Forum
Hej
Sem nova tukaj in odločila sem se, da bom objavljala eno zgodbico, ki pa ni o 1D ali Bieberju ali komurkoli takem...
Pač, gre se o eni punci, ki je v mornarici in pilotira lovca (od vedno sem bolj moškega stila, zato ne bodite presenečeni ) in potem spozna Steva McGarretta, ki je posebni agent na Havajih pa se pol zaplete vse skupaj :3 ne bom rekla da je fanfic, je pa blizu ;P

Tu je začetek:

»Dvigni to presneto stvar!« »Ne morem, ne uboga me!!« Še sem se trudila, ampak ni šlo. »NE, pozabi! Ne gre več! Ven morava!« Letalo je padalo in se vrtelo kot noro. Nato se je zgodilo nekaj najlepšega v mojem življenju. Kabina se je odprla in izstrelilo naju je ven.
Pristala sva nekje na skalah. Letalo je padlo kakšnih 800m vstran od naju in se raztreščilo v nešteto koškov. Ko sta se eksplozija in dim polegla sem se obrnila k Tomu. Negibno je ležal na tleh. »Tom… TOM!« Tresla sem ga, dokler nisem obupala.

»Tom…« Sem zahlipala, ko je naenkrat odprl oči. Zadihano je malce dvignil glavo, potem pa se kislo nasmehnil in jo spustil nazaj na tla. »Ti si hudičev pilot.« Verjetno je bilo to prvo, kar mi je kdajkoli hotel povedati. Oddahnila sem si. »Ja in ti si…« »Pred 3 minutami bil mrtev? Vem!« Odprla sem mu kombinezon in ga slekla do pasa. »Si dobro?« »Ja, mislim, da sem si zlomil roko, ampak je dobro.« Pogledala sem na njegovo desno roko in se skremžila. »Prišli bodo. Wolf in Eagle sta jim povedala.« V tistem sta naju preletela, nekaj minut za njima pa je prišel helikopter. Odpeljali so naju nazaj v Miramar (San Diego, Kalifornija), od tam pa v bolnišnico.

če vam je všeč, bi si želela kakšen komentar

Boste brali?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

15. avgust 2013
No, jaz vseeno nadaljujem haha

Tom ima dvojni zlom roke, jaz pa sem odnesla samo z lažjim pretresom možganov. »Hej.« Sem ga pozdravila, ko sva se spet srečala v čakalnici. Ni odgovoril, kar mi je šlo pri njem na živce. »Dovolj imam. Ne morem več leteti s tabo. Oprosti. predivja si zame. 12 let sem že pilot, ampak ne zmorem več leteti s tabo. Nekoga bolj umirjenega potrebujem ob sebi.« Njegove besede so bile kot krogla skozi srce. »P-Prosim? Od začetka letiš z mano, zdaj pa me boš zapustil ravno pred izborom za najboljšega pilota?« »Ja. Prekleto dobra si, ampak zaradi svojega obnašanja v letalu nisi varna. Nič okoli tebe ni varno.« Do naju je stopil poročnik general in sledila sva mu do kombija, ki je prišel po naju.
Stati vzravnano in na miru je bilo mučenje, saj se mi je grozno vrtelo. »Kaj se je zgodilo?« »Letalo je odpovedalo, gospod!« Zagovarjati se pred generalom je bilo težko. Predvajali so posnetek pogovora med mano in Tomom. »Kot vse kaže nista imela izbire.« Generalov glas je postajal vse bolj meglen. Začutila sem dotik na hrbtu in dvignila glavo. Malo še mi je z očmi povedal Tom. Opotekla sem se in takrat me je z roko objel pod mojimi rokami in rekel, da moram počivati.

Zbudila sem se v svoji hiški, on meni pa je bil Liam (Wolf - Volk), fant, ki mi je vedno kril krilo in, ki je tudi moj fant osebno . »Jutro.« »Ahh shit. Reci, da so bile vse samo grde sanje.« »Ne…« Zavzdihnila sem in počasi sedla. »Kaj je naredil?« »Odpoved je dal. Domov gre, k svoji družini.« Ja seveda. On ima družino… »Kaj so odločili?« »Čez 3 dni moraš pred sodnika in generala celotnih zračnih sil.« »In če bo možno, da nadaljujem?« »Dobiš svoje letalo. Tom je izrecno prosil za to, da ti ne bodo dodelili koga, ki ga ne poznaš, zato je odločeno, da boš dobila svoje letalo.« za sekundo je utihnil, potem pa ponovno spregovoril. »Še vedno ti bom varoval krilo.« Kislo sem se nasmehnila in pogledala k oknu. »Če me ne bodo poslali na kako letalonosilko.« »27 si stara, poleg tega pa si nevarna. Dvomim…« »Lahko pa se zgodi, kajne?« »Ja, lahko se…« Prijel me je za roko in me vprašujoče pogledal. »Vse bi dal, da bi ti lahko bral misli.« »Ne želiš si tega, verjemi…« V sobo je prišla dr. Helskijeva. »Slišala sem pogovor in sem prišla pogledat.« Je rekla in stopila do postelje. »Lažji pretres možganov imaš, počitek potrebuješ, drugače pa lahko čez nekaj dni že ponovno letiš.« »Hvala.« Poslovila se je in z Leom sva ostala sama. »Tukaj se urimo samo najboljši piloti.« »Vem.« Nasmehnil se je in vstal. »Tomu sem obljubil, da se bo lahko pogovoril s tabo, takoj ko se zbudiš. In ne pozabi tega, kar sem prej povedal, prav?« »O pilotih?« »Ja…« Zahvalila sem se mu, potem pa sta se s Tomom zamenjala.

»Poslovit sem se prišel.« »Čakaj, zakaj?« »Ne morem več. Preveč me je prestrašilo. Enkrat sem že izgubil letalo. 2. sem zraven tega še skoraj umrl. Nazaj domov k ženi in sinu grem.« Žalostno sem ga pogledala. 5 let, odkar letim s pravim letalom je letel z mano. Zdaj pa gre… »Oprosti.« »Nisi ti kriva.« Sklonil je glavo in si snel zapestnico, ki sem mu jo dala takrat, ko sva preživela najin prvi skupni let. Vedno jo je nosil… »Hotel sem jo obdržati, da bi mi ostala kot spomin nate… ampak je ne potrebujem… ti mi boš ostala v srcu, takšna, kakršna si.« Vrnil mi jo je in vstal ter se napotil proti vratom. »Pogrešal te bom.« Pogoltnila sem slino in pokimala. »Tudi jaz tebe…« V mojem glasu je bilo slišati obžalovanje, žalost, razočaranje in vse, kar si sploh zamisliti ne moreš. »Nikoli več ne bo, kot je bilo. Obžaluj, jezi se, jokaj, karkoli boš pač delala, potem pa preboli. Hudičevo dobra pilotka si in to naj ti ostane v glavi!« Po teh besedah je odšel. Odšel za zmeraj…
15. avgust 2013
u140958
u140958
next
15. avgust 2013
Nadaljuj
15. avgust 2013
evo, next

V enem tednu sem si opomogla, ampak govorila nisem z nikomer. Sploh prve 3 dni po Tomovem odhodu. Potem se je malce popravilo vse skupaj. Prav je imel… sicer tega ne bom prebolela, ampak zaradi ostalih stvari vsaj malo pozabljam na tisto.
Pri kosilu me je obiskal general poročnik. »Ob treh pred hangarjem št. 5 in general prosi, da prideš.« »Ja, gospod!« Pustil me je na miru, jaz pa sem končala kosilo s Liamom, Rossom in ostalimi, s katerimi smo večino leteli skupaj.

Popoldan bi morala na nek trening, pa nisem šla, ker mi ni bilo, zraven tega pa bi tam bila le kakšne pol ure. nekaj min do tri sem se z motorjem odpeljala na letališče.



To je Miramar – letališče in naselje, v katerem smo nastanjeni. Jaz sem nekje na sredini naselja, tako, da imam kar daleč do letališča.
Ko sem pogledala na uro, sem ugotovila da že zamujam. Presneti semaforji pa vse skupaj -.- čeprav ne smem, sem na letališče zapeljala kar z motorjem in se peljala do hangarja. Presenečeno so me pogledali, ko pa sem se opravičila so nekako sprejeli, da sem prekršila pravila. »Khm…« »Se opravičujem, gospod general.« Nekaj sekund smo tam stali v tišini, potem pa sta 2 moška (ne vem od kod sta se vzela, v ekipi sigurno nista bila) odprla vrata hangarja. Za njimi se je skrival F-15 Eagle. »K-Kaj?« Sem vprašala in se zazrla v letalo. »Če obljubiš, da boš ostala, je to tvoje novo letalo.« »Ampak…« Saj nisem vedela kaj naj rečem. »2 tedna v simulatorju, pa bo. Če pa ne boš nadaljevala, pa tukaj žal ni več mesta zate.« Stopila sem naprej, vse do letala, kjer sem se končno ustavila in stegnila roko, ter pogladila nos. »Kakšna je cena zanj?« »Kaj?« »S čim sem si ga zaslužila?« »Si ena izmed petih najboljših. Potrebuješ svoje letalo.« »Kakšen je zadnji preizkus?« Za trenutek so utihnili in sklonili glave. »1 mesec na letalonosilki.« Obrnila sem se nazaj k njim. v mojih očeh si lahko prebral jasen in glasen odgovor.
Vedeli so, kaj imam v mislih. Pred leti se je moj oče ponesrečil. Nekaj minut po vzletu z letalonosilke je strmoglavil v vodo in umrl. Nikoli niso ugotovili, kaj se je dejansko zgodilo takrat. Jaz sem že bila v šoli za pilote, mama in mlajša sestra pa sta bili doma, v Los Angelesu. Za tista 2 tedna sem šla nazaj domov, kjer smo si bili drug drugemu v podporo, po tem pa sem se morala vrniti in končati šolsko leto. očetu smo priredili pogreb, čeprav njegovega trupla niso našli. Zaradi tega zdaj nočem na letalonosilko.
»Zadnji preizkus se hitro bliža. Samo še 2 meseca. Rezervirana imate že mesta na ladjah. Stori to v čast svojemu očetu in postani najboljša med najboljšimi.« General je po teh besedah stopil do mene in letala, ter stvar pogladil po krilu. »Pripadal je tvojemu očetu, preden je začel leteti z J-10.« Preden se mi je čeljust povesila do tal sem se obrnila nazaj k letalu. »To je vaš načrt?« »Ja. Tako ali tako bi ga dobila, saj se je Tom že večkrat pritožil, da si predivja zanj. Načrtovali smo ga kot nagrado po opravljenih izpitih, ampak potrebuješ ga zdaj.« Medtem, ko je to razlagal, sem pod letalom prišla do druge strani in splezala nanj ter odprla kabino. Noter je bilo vse tako, kot da je letalo popolnoma novo (razen malo uničenega usnja na sedežu). Spravila sem se noter in pogladila ročko. »Ne morem verjeti…« Sem tiho rekla in si pogledala kabino. »je to res njegovo letalo?« »Ja, poročnica Evans.« No, tako pa me že dolgo ni nihče poklical. Močno sem se morala potruditi, da nisem zajokala. Po minuti tišine sem se obrnila h generalu. »Kdaj se lahko pričnem ponovno učiti?« »Lahko že jutri. Ampak boš morala k novincem.« »Prav, gospod.« Zlezla sem iz kabine, jo zaprla in po tem smo odšli ven, na stezo, ki jo malokdaj kdo uporabi, saj je zares zelo kratka. Razložil mi je kako in kaj, nato pa smo odšli vsak po svoje. Nikoli se še nisem z generalom družila več kot 3 minute, zdaj pa sva bila skupaj skoraj pol ure…
Po poti nazaj domov me je skoraj povozil avto, drugače pa je dan do konca minil brez kakršnih koli posebnosti. Bon Jovi forever
16. avgust 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg