Forum
u222767
u222767
Najprej lep pozdrav vsem ki berete in tistim ki ne
___________________________/ FEB./____________________________
Ahhh ta gnil februar. Sovražim mesec februar (opravičilo vsem, ki imate takrat rojstni dan). Vedno, čisto vedno v tem času gre vse narobe. Nekej se ne razumem s sošolkami, padajo ocene, zima je, mraz, po možnosti oblačno. Po domače: sranje. Ne, ni zadosti, da sem vsak dan v šoli že tako ali tako zombi na dveh nogah (moj rek), ker sem prejšnjo noč SLUČAJNO šla spat ob dveh zjutrej, ne še z ljudmi na šoli se ne razumem.
Ahhh ta osnovna šola. Prow vem kako sem bom drugo leto sama sebi smejala kako sm bla otročja, sama nase se bom jezila zakaj nisem naredila tega in tega. No ja, v trenutnem stanju ne morem ravno vplivati na vse to, ker sem pri geografiji, pri nas bolj znani kot ura spanja...ali risanja...ali delanja domačih nalog za matematiko alpa domačega branja eno uro pred slovenščino...zleknjena sem čez svoj del mize, zraven mene pa je moja najboljša prijateljica Luna. Jeh, mogoče je malo čudaško da še vedno kličeš osebo najboljši prijatelj, a ni to bolj za ljudi k so v prvem razredu? No, ja, verjetno če si član takega razreda kot jaz, to ni ravno tako zelo napačno.
Zakaj vedno razmišljam, kako so ameriški najstniški filmi butasti, ko pa imam dejansko razred, v katerem zgodbe niso kaj dosti drugačne. Na žalost. Naj obrazložim. Saj veste, vedno je neka punca, ki je po navadi bogata in je center vsega....no tega pri nas ni, je pa zato v drugačni obliki. Tu je namreč Leja. In seveda ne moremo pozabiti na Anjo. Ta par, in še četverico Zala, Sabina, Ivona in Amina. Ahh. Pa imamo že parček, kjer je eden debel, drugi pa suh in štiri mušketirje.
Ne bom jih opisovala, sami si ustvarite mnenje o njih skozi zgodbo.

"G-e-o-g-r-a-f-i-j-a. Zakaj ni več zemljepis?", vprašam Luno. Lune likovno ustvarjanje ne tako močno zanima kot mene, vendar vseeno rada riše, ko pri kakšni od uri ni kaj početi. Odgovori mi z brezčustvenim 'nevem' in ne nadaljuje. Tudi prav. Pogled usmerim proti oknom na drugi strani učilnice. Gole veje, oblaki, sivina in dež. To je popoln recept za slabo voljo. Sej je samo še ena ura. Slovenščina.
riiiiiiiiiing- konec ure. Hodniki so polni ljudi. Sami paglavci. Prestopam se iz zelenih plošč linoleja na zelene in se skušam izogniti belim. Slovenščina. O, neee se spomnim, morala bi po obrazec za vpis na sprejemni izpit za likovno gimnazijo. Shit. In Luna tudi?!! No, pa gremo, saj imamo še 5 min. In učiteljica od slovenščine itak ne komplicira, sej smo itak njene bolj ljubljenke. Zmenjeno. in smo šle.
Pisarna svetovalne delavke...
Dala nam je obrazca za likovno gimnazijo in kgbl in opravila 2 klica in najina ura se je že začela. Super. Na koncu sva zamudili. Šli sva k vratom učilnice, a kljuka ni hotela odpreti vrat. Zaklenjeno je bilo. No, mogoče so pa v računalnici? Tek do računalnice, odprem vrata, in glej ga zlomka- bil je 8.b. Nazaj proti učilnici. In na poti do nje opaziva, da je luč v njej odprta. Prideva, ponovno potrkava in vrata se odprejo.
________________________________________________________
13. marec 2017
u222767
u222767
21 obrazov in še obraz učiteljice se je uzrl na nas v prvi sekundi. In nato v presledku dveh sekund- glasen prisiljen smeh učiteljice. Drugi sošolci so bili le zmedeni. Jezila se je na naju, zakaj zamujava in da sva zmeraj medve tisti, ki zamujava, in kako ne bi smeli zamujati in bla bla bla. Ona je zaklenila vrata, ker je menila, da nama bo to dalo lekcijo za celo življenje. Waw. Do konca ure sem spet le bila v svojem svetu in ignorirala vse ostalo.
Še dobro- konec pouka. Naval k omarcam. Preobula sem se in vzela razmočen dežnik, ter odšla z Luno pred šolo, čakat avtobus. Na poti se je kot običajno, Luna ustavila pri petstotih ljudeh in z njimi imela tiste nepomembne pogovore, ki tajajo po eno minuto. Js osebno sem to vedno sovražla. Ne vem zakaj, ampak najrajši bi jo prijela za roko in potegnila v kakšen kot, na samo in se z njo pogovarjala o pomembnih stvareh življenja. Nemirno sem se prestopala in čakala. Končno konc. Pa naslednja oseba. Let me die.
In na avtobus in domov. In iz sivine v meglo in dež in v bedo. Ja, to je februar.
Doma sem si tako želela it spat, a sem se zavedala, da imam še isti teden 2 testa in cel kup spraševanj.
Zvečer sem postala žalostna. Razlog ni bil tako velik, a včasih, ko se zleknem na posteljo ob odprti luči pisalne mize, z nekaj glasbe in ob poslušanja dežja, kako pada na streho, ki je točno nad mojo sobo- pač ne moreš ostat ravnodušen. Misli grejo po glavi. O bližajoči se izmenjavi, o sprejemcih, o koncu šole, o srednji šoli in o tem kako ne bom več z Luno...ne NE ne o tem samo o tem ne! Ne morem sprejeti dejstva, da bom po devetih letih videvanja vsak dan morala potegniti črto vsemu lepemu in biti sama. NE! Ne morem biti sama, v mestu bojo sami čudni ljudje, sama bom pri pouku, sama na malici sama na avtobusni… NE NE IN NEEEE! Prva solza mi spolzi po licu. Ugasnila sem glasbo in šla k steni in se trikrat z glavo zabila vanjo, med tem pa sem si govorila "Lena-ti -si-ne-um-na!"
Ta dan sem zaspala nenavadno zgodaj.
19. marec 2017
u222810
u222810
Dejansko tule notri ful sebe najdem.

zanima me, na katero umetniško gimnazijo si šla na sprejemce? :3
19. marec 2017
u222810
u222810
Pa seveda Next
19. marec 2017
u222767
u222767
hvala sla sm pa na gimnazijo - umetniska gimnazija likovna smer ne bi pa lih kraja povdala pac zaradi zasebnosti
21. marec 2017
u222767
u222767
Kmalu sem se začela zavedati, da gre vse skupaj h koncu. Na šoli, na katero sem se nameravala vpisati, smo imeli informativni dan. Na njem sem začudena opazila mojo prijateljico, Karmen. Z mano je hodila v šolo do sedmega razreda, ko so se preselili v bližnje mesto in je šolanje nadaljevala tam, a še vedno sva se videvali enkrat na teden pri uri kitare. Od nje res nisem pričakovala, da bi prišla na to šolo, a bila sem vesela, ker tisti dan nisem poznala tam čisto nobenega drugega. nekateri ljudje so se poznali že od prej- videl si lahko različne skupinice, pa tudi posameznike, ki so sramežljivo stali sami v kakšnem kotu. Predstavljala sem si sebe v tem položaju,.. ne. Jaz bi najverjetneje šla h komu, ki je bil prav tako sam in z njim začela pogovor.
Čeprav sem bila s Karmen, sem tako vzpostavila stik z eno punco. Bila je čisto super in prijazna in bila sem zadovoljna, da sem začela pogovor.
Na informativnem dnevu so nam pokazali ateljeje, kjer bi ustvarjali naslednje leto. Srečali smo se tudi z 2. letnikom. Ta šola me je navdušila. Čeprav me je bilo malce strah, se vedela, da so to moje sanje in sem se tako vselila, ko sem se zavedala, da bom že naslednje leto bila tam.
Tudi Luna je imela sprejemni izpit, a njen je bil veliko težji, treba je bilo veliko delati in vaditi. Tudi ona je delala za svoje sanje.
Isti dan sem za piko na i imela še vprašanja za birmo.
28. marec 2017
u222767
u222767
_________________________________/MAREC/_____________________________________

Čeprav je februar najkrajši mesec, to mojim možganom ne pomeni čisto nič. Subjektiven opis vsega je, da je bil to en dolg, utrujajoč mesec. Še dobro, da ga je konec.
V naši šoli vsako leto organizirajo izmenjavo z neko šolo v drugi državi. Ne vem zakaj, ampak vedno se mi je zdelo da je naša generacija čudna. Vsa leto do tedaj so šli na Dansko, ampak mi seveda nismo. Šli naj bi v Litvo. Ko smo za to izvedeli eno leto nazaj, smo bili zelo presenečeni. Prvi del izmenjave je potekal novembra, ko so Litvanci prišli k nam. Ne bi na dolgo o tem, a skupaj z Luno sva gostili dekle z imenom Urte. Ko človek čaka to izmenjavo 6 let in na koncu dobi nekoga, ki ne zna govoriti, je- brez zamere- razočaran. To sva si z Luno priznali šele kasneje, kajti v tem valu navdušenja, da srečaš nekoga iz druge države in je edina stvar, s katero lahko komuniciraš angleščina, ti je vseeno da govoriš večinoma sam s sabo, ker te tuj poslušalec najverjetneje ne razume- ali pa te, ker iz slovenščine razbere posamezne besede, ki so mu znane iz sorodne ruščine. Juhej.
Torej, sedaj se mi pripravljamo na naš del izmenjave. Posebnost je, da verjetno ne bomo bili pri enakih ljudeh, ki so bili pri nas. Nihče ne ve s kom bo. Odločila sem se, da bom na facebooku pisala dekletu iz Litve. Pogovor je bil lep in znala je angleško. Bila je sicer že zasedena- a komu mar.
28. marec 2017
u222810
u222810
Next!
kako sploh poteka izmenjava?
31. marec 2017
u222767
u222767
bom opisala še bolj podrobno kasneje skozi zgodbo
01. april 2017
u222767
u222767
Heeej! Lep prvi april vam želim
Marec je v redu mesec. Naval testov se rahlo poleže, čeprav nas še vedno strašijo s spraševanji. Po mojem je to zato, ker nas hočejo psihično pripraviti na naval v mesecu maju. Naj kar povem, da se mene osebno ta priprava ne preveč dotakne. Kako naj se me, če pa 24 ur na dan razmišljam samo o izmenjavi in tem, kako sva z Luno še edini, ki ne veva s kom bova. Pa še birma.
Luna si je včeraj pisala z nekim fantom iz Litve. Mislim da mu je ime Adrijonas. Povedala je, da ji je napisal, da bosta na izmenjavi skupaj, pa tudi to, da ji starši najverjetneje ne bodo pustili biti s fantom na izmenjavi. Priznam, kljub njeni skrbi, sem bila ljubosumna. Sedaj še Luna. Kako naj se s tem sprijaznim? Here I am…the person who nobody wants. Ahhh. Bom morala biti tokrat na izmenjavi sama? Sama v tuji državi, sama v neki družini, ki je sploh ne poznam, sama pri nekom, ki ga tu, v Sloveniji sploh ni bilo, sama pri osebi, ki po možnosti zna govoriti angleško tako dobro, kot Urte?! Luna pa lepo pri nekom, ki ima dober smisel za humor, ki zna angleško, je prijazen in njegova družina je kul…. Ne ne ne to je zame nočna mora. Ven s temi mislimi.
VSE SE BO UREDILO.
A tako razmišljanje je bilo takrat težko, saj je že vsak v šoli čivkal s kom bo in vse, čisto vse se je vrtelo le okrog te izmenjave! Mene se je pa držal tak težek kamen- skrb.
Ko sem žalostna, ali v skrbeh, postanem zaprta vase. Ne morem prenesti nobenega okoli sebe, niti Lune, ki mi gre s svojimi postojankami do avtobusa v tem času že tako na živce, da sem ji to kar povedala. Med poukom se držim bolj sama zase in na zadnjo stran zvezka- na tisti bel list rišem. Ne rišem rožic in tega šita, rišem bolj globoke stvari- no vsaj meni se tako zdi. V takem stanju imam tako moč, da dam svojim risbam in nasploh vsemu kar delam, delček svoje duše. In ko nastopi dan, ko ponovno postanem 'vesela jaz', na te izdelke gledam kot na spomine na tiste čase. Preko njih se lahko teleportiram nazaj in zares čutim kar sem čutila takrat.
Vsak nasmeh, ki ga dam v tem stanju je lažen. Tako se izognem vprašanjem »Ali je kaj narobe?«, »Si v redu?« Ker se mi ne da še bolj lagat kakor z lažnim nasmeškom in vsem pojasnjevati, da sem v redu in da sem bila zgolj »zamišljena«. In vsaka pozitivna beseda, vsaka šala je tam za kamuflažo. V resnici si predstavljam, kako bi šla ven in izginila.
Ta dan sva z Luno šli pred šolo pod drevo. Na to območje ne hodi veliko ljudi in to je super. Ulegle sva se na travnik, na katerem so že cvetele bele marjetice in regrat. Upam, da jih hišnik ne bo pokosil. S seboj sva imeli serveto, ki je bila polna jagod, ki smo jih dobili pri malici, pa jih nobeden ni vzel. Dejstvo je, da sedaj ni čas, ko zorijo jagode (asociacija na knjigo Ko zorijo jagode haha), vendar bi bila škoda, če jih ne bi vsaj 'poskusili'. Tako sva jedli jagode in se pogovarjali. Medve nimava fantov, da bi se pogovarjale o problemih, povezanih z njimi, imava pa nešteto drugih stvari. Danes na primer, je bila glavna tema- le kaj drugega kot Litva. Povedala sem ji za moje skrbi in ona za svoje- kako ji doma res ne pustijo biti s tistim fantom in da tudi njo pesti strah, da bo morala biti tudi ona sama. Mogoče sem žleht, ampak to me je po eni strani potolažilo. Navsezadnje nisem več sama v teh skrbeh.
Bilo je pet minut do prihoda avtobusa, zato sva se odpravili. Za sabo sva na žalost pustili nekaj pomečkanih marjetic, a kaj hočemo. To popoldne sem bila pomirjena in vesela, da sem se z Luno pogovorila. Še dobro da jo imam.
01. april 2017
u222810
u222810
Next
Res je super, da imaš nekoga, na katerega se lahko tako obrneš
02. april 2017
u222767
u222767
Naslednji teden smo imeli sestanek glede izmenjave (končno). Vsi smo se živčno presedali. Učiteljica nam je povedala o programu, letih z letalom… skratka o glavnih stvareh. Čisto na koncu, pa nam je povedala, kako bomo bili v parih. Bila sem ljubosumna na vse tiste, ki so že vedeli s kom bodo. Leja in Zala sta se hihitali- za svojo rit sta poskrbeli in za druge ju ni brigalo. Jaz sem bila zelo živčna. Svoje stopalo sem nenehno tresla celo tako močno, da je občasno zaškripala miza. Lune ta dan ni bilo, ker je imela obvezno vajo klavirja, saj se je pripravljala na recital ob koncu glasbene šole. Razglasili so že čisto vse pare, mojega imena pa še vedno nisem slišala. Učiteljica je naredila premor in posebej povedala, da bomo bili kar trije pri eni osebi- in sicer jaz, Luna in še sošolec Boštjan- pri Litvancu- Lukasu. Nekako sem bila šokirana in nisem vedela ali je bilo to pozitivno ali negativno, a odleglo mi je.
Še isti teden, je bila na facebooku ustvarjen skupni chat z imenom slovania meets lithuania- kasneje »popravek« na slovania meets lithuenia. Luna je bila pri meni doma, saj nama je učiteljica naročila narediti predstavitev o Sloveniji, ki bi jo imeli kasneje v Litvi. Namesto da bi delale, pa sva viseli na fb-ju in stalkale za tem Lukasom. Deloval nama je… hm povsod je na slikah z nekimi puncami. No ja… Pojavil se je kvadratek za chat. Lukas nas je pozdravil in hitro nato vprašal kaj jemo, česa ne maramo, ali imamo kakšne alergije… Boštjan se je ves čas zafrkaval in je bilo zato še toliko težje. Opaziti se je dalo, da je Lukasova angleščina res dobra. Potem pa nas je naenkrat vprašal, ali se bojimo igel. Ne vem zakaj, vendar je bila po vseh opisih drugih ljudi in prvem vtisu moja prva asociacija- droge. Ja. Z Luno sva bili živčni in po ovinkih spraševali, da bi izvedeli točno za kaj se gre. Na koncu se je izkazalo, da ima fant le sladkorno bolezen (tipa 1) , za povrh pa je bil še zelo prijazen. Ahhhh facepalm.
Ta večer sem bila nenavadno mirna in srečna.
09. april 2017
Next
to pa je bilo
09. april 2017
To z drogami je blo tut moja prva asociacija
Next
10. april 2017
u222767
u222767
ありがとう za Next



Ta mesc je bil shit. Vedno bliže smo koncu. Kako bo junija? Kako se bom počutila? Bom pogrešala te ljudi? Bojim se nove šole, mesta, bojim se biti sama.

Danes smo se pri razredni uri začeli menit glede valete in končnega izleta. Pred enim mesecem smo si dodelili vloge za valeto. Jaz na primer sem se kot 'likovnica' javila za bit glavna pri sceni. To sem si že zelo dolgo želela in sem komaj čakala, da poprimem za delo. Leja in Anja sta se javili za izdelavo zaključnega videa. Torej sedaj- konec marca- je situacija taka: pol scene je že narejene, ostalo je v pripravah, video Leje in Anje pa… nobeden ne ve. Danes sem ju torej pri razredni vprašala kako in kaj- pa sta mi zabrusili naj se brigam za sceno in nju pustim pri miru. »Zakaj moraš povsod vtikati nos?« Hotela sem jima pojasniti da zmanjkuje časa in da se tega ne dela zadnji dan- pa sta se samo režali in me ignorirali- mene razrednega idiota. Za piko na i sem jima še nekaj zabrusila nazaj, vendar je izpadlo kakor žalitev njihovih družin. Fuck. Jep- po domače sem n-a-j-e-b-a-l-a. *facepalm.
Svoje občutke, ki so me prelivali v tistem momentu lahko le zmedeno opišem: bila je mešanica jeze, žalosti, zavrnitve, straha, poguma. Če bi bila sama v prostrani pokrajini, bi tekla in kričala in preklinjala in nobeden me ne bi slišal- ali pa bi bilo mogoče dobro da bi to zares naredila, vendar pred njima, v njun obraz. Luna mi je nekoč povedala, da če si predstavlja v svojih mislih kako bi kaj naredila, da to včasih skoraj naredi v resnici- npr. da vstane sredi razreda in kriči… in nekoč se je dejansko dvignila za 1cm. Tako da ja.

Doma se nisem mogla koncentrirati. Pogovor 'lithuenia meets slovania' se je nadaljeval. To me je nekako spravilo v boljšo voljo.
Kot sem že povedala, nimam fanta in sem posledično ne vem… rahlo 'out'? V našem razredu ne moram vzpostaviti stika s fanti. Le tisti štirici je 'dovoljeno'. Pismo. Nekako mi tega ne dovolijo- pa nisem edina. Ker nisem niti tista oseba ki je ves čas tiho, niti tista, ki ves čas govori, lahko pa rečem , da očitno govorim, ko to nobenemu ni všeč. Saj veste- če si pri kakšnemu predmetu boljši, si že takoj ljubljenček, ča kdaj kritiziraš učitelje si prav tako ljubljenček ali pa annoying upornik, če hočeš kaj voditi si ukazovalen (scena za valeto), če komu kaj rečeš si zatežen- in torej js sm use to skupej- torej si lahko predstavljate.
To da sem se pogovarjala z Boštjanom, mi je bilo v veliko veselje, za povrh pa še z drugim tipom- Litvancem!

Ja, vem da sm čudna- no need to mention it.

Lukas nas je vprašal v kateri sobi hočemo biti in nam poslal slike- na koncu se nismo zmenili nič, vendar a veste kakšen luksuz je to, da imaš v hiši prostor za 3 osebe in vsaki daš svojo sobo!?!

In tako se je končal še en mesec.
13. april 2017
Next!
13. april 2017
Next
13. april 2017
u222767
u222767
_____________________________________/ APRIL /___________________________________________
April. Nov mesec. Spet.
Dva dni nazaj smo z našo birmansko skupino izostali od pouka, da smo lahko delali dolge trakove iz bršljana, ki smo jih kasneje izobesili po cerkvi. Mislim, da smo bili prva generacija, ki je okrasitev z bršljanom vzela tako resno. Porabili smo ogromno sponk in preveč metrov traku- na koncu je bilo res lepo. Za proslavitev končanega dela smo si naročili še pico! =D
V moji skupini sem bila v podobni situaciji kot v razredu. Velikokrat sem bila bolj sama- večkrat kot bi si to želela. Mogoče je bilo krivo to, da smo bili deveti razred skupaj z osmim in smo se posledično družili bolj ločeno?… ne niti ne. Je bilo krivo to, da so bili z mano isti ljudje kot pri pouku…no le nekateri, ampak je bilo to, da so bile to Leja, Zala in Sabina najbrž dovolj tehten razlog?... mogoče. Kaj pa to, da so bili vsi ljudje tam bolj skupaj in sem bila jaz tisti 'fail', ki pač ni spadal tja?...jap. To bo najbrž to. Ahhh. Pa ja, saj sem bila vedno prijazna in družabna z njimi, ampak dejstvo, da sem vedno, ko je bilo treba biti v parih, bila s katehetinjo ni ravno pokazatelj uspeha mojega truda.
2. aprila smo imeli birmo. Bilo je hladno in pod svojo obleko sem morala imeti majico z dolgimi rokavi. Čez pa suknjič. Frizerka mi je dan prej naredila figo, ki je izgledala preveč polizana, ampak kaj hočemo… Imela sem Belo obleko z svetlimi rožnatimi vrtnicami, bel suknjič, bež čeveljce, in uhane in verižico. Kasneje me mama še naličila- čisto preprosto in nato so me poklicali, naj pridem nekaj pogledat. Na mizi me je čakala ogromna košara, polna pisanih kolačev, moj boter pa mi je podaril darilo. Bila sem zelo srečna.
Z avtom smo se odpeljali do cerkve, tam smo se pripravljali in fotografirali (jaz in moja fotogeničnost -ojoj). Stopili smo v koloni skozi vrata, kjer sem zagledala veliko množico ljudi, in poslušala pesem, ki so jo spremljali celo bobni. Maša in obred je bil kar dolg. Moj boter je bil živčen. Na 'koru' sem videla Luno, ki mi je pomahala, na drugi strani pa nekaj sošolcev, ki seveda niso prišli gledat mene. Po vsemu temu Lune nisem mogla videti, kar me je zelo žalostilo- imeli smo namreč fotografiranje in vse to. Doma smo gostili nekaj sorodnikov in praznovali. Mimogrede- torta je bila presuha .
Po pospravljanju vse posode sem se šla odpravit spat. V sobi sem še dolgo bedela in poskušala doumeti kaj sploh se mi je ta dan zgodilo.
22. april 2017
u222767
u222767
Birma je torej odpravljena. Sedaj se moram osredotočiti na naval testov maja in na priprave na valeto. In seveda- izmenjava.
Dnevi so minevali, pogovori v skupini 'Slovania meets Lithuenia' so tekli.
Dobili smo razna obvestila, priprave na izmenjavo so potekale na vseh področjih. Pri angleščini smo jemali snov o potovanjih, z Litvanci smo se redno pogovarjali in kmalu je napočil čas za pakiranje kovčkov.
//22.4. (prav danes je obletnica tega dne), 1. DAN//
Zjutraj sem zgodaj vstala. Svoj 11-kilogramski kovček sem dala v prtljažnik in mama me je odpeljala do šole, kjer nas je čakal avtobus. Bila sem živčna in polna pričakovanj… oziroma nisem vedela kaj naj pričakujem. Z avtobusom smo se odpeljali do Italijanskega letališča Bergamo.
Na avtobusu smo na začetku spali, kasneje pa klepetali tako na glas, da nas je voznik parkrat resno opozoril (ups). S seboj sem imela nahrbtnik, v katerem je bila tudi beležka. Uporabila sem jo kot svoj začasni dnevnik. Vanjo sem pisala kar se je dogajalo na avtobusu. Poleg mene je sedela Luna, jaz sem pa poslušala glasbo, ker me je pomirjala. Leja je ves čas kričala in se režala. -.-
Po štirih urah vožnje smo se ustavili pred letališčem. To bo moj prvi let, sem si govorila. Nato smo dve uri čakali. Nekateri so spali na potovalkah, drugi lovili wi-fi, tretji praznili še zadnje zaloge hrane in vsem vsiljevali svojo hrano, da bi jo porabili, ne pa vrgli v smeti. Jaz sem poskušala po Skypu navezat stik z družino. Kasneje smo se postavili v kolono in čakali, da nam stehtajo potovalke in pregledajo dokumente. Bile sta 2 možnosti za težo kovčka- jaz sem doplačala, da sem lahko vzela do 15kg težko prtljago. Doma sem jo večkrat postavila tudi na tehtnico, da ne bi presegla omejitve- tehtala je 11kg. Ko sem prišla jaz na vrsto, neizkušena, sem postavila na tehtnico in števec je pokazal 25kg?!!!! Jaz sem tako zardela v obraz…še učiteljica poleg mene je bila osupla-a-…še dobro…so se številke spremenile in pokazale 11kg. Kakšen kamen se mi je odvalil iz srca. Nato smo čakali, da so lahko vstopili na letalo. Avtobusek nas je odpeljal do letala, ki je bilo veliko manjše od mojih pričakovanj. Vse je bilo prvič. Prvič po stopničkah na letalo, prvič sem se dotaknila letala... Stevardesa nas je pozdravila in kasneje smo se usedli na svoje sedeže…no nekateri so se malce zamenjali. Jaz sem sedela v vrsti ob oknu, na sredi med Zalo in še eno sošolko. Stevardese so nam pokazale varnostna navodila (al kar koli že) najbolj ironično je bilo to, da govora po zvočnikih ni nihče razumel, jaz pa še teh navodil nisem videla, ker so bili sedeži previsoki. Torej…če bi se kaj zgodilo- i would die. (pa saj nas itak hočejo ubit, če se ravnaš po navodilih, namreč (baje) umreš veliko lažje- conspiracy theories- Shane Dawson) Morali smo se pripeti s pasom in sledil je čas za vzlet.
22. april 2017
Next
24. april 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg