sem čisto sama s kupom dela« pojasnjuje in me objame. »To dekle sem srečala na hodniku ime ji je Katarina. Pomagala bo« ji namignem na dekle, ki je stala zraven mene in zmedeno gledala okoli sebi. »Prav, vse že imam skuhano. Torej bosta delili hrano potem pa mi na hitro pomagali pospraviti.« »Vse to ste naredili in skuhali sami« se presenečeno oglasi Katarina in si popravi lase, ki ji padejo na obraz. »Ah dekle, v tem samostanu to ni prvič« odvrne nasmejano in obrne zrezke na plošči. Na kratko ji razložim kako pripravljamo krožnike, ona pa me pozorno posluša. Ura do dvanajstih hitro mine in končno prihajajo prvi otroci. Nasmeh se mi razleze čez ustnice, ko opazim njihove nasmejane otroške obraze. Vsakega izmed njih sem poznala čeprav jih je bilo več kot trideset. »Kaj bo danes za sladico« me kot vsaki dan vpraša Brin. Bil je eden izmed največjih sladkosnedov. »Danes pa ne bo ničesar« sem se kot zmeraj pošalila. »Seveda bo, ta tvoj odgovor je že dolgočasen« odvrne in pogled preusmeri proti Katarini, ki se je trudila hitro dajati z zajemalko juho na krožnik. »Vav, tebe pa še nisem videl« je naprej radoveden. Nasmehnem se in jo rahlo dregnem naj mu nekaj odgovori, občutek imam da ji je bilo nerodno. »Jaz sem Katarina, pomagala bom da boste čimprej dobili kosilo« pojasni in pogled zopet preusmeri proti krožniku. »Upam da boš skuhala kaj dobrega. Jaz vedno pojem samo dobro hrano.« »Brin sedaj pa je dovolj« se ne morem več zadržati. »Oprosti Rosie« zašepeta po tihem in s polnim krožnikom juhe odide k mizi. »Oprosti, Brin je prav neverjeten…« »In simpatičen. Sigurno mu ni lahko« doda Katarina, ko se za sekundo ustavi in pogled preusmeri proti otrokom. »Nikomur izmed njih ni lahko« zašepetam. »Že dolgo delaš tukaj« vpraša. »To je bil moj dom« ji pojasnim in si popravim lase. »To pomeni…« »Da nikoli nisem imela nikogar drugega in niti sanja se mi ne kdo je moja mama« dodam in globoko vdihnem. O tem še mi je zmeraj bilo težko govoriti, čeprav sem te besede že izgovorila tisočkrat. »Torej imam srečo. Imam starše ter res nadležnega brata.« Ničesar več nisem rekla. Ah, kaj vse bi dala da bi bila na njenem mestu!

MARIJA







BRIN







Dve uri sta minile hitro, otroci so bili siti in skoraj smo že pospravile kuhinjo. »Upam da Andreas ni bil preveč jezen nate, ker nisi mogla skuhati kosila« reče Marija in me ošine s pogledom. »Mislim da ne, tudi on je moral v službo urediti neke papirje« odvrnem in odidem proti torbici, ki je ležala na pultu. Pobrskam po telefonu in na glas preberem Andreasovo sporočilo »šel sem na kosilo domov, pridem kasneje k tebi.« »No super punci torej se vidimo jutri. Katarina ti mi lahko prideš pomagati kuhat. Razen če si zaposlena pridi ob treh takrat delimo kosilo.« »Imam čas, nimam še službe« odvrne in pogled preusmeri proti meni. »Torej smo dogovorjene«. Poslovim se od obeh in počasi odidem proti stanovanju. »Rosie počakaj« naenkrat slišim Katarinin glas za sabo. Obrnem se k njej »oprosti nisem vedela da greš po enaki poti kot jaz«. »Ah živimo par ulic naprej. Pred kratkim smo se preselili sem« pojasni. »Aha, ti je mesto všeč?« »Ja, čeprav ravno ni sanjsko« skomigne z rameni. »Res ne ampak če si znaš narediti lepo je lahko tako vsepovsod« odvrnem. Nisem morala verjeti, da ni bila zadovoljna s svojim življenjem čeprav je imela sigurno več kot jaz!

SAMOSTAN







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov : )
04. maj 2015
ekaj mi na tej katarini ni všeč...
neeeeeext nujno!
04. maj 2015
Next
04. maj 2015
Neeext
04. maj 2015
Ta Katarina mi je mau sumljiva, da ji nao Andreasa spelala
Neeeeeeeexxxxtttt
04. maj 2015
u178079
u178079
Zakon zgodbica!

Neeext nujno
05. maj 2015
Hey
Hvala lepa za komentarčke : )
Nives & live life noo Katarina vam ni všeč boste vidle kako se bo dalje razpletlo : P pa se boste potem odločile *
evo pa je tukaj nov del*

________________________________________________________________________________
3 DEL

Takoj, ko stopim v stanovanje, končno dobim občutek da se je začel »vikend« čeprav se je v resnici že končeval. Globoko vdihnem in torbico položim na mizo, sedla sem za mizo in se zagledala skozi okno. Razmišljala sem o Katarini, nekako nisem razumela njenih besed. Ah, saj pa je vseeno saj je ne poznam dovolj dobro, da bi jo obsojala… se končno prepričam v mislih in pogled preusmerim proti telefonu. Na hitro poiščem Andreasovo številko »srček sem že doma« rečem takoj ko se javi. »Velja, takoj bom pri tebi« odvrne in odloži. Današnji načrt za popolno kosilo se je že izjalovil toda vseeno je še ostalo dosti časa za nekaj sladkega. V skrinji poiščem sladoled in zmrznjene jagode, takoj se lotim priprave. Ravno, ko vse skupaj dam v kozarec zaslišim odpiranje vrat in Andreasov glas »sem že doma…« Beseda doma mi je vedno na ustnice narisala nasmešek. On jo je zmeraj izgovoril tako posebno, kot da že živa skupaj. Vedela sem, da se oba veseliva tega dne, ko se bova vselila v skupno stanovanje. »Oprosti, oprosti ker sem morala iti« vrgla sem se mu v objem. »Hey je že v redu. Tudi jaz sem se zamotil v pisarni potem pa sem šel na kosilo k staršem« odvrne in me nežno poljubi na ustnice. »Opa vidim da si naredila nekaj sladkega« reče, ko sedeva za mizo. Nasmejim se »za opravičilo« odvrnem in mu podam kozarec. »Čudovito« zašepeta in me stisne k sebi.

SLADICA







Preostanek dneva preživiva skupaj zato dan migne kot bi mignil. Zjutraj naju iz postelje vrže zvonjenje budilke. »Joj, noč je že mimo« rečem in se obrnem proti Andreasu, ki me stisne še bolj k sebi v objem. »Ah pa ne« zamrmra. »Pokonci, čez eno uro morem biti že v trgovini ti pa tudi v podjetju« odvrnem in ga rahlo dregnem pod rebra. Medtem, ko še on poležava nase navlečem spodnje perilo, kavbojke in temno majčko. Zaprem se v kopalnico in se začnem ličiti. »Rosie si že« slišim njegov glas pred vrati in trkanje po njih. Nasmejim se, moje ime je izgovoril samo takrat ko je bil jezen name. Vedela sem, da mu ni všeč da se zaklenem v kopalnico in potrebujem več kot pol ure da se uredim. On pa more čakati da pride na vrsto. »Takoj bom« odvrnem. Na hitro si počešem lase in odklenem vrata. »Se bo sploh kdaj to končalo« vpraša z nasmeškom na obrazu. »Mislim da ne« iskreno odgovorim in se še enkrat pogledam v ogledalo. »Ko bova kupovala stanovanje, mora imeti dve kopalnici« predlaga. »Seveda, drugače pač še bova naredila eno. Edina rešitev je še da se zmeraj ostaneš pred mano« odvrnem in mu pritisnem poljubček na lice. Medtem, ko sem v sobi še malo brskala po reviji Andreasu zazvoni telefon. Na hitro ošinem ime, bil je njegov brat. »Marcel te kliče« zavpijem in mu nesem v kopalnico telefon. »Že navsezgodaj« odvrne malce presenečeno in se oglasi. Prisluškujem njegovem besedam »o to pa je super. Komaj čakam da povem Rosie. Ti sporočim kak pa kaj.« Opazujem ga kako telefon pospravi v žep, njegove oči so žarele od veselja. »Kaj pa je« prva prekinem napeto tišino. »Marcel mi je povedal, da so stanovanja za katera sva se zanimala na razprodajo« pojasnjuje navdušeno. »Končno. Kdaj si ga lahko ogledava« tudi mene je prevzelo navdušenje. » Takoj, ko bova imela čas. Marcel nama je rezerviral enega, ker so itak vsa stanovanja enaka.« »Super, res imava srečo da je nepremičninski agent. Torej greva gledat takoj danes.« »Velja, zvečer« odvrne in me stisne k sebi.







se nadaljuje : )
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij o Katarini : )
05. maj 2015
nextttttttttttttt
05. maj 2015
u178079
u178079
Neeeext!
05. maj 2015
Next
05. maj 2015
neeeext!
05. maj 2015
Neeeext
05. maj 2015
Neeeeexxxttt!! Popolno je, sam ta Katarina mi se vedn ni neki usec...
05. maj 2015
Hey punce : )
hvala lepa za nexte in komentarčke
sem vesela da še berete mojo zgodbico *





tukaj pa je že novi del : )

_______________________________________________________________________________
4. DEL

Ura v trgovini se je od navdušenja in nestrpnosti premikala tako počasi, da sem mislila da nikoli ne bo tri popoldan. Končno je delovni čas v službi potekel, na hitro sem se preoblekla, pograbila torbico in stekla proti samostanu. Na srečo je bil oddaljen le deset minut od trgovine in tudi moje stanovanje je bilo blizu. Čeprav se bova s Andreasom preselila na drugi konec mesta mi je bilo vseeno saj bova skupaj veliko več časa. Vstopim v samostan in stečem proti kuhinji, Marija in Katarina sta že pridno kuhali. »Zdravo, tukaj sem« ju pozdravim. »Zdravo, zopet smo same« odvrne Marija. »Kje pa so Lisa, Barbi in Danijela« vprašam medtem ko si zavezujem bel predpasnik. »Popolnoma neresne, dobro da imava saj Katarino. Drugače bi se mi zmešalo« odvrne. Ošinem jo s pogledom, po hitrem postopku je rezala korenček. Opazim, da je bila čisto drugačna kot včeraj. Delovala je potrta. »Si v redu« jo vprašam. »Ja« odvrne in ne umakne pogleda od svojega dela. Medtem ko sva delili hrani sem se večkrat ozrla proti njej. Njene oči so bile krvavo rdeče, njen pogled potrt, ustnice je stiskala v tanko črto. Takoj, ko sva razdelili zadnji krožnik sem ji namignila naj gre z mano v shrambo, imeli sva še nekaj časa za pogovor. »Katarina, kaj je s tabo« vprašam. »Ah za mano je dolga noč« zamrmra. »Si bila zunaj« se nisem mogla upreti vprašanju. Njen pogled se spremeni v presenečenega »tukaj ne poznam niti ene diskoteke.« »Kaj pa je narobe« še enkrat vprašam. »Vso noč nisem zatisnila očesa. Včeraj me je klical Peter…« »Peter« jo prekinem, niti sanjalo se mi ni kdo je to. »Moj bivši fant, zaradi prepirov sva se pred dvema mesecema razšla. Včeraj me je zopet klical, takoj iz njegovega glasu sem prepoznala pijanost. Očital mi je da sem jaz kriva, da sva se razšla. Da me hoče nazaj, da se bo preselil v Anglijo in me poiskal« govori medtem ko s pogledom šviga po shrambi. »Se ga bojiš?« »Ne. Zelo ga pogrešam in po včerajšnjih njegovih besedah so se v meni zopet prebudila čustva katera sem potlačila.« Ponudim ji kozarec hladne vode »hvala« reče hvaležno in ga takoj spije. »Vse bo v redu. Sigurno potrebuješ čas da ga pozabiš« jo bodrim. »Vem, ampak zame je bil nekaj najlepšega v mojem življenju. Niti en prepir se ne more primerjati s tem kako močno ga pogrešam.« Njene besede so zvenele iskreno v njih sem našla bolečino in žalost. »Boš videla vse bo v redu. Nekega lepega dne boš našla nekoga…« »Prosim ne omenjaj mi tega. To sem že od mame slišala že stokrat. Tudi njo in očeta zelo pogrešam.« Solze ji zdrsnejo po licih. Nisem razumela! Je bila tukaj sama?







»Včeraj si rekla, da ste se preselili sem. Sklepala sem, da cela tvoja družina« »Vem, da sem se malo zlagala toda težko je priznati da sva tukaj sama s bratom, ker starša imata doma čisto svoje življenje. Nikoli se nista brigala za naju in s Urošem sva se odločila oditi na svoje. Sama ne bi zmogla ampak skupaj nama bo uspelo« pojasnjuje. »Punci, kje sta se zgubili? Čas je za čiščenje, otroci so se že najedli« najin pogovor zmoti Marija. »Takoj bova« odvrnem in pogledam Katarino, ki s robčkom obriše solzni obraz. »Boš lahko pomagala?« »Seveda« prikima in odide za mano. Med čiščenjem posodo se malo razvedrimo in tudi Katarina postane boljše volje. »Hvala ti. V resnici je težko zaupati neznancem. Toda včeraj ko si mi povedala svojo zgodbo sem dobila občutek da imaš res čut za ljudi« reče, ko skupaj hodiva po isti poti proti domu. »Malenkost, vedno sem ti na voljo« odvrnem. Naenkrat zaslišiva trobljenje avta. Pogled preusmerim proti rdečemu športnemu audiju, ki ustavi ob cesti. »To je moj brat Uroš« mi pojasni Katarina. »V redu, se vidiva jutri« se poslovim od njej. »Adijo Rosie, še enkrat hvala« še slišim njene besede preden zapre vrata. Nasmehnem se sama pri sebi. Nisem razumela, zakaj sem si o njej prehitro ustvarila napačno mnenje.

AUDI







se nadaljuje...
bom vesela nextov, komentarčkov, teorij, mnenj
Kaj naj popravim ?
06. maj 2015
u178079
u178079
Hm.. Meni se zdi Katarina v redu. Pa malo se mi smili

Neeeeext nujno!
06. maj 2015
Next
06. maj 2015
no ja sem vedla da se je neki lagala
neeeext"
06. maj 2015
Sem edina, ki nima določenega mnenja o Kristini? Hahaah
Neeext!
06. maj 2015
Ups Katarina sem mislila
06. maj 2015
Pocas spreminjam mnenje o njej...a bita slucajn na koncu roiseugotovili da sta pollsestri/sestri? Al bota Uros pa Roise skup?? Hah nimam idej vec...
Nic ne popravlat kr je perfect*.*
Neeeeexxxxtttt
06. maj 2015
Heyy hvala lepa za nexte in kometarčke : )
evo novi del
Antilope super da ti je všeč
Nives nooo nekaj malega : )
live life hvala za ideje : )
_______________________________________________________________________________
5 DEL

Še nekaj sekund opazujem kako rdeči audi odpelje, ko me iz mislih prebudi zvonjenje telefona. Povlečem ga iz žepa kavbojk »ja prosim« se javim Andreasu. »Zdravo lepotička, greva na kosilo v restavracijo nato pa na ogled stanovanja« predlaga. »Seveda, ravno hodim proti domu…« »Počakaj me na postaji, se vidiva čez petnajst minut.« »Prav, ljubim te« odvrnem. Ni mu bilo potrebno razlagati na kateri postaji saj me je že večkrat tam počakal. Počasi odidem proti postaji, vmes pa opazujem izložbe trgovin. Vedno so me premamile izložbe poletnih oblekic, sandalov in torbic. Naenkrat se zaletim »joj se opravičujem« neznancu pred mano. »Ni panike« odvrne in odide naprej. Pogled preusmerim proti veliki uri na sredini mesta, morala sem pospešiti saj je že od Andreasovega klica minilo deset minut. Prišla sem ravno pravi čas, saj je njegov avto ustavil na postaji. »Zdravo, Marcel mi je povedal da je najbolje da si čim prej ogledava stanovanje zato sem se kar dogovoril, da prideva ob šestih zvečer. Imava časa še eno uro« reče in me poljubi na ustnice. »Super, komaj čakam« odvrnem in mu vrnem poljub. Odpeljeva se na drugi konec mesta in vmes sproščeno klepetava o današnjih dogodkih. Parkira pred restavracijo kamor sva večkrat hodila jest. »Ah, ta najina restavracija.« »Res je nekaj posebnega pa čeprav zmeraj naročim enako« doda in se nasmehne. S roko v roki odideva proti njej, kot zmeraj je bila gneča in na srečo sva dobila še zadnjo mizo. Naročiva kosilo, zraven pa kozarec ledenega čaja. »Torej si prepričana, da si malo pretiravala o mnenju Katarine« vpraša, ko nama natakarica prinese kosilo. »Prepričana sem. Danes sem opazila tisto njeno iskrenost« odvrnem in ga ošinem s pogledom. »Tudi meni na začetku niso bili všeč sodelavci, sedaj pa se prav dobro razumemo.« Takoj, ko pojeva in plačava račun se odpeljeva na ogled hiše dvojčkov. »Že okolica je čudovita« rečem navdušeno, ko parkira pred njo. Vedno sem si želela živeti v majhnem stanovanju, s čudovitim pogledom na okolico. »Res je, mislim da bo to popolno za naju« odvrne med zaklepanjem avta.







»Končno sta tukaj« naju nasmejano pozdravi Marcel in vsakega posebej objeme. Marcel je bil dve leti starejši od naju. Bil je eden izmed tistih fantov, ki je življenje jemalo na lahko, zato so mu uspevali tudi veliki posli. »Torej kaj imaš za naju« ga v vprašam v smehu. »Sigurno bo tole za vaju popolno« odvrne in nama namigne naj greva za njim.

MARCEL







Medtem, ko čakava da odklene vrata navdušeno opazujem okolico. Res je bila nekaj posebnega, najbolj pomemben pa je bil mir in spokojna tišina, kar v bloku res ni bilo možna čeprav sem živela v pritličju. »Takole razglejta se. To stanovanje je čisto na novo opremljeno, če vama ni všeč lahko dobita tudi neopremljeno stanovanje katero uredita sama« razlaga, ko stopimo skozi vrata. S očmi švigam sem in tja po hodniku, bilo je veliko, oprema čudovita ravno po najinem okusu. »Oglejta si ga v miru« še doda Marcel in odide proti oknu, na stežaj ga odpre. S pogledom ošinem Andreasa, ki me rahlo potegne za roko da odideva naprej. Stopiva v veliko kuhinjo, čeprav je zgledala klasično je bila čudovita. »Super je, ti je všeč« vpraša Andreasa. »Seveda mi je, fajn je velika in kar predstavljam si kako bo tukaj kuhati« odvrnem in s prsti zdrsnem po pultu. Postavi se mi za hrbet in odmakne lase »ljubim te Rosie, super bo ko bova živela skupaj« mi šepne na uho. »Popolno« odvrnem in mu pritisnem poljubček na lice. Ogledava si še jedilnico in dnevno sobo, ki sta bili prav tako čudoviti. Nato pa odideva po stopnicah v zgornje prostore »zgoraj je še spalnica, kopalnica in dodatna soba« nama pojasni Marcel. »Torej bova lahko naredila še eno kopalnico« rečem Andreasu. »Ali pa boš ti lahko naredila si svoj prostor za ličenje« predlaga. »To mi je bolj všeč« dodam, ko obstaneva na hodniku oranžne barve. Ogledava si še sobo in kopalnico, res je bilo pohištvo lepo in občutek da bova končno živela na svojem je bil neznosno dober. »In bo za vaju« najin pogovor zmoti Marcel, niti slišala nisva kdaj je vstopil v sobo. »Seveda bo« odgovoriva naenkrat. »Super. Dodatno sobo pa lahko uporabita za otroško sobo« je navdušen. S Andreasom se presenečeno spogledava otroško sobo? »Otrok še ne načrtujeva« odvrnem. Marcel se presenečeno nasmeji. »Ah dajta no, komaj čakam da bom stric!«

KUHINJA







SPALNICA






KOPALNICA







DNEVNA SOBA







se nadaljuje...
bom vesela nextov komentarčkov teorij : )
07. maj 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg