Forum
☼ ʜᴇɪɪ! ᴊᴀ, ᴠᴇᴍ šᴇ ᴇɴᴀ ᴢɢᴏᴅʙɪᴄᴀ.. ᴠ ɴᴊᴇᴊ ᴢᴀ sᴘʀᴇᴍᴇᴍʙᴏ ɴᴇ ʙᴏ ᴠᴋʟᴊᴜčᴇɴ ᴏɴᴇ ᴅɪʀᴇᴄᴛɪᴏɴ, ᴀᴍᴘᴀᴋ ᴜᴘᴀᴍ, ᴅᴀ ᴠᴀᴍ ʙᴏ ᴠsᴇᴇɴᴏ ᴠšᴇč.. :'ᴅ ᴇᴍ.. ᴊᴀ, sᴘʀᴇᴊᴇᴍᴀᴍ ᴠsᴀᴋᴇ ᴋʀɪᴛɪᴋᴇ & ᴘᴏʜᴠᴀʟᴇ... ᴘᴀ ɴᴀᴘɪšᴛᴇ ᴋᴀᴋ ɴᴇx ᴘʟɪᴢ. ☼



Prihajam iz Narvika. Narvik je večje mesto na Švedskem. Pred nekaj dnevi sem se iz osebnih razlogov morala preseliti k moji daljni sorodnici Danni v Raleigh. Raleigh-večje mesto v Severni Ameriki. Ime mi je Brigitta. Sem sem se preselila med počitnicami, tako da še nisem bila v šoli, v katero bom čez par tednov začela hoditi. Prijateljev tu še nimam. Pogrešam dom in zelo sem žalostna. Večkrat sem že bila tu na počitnicah, vendar takrat je bilo drugače. Z menoj je bila moja družina, bff.. Zdaj pa sem z Danno in Donom, mojim dalmatinčkom, za katerega sem starše uspela prepričati, da ga vsamem s seboj. Zelo mi je hudo: z nikomer se ne morem pogovarjati, samo še jokam cele noči in se pogovarjam z Donom. Ko sem prišla, sem mislila, da se mi bo zmešalo. Zdaj pa je že malo bolje, čeprav ne vem, ali si bom sploj lahko našla tako dobro prijateljico, kot je bila Sara. Z nikomer se ne bom mogla pogovarjati o fantih, o svojih čustvih, o šoli, domačih nalogah.. Resnično me je strah iti v šolo. Kar vidim jih, kako me bodo zafrkavali zaradi mojega Švedskega imena. Pa tudi nasploh, kdor pride zadnji je vedno potlačen. Mesto je sicer kar okej. Sosede še nisem šla spoznat, pravzaprav ne poznam še nobenega someščana. Ves čas sem v hiši, ali pa na vrtu za hišo. Edino, kar je boljše kot na Švedskem je to, da imam večjo sobo. Ampak zaradi mene bi si jo lahko delila z mamo in očijem, samo da bi bila doma!



Sobo imam v pritličju. Včasih, ko se zbudim, gledam skozi okno iz moje sobe in čakam, da vidim kakšnega bodočega sošolca. Če me kdo opazi, se hitro skrijem za zaveso. Zelo sem sramežljiva. Sramežljivost in nezgovornost sta moji dve slabi značilnosti.



Zbudila sem se. Pogledala sem na budilko. 10:57. Vsedla sem se na posteljo in gledala skozi okno. Mimo je 'priskejtal' fant, ki sem ga zjutraj že večkrat opazovala, kako je hodil mimo. Imela sem pač to srečo, da je pot do skejtparka vodila mimo moje hiše. Gledala sem ga izza zavese. Pogledal me je in se nasmehnil. "Kaaj?"-sem si mislila. "Kako me lahko vidi skozi okno IN skozi zavese?! O š*t!" Padla sem z hrbtom nazaj na posteljo. "O nee!! Kaj si bo zdaj mislil o meni?! Mogla bi se nasmehniti nazaj pa bi bilo vse okej! Kakšna trapa sem!"
Vstala sem se, si lase spela v čop, zajtrkovala, in ko sem se prepričala, da pred hišo ni nikogar (haha), sem stopila na prag in vdihnila jutranji zrak. Skozi vrata se je kot blisk izmuznil Don. Moj dalmatinček je bil poln energije. Tekal je sem in tja okoli hiše, po vrtu za hišo in se ustavil (ne spet) pod orehom. Tekla sem za njim. Nadaljeval je z včerajšnjim delom-kopanjem luknje. "Nee, Don! Ne! Spet te bo treba kopati!" Prijela sem ga za ovratnico in ga potegnila stran. "Ooo.. Neee! Vse samo tega ne!" Pozabila sem zapreti vrtna vrata in pobegnil je na cesto. "Don! Don! Pridi nazaj!" vse zaman. Bil je (kot vsak drug dalmatinec) radovedne narave. Stekla sem za njim. Nato je vse potekalo kot v filmu. Nisem mogla slediti svojim očem, vse se je odvijalo tako hitro. Kar naenkrat sem zagledala Dona na skejtparku. Jah, nekaj novega zanj. Vedela sem, da se bo tam dolgo zadržal. Nisem hotela iti kar 'direkt' po Dona, ker je bilo tam polno fantov. Za Dona me ni skrbelo. Vedela sem, da se bi tam zadržal do večera, če ga ne bi nihče prišel iskat. Zato sem stekla pol poti nazaj in kar se je dalo hitro šprintala do skejtparka in kričala: "Don! Doooon!" . Potem je bilo tako, kot sem načrtovala. Bila sem čisto izmučena, lovila sem sapo in se ozirala na okoli. Don je bil ravno za skakalnico, tako da se ga ni videlo. "Don! Dooon!" glas se mi je začel tresti in delala sem se, kot da se bom ravno zdaj razjokala. Bravo jaz! Postala sem pogumnejša. Malo, vendar dovolj. Ko mi je Don pobegnil na skejtpark, šele takrat sem splanirala, da ga bom iskala in klicala in morda spoznala tistega fanta.



Malo sem hodila na okoli in se ozirala, potem pa sem sedla na tla in si z dlanmi pokrila oči. Sploh nevem, kdaj sem postala takšnega karakterja? Zmeraj sem bila em.. Ne ravno 'pridna punčka' ampak, ja.. Vedno sem bila mirne narave. "Hej! Tvoj pes?" se mi je z igrišča zadrl en od skejtarjev. Pogledala sem ga. Moj nasmešek je razkril zobe in stekla sem na igrišče k Donu. "Ja!" Pobožala sem psa. "Poreden si bil, Don!" sem zašepetala. "H.. Hvala.." sem rekla malce glasneje. Pogledala sem fante in.. jaa.. med njimi je bil oni.. Tisti, ki se mi je zjutraj nasmehnil.
"Se ti je pa mudilo." je rekel tisti jutranji smajli.
-"Mhm.. Don je precej hiter."
-"Ne to, v pižami si, bejbi." je rekel eden njegovih prijateljev.
Pogledala sem se. Jah, pa res. Ne no.. zdaj sem se pa res osramotila. Pa sem imela že tako veliko upanje, da bom naredila dober vtis. Zdaj pa sem sredi skejtparka stala v kratkih hlačah in v majici z naramnicami. No, kakorkoli, izpadla sem takšna trapa, kot sem. Vrtna vrata bi morala zapreti, pa bi bilo vse okej.
-"Emm.. Ja.. Pa res.."
_________________________________________________________
Next?
01. maj 2013
jjaaaa full dobr piss!! next!!
02. maj 2013
Jeej končno prvi next haha! Hvala.. še kakšnga rabim :'D
02. maj 2013
neeeext*o*<3333
ful dobro piššš<3
02. maj 2013
Hvala. :')
02. maj 2013
Np pa plz nared en next za najudvee;* k js sm ful neučakana*o* <333
02. maj 2013
okej bom :')
Sam za vaju2 ;*
Čez 10 min pride sam de napišem
02. maj 2013
-"Emm.. Ja.. Pa res.."
sem mirno rekla, v glavi pa mi je vrelo: "š*t! Kaj mi je sploh blo?! Zdaj se mi bodo šele vsi smejali!" noro sem si grizla ustnico in oči stiskala skupaj.
-"Ne se jezit, se pač nardi. Haha!" -jutranji smajli.
"Kaj? Nej se ne jezim? Ja, zdej, ko se je pa on začel smejat se pa usi režijo. Še Don je začel lajat in skakat okoli mene. Še čisto malo manjka, pa se bom zares 'razkurla'. Pa ne zaradi drugih, ampak zato, ker sem jezna sama nase. Zakaj se vse to dogaja men? Zakaj sem se sploh preselila sem? ZAKAJ SEM SE SPLOH RODILA s tem bednim življenjem?!?!" -sem si mislila. Takrat mi je bilo prav vseeno, kaj si drugi mislijo, tako ali tako sem zase mrtva. Nisem se več zmenila. Za nič. No, tako sem mislila.. Potem pa mi je po licu spolzela bleda solza. In potem je priteklo še več solz. In več, in več. Na koncu so mi lile iz oči. Po licih, vratu.. Vsi občutki, vsa jeza, laži, vse, skozi celo življenje je prišlo na plan zdaj. Skozi nekaj solz.



-"Pa ne se sekirat, bejbi!" mi je rekel tisti smajlijev prijatelj in me lopnil po hrbtu.
-"Prespi. Do konca počitnic bo že boljše.... Bejbi."
Potem sem odprla oči. Na široko. Zastrmela sem se vanj. Bejbi. Bejbi. Pa kaj on misli da je da me zdaj tako kliče?!
-"Pa kaj se ti greš? Kaj hočeš da da umrem od te tvoje BEJBI?! Dej bejž!!" -če bi bilo to v risanki, bi bila jaz naslikana kot majhna punčka, ki se ji kadi iz vse povsod. Zdaj sem bila pa zares jezna. Sploh ne vem, kaj mi je bilo. Res ne vem. Zadnje čase res hitro vzkipim. No, taka sem pač postala.
-"Don, pridi!" plosknila sem z rokama in Don je bil takoj ob meni. "Greva."
-"Hej, sori no. Nisem vedel ta te to tako jezi."
-"Ja, jaz tudi ne!" spotaknila sem se, ko sem ga pogledala nazaj. Padla sem naprej in takoj začutila bolečine v nogi.
Vsi so pritekli k meni. Nekateri so se sklonili nad mano. Stokala sem od bolečine.
Dva sta me prijela pod roko in mi pomagala vstati.
"Bom sama." izmaknila sem se in padla nazaj na tla.
"Auu!" spet na bolečo nogo, z glavo pa sem treščila ob kamen. Kremžila sem se od bolečin.



"Ne, ne moreš sama." oglasil se je smajli.
To so bile zadnje besede, ki sem jih slišala. V ušesih mi je začelo šumeti. Oči nisem mogla več odpreti. Samo čutila sem še Donov jezik, kako me je lizal po licu in roke, ki so me dvignile. Potem me je nekdo nesel pod ramo, noge sem vlekla po tleh. Pihal je nežen veter in lasje so mi šli na obraz. Nato pa ni bilo ničesar več.



_________________________________________________
Next.?
02. maj 2013
neeeext*o*<333333 :*
najbolš pišeš res,bolše pišeš ko priznanepisateljice,knige ki so me res navdušile ,ampk to kar berem je NAJBOOLŠE!res čestitke,srečo maš,da imaš tak dar(: <33
02. maj 2013
next!!!!!!!!!1
02. maj 2013
Sorry ker oglašujem sam prosm če bi kdo brau bi bla zlo vesela<333 Ne bo vam žal https://www.igre123.com/forum/tema/under-the-lights-(ft.-one-direction)/54444/1
02. maj 2013
neeeeeeeext!!!!!! fuull dobr pišš!!
02. maj 2013
Hvala no.. sam tak dobr pa spet ne ;'p
Em.. ja, še kakšn next drugač pa nadaljujem ko bom mela čas. Hvala vsem! :****
02. maj 2013
next:** hahah:'D
02. maj 2013
hitr next k nemorm cakat tok je dobraa!!! hehehehe
02. maj 2013
jaa enako(:
02. maj 2013
okej okej.. :'D bom še mal.. kasnej. Grem zdle u kopalnco. Ko pridem nazaj pa hitr pisat za vass!! :*
02. maj 2013
okii<3
02. maj 2013
že delam na tem ;*
02. maj 2013
jejjj komi cakam!!!
02. maj 2013
yaaay<3
02. maj 2013
Nato pa ni bilo ničesar več.
Zbudila sem se doma, v moji sobi. Ležala sem v postelji, z odejo pokrita do nosu. V nogi sem čutila bolečine in prav tako v glavi. Bila sem vroča. Zelo vroča. V noge me je zeblo. Bile so ledeno mrzle. Grel me je termofor. Razgledala sem se po sobi. Kaj se je zgodilo? Ničesar se nisem spomnila. Bila je čista tišina. Take globoke tišine nisem bila navajena. Bilo je kar grozljivo. Pomislila sem že, da sem gluha. Potem pa sem le zaslišala tih govor iz sosednjega prostora. Nisem mogla razločiti besed. Prepoznala sem le glas Danne. Potipala sem se po čelu. Glavo sem imela povito z širokim povojem in obliži. Odkrila sem se. Na levem kolenu sem imela mrzlo gazo. Od kolena navzdol me je strašno bolelo. Nič ni bilo videti. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Preselila sem se v Raleigh. Bila sem žalostna. Zadnji dan me je skozi zaveso videl vrstnik in se nasmehnil. Potem... Potem.. Jah, potem sem se umila, zajtrkovala, odprla vrata.. odprla vrata.. Oh, seveda! Don je švignil mimo mene na vrt. Ustavil se je pod orehom in začel kopati.. Potem sem ga potegnila stran in ušel mi je skozi vrtna vrata, ki sem jih pozabila zapreti. Em.... Tako se konča. Ničesar več se ne spominjam. Zdaj ležim tu na postelji vsa polomljena in bogve kaj se je dogajalo po tem, ko mi je ušel Don. So me pretepli? Sem padla v kakšni trgovini in sem se porezala? Zaprla sem oči in se poskušala spomniti. ... ... Nič. Vse zaman. Vedela sem samo to, da se bolečina v nogi stopnjuje. Vse bolj me je bolelo. Vse hujše je postajalo. Kljuka na vratih moje sobe se je premaknila. V sobo je prišla Danna.
"Živjo, ljubica. Si se končno zbudila." na nočno oomarico je postavila skodelico čaja. Pogledala sem vanjo. Bil je zelen. Vrtinčil se je v krogu in na dnu se je videl med. O.. ne ta čaj..
"Popij. Dobro ti bo." pobožala me je po glavi in odšla iz sobe.
Jaz sem le pokimala. Zdaj je prišel nekdo... nevem.. nekje sem ga že videla. Aha, bil je tisti, ki se mi je zjutraj nasmehnil. Jutranji smajli.



Kaj pa sploh počne tukaj? Kdo pravzaprav sploh je on? Vendar.. še nekje sem ga videla. še od nekje se ga spomnim.
"Hej.. Ti je kaj bolje?" o čem pa sploh govori? Je bil zraven, ko sem se poškodovala? Ali on kaj ve o tem?
-"Eh.. nevem.. najbrž ne. Noga me grozno boli."
Pogledal je gaze na kolenu in zavteklo nogo.
-"Ne skrbi, saj bo bolje. Danna je šla k zdravniku. Šla boš v bolnico. Prav grdo si padla."
-"Kaj.. Kdo pa sploh si?"
-"Se me ne spomniš?"
-"Ja.. zjutraj sem te videla skozi okno."
-zasmejal se je: "Ja, pa tudi ko si iskala psa sva se srečala. Ujezila si se na Brada, mojega prijatelja. Dvakrat si padla, zato si si zlomila nogo in se udarila v glavo. Izgubila si spomin.."
Zdaj sem se spomnila. Vsega. Vsega do takrat, ko sem drugič padla in me je nekdo nesel. Ko nisem ničesar slišala in videla, takrat, ko sem noge vlekla po tleh.
-"Zdaj se spomnem. Si me ti prinesel domov?"
-"Ja, Brad mi je pomagal. In jaz sem Jasper. Ti si Brigitta, ne?"
pokimala sem. Nekaj časa je v sobi spet zavladala tišina. Pogledala sem ga globoko v oči. Bile so temno rjave. Čudovite. Najlepše. Tudi on me je gledal. Nekaj časa v oči, potem va lase, usta, dlani.. in spet v oči. Najina pogleda sta se srečala. Zasmejala sva se. Pogledala sem stran. Zaprla sem oči. Morda pa življenje tu le ne bo tako zelo slabo, kot sem sprva mislila.



The next day:
Zbudila sem se sredi noči. Ura še ni bila 2. V sobi je bilo čisto, čisto temno. Samo droben žarek cestne svetilke je bledo osvetljeval posterje na steni. Zatisnila sem oči in poskušala zaspati nazaj. Nisem mogla. V sobi je bilo zadušljivo soparno. Hotela sem vstati in odpreti okno. Premaknila sem se vendar.. "Auuu!!!" v nogi me je zabolelo. Prijela sem se za nogo in vanjo zabadala nohte, stiskala sem zobe in oči in globoko zajemala sapo. "Ja, kamenje pod nogami res ni v pomoč nerodnim. Potem pa takole."
Meni nič, tebi nič, morala sem ležati in čakati, da pride Danna in mi pomaga vstati.
"Ali bom zdaj postala odvisna od drugih?!" prva grozna misel sredi noči. Vlegla sem se nazaj, se pokrila in se zastrmela v nebo. Odprtih oči sem sanjala. O Jasperu. Tisto noč sem prvič sanjala o njemu. Spomnila sem se tistega trenutka, ko je prišel v sobo.. In potem.. sva se gledala.. Ah, z razmišljanjem o njem samo zapravljam čas. Sto procentov že ima punco in gotovo bo v šoli čisto drugače... Res bi bilo dobro, da bi nazaj zaspala.



"Brigitta! Dobro jutro."
...............................
Next?
02. maj 2013
next!!!! nujnn!!! full dobr si napisala do zdei!!
02. maj 2013
hvalaa :')
Še kakšen next.?
02. maj 2013
u129441
u129441
Neext <3
03. maj 2013
Tnx ;')
03. maj 2013
neeext:** <3
03. maj 2013
next!!!!!!!!!!!!
03. maj 2013
Hvala usem do zdej ;'D
Next še od kakšne druge osebice?
03. maj 2013
kdaj bos napisala next?
03. maj 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg