Forum
Ok...jaz sem se odločla (bila prisiljena) da napišem novo zgodbico na željo-ukaz moje prijatlce (Sara jaz te bom ubila )...Ok, nebom preveč blebetala tule je začetek:
**********Noel*******

"Končno" sem rekla sama pri sebi ko je zvonilo za konec zadnje šolske ure. Hvala bogu je bil petek in teh ljudi nebom videla 2 meseca.
Vrjetno vam je jasno da je zadnji dan šole. Začele se bodo počitnice in vse bo spet boljše. V šoli nisem preveč priljubljena in večinoma se vsi delajo norca iz mene. res nevem kaj sem jim naredila da so taki do mene. Že od kar sem se v drugem letniku preselila v Ljubljano me vsi sovražijo: mama, ki me je posvojila bog ve zakaj, vsi sošolci, učitelji, še celo sosedi. Sem čuden otrok brez prijateljev ali družine.
Mimogrede je moje ime Noel Walker. Stara sem 17 in hodim na srednjo medicinsko šolo natančneje v 3 letnik. Svoje življenje sovražim edino kar me osrečuje je glasba.
Igram kitaro a to le takrat ko mame ni doma, saj mi je eno kitaro že uničila, za novo pa res nimam denarja, čeprav je mama res bogata, od nje ne dobim ničesar razen tega kar je nujno potrebno za življenje.
Ravno kar sem prispela domov, vrgla torbo v omaro in se šla preoblečt. Oblekla sem obleko ki je bila včasih mamina. Pa ne od te mačehe pač pa od prave mame.
Čeprav sem jezna da me je pri mojih 3 letih zapustila, vrjamem da je imela za to prekleto dober razlog.
Vzela sem kitaro in stekla iz hiše. Skozi gozd sem se prebila do popolne jase, sedla na tla in začela igrati kitaro in peti. Večkrat tako pobegnem dokler mačehe ni doma, saj je edinkrat ko sem lahko sama s tem kar najbolj obožujem-glasbo.
Tako sem igrala nekaj časa, nevem kako dolgo je bilo saj vedno ko igram izgubim občutek za čas. Vseeno pa sem se zavedala da sem že prepozna. Sonce je začelo zahajati in to je čas ko Natally (moja mačeha) pride domov.
Hitro sem pograbila obleko in stekla skozi gozd proti hiši. "Shit" sem zaklela ko sem opazila Natally-jin avto pred hišo.
Počasi in čisto potiho sem odprla vrata in se poskušala izmuzniti v sobo a me je ustavil nadležen glas "Kje pa misliš da si bila?" slišim glas tečne mačehe. "Pri prijateljici" zlobno se je zasmejala. "Ah day no dragica, obe veva da si preveč ničvredna da bi imela prijatelje" je priliznjeno rekla, meni pa je šlo na jok. "In čigavo obleko nosiš??!!! Ti nisem prepovedala imeti maminih stvari!??!" se je zdaj že drla, vzela mojo kitaro in me z njo močno udarila. Bolelo je, a nisem jokala. Tega sem bila navajena in nisem ji smela pokazati da me je prizadela. Ko pa je mojo kitaro zalučala ob steno, da se je ta razbila je bilo preveč. Stekla sem v svojo sobo da ne bi jokala pred njo.
Nevem zakaj me to še sploh prizadene. Tako živim še skoraj 15 let.
Ko sem ležala na postelji sem spredvidela da je bilo preveč...15 let trpenja zaradi nje. Nič več. Odločila sem se da bom poiskala svojo pravo mamo in končno živela normalno življenje tako kot večina mojih vrstnikov.
Še prej pa bom tej prasici Natally ukradla nekaj denarja in pobegnila v New York. Tam bom začela iskati.
Iz maminega dnevnika ki mi ga je zapustila sem ugotovila da je njeno ime Marry priimka žal ne vem, vem pa to da sem rojena v New Yorku.
Angleščina mi ne bo delala težav, v to sem prepričana.
Komaj čakam da prispem v New York in zaživim na novo....
12. september 2013
Upsss:

12. september 2013
pri imenu sem se zmotla: ni noel ampak je noelle
12. september 2013
neeext
12. september 2013
neext
13. september 2013
Neeeext
13. september 2013
NEXT!!!!!!!!!
17. september 2013
Next
31. maj 2015
Next
31. maj 2015
nexttttttttttttttttttttttttttttt
01. junij 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg