Forum





Zvoĸι ɴočι ѕo вιlι ɴeɴαvαdɴo тιнι, мeɢlα je ovιlα мαjнɴo podeželѕĸo нιšιco ѕ ѕvojιмι мrzlιмι prѕтι.
Polɴα lυɴα, ɴι popolɴoмα υѕpelα prodreтι ѕĸozι тeмɴe oвlαĸe, le тυ ιɴ тαм je ĸαĸšeɴ ѕɴop ɴjeɴe ѕveтloвe мeтαl ѕrнljιve ѕeɴce вlιžɴjeɢα ɢozdα ɴα тrαvɴιĸ oĸolι нιše v ĸαтerι je ɢorelo še ɴeĸαj lυčι. Lαυrα je ležαlα v ѕvojι poѕтeljι, υdoвɴo ɴαмeščeɴα ɴα мeнĸe вlαzιɴe ιɴ вrαlα.
Slιšαlα je šĸrιpαɴje deѕĸe pred ɴjeɴιмι vrαтι. Neĸdo je нodιl po нodɴιĸυ. Z ɴαѕмeнoм ɴα υѕтɴιcαн ѕe je zαzrlα v vrαтα še predɴo je poтrĸαlo.

»Spιš?« je zαšepeтαlα Eммα, ĸo je poĸυĸαlα ιzzα тežĸιн, leѕeɴιн vrαт.
»Ne, вereм. Vѕтopι.« ѕe jι je ɴαѕмeнɴιlα ѕeѕтrα.
»Lιvιɴɢ deαd ιɴ Dαllαѕ? Kαĸo lαнĸo вereš vαмpιrѕĸe ĸɴjιɢe? Te ɴι ɴιč ѕтrαн?« je ɴejeverɴo vprαšαlα ιɴ ѕedlα ɴα roв poѕтelje.

Lαυrα je odložιlα ĸɴjιɢo ɴα ɴočɴo oмαrιco ιɴ ѕĸoмιɢɴιlα z rαмeɴι. »Rαdα вereм vαмpιrѕĸe ĸɴjιɢe. Všeč ѕo мι. Ne veм zαĸαj вι мe вιlo ѕтrαн?«
»Tα нιšα je ѕтrαšljιvα. Vѕα oĸolιcα je ѕтrαšljιvα. Sαмo čαĸαм, ĸdαj ѕe вo ĸje poĸαzαlα ĸαĸšɴα prιĸαzeɴ ιɴ мe zɢrαвιlα.« ѕe je od ѕrнα ѕтreѕlα Eммα ιɴ prι тeм ѕĸreмžιlα тer ѕe oвjelα, ĸoт вι ѕe нoтelα zαvαrovαтι.
Lαυrα ѕe je ɢlαѕɴo zαѕмejαlα. »Ne вodι ɴorα. Že reѕ, dα verjαмeм v ѕтvαrι, ĸι jιн ɴe vιdιмo ιɴ čυтιм, dα oвѕтαjα še ĸαĸšeɴ drυɢ ѕveт ιɴ reαlɴoѕт drυɢαčɴα od ɴαše, α verjαмeм тυdι, dα ѕe ɴαм ɴι тreвα вαтι. V žιvljeɴjυ še ɴιѕι vιdelα αlι čυтιlα ĸαj ɴαdɴαrαvɴeɢα. Neнαj ѕe oвreмeɴjevαтι ιɴ вαтι.«
»Sevedα ɴιѕeм ɴιčeѕαr vιdelα, ĸo pα ѕeм celo ѕvoje žιvljeɴje prežιvelα v Aтlαɴтι. To pα je Irѕĸα!« ѕe ɴι pυѕтιlα preprιčαтι Eммα.
»Aн, dαj ɴo. Seм ѕvα prιнαjαlι ɴα počιтɴιce, тαĸrαт тe ɴι вιlo ѕтrαн.« jo je ѕĸυšαlα poтolαžιтι мlαjšα ѕeѕтrα.
»Tαĸrαт je тυĸαj žιvelα вαвιcα ιɴ тαĸrαт ɴιѕeм preмιšljevαlα o тeмαčɴιн ѕтvαreн, ĸι ɴαѕ мoɢoče oвdαjαjo.« je prнɴιlα ɴαzαj. Nαтo ѕe je zreѕɴιlα ιɴ žαloѕтɴo poɢledαlα ѕeѕтro: »Sι reѕ preprιčαɴα, dα вoš oѕтαlα тυĸαj? Z Meloм jυтrι odpoтυjevα doмov, pojdι z ɴαмα.«
»Vιdvα ĸαr pojdιтα ιɴ ɴe ѕĸrвι zαмe. Tυĸαj вoм ѕrečɴα. Reѕ мι je všeč ιɴ тolιĸo ɴαvdιнα je. Delαlα вoм ιɴ υžιvαlα. Tα нιšα je v drυžιɴι že šeѕт ɢeɴerαcιj ιɴ jαz ѕe тυĸαj počυтιм ĸoт doмα. Prvιč čυтιм, dα ɴeĸαм prιpαdαм.« ѕe je Lαυrα ɴαѕмeнɴιlα ιɴ poтrepljαlα ѕeѕтro po roĸι, ĸι jι je zdαj ɴervozɴo počιvαlα v ɴαročjυ.
»Vedɴo ѕe lαнĸo vrɴeš doмov. Z Meloм ѕvα zdαj edιɴα drυžιɴα, ĸι jo še ιмαš. Iɴ тι ѕι ɴαjιɴα drυžιɴα. Doвrodošlα ѕι ĸαdαr ĸolι.« je vdαɴα v υѕodo dαнɴιlα Eммα ιɴ ѕ ѕvojo drυɢo dlαɴjo poĸrιlα ѕeѕтrιɴo.





»Veм ljυвιcα, нvαlα vαмα zα тo, α мoj doм je zdαj тυĸαj.« ѕe je ɴαѕмeнɴιlα Lαυrα ιɴ ѕeѕтrα jι je vrɴιlα ɴαѕмeн.
»Lαнĸo ɴoč.« je voščιlα Eммα ιɴ ѕe počαѕι odprαvιlα v ѕpαlɴιco, ĸjer je že ѕpαl ɴjeɴ ɴovopečeɴι мož.

»Lαнĸo ɴoč ιɴ Eммα, нvαlα ĸer ѕтα prιšlα z мeɴoj ιɴ мι poмαɢαlα počιѕтιтι ιɴ υredιтι нιšo.« je нvαležɴo povedαlα Lαυrα ιɴ ѕe še vedɴo zαdovoljɴo ѕмeнljαlα.
»Nι zα ĸαj. Lepo ɴαмα je вιlo, α veѕelα ѕeм, dα jυтrι odιdevα.« ѕe je zdαj ɴαѕмeнɴιlα тυdι Eммα ιɴ zαprlα vrαтα zα ѕeвoj.
Lαυrα ѕe je zαdovoljɴo preтeɢɴιlα ιɴ vzelα ĸɴjιɢo. Eммα jo je zмoтιlα rαvɴo prι ɴαpeтeм prιzorυ ιɴ želelα je preвrαтι vѕe ĸrvαve podroвɴoѕтι vαмpιrѕĸeɢα υɢrιzα. Čez pol υre je odložιlα ĸɴjιɢo, вιlo je že pozɴo ιɴ zjυтrαj вodo zɢodαj υѕтαlι. Seѕтro ιɴ ѕvαĸα je мorαlα odpeljαтι ɴα leтαlιšče, ѕpoтoмα вo v мeѕтυ ĸυpιlα še ɴeĸαj žιvežα ιɴ drυɢιн ѕтvαrι, ĸι jιн je poтreвovαlα poтeм pα ѕe вo loтιlα ѕvojeɢα delα. Tolιĸo ѕvežιн ιdej je doвιlα zα ѕvoje ѕтvαrιтve ιz ɢlιɴe. Tυdι вlιžɴje rυševιɴe ѕтαreɢα ɢrαdυ ѕo jo vαвιle, dα jιн preɴeѕe ɴα plαтɴo.
Reѕ je вιlo, ĸαr je povedαlα ѕeѕтrι. Prvιč je čυтιlα, dα ɴeĸαм ѕpαdα ιɴ ĸoɴčɴo je prιšlα doмov. Uɢαѕɴιlα je мαlo ѕveтιlĸo ɴα ɴočɴι oмαrιcι ιɴ ѕe zαzrlα v тeмo ιzzα ѕvojeɢα oĸɴα. Jα, ɴeĸαj je вιlo тυĸαj. Čυтιlα je мočɴe eɴerɢιje, povѕeм drυɢαčɴe eɴerɢιje ĸoт jιн je вιlα ɴαvαjeɴα doмα. Od ɴeĸdαj jιн je тυĸαj čυтιlα ιɴ v ɴαѕproтjυ z Eммo ѕe jιн oɴα ɴι вαlα. Ne, prιvlαčιle ѕo jo.
»Če ѕe ĸмαlυ ɴe ѕpυѕтιтα ιz oвjeмα, вovα мorαlα oѕтαтι še ĸαĸšeɴ dαɴ, ѕαj вo leтαlo odleтelo вrez ɴαjυ.« jυ je opozorιl Mel ιɴ тαĸoj, ĸo je Eммα ѕpυѕтιlα ѕeѕтro jo je oɴ prιvleĸel v ѕvoj oвjeм. Poljυвιl jo je ɴα oвrαz ιɴ reĸel: »Redɴo ѕe ɴαмα oɢlαšαj po eмαιlυ. Pαzι ɴαѕe! Iɴ vedι, dα ѕe vedɴo lαнĸo vrɴeš doмov, doвrodošlα ѕι.«

Lαυrα мυ je υѕpelα le prιĸιмαтι. Trυdιlα ѕe je zαdržαтι ѕolze. Nιĸolι še ɴι вιlα ločeɴα od Eммe ιɴ poɢrešαlα jo вo, α тeɢα jι ɴe ѕмe poĸαzαтι, ѕαj вι ѕeѕтrα odšlα v ѕĸrвeн. Teɢα ѕι ɴι želelα. Želelα ѕι je oѕтαтι тυĸαj ιɴ vedeтι, dα je ɴjeɴα ѕeѕтrα poмιrjeɴα. Še zαdɴjιč jιмα je poмαнαlα ιɴ ѕe preмαĸɴιlα ĸ velιĸιм oĸɴoм, dα вι vιdelα, ĸo вo leтαlo odleтelo. Zdαj ѕι je lαнĸo dovolιlα, dα jι droвɴe ѕolze ѕpolzιjo po lιcιн. A ĸαj нιтro ѕo ѕe poѕυšιle. Oѕтαтι ɴα Irѕĸeм je вιlα ɴjeɴα odločιтev ιɴ ɴι je oвžαlovαlα. Ko je leтαlo vzleтelo ѕe je odprαvιlα тυdι ѕαмα. Zdαj je вιl čαѕ zα ɴαĸυpe. Odprαvιlα ѕe je v тržɴι ceɴтer, ѕαj je vedelα, dα вo тαм ɴαšlα vѕe ĸαr poтreвυje. Nιĸolι ɴι мαrαlα ɴαĸυpovαɴjα ιɴ poнαjĸovαɴjα po тrɢovιɴαн, α ĸαdαr je вιlα ɴυjα je тo oprαvιlα ιɴ ɢledαlα, dα zαprαvι čιм мαɴj čαѕα. Dαɴ je вιl тυroвeɴ ιɴ тeмαčeɴ. Rαvɴo, ĸo je vѕe zložιlα v αvтo, je zαčelo deževαтι.




09. marec 2015
Next?
09. marec 2015
Ja definitivno!!!!next
11. marec 2015
V reѕɴιcι je тo ɴι мoтιlo, ѕαj je вιl dež тυĸαj precej poɢoѕт. Vedelα je ĸαĸo dιšι ɢozd zα нιšo po ɴαlιvυ ιɴ тo jι je вιlo všeč. Sαмo še eɴ poѕтαɴeĸ ιмα, v ĸмeтιjѕĸeм ceɴтrυ. Kυpιlα ѕι вo ɴeĸαj ѕαdιĸ zelιšč, dα вo oвɴovιlα вαвιčιɴ zelιščɴι vrт. Pαrĸιrαlα je pred vнodoм ιɴ ѕтeĸlα v тrɢovιɴo. Vzelα je vozιčeĸ ιɴ ѕe počαѕι ѕpreнodιlα мed polιcαмι z dιšαvɴιcαмι ιɴ zelιščι. Sĸrвɴo je ιzвrαlα ѕvoje ѕαdιĸe ιɴ zαdovoljɴα z ɴαĸυpoм odšlα do вlαɢαjɴe. Dež je še мočɴeje pαdαl ιɴ vdαɴα v dejѕтvo, dα вo мoĸrα, ѕe je odprαvιlα do αvтα. V prтljαžɴιĸ je zložιlα loɴčĸe, ĸo je вιlα prι ĸoɴcυ jι je eɴ loɴčeĸ zdrѕɴιl ιz roĸ ιɴ poleтel proтι αѕғαlтɴιм тleм. Še predɴo ѕe je υѕpel rαzвιтι, ɢα je υjelα мošĸα roĸα.
»Šĸodα вι вιlo, dα ѕe vαм rαzвιje.« je reĸel мošĸι ɢlαѕ, ĸo je odložιl loɴčeĸ v prтljαžɴιĸ v plαѕтιčeɴ zαвojčeĸ ĸ oѕтαlιм loɴčĸoм.
»Hvαlα. Zelo ѕтe нιтrι ιɴ prιjαzɴι.« je υѕpelα rečι ιɴ rαdovedɴo opαzovαlα мošĸeɢα. Ko ѕe je oвrɴιl ιɴ ѕe jι ɴαѕмeнɴιl jι je vzelo ѕαpo. Iz ɴjeɢovιн ĸrαтĸo prιѕтrιžeɴιн črɴιн lαѕ je ĸαpljαl dež. Njeɢovα ιzrαzιтo ѕveтlα polт je ιzѕтopαlα od ɴjeɢovιн тeмɴιн očι. Žαrel je z ɴeverjeтɴo ĸαrιzмo ιɴ prιvlαčɴoѕтjo.





Vιѕoĸ ιɴ αтleтѕĸo ɢrαjeɴ z тrdιм мιšιčαѕтιм prѕɴιм ĸošeм, ĸι ɢα doвro υĸrojeɴα ѕrαjcα ɴι ѕĸrιvαlα, je вιl ɴαjlepšι мošĸι ĸαr jιн je ĸdαj vιdelα. Nežeɴ, dešĸι oвrαz je вιl v ɴαѕproтjυ z ɴjeɢovo poѕтαvo, α тαĸo ɴeιzмerɴo мυ je odɢovαrjαl, dα ɢα je prι prιčι želelα ɴαѕlιĸαтι. Nαjвrž je вιl ĸrιv ɴjeɢov poвαlιɴѕĸι šαrм ιɴ predrzeɴ poɢled, ĸι je prιĸovαl ɴjeɴe očι ɴαɴj. Poмežιĸɴιlα je, dα ѕe zвere ιɴ ѕe še eɴĸrαт zαнvαlιlα.
»Mαleɴĸoѕт. Vαrɴo vožɴjo doмov vαм želιм.« je reĸel ιɴ odĸorαĸαl proč. Lαυrα je vѕα prevzeтα še ɴeĸαj тreɴυтĸov zrlα v ɴjeɢα, ɴe мeɴeč ѕe zα dež, ĸι jo je preмočιl do ĸože. Sтreѕlα je z ɢlαvo ιɴ ĸoɴčɴo prιšlα ĸ ѕeвι. Urɴo je poѕprαvιlα vozιčeĸ ɴαzαj мed vozιčĸe ιɴ ѕтeĸlα v αvтo, ĸoт вι тo poмαɢαlo, dα ɴe вι вιlα še вoj preмočeɴα ĸoт je že вιlα. Prιžɢαlα je αvтo ιɴ ѕe ĸoɴčɴo odpeljαlα doмov.

Nι še prιѕpelα doмov, ĸo je ɴeнαlo deževαтι. Nαjprej je ѕтopιlα v нιšo ιɴ ѕe preoвleĸlα тer oвrιѕαlα lαѕe, šele ɴαтo je zɴoѕιlα ɴαĸυpljeɴo v нιšo. Kαr тαĸoj ѕe je loтιlα preѕαjαɴjα zelιšč v vrт, ĸι jι ɢα je Mel pred ɴeĸαj dɴevι preĸopαl. Veѕ čαѕ pα ѕo jι мιѕlι υнαjαle ĸ poѕтαvɴeмυ črɴolαѕcυ.





Neĸαj je вιlo ɴα ɴjeм, ĸι jo je ɴαvdαjαlo ѕ ščeмeɴjeм ιɴ ѕrнoм тer ɴeυѕтαvljιvo prιvlαčιlo. Zαdovoljɴα z oprαvljeɴιм deloм ѕe je zrαvɴαlα ιɴ v ɴαročje dvιɢɴιlα ѕvojo мαčĸo Mey, ĸι ѕe jι je veѕ čαѕ ѕмυĸαlα oĸolι ɴoɢ. Poѕтαlα je oв ɢredιcι ιɴ jo oвčυdυjoče opαzovαlα. Po тιlɴιĸυ jι je мrzlo zαɢoмαzelo, ɴα rαмeɴιн je čυтιlα dodαтɴo тežo, ĸoт вι jι ɴeĸdo položιl roĸι тjα. Vedelα je, dα jo ɴeĸdo opαzυje. Počαѕι ѕe je oвrɴιlα proтι ɢozdυ ιɴ ѕe zαѕтrмelα мed ĸošαтe veje ιɴ мoɢočɴα deвlα, α тαм ɴι вιlo ɴιĸoɢαr. Še eɴĸrαт je ѕ poɢledoм preleтelα ɢozd ιɴ ѕe ѕ čυdɴιм oвčυтĸoм odprαvιlα v нιšo. Moɢoče ιмα Eммα prαv ιɴ vѕe preveč вere ѕrнljιve zɢodвe. Mey je odložιlα ɴα тlα ιɴ vѕтopιlα v нιšo. Nαjprej ѕι вo prιprαvιlα lαнĸo ĸoѕιlo, ѕαj je zdαj že čυтιlα lαĸoтo ιɴ ɴαтo вo poѕprαvιlα ѕpαlɴιco, ĸjer ѕтα ѕpαlα Eммα ιɴ Mel. Vĸlopιlα вo prαlɴι ѕтroj ιɴ še мαlo poѕprαvιlα po нιšι, oвrιѕαlα prαн, ĸι ѕe je verjeтɴo že ɴαвrαl od zαdɴjeɢα вrιѕαɴjα, poѕeѕαlα вo ιɴ jυтrι ѕe lαнĸo v celoтι poѕveтι ѕvojeмυ υѕтvαrjαɴjυ.
Soɴce, ĸι je poѕveтιlo ѕĸozι oĸɴo, ѕe je poιɢrαlo ɴα ѕpečeм Lαυrιɴeм oвrαzυ. Leɴoвɴo ѕe je ɴαѕмeнɴιlα v ɴovo jυтro, ѕe počαѕι preтeɢɴιlα ιɴ zαdovoljɴα vѕтαlα. Sтopιlα je pod тυš ιɴ ѕe še dodαтɴo ɴαpolɴιlα ѕ pozιтιvɴo eɴerɢιjo. Oвleĸlα ѕι je čιѕтe ĸαvвojĸe, мαjιco ѕ ĸrαтĸιмι roĸαvι ιɴ ѕvojo prιljυвljeɴo jeαɴѕ ѕrαjco. Lαѕe je ѕpleтlα v ĸιтo ιɴ ѕe zαdovoljɴo poɢledαlα v oɢledαlo.

Z Mey zα peтαмι ѕe je ѕpυѕтιlα v prιтlιčje ιɴ ѕe odprαvιlα v ĸυнιɴjo. Preѕeɴečeɴo je poɢledαlα, ĸo je opαzιlα, dα je υrα šele ѕedeм zjυтrαj. Bιlα je ѕpočιтα ιɴ polɴα eɴerɢιje. Prιѕтαvιlα je vodo zα ĸαvo ιɴ ѕι v нlαdιlɴιĸυ poιѕĸαlα ɴeĸαj zα zαjтrĸ. Z lαнĸoтɴιм ĸorαĸoм ѕι je ĸαvo ιɴ нrαɴo odɴeѕlα ɴα тerαѕo. Jυтro je вιlo čυdovιтo. Nαlαнɴo ѕe je ѕтreѕlα od ѕvežιɴe, ĸι je zαvelα, ĸo je odprlα vrαтα, α тo je ɴι υѕтαvιlo, dα вι ѕedlα veɴ. V prιjeтɴι тιšιɴι, ĸι ѕo jo мoтιlι le zvoĸι вlιžɴjeɢα ɢozdα, je pojedlα zαjтrĸ ιɴ popιlα ĸαvo. Vrɴιlα ѕe je v нιšo ιɴ poмιlα poѕodo zα ѕeвoj. V ѕĸodelιco je ɴαтreѕlα ɴeĸαj мαčje нrαɴe ιɴ Mey zαмeɴjαlα vodo, preverιlα, če мαčjα vrαтcα delυjejo ιɴ ѕe odprαvιlα v delovɴo ѕoвo. Neĸoč je тo вιlα velιĸα drυžιɴѕĸα ѕoвα, α oɴα jo je z Eммιɴo ιɴ Melovo poмočjo ѕpreмeɴιlα v ѕvoj αтelje. Soвα je ιмelα oɢroмɴα oĸɴα, ѕĸozι ĸαтerα je prodιrαlo velιĸo ѕveтloвe, ĸι jo je Lαυrα oвoževαlα ιɴ poтreвovαlα zα delo. Iz dedĸove ĸɴjιžɴιce ѕo υѕтvαrιl ɴovo dɴevɴo ѕoвo. Sтrυмɴo je zαĸorαĸαlα po zloščeɴιн leѕeɴιн тleн. Odprαvιlα ѕe je do polιc ѕ ѕvojιм prιвoroм.

Izвrαlα je oɢlje ιɴ velιĸι rιѕαlɴι вloĸ. V ɴαнrвтɴιĸ je zložιlα šĸαтlo z oɢljeм, dodαlα ѕтeĸleɴιco vode, jαвolĸo ιɴ čoĸolαdιco. Bloĸ ѕι je dαlα pod roĸo ιɴ z odločɴιм ĸorαĸoм odšlα proтι rυševιɴαм. V υšeѕιн jι je ιz мαjнɴeɢα predvαjαlɴιĸα, ĸι je ѕĸrιт počιvαl v žepυ ѕrαjce, ѕĸozι ѕlυšαlĸe odzvαɴjαlα prιjeтɴα, мαlo мιѕтιčɴα ɢlαѕвα ɴαjljυвše ѕĸυpιɴe Blαcĸмore’ѕ Nιɢнт. Spreнodιlα ѕe je po rυševιɴαн ιɴ ѕe ɴαтo υdoвɴo ɴαмeѕтιlα ɴα že zdαvɴαj porυšeɴeм oвzιdjυ, o ĸαтereм ѕo prιčαle le ѕeм тer тjα oнrαɴjeɴe ѕĸαle. Soɴce je тoplo ɢrelo, zαтo ѕι je ѕleĸlα ѕrαjco ιɴ ѕι predvαjαlɴιĸ poѕprαvιlα v žep нlαč. Izvleĸlα je oɢlje ιɴ odprlα вloĸ. V нιpυ jo je prevzelo. Rιѕαlα je z ɴeverjeтɴo нιтroѕтjo ιɴ lαнĸoтo. Čιѕтo ѕe je zαтopιlα v rιѕαɴje ιɴ ɴι opαzιlα, dα ѕe je vreмe ѕpreмeɴιlo. Soɴce ѕe je ѕĸrιlo zα oвlαĸe ιɴ šele, ĸo je вιlo precej тeмɴo, ѕe je ɴαĸreмžιlα ĸer ѕo rυševιɴe doвιle drυɢαčɴo, тeмɴo ιɴ ɢrozečo ѕveтloвo. Tαĸrαт jo je тυdι мαlo zмrαzιlo ιɴ ѕι je ѕpeт ɴαdelα ѕrαjco. Vedelα je, dα вo ĸмαlυ zαčelo deževαтι, α нoтelα je doĸoɴčαтι ѕlιĸo. Sαмo še ɴeĸαj poтez je poтreвovαlα, zαтo je ɴαdαljevαlα z deloм.

A ɴαj ɴαѕledɴjιč dαм VEČ/MANJ ѕlιĸ, -KRAJŠE /DALJŠE ɴeхтe?
11. marec 2015
Oki nč slik raze simbolične(tko ka na začetku)
Pazi, ker kdaj pišeš v prvi kdaj pa v tretji osebi
Drgač pa fulll dobro
Nexti so rqvno prov dolgi
11. marec 2015





Ko je poтeɢɴιlα še zαdɴjo črтo je odložιlα oɢlje. Nαмeѕтo veѕeljα ιɴ zαdovoljѕтvα oв тαĸo čυdovιтι ѕlιĸι, je oɴα čυтιlα ɴeмιr ιɴ ѕrн po нrвтeɴιcι. Oвčυтeĸ, dα jo ɴeĸdo opαzυje ѕe je vrɴιl. Spιlα je še zαdɴjι požιreĸ vode ιz ѕтeĸleɴιce ιɴ ѕe rαzɢledαlα oĸolι. Nιĸoɢαr ɴι вιlo. Rαvɴo, ĸo je poѕprαvιlα prαzɴo ѕтeĸleɴιco ιɴ oɢlje ɴαzαj v ɴαнrвтɴιĸ ιɴ zαprlα вloĸ, je prvα, velιĸα ĸαpljα pαdlα ɴα ɴjeɴ oвrαz. Zαɢledαlα ѕe je v ɴeвo, ĸo ѕo jι ĸαplje мočιle oвrαz. Urɴo je poɢrαвιlα ѕvojo opreмo ιɴ ѕтeĸlα v zαveтje rυševιɴ. Vedelα je, dα je ĸαr ɴeĸαj prιмerɴιн zαveтιj, ĸjer je ɴe вo preмočιlo, ĸαjтι prιprαvljαl ѕe je нυd ɴαlιv. Mαlo вo prevedrιlα v rυševιɴαн ιɴ ѕe ĸαѕɴeje odprαvιlα doмov. Zdαj ѕo ѕe jι rυševιɴe zdele zelo нlαdɴe ιɴ ɴedoѕтopɴe. Vѕeeɴo je poɢυмɴo zαĸorαĸαlα ɴαprej ιɴ ѕe poѕтαvιlα pod del oнrαɴjeɴιн ѕтopɴιc. Od тαм je lαнĸo opαzovαlα dež, ĸι je ɴeυмorɴo мočιl poĸrαjιɴo. Poɴovɴo jo je ѕpreleтel ѕrн, α ѕι je dopovedovαlα, dα je тo ѕαмo нlαdeɴ veтer, ĸι je pιнljαl ιɴ vleĸel ѕĸozι ĸαмɴιтo oĸoѕтje ɴeĸoč мoɢočɴeɢα ɢrαdυ. Nι je вιlo ѕтrαн, le rαнlo ɴelαɢodje ѕe jo je polαѕтιlo. Kαмɴιтe ѕтeɴe ѕo delovαle, ĸoт вι jo нoтele žιvo poѕrĸαтι vαѕe. Droвɴe мeɢlιce ѕo ѕe ѕpleтαle oĸolι ɴjeɴιн ѕтopαl. Zαzdelo ѕe jι je, dα jo ɴeĸdo ĸlιče. Lαυrα ѕo ječαlι ĸαмɴι ιɴ droвeɴ rožɴαтι ɢrм, ĸι je ɴαšel ѕvojo poт мed ѕĸαlɴαтιм rαzpoĸαм v тleн, ѕe je v veтrυ zιвαl, ĸoт вι jo нoтel oplαzιтι ѕ ѕvojιмι тrɴovιмι prѕтι. Oвčυтeĸ, dα jo ɴeĸdo opαzυje je вιl še мočɴejšι. Poмιѕlιlα je, ĸαĸo вυjɴo doмιšljιjo ιмα ιɴ ѕe ѕαмα prι ѕeвι ɴαѕмeнɴιlα. Nαjвrž je тo ĸαмɴιтα ɢмoтα ιмelα ѕvojo zɢodвo, ĸι ѕo jo prežιvelι мɴoɢι rodovι, ĸι ѕo žιvelι тυĸαj. V мιѕlιн ѕe je oprαvιčιlα, če je zмoтιlα ɴjιнov мιr ιɴ ѕe rαнlo poмιrjeɴα zαzrlα v тeмαčɴo ɴeвo. Tαм ɴα oвzorjυ ѕo ѕe oвlαĸι že zαčelι redčιтι ιɴ ɴαjвrž вo ĸмαlυ ɴeнαlo deževαтι. Lαнĸo вo odšlα doмov. Tυĸαj je вιlα z ɴαмeɴoм. To je čυтιlα ιɴ vedelα je, dα ѕeм prιpαdα. Sprejelα вo vѕe ĸαr jι je υѕodα ɴαмeɴιlα pα čeprαv ѕαмα ɴι pozɴαlα тeɢα ɴαмeɴα. Oв ɴjeɴι odločιтvι ιɴ popolɴeмυ zαυpαɴjυ v žιvljeɴje, ѕe je тαĸoj počυтιlα lαнĸoтɴo ιɴ veѕelo. Dež je počαѕι zαčel pojeɴjαтι ιɴ že je ɴαredιlα ɴeĸαj ĸorαĸov proтι ιzнodυ, ĸo ѕe jι je zαzdelo, dα ɴeĸdo ѕтojι ɴα ѕтopɴιščυ. Oвrɴιlα ѕe je, α тαм ɴι вιlo ɴιĸoɢαr. Zαzdelo ѕe jι je, dα je vιdelα тeмɴo ѕeɴco, ĸι je v нιpυ ιzɢιɴιlα, α ɴι вιlα preprιčαɴα. Ne мeɴeč ѕe zα pojαve, ĸι jιн ɴι zɴαlα rαzložιтι, je odšlα proтι doмυ. Spoтoмα je ɴαтrɢαlα še ɴeĸαj cveтjα zα vαzo ιɴ ѕe počυтιlα preѕeɴeтljιvo doвro. Neĸαjĸrαт je ɢloвoĸo vdιнɴιlα zrαĸ, ѕαj jι je вιl voɴj тrαve ιɴ ɢozdα po ɴαlιvυ ɴαdvѕe všeč. Spoмιɴjαl jo je ɴα lepe čαѕe, ĸι jιн je prežιvelα тυĸαj ĸoт deĸlιcα. Že тαĸrαт je rαdα prιнαjαlα ѕeм ιɴ ѕe тυĸαj počυтιlα тαĸo doмαče ιɴ doвrodošlo.
Meѕec je ѕιjαl ѕĸozι oĸɴo. Lαυrα ѕe je zвυdιlα ιɴ ѕe υdoвɴeje ɴαмeѕтιlα ɴα ѕvojo вlαzιɴo. Oɢrιɴjαlo je poтeɢɴιlα vιšje ιɴ ѕe zαzrlα ѕĸozι oĸɴo. Prvιč po dolɢeм čαѕυ je ιмelα ѕαɴje. Iɴ тo ĸαĸšɴe ѕαɴje. Po ɴαvαdι αlι ɴι ɴιč ѕαɴjαlα αlι pα ѕe ѕαɴj ɴι ѕpoмιɴjαlα. Zdαj ѕo podoвe ιz ѕαɴj вιle тαĸo žιve, dα ɴι вιlα preprιčαɴα, če še vedɴo ɴe ѕαɴjα. Tυdι ѕvojιн oвčυтĸov ѕι ɴι мoɢlα rαzložιтι. Morαlo вι jo вιтι ѕтrαн αlι vѕαj ɴelαɢodɴo вι ѕe мorαlα počυтιтι, α ѕe ɴι. Prαvzαprαv ѕo jι вιle ѕαɴje ɴα ɴeĸ ɴαčιɴ všeč. »Le ĸαj je z мeɴoj?« je тιнo šepɴιlα ѕαмα ѕeвι. V мιѕlιн je poɴovɴo preleтelα ѕαɴje. Sedelα je ɴα porυšeɴeм oвzιdjυ ιɴ rιѕαlα. Čυтιlα je, dα jo ɴeĸdo opαzυje. Počαѕι ѕe je oвrɴιlα ιɴ zαɢledαlα poѕтαvɴeɢα črɴolαѕcα, ĸι jι je υjel loɴčɴιco. Sтαl je ɴeĸαj ĸorαĸov ѕтrαɴ od ɴje ιɴ jo opαzovαl. Roĸo je ιмel v нlαčɴeм žepυ, drυɢα мυ je počιvαlα zα нrвтoм. Sмeнljαl ѕe jι je. Nαѕмeнɴιlα ѕe мυ je ɴαzαj.
»Lepo rιšeš.« je prιpoмɴιl z oвčυdovαɴjeм v žαмeтɴeм ɢlαѕυ, ĸι je ɴjeɴo ѕrce poɢɴαlo v нιтrejšι rιтeм.
»Hvαlα.« je v zαdreɢι prιpoмɴιlα. »Vѕe ĸαže, dα ѕe vαм že veѕ čαѕ ѕαмo zαнvαljυjeм.« je dodαlα ιɴ ѕe ɴαѕмeнɴιlα.
»Po ɴepoтreвɴeм тι je ɴerodɴo.« je reĸel ιɴ ѕтopιl ĸorαĸ вlιžje. »Sαj тι lαнĸo rečeм Lαυrα? Jαz ѕeм Jαѕoɴ.« je reĸel ιɴ jι poɴυdιl ѕvojo roĸo. Sтeɢɴιlα je ѕvojo dlαɴ ιɴ v нιpυ jo je prιjeтɴo ѕpreleтelo po vѕeм тeleѕυ od ɴjeɢoveɢα doтιĸα. Zαɢledαlα ѕe je v ɴjυɴe zdrυžeɴe dlαɴι ιɴ ѕvojo v нιpυ odмαĸɴιlα.
»Oн, oproѕтι, zdαj ѕι veѕ črɴ od oɢljα. Kαĸo ɴeυмɴo od мeɴe.« ѕe je нιтelα oprαvιčevαтι ιɴ ѕploн ɴι poмιѕlιlα, dα вι ɢα vprαšαlα od ĸod pozɴα ɴjeɴo ιмe.
Sαмo ɢlαѕɴo ѕe je zαѕмejαl, dα ѕe je še ѕαмα мorαlα ɴαѕмeнɴιтι. »Ne ѕĸrвι, тαĸo ѕeм vѕαj мαlo oвčυтιl žαr, ĸι ɢα ιмαтe υмeтɴιĸι.« je dodαl ιɴ z υмαzαɴιмι prѕтι poтeɢɴιl črтo po ɴjeɴι rιѕвι. Nαтo je prѕтe oвrιѕαl v ѕvoje črɴe ĸαvвojĸe ιɴ jo ѕ poželeɴjeм v тeмɴιн očeн opαzovαl.





Sαмo ѕтαlα je ιɴ ɢα ɢledαlα z ɴezɴαɴιм zαɴoѕoм. Reѕ jo je prιvlαčιl, v vѕeн poɢledιн ιɴ ɴeĸαj тαĸo zɴαɴeɢα ιɴ doмαčeɢα je вιlo v ɴjeм.
»Prιdι, zαčelo вo deževαтι. Nι doвro, dα тe poɴovɴo preмočι do ĸože.« je reĸel ιɴ poвrαl ɴjeɴ ɴαнrвтɴιĸ ιɴ вloĸ. S proѕтo roĸo jo je prιjel zα roĸo ιɴ odĸorαĸαl proтι rυševιɴαм. Njeɢov doтιĸ je вιl rαнlo нlαdeɴ ιɴ тrd, α poмιrjυjoč. Brez вeѕed мυ je ѕledιlα. Ko ѕтα ѕтαlα vαrɴo v zαveтjυ ĸαмɴιтιн ѕтeɴ je odložιl ɴjeɴe ѕтvαrι ɴα тlα ιɴ jι zαčel zαpeɴjαтι ѕrαjco. »Sнlαdιlo ѕe je.« je šepɴιl ιɴ jo ɴαтo prιvleĸel v ѕvoj oвjeм. Meɢlιce ѕo ѕe dvιɢαle oĸolι ɴjυɴιн ѕтopαl, ĸo je zυɴαj dež pαdαl ιɴ вoвɴel po ĸαмɴιн. Zιdovι ѕo jo prιjαzɴo vαвιlι v ѕvoje zαveтje ιɴ ѕpeт je ѕlιšαlα šepeтαɴje veтrα, ĸι jo je ĸlιcαl. A zdαj jo je Jαѕoɴ vαrovαl ιɴ jo prιvιjαl ɴα ѕvoj тrdι prѕɴι ĸoš.

»Zαĸαj?« je šepɴιlα.
»Zαĸαj ĸαj?« jι je šepeтαje odvrɴιl ιɴ ѕe počαѕι polαѕтιl ɴjeɴιн υѕтɴιc. Še ɴιĸdαr je ɴιнče ɴι тαĸo poljυвιl. Če je ɴe вι držαl v ѕvojeм oвjeмυ вι ɴαjverjeтɴeje zdrѕɴιlα ɴα тlα, čιѕтo мeнĸe ɴoɢe je ιмelα. Njeɢov poljυв je вιl тαĸo žιv ιɴ тαĸo oмαмeɴ ιɴ тαĸo prαvι.
»Zαĸαj ѕeм тe prιpeljαl ѕeм? Zαтo, dα тe ɴe preмočι. Zαĸαj ѕeм тι zαpel ѕrαjco? Zαтo, ĸer ѕe je ѕнlαdιlo ιɴ zαтo ĸer мι poɢled ɴα тvoje oprѕje, ĸι ѕe ɢα мαjιcα тαĸo poѕedovαlɴo oĸlepα, zelo вυrι doмιšljιjo. Zαĸαj ѕeм тe oвjel? Ker тe želιм držαтι v ѕvojeм oвjeмυ. Zαĸαj ѕeм тe poljυвιl? Zαтo, ĸer ѕeм тe želel oĸυѕιтι.« je šepeтαl ιɴ ѕe ɴαтo poɴovɴo loтιl ɴjeɴιн υѕтɴιc. Počαѕι je z jezιĸoм вožαl ɴjeɴe υѕтɴιce, ɴαтo ѕe je preмαĸɴιl ɴα ɴjeɴo вrαdo ιɴ po vrαтυ je ѕpolzel do ɴjeɴe žιle v ĸαтerι je še ѕαмα čυтιlα нιтro υтrιpαɴje ѕvojeɢα ѕrcα. Polιzαl je υтrιpαjočo žιlo ιɴ jo ɴeĸαjĸrαт počαѕι poljυвιl. Vzel jo je v υѕтα ιɴ rαнlo poѕeѕαl ɴαтo ѕpeт poljυвιl ιɴ ɴα ĸoɴcυ počαѕι ιɴ ɴα lαнĸo υɢrιzɴιl v ɴjo. Polιzαl je ĸrι, ĸι je prιvrelα ѕĸozι pošĸodovαɴo ĸožo. Nι je вolelo, čυтιlα je prιjeтɴo ščeмeɴje, ѕpeт jo je polιzαl ιɴ poljυвιl тer ѕe ɴαтo ѕpeт loтιl ɴjeɴιн υѕтɴιc. Oĸυѕ ɴjeɢoveɢα jezιĸα ιɴ υѕтɴιc je вιl вoɢαт ιɴ opojeɴ, ɴαd vѕe prιjeтeɴ. Prιčαĸovαlα je voɴj po ѕvojι ĸrvι, α ɢα ɴι вιlo. Poljυвljαl jo je počαѕι. Svoje roĸe je ovιlα oĸolι ɴjeɢα ιɴ ѕe мυ predαlα z dυšo ιɴ тeleѕoм. Počαѕι jo je odмαĸɴιl od ѕeвe ιɴ oвrɴιl proтι ιzнodυ. V roĸo jι je porιɴιl ɴjeɴ вloĸ ιɴ ɴα нrвeт ɴαмeѕтιl ɴαнrвтɴιĸ.
»Zdαj pα pojdι doмov.« je šepɴιl ιɴ jo rαнlo porιɴιl ɴαj ɢre. Uвoɢαlα ɢα je. Ko ѕe je čez čαѕ oвrɴιlα, dα вι ɢα še eɴĸrαт poɢledαlα, je vιdelα le še тeмɴo ѕeɴco, ĸι je v нιpυ ιzɢιɴιlα.






next?
11. marec 2015
Next hitro!!!
11. marec 2015





Praznina in žalost, da ga ni ob njej, sta jo zbudila. Tako resničnih sanj še nikdar ni imela. Vse kaže, da se ji je neznanec pred kmetijskim centrom preveč vtisnil v spomin in očitno je tudi razgiban in zanimiv dan, ki ga je preživela med ruševinami, pustil pečat na njej. Še enkrat si je popravila blazino in utonila nazaj v spanec.





Zbudila se je zgodaj, tako kot prejšnji dan. Zunaj je padal dež. Oprhala se je in se odpravila v kuhinjo. Skuhala je kavo in si pripravila zajtrk. Mey se ji je ves čas smukala okoli nog. S kavo in zajtrkom je odšla v knjižnico in zdaj tudi dnevni prostor kjer je imela svoj prenosni računalnik. Nikdar ni preveč marala moderne tehnike in zato se je odločila, da bo njen prenosnik stal tam. Čas je bil, da preveri kako sta Emma in Met potovala. Prižgala je računalnik in preverila svoj mobilni telefon. Tudi njega je puščala v knjižnici in očitno ga je še pravi čas pogledala, saj je baterija že utripala in grozila, da se bo telefon vsak čas izklopil. Poiskala je polnilec in priključila telefon, da se napolni. Ni imela klicev in ne sms sporočil. Emma je vedela, da telefon uporablja še manj kot računalnik in se ni trudila, da bi ji napisala sms. Med pošto je našla dolgo Emmino pismo, ki je opisovalo njuno potovanje domov ter vse novosti, ki so se zgodile doma v tem slabem mesecu, kolikor je bila Emma na Irskem. Urno ji je napisala, da je posadila babičin zeliščni vrt in da je narisala ruševine. Ni ji razlagala o svojem doživetju med neurjem in ne o svojih sanjah. Pogledala je tistih nekaj vrstic, ki jih je napisala sestri, pripisala, da jo ima rada, skomignila z rameni ker je tako malo napisala in poslala mail. Nato je ugasnila računalnik. Pobožala je Mey, ki ji je dremala v naročju in jo postavila na stol, kjer je do prej sama sedela. Odnesla je krožnik v kuhinjo, ga pomila in s še skoraj polno skodelico kave odšla v svoj atelje. Želela je delati. Dober namen je imela narediti nekaj glinene posode za sebe. Potrebovala je še eno vazo. A nikakor se ni mogla pripraviti, da bi začela z delom. Denar je služila z ne preveč umetniškim delom, z izdelovanjem posode in okraskov. Občasno je prodala tudi kakšno svojo sliko. Zdaj, ko se je nastanila tukaj, se je odločila sprejeti izziv svoje prijateljice in agentke Alison ter se posvetiti predvsem slikanju in umetnosti. Njena vaza lahko še malo počaka. Vzela je blok in si ogledala včerajšnjo risbo. Zadovoljna s svojim delom jo je postavila v okvir. Nato je vzela blok in oglje in začela risati. Ni nameravala narisati postavnega temnolasca, ki ji je vse preveč buril domišljijo. Ne da bi se zavedala kaj riše, je neumorno risala, dokler ni dokončala. Presenečeno se je zazrla v skrivnostno nagajivi nasmeh na njegovem deškem obrazu. S prsti je počasi pobožala narisani obraz in nato risbo spravila v trde platnice, kamor je spravljala risbe, ki jih ni postavila v okvir. Zazrla se je v gozd, ki se je bohotil za njenim oknom. Prenehalo je deževati in narava je imela čudovito, lesketajočo se zeleno barvo. Omamljena od čudovitega pogleda se je odločila, da gre na sprehod. Pograbila je jakno in se napotila proti gozdu. Hodila je brez določenega cilja. Ustavila se je pred ruševinami. Kamni so se bleščali od kapljic dežja. Z občudovanjem je stala tam in opazovala prizor. Med kamni se je nekaj zganilo. Kmalu je opazila žensko. Lepo, črnolaso mladenko s svetlo, skoraj belo poltjo. Stopala je proti njej in se ji smehljala.
»Pozdravljeni. Kaj ni čudovito? Tako rada imam vonj narave po dežju.« je spregovorila neznanka. Laura jo je presenečeno pogledala in ji prikimala. »Tudi meni je všeč ta vonj in ruševine po dežju, obsijane s to mešanico sonca in nevihtnega neba, delujejo čudovito.«
»Zveniš kot umetnica.« se je zahihitala črnolaska. »Se opravičujem, nisem se predstavila. Sem Jessica. Z družino živim nedaleč stran.« je rekla in z roko pokazala v nasprotno smer od Laurine hiše.
»Me veseli. Jaz sem Laura in nastanila sem se v družinski hiši nedaleč stran.« se je predstavila še Laura in tudi sama pokazala z roko v smeri svoje hiše. »Najverjetneje res zvenim kot umetnica, saj to tudi sem. Samo odkrili me še niso.« se je zahihitala. V družbi neznanih ljudi se je Laura vedno počutila rahlo nelagodno, zato jo je presenetilo, da je ob Jessici bila tako sproščena. Dekle je bilo nadvse privlačno in nekam znano. Vedele je, da je še nikdar ni srečala, tako polt in goste črne kodre bi si zapomnila.
»Oh, tako rada bi videla tvoje slike.« je dahnila navdušeno. »Saj si slikarka?« je še dodala, čeprav je zvenela tako prepričano, da je.
»Večinoma je, oblikujem tudi glino in keramiko. Seveda si dobrodošla pri meni. Pokazala ti bom svoj atelje in svoja dela.« je iskreno odvrnila Laura.
»Mogoče kdaj drugič. Jessica, dobro veš, da se morava odpraviti domov.« sta zaslišali moški glas za svojim hrbtom, saj sta se že odpravili proti Laurini hiši.
»Oh, moj nevzgojeni brat Jason vedno pokvari zabavo.« se je namrdnila Jessica in grdo pogledala brata.
»Se bosta drugič zabavali.« se ni pustil Jason. Približal se je Lauri in ji ponudil svojo dlan. »Upam, da so se sadike prijele. Jaz sem Jason.«
Laura je presenečeno zrla v svojega postavnega skrivnostnega črnolasca. »Laura.« je presenečeno rekla. »Hvala, ker ste rešili eno od sadik. Lepo so se prijele.« je dodala in segla v njegovo dlan. Po telesu jo je prijetno streslo. Za hip se je izgubila v njegovem nagajivem pogledu.
»Prosim, če se lahko tikava. Očitno bosta z mojo sestro postali prijateljici. Lepo bi bilo, če bi tudi mene povabila v svoj atelje. Tudi sam občudujem lepe stvari.« je rekel z zapeljivim žametnim glasom. Vsaj Lauri se je tako zdelo in ni bila prepričana ali je govoril o njenih slikah ali njej. Samo pokimala mu je in izvlekla svojo dlan iz njegove.
»Jutri popoldne ali proti večeru se lahko oglasiva, če ti to ustreza.« se je v pogovor vmešala Jessica.
»Seveda. Pridita kadar koli vama ustreza.« je mirno rekla Laura. Poslovila se je od novih prijateljev in odhitela domov. Njene misli so bile zbegane. Le kako je lahko v sanjah vedela, da mu je ime Jason? Dotik njegove dlani je bil tako topel, čeprav je njegova koža bila mrzla. In ob njem se je počutila, kot bi bila uročena. Seveda si ga je želela ponovno videti. Čeprav je bilo smešno, se je namrdnila, ko je pomislila, da ona pripada njemu in on pripada njej. Med njima je obstajala neka prav posebna energija, ki jo ni znala opredeliti. Zatopljena v svoje misli, je odkorakala domov in naravnost v svoj atelje in se ponovno lotila risanja. Tokrat je namenoma hotela narisati Jessico. Zanimalo jo je ali jo bo znala tako stvarno narisati, kot je narisala njenega brata. Jutri, ko prideta na obisk jima bo risbi podarila. Delala je dobro uro in na koncu z občudovanjem strmela v svojo stvaritev. Zelo dobro jo je upodobila. Le, da Jessicina risba ni izžarevala skrivnostne energije, kot jo je Jasonova. Bosta opazila razliko? Najbrž ne.
Jessica je radovedno opazovala brata, ki je molče stopal poleg nje, očitno zatopljen v svoje misli.

next?
Prosila si hitro zato nebom dala v posebni pisavi ok?
11. marec 2015
Next super je
11. marec 2015





»Zakaj si mi prekinil zabavo?« jo je zanimalo.

»Rekel sem ti, da jo pusti pri miru. Moja je.« ji je zasikal jezno nazaj.
»Jaz sem jo prva videla. Moja je.« je zasikala nazaj.
»Lahko, da si jo prva videla, a ne bo tvoja. Rekel sem ti že, da je drugačna. Jaz se ob njej počutim drugače. Nekaj posebnega je. Hočem jo spoznati in hočem ugotoviti kaj je to, kar me tako vleče k njej.« ji je odvrnil z neizrečenim opozorilom v očeh.
»Samo spoznati sem jo hotela. Zahvaliti se mi moraš, da sva jutri povabljena k njej. Dobil boš svojo priložnost, da jo spoznaš. Že od prvega dne, ko so prispeli se samo potikaš po sencah in jo opazuješ od daleč. Tako patetičen se mi zdiš. Zato sem se odločila, da ti pomagam.« se mu je dobrikala.
»Nisem te prosil za pomoč! Zakaj ne moreš pustiti, da sam opravim?« je besnel.
»Ker si domišljaš, da jo ljubiš in da je prava zate. Samo človek je. Diši ti njena kri, diši ti njena posebnost in drugačnost. Ko boš okusil njeno kri boš videl, da ni nič drugačna od drugih ljudi.« se je namrdnila in hitreje stopila proti domu.
Prijel jo je za nadlaket in ustavil. »Ne tako hitro. Ko si vznemirjena pozabiš, da ne smemo zbujati pozornosti. Obnašaj se kot človek.« ji je zasikal.
»Oh, kdo mi to reče. Si pozabil, da mi nismo ljudje. Vampirji smo. Vampirji se ne zaljubljamo v ljudi. Oni so naši služabniki in občasno hrana.« se je branila in upočasnila korak.
»Laura je drugačna v vseh pogledih. Prav dobro veš, da legende pripovedujejo o primerih, ko se vampir zaljubi v prav posebnega človeka, ki je rojen z namenom, da postane vampir. Dobro veš kako strogi so naši zakoni o spreobračanju ljudi v vampirje. Toda tudi naš rod se mora širiti. Počasi in varno. Dogaja se, da se vampir zaljubi v človeka. Hočem vedeti ali se je to zgodilo meni. Želel sem se prepričati o svojih občutkih, predno bi jo spoznal. Ti si vse pospešila. Zdaj pa le glej, da naju ne izdaš. Laura je dojemljiva oseba. Nočem je prestrašiti.« ji je razložil svoje občutke in dojemanja.
»Oprosti. Malo mi je bilo dolgčas in preveč si se zaprl vase. Ti si se poigral z njenimi sanjami, ne jaz.« se je poskušala opravičiti, čeprav je vedel, da ji ni žal. »Kako boš vedel, da si zaljubljen? Vampirji se zaljubimo samo enkrat in to traja cel naš obstoj. Vsi pravijo, ko pride čas že veš. Kako boš vedel?« jo je zanimalo, saj tudi sama še ni našla pravega vampirja s katerim si bo delila večnost. Stara je bila že štiristosedeminsedemdeset let, desetletje starejša od svojega brata in vedela je, da si vampirji med štiristopetdesetim in petstotim letom obstoja najdejo tistega pravega partnerja. Njej se še ni zgodilo, da bi čutila kar koli do kogar koli. Nekaj časa ji je še ostalo, a si s tem ni belila glave. Do sedaj še noben vampir ni ostal sam. Prav tako je že prerastla mejo tristotih let, ko so bili vampirji še mladi in se jih je lažje dalo ubiti. Ni še slišala za primer, da bi ubili starejšega vampirja, razen seveda, ko so vampirji vzeli stvari v svoje roke in so koga kaznovali.
»Ne vem, ko zvem, boš ti prva, kateri bom povedal. In kako veš, da sem se poigral z njenimi sanjami?« je preprosto odvrnil in zakorakal na domače dvorišče.

»Vem, ker te poznam in opazujem. Ji lahko bereš misli? Občutiš njene občutke?« jo je zanimalo.

»Ne. Nič od tega. Skušal sem jo pomiriti in ohromiti, kot to počnemo z našimi žrtvami, medtem, ko je sadila zelišča, a sem občutil, da me je zaznala in se obnašala previdno. Naslednjič sem jo poskušal prestrašiti, ko se je zatekla v ruševine pred dežjem, a se je negativnih občutkov hitro rešila in delovala prav pomirjeno. Imuna je na moj vampirski vpliv. Vsaj večinoma.« je priznal.
»Torej se nate ne odziva kot človek. Mogoče gre pri branju misli in občutkov med izbranima šele takrat, ko oba spoznata, da se ljubita. Mogoče pa mora postati vampirka, da bi stvar stekla.« je poskušala rešiti uganko Jessica.
»Kaj se dogaja? Tako resna vaju ne poznam.« je zaskrbljeno rekla njuna mati Violet, ko sta se približala pokriti terasi, kjer sta sedela z očetom Jasperjem.
»Jessica je ogovorila Lauro, ne da bi se posvetovala z menoj. Jutri sva povabljena k njej na ogled ateljeja.« je zamrmral Jason.
»To je dobro. Lahko jo boš spoznal in se prepričal o svojih občutkih. Več se boš družil z njo, prej boš vedel ali je ona tista prava. Prepusti se usodi in svojim občutkom. Verjemi, da boš vedel in občutil odgovor.« je presodil oče in se odpravil v gozd, ostali so mu sledili. Noč se je začela spuščati na zemljo in čas je bil za večerjo. Nekaj velikih jelenov je prišlo v njihov gozd in take priložnosti že ne bodo izpustili.
Naslednji dan se je začel s soncem. Laura je izkoristila lepo vreme in še malo urejala vrt, tokrat cvetličnega. Umazana od zemlje in zadovoljna z narejenim se je odpravila v hišo. Pripravila si je lahko kosilo in spekla čajne piškote za popoldanski obisk. Nato se je odpravila v atelje, narediti tisto vazo, ki si jo je želela in za katero je podobo nosila v glavi že od prvega dne, ko je prišla. Sredi dela jo je zmotilo trkanje. Vstala je in presenečeno pogledala Mey, ki je poležavala na svoji blazini v kotu sobe. Takoj zatem se je spomnila svojih obiskov. Ko je delala, je pozabila na dogajanja okoli sebe. Odhitela je odpreti vrata. Spotoma si je brisala roke v staro in za to namenjeno krpo. Odprla je vrata in se nasmehnila obiskovalcema. »Pridita, dobrodošla pri meni.« je rekla veselo in se odmaknila, da sta lahko vstopila.

Jason ji je podal šopek cvetlic. »Zate. Verjamem, da ti bodo všeč.« je rekel nežno in jo ocenjujoče pogledal.

»Oh, se opravičujem. Izdelujem vazo. Takoj se bom preoblekla.« se je začela nerodno opravičevati, ko se je zavedala, da je oblečena v stare, ponošene in že sem ter tja strgane kavbojke, ki jih je imela za delo z glino, ter staro, ohlapno in z barvami popackano majico.
»Nikar se ne opravičuj. Zmotila sva te sredi dela. Midva bi se morala opravičiti.« je rekla Jessica in se razgledala po hiši. »Lepo imaš tukaj. Ko smo se pred tremi leti doselili, so tvojo babico ravno pokopali. Žal je nisva uspela spoznati. Ljudje pravijo, da je bila prav posebna ženska.«
»Vsi so jo imeli radi. Poskušala sem ohraniti čim več njenega stila.« je pokimala Laura in jima z roko pokazala proti kuhinji. »Skuhala bom kavo ali pa imata raje čaj, kot vsi tukaj?«
»Kava bo čisto v redu. Grenko prosim. Za oba.« je odvrnil Jason in ji sledil v kuhinjo.
»Spekla sem tudi nekaj kolačkov. Postrezita si, dokler se preoblečem.« je dodala in postavila posodo z vodo na štedilnik.
»Seveda. Nikar se ne obremenjuj z nama.« ji je odvrnila Jessica in sedla poleg brata, ki je poskusil enega od kolačkov.

»Dobri. Poskusi.« je predlagal sestri in si postregel še z enim.
V kuhinjo se je prav počasi in previdno priplazila Mey. Stopila je pred mizo in prav nič damsko prhnila ter se našopirila, pri tem pa jezno zrla v vampirja. Nato se je pretegnila in počasi podrsala ob Jessicino nogo ter skočila na stol poleg Jasona.
»Mačke vedo. Opozorila naju je.« se je nasmehnila Jessica in opazovala mačko, ki se je podrgnila ob Jasonovo roko in mu pustila, da jo je pobožal. »Tebe je sprejela. Lepo. Še gospodarica te mora sprejeti pa si zmagal.« se je zahihitala.
Jason ni nič odgovoril sestri, le nasmehnil se je in božal mačko. Zazrl se je v polkrožno odprtino, ki je pregrajevala prostor namesto vrat, saj je slišal Laurine korake po stopnicah. Z občudovanjem jo je opazoval, ko je vstopila. Preoblekla se je v čiste kavbojke in svetlo zelen pulover. Visoka in vitka ter ravno prav žensko obdarjena je burila njegovo domišljijo od prvega dne, ko je izstopila iz hiše, da bi odnesla njihovo prtljago noter. Jessica je bila le trenutek prej v gozdu za hišo in si jih ogledala. Urno ji je sledil in ji takoj sporočil, da je Laura njegova. Prevzela ga je v istem hipu, ko je z glavo odrinila neukročen koder dolgih, svetlih las z bogatim pridihom rdeče in pokazala svojo svetlo in brezhibno polt prelepega obraza. Zdaj je tiho vstopila v kuhinjo in se z velikimi svetlo zelenimi očmi zazrla v mačko v njegovem naročju: »Oh, Mey, bodi prava gostiteljica in ne nadleguj goste.« Opravičujoče je pogledala Jasona.
»Nikar ne skrbi, rad imam mačke in one to čutijo. Vesel sem, da mi je izkazala toliko zaupanja in zlezla v moje naročje.« ji je odvrnil s sproščenim nasmehom in še naprej božal mačko.
Laura se je samo nasmehnila in zakuhala kavo. Postregla jima jo je in nalila še sok, saj nista bila ne za pivo in ne vino. Jessica jo je previdno začela izpraševati o njej in Laura jima je kramljaje povedala skoraj vse o sebi. Nato ju je povabila v svoj atelje. Občudujoče sta zrla v njene slike. Nista skoparila s pohvalami in lepimi besedami. Jason se je največ posvetil ravno ruševinam gradu.
»Mi jo boš prodala?« ga je zanimalo, ko je s prsti drsel po okvirju.
»Za zdaj še ne, mogoče tudi kasneje ne.« je rekla, ko je še sama občudujoče zrla v svojo sliko. »Rada bi jo prenesla na platno, jo poskusila upodobiti z barvami. Mogoče, ko bom imela novo sliko, eno res dobiš.« je poskušala umiliti svojo grobo zavrnitev.
»Ah, vi umetniki. Vedno tako odločeni in neomajni. Držal te bom za besedo. Ena bo moja.« ji je rekel odločno in se premaknil k vazi, ki jo je ustvarjala, ko sta prišla. »Tvoje zadnje delo. Sva te zmotila pri izdelovanju?« ga je resnično zanimalo.

»Ja. Zase jo delam. Babica ima ogromno mojih stvari, a še vedno mi kakšna stvar manjka. Rada imam cvetje in v mislih imam kar tri take vaze in skledo za sadje.« je priznala.

»Od nekdaj me je zanimalo izdelovanje iz gline. Mi boš pokazala kako se dela?« jo je proseče pogledal.

»Če te res zanima, zakaj pa ne. Samo, kot vidiš je to dokaj umazano delo. Pridi jutri zjutraj in bova skupaj dokončala tole vazo, nato boš lahko ustvaril kaj sam. In nikar ne pozabi kakšnih starih oblačil, ki ti jih ni škoda. Jaz nimam nič v tvoji velikosti.« se je zasmejala.
»Take priložnosti ne bom zamudil. Jutri zjutraj me pričakuj na kavi. Ob dnevni svetlobi bi si lahko ogledal tudi tvoj zeliščni vrt. Prav zanima me kako si uredila tiste sadike.« ji je vrnil nasmeh.
»So vse slike v hiši tvoje?« je s hodnika vprašala Jessica in si ogledovala prelepo sliko gozda.
»Vse. Babi je bila moj največji občudovalec. Ta gozd si je ona zaželela, da ji ga narišem. V knjižnici imam dedkovo sliko. Tista mi je najbolj pri srcu od vseh mojih slik.« je nežno odvrnila Laura.
»Res. Tako rada bi jo videla.« je vzneseno poskočila Jessica.
»Še prej, bi vama rada nekaj dala. Včeraj sem ju narisala. Moje darilo za vaju, kot znak prijateljstva. Upam, da vama bo všeč.« je dodala in odprla blok, ki ga prej ni pokazala gostoma. Ko se je obrnila, sta oba stala le nekaj korakov za njo. Ni ju slišala, ko sta se ji približala. Skrila je svoje presenečenje in izvlekla najprej Jessicin potret in ji ga izročila. Zadovoljno se je nasmehnila presenečenju in občudovanju na njunih obrazih.
»Kako prelep portret. Še nikdar mi ni nihče narisal potreta. Hvala ti. Zlata si.« se je topila Jessica in držala kos papirja kot največji zaklad tega sveta. Objela je Lauro in jo kratko poljubila na obraz. Oči so ji zažarele. Saj se je lahko uprla človeški krvi, a Laura je imela tako prijeten vonj. Zazrla se je v svoj portret, da bi umirila svoje žareče oči. Seveda ji ne bi zasadila čekanov v mehko kožo, že zaradi Laure ne. Vedela je, da jih bo slišala od brata, zato ga je že zdaj pogledala z opravičilom v očeh. Toliko je bil vampir kot ona in razumel bo, da je to bila čisto nagonska reakcija. Vsaj upala je, da bo. Na žalost je bila ravno ona v vsej družini tista, ki je imela najmanj kontrole nad seboj.
Laura ni ničesar opazila in je počasi izvlekla še en kos papirja in ga izročila Jasonu. Najprej je široko odprl oči in se po prvem šoku nasmehnil. »Ne moreš vedeti, kaj mi to pomeni. Hvala.« je šepnil in jo objel ter nalahno poljubil na ustnice. Hitro se je odmaknil in svoj portret pokazal Jessici, ki je glasno in navdušeno vzdihnila. Laura je na videz mirno in zadovoljno gledala v svoja nova prijatelja. V sebi pa je poskušala umiriti svoje srce in občutke. Še nikdar ni občutila ničesar takega, kot zdaj, ko jo je strastno in hrepeneče spreletelo ob Jasonovem kratkem dotiku ustnic.
»Čudovita si. Prava umetnica. Hvala za tako lepi darili.« se je še enkrat zahvalila Jessica.
»Zdaj bi nama lahko pokazala svojo najljubšo sliko.« je rekel Jason in ji ponudil svojo dlan.






next?
12. marec 2015
ja definitivno!!!!!
to je zakon
12. marec 2015





Čisto nagonsko je Laura sprejela njegovo dlan in z roko v roki sta se odpravila v knjižnico, Jessica je stopala tiho in elegantno za njima, z rahlim spletkarskim nasmeškom na obrazu. Seveda je ob pogledu na Laurinega dedka ponovno obnemela. Slika je bila res prelepa. Olje na platnu. Starejši gospod je sproščeno sedel v fotelju in bral časopis. Poleg njega je na mizici stal čajnik in skodelica čaja ter piškoti. Sedel je v tej isti prečudoviti knjižnici. Slika je stala nad kaminom. Na robu kamina ni bilo okraskov, saj je bila slika dovolj velik okras. Laura je bila res mojstrica, tako slikanja kot čuta za podrobnosti. Vse v njeni hiši je bilo prijetno in vabljivo, tako kot ona sama. Kmalu sta se gosta poslovila in počasi zakorakala po bližnjici skozi gozd. Nekaj trenutkov sta stopala molče in ko ni bilo več nevarnosti, da bi veter njun šepet odnesel do Laure je Jessica zašepetala: »Mislim, da se Laura sploh ne zaveda energije, ki kar žari iz njenih del in iz nje same. Tvoj portret izraža toliko predanosti in občudovanja, da me skoraj oči bolijo od vse svetleče energije, ki kar žari iz slike. Začenjam verjeti, da je res prava zate. Oprosti za tisti nekontrolirani izpad. Ne bo se več ponovilo.«
»Se strinjam s teboj. Dvomim, da se zaveda svojih sposobnosti. Za zdaj ti oprostim, ker vem kako neustavljivo privlačna je njena kri. Kar omami me. Toda v bodoče se kontroliraj, če se ne moreš potem se je izogibaj.« ji je odvrnil in se s svojim naravno hitrim tekom pognal proti domu. Jessica mu je sledila. Ni ga mogla ujeti ali upati, da ga bo prehitela, saj je bil on najhitrejši vampir kar jih je poznala. Zdaj bo Jason ves svoj čas posvečal Lauri in že se je rahlo dolgočasila. Pogrešala je svoji prijateljici. Ko so se oni preselili sem, sta se njeni zvesti prijateljici preselili z družino na jug Francije. Šele čez dobro desetletje se bodo spet nekam preselili skupaj. Tako je bilo njihovo življenje. Večni nomadi, ki so se morali seliti okoli, da ne bi vzbujali preveč radovednosti.
Mogoče pa bo kmalu našla svojega partnerja in bo nekaj desetletji tavala z njim po svetu, predno se bosta pridružila njegovi ali njeni družini ali prijateljem. Le redko so vampirske družine živele same. Navadno so se držali skupaj ali vsaj blizu. Večnost je znala občasno biti tudi dolgočasna, kot sedaj na primer. Bo vsaj Jason užival. Njen čas bo tudi prišel. Mogoče se bo jutri odpravila k teti in stricu na obisk in se zamotila s svojimi sestričnami. Saj niso živeli daleč, le kakšnih sto kilometrov južneje. Vzelo bi je le slabo urico lahkotnega teka. O tem bo premislila kasneje, zdaj je hotela staršem pokazati svoj portret. A Jason jo je prehitel.






»Ko sem se nalahno dotaknil Laurinih ustnic v zahvalo za to prelepo sliko, bi stavil, da se mi je srce zganilo in začelo utripati. Vem, da je prava zame. Čutil sem, da tudi ona ni ostala ravnodušna.« je kratko iznesel svojo resnico in razgrnil svoj portret. Oba starša sta glasno vzdihnila, tako kot Jessica, ko je videla žarečo rdečkasto plast energije, ki je sijala iz črnih potez oglja.
»Tako srečna sem zate.« je rekla Violet in objela sina.
»Moral ji boš povedati resnico. Kljub temu, da veš, da je ona tista, se mora sama odločiti. V nasprotnem bosta oba živela zagrenjeno večnost.« je svetoval oče.

Laura se je sprehajala po gozdu. Sonce se je počasi odpravljalo k počitku in sence so postale dolge in temačne. Ni je bilo strah. Ne, prav uživala je v večernem sprehodu. Gozd, ki je do pred nekaj trenutki bil glasen in vlival spokojnost v njen korak, je potihnil. Tema je počasi izpodrivala še zadnjo svetlobo. Tišina in rahla napetost sta se naselila, kjer je do pred kratim bilo še obilo življenja. Laura je obstala na potki in se zazrla skozi gozd. Čutila je, da ni več sama. Krik ptice je zarezal v tišino. Zajec je smuknil v svoje skrivališče, nato je spet vse potihnilo. Drobne zvezde so se začele prižigati na temnem svodu. Luna je le bledo svetila na temno zemljo. Za njenim hrbtom se je slišal pok vejice. Nekdo je stopal proti njej. Kot piš vetra se je zrak zavrtinčil okoli nje. Obrnila se je. Tam je stal Jason in jo resno opazoval.

»Morala bi biti doma, na toplem in varnem.« je suho izustil.
»Saj sem doma.« je mirno odvrnila in z roko zaobjela temačen gozd. »Varna sem, saj si ti ob meni.« se je nežno nasmehnila.
»Zakaj misliš, da si ob meni varna?« je še vedno strogo in suho vprašal. Skoraj mrščil se je nad njeno mirnostjo.
»Ne vem. Tako čutim. Ob tebi se počutim dobro in varno. Res ne vem zakaj, a se. Drugačen si od ljudi, ki jih poznam.« je nadaljevala v svoji sproščeni mirnosti.

»Raje dobro premisli. Res sem drugačen od ljudi. Nisem človek.« je zamrmral in v hipu izginil.
Videla je le njegovo senco, ki se je urno pognala v temo. V naslednjem hipu je bil nazaj. Pod pazduho je nosil mladega jelena. Zaman se je ta poskušal osvoboditi Jasonovega trdega prijema. Ponovno je pogledal Lauro, njegove oči so rdeče zažarele in izpod ustnic sta mu pokukala dva grozeča zoba. Ne da bi odmaknil svojih oči z njenih je zagrizel v jelenov vrat in začel piti njegovo kri. Mrtvega jelena je zalučal daleč stran v goščavo in se za nekaj korakov približal Lauri. Oči so mu še vedno žarele rdeče. Obliznil je svoje od krvi zamazane ustnice in se z jezikom prav počasi ustavil na zobeh.
»Zakaj ne stečeš domov? Tudi tebi bi lahko izpil kri.« ji je grozeče zarenčal.

Samo skomignila je z rameni. »Nekako vem, da meni ne bi mogel storiti nič žalega. Toda, če se motim, bo to moja usoda in moj namen, zakaj sem tukaj.«
Strmel je v njo. Počasi so njegove oči dobile tako zanj značilen temen odtenek. Tudi zobje so izginili. Nasmehnil se ji je. Vrnila mu je nasmeh. S počasnimi koraki je stopil čisto do nje in jo potegnil v svoj objem. Ni se upirala, ni zbežala, še več, ponudila mu je svoje ustnice. Prav počasi jo je začel poljubljati. Roki je ovila okoli njegovega vratu in on jo je še tesneje privil ob svoje trdo in vzburjeno telo. »Nič žalega ti ne bom storil, a morala boš premisliti in se odločiti kaj si želiš. Mene imaš lahko le pod mojimi pogoji. Spremeniti bi morala svoje življenje, se odreči človečnosti in postati to kar sem sam.« ji je šepnil in jo dvignil v svoje naročje. Skupaj z njo je stekel skozi gozd in jo odložil na njenem pragu. »Premisli in previdno, takih kot sem jaz je veliko in vsi bi z veseljem zarili svoje zobe v tvoj mehki vrat in ti izpili še zadnjo kapljico življenja. Pazi, koga vabiš v hišo. Saj veš, da brez povabila ne moremo naprej. Tu si varna, vsaj delno.« je še nežno rekel jo nalahno poljubil in izginil v noč. Počasi je vstopila in zaprla vrata za seboj. Nekaj jo je ugriznilo v prste na roki. Glasno je zastokala in počasi odprla oči. Bila je v postelji in Mey je ležala ob njeni roki ter jo z velikimi očmi opazovala. »Samo sanje so bile.« je tiho pripomnila svoji mački in jo pobožala po glavi. Prevalila se je na drugo stran in zazrla v temno noč. Luna je svetila skozi njeno okno. Kako nenavadne sanje, si je mislila. Le kaj ji sporočajo. Bi jim lahko verjela? Ni si znala odgovoriti. Je bil Jason pošast? Tudi to si ni znala odgovoriti, a vedela je, da ji je resnično všeč. Če bi bilo vse to stvarnost, bi mu najbrž odgovorila isto in v resničnosti se ne bi bala njegove srhljive in temačne strani. Nekaj je bilo, kar je čutila ob njem, da mu je hotela slepo slediti. Svoj obstoj bi žrtvovala zanj. Kako nenavadno za njo.

next?
No zdej pa še neki uprašanj
Se ti zdijo nexti dost dolgi oz. predolgi?
A so zdej slike na pravih mestih?
Se ti zdi ta se slike ne ujemajo s temo?

Hvala za iskrene odgovore aha pa še
NEXT?
13. marec 2015
u190266
u190266
Next!!!
OMG, full dobro pišeš!!!
(P.S.: Vse sm prebrala)!!!!!!!!
13. marec 2015





Zbudila se je spočita. Nasmehnila se je v nov dan in se nato urno podala pod tuš. Ni vedela kdaj naj pričakuje Jasona, toda rekel je, da bo prišel zjutraj na kavo in predvidevala je, da bo to zelo kmalu. Nekako je čutila, da jo Jason pozna in da sta povezana. Spomnila se je srhljivih sanj. Presenečeno je ugotovila, da je ni nič strah in da se pravzaprav veseli njegovega obiska. Sanj mu ne bo omenjala, da ne bo misli, da je čisto blazna. Oblečena v stare, a čiste kavbojke, ki jih ne bo škoda, če jih med delom dodatno uniči ter stari majici, ki ji je že bilo namenjeno, da odroma med delovne majice, se je odpravila v kuhinjo. Ravno pristavila je vodo za kavo, ko je potrkalo. Veselo je odprla vrata in se še širše nasmehnila Jasonu, ki je stal pred vrati z novim šopkom cvetja za njo.

»Vstopi. Kava se že kuha. Naredila nama bom še tople sendviče.« je rekla, ko se je napotila proti kuhinji. Jason je bil v kavbojkah in srajci, pod roko je nosil zvito vrečko v kateri je predvidevala, da ima stara oblačila za delo z glino. Brez besed ji je sledil. Naslonil se je na pult poleg nje in jo opazoval. Mey se mu je podrgnila ob nogo in ga pogledala. Zamijavkala je in mu dala vedeti, da ji njegovo vmešavanje v Laurine sanje ni bilo po godu. Še dobro, da jo je on razumel, Laura pa ne. Začudeno se je ozrla k Mey, ki se je ljubeče smukala okoli Jasona in nič ji ni bilo jasno. »Samo pozdravila me je.« je lahkotno rekel Jason in umaknil pramen kodrastih las z Laurinega obraza ter ga zataknil za uho. »Všeč si mi Laura. Več, kot samo všeč.« je šepnil in jo opazoval. Ni vedela, kaj bi mu odgovorila, zato je raje hitro nadaljeval. »Nočem hiteti ali te strašiti. Rad bi samo, da veš, da se zanimam zate. Resno zanimam. Spoznajva se, mogoče bo zanimanje obojestransko in mogoče nama uspe.«
»Tudi ti si meni všeč.« je tiho šepnila in se v rahlo zadregi nasmehnila.
Vrnil ji je nasmeh in jo počasi in nežno pobožal po obrazu. Nato je stopil korak stran in pripravil šalici za kavo. Voda je zavrela in Laura je zakuhala kavo. Sendviča sta se spekla. Položila ju je na krožnik in skupaj s kavo in šalicama vse skupaj zložila na pladenj.
»Dovoli meni. Greva ven na teraso?« je vprašal Jason in dvignil pladenj ter odkorakal ven, ko mu je prikimala. Sedla sta in si postregla s kavo.
»Vzemi sendvič.« mu je ponudila Laura, medtem ko je ugriznila v svojega.
»Hvala, a nisem lačen. Sem že jedel, ti pa se le najej, saj naju čaka kar nekaj dela v tvojem ateljeju.« se je nasmehnil in naredil požirek kave. »Starša sta bila navdušena nad tvojim darilom. Upata, da te bosta kmalu spoznala.« je veselo kramljal.

»Oh. Toliko pompa sta z Jessico dvignila okoli dveh, preprostih in na hitro narisanih portretih. Malo mi je nerodno.« je odvrnila, ko je pojedla še zadnji grižljaj svojega sendviča. »Kje pa je danes Jessica?« jo je še zanimalo, saj ne, da bi si ravno želela njene družbe, ko pa je želela spoznati Jasona, toda res ji je bila ljuba.
»Doma je, mislim, da še poležava v postelji. Mogoče bo za nekaj dni odšla k teti in stricu na obisk. Vsekakor boš vse novice dobila iz prve roke, saj verjamem, da se bo kmalu prikazala tukaj. Ne bo dolgo uspela zatirati svoje radovednosti, kaj počneva. Jessica je romantična duša in upa, da bova postala par.« ji je sproščeno odvrnil. Vstal je in ji ponudil svojo dlan. »Pokaži mi svoj vrtiček.«

Nasmehnila se mu je in prijela za ponujeno dlan. Skupaj z roko v roki sta se odpravila proti zeliščnemu vrtu. Dotik njegove hladne roke je bil zelo prijeten in zaželela si je, da ga nikdar ne bi izpustila, hotela je biti v njegovi bližini in njegovem objemu. Kot bi bral njene misli, jo je objel prek rame in povlekel bližje k sebi. Stopala sta počasi in usklajeno. Ob vrtičku sta postala.
»Zelo lepo si uredila. Tudi vrtnice si lepo oplela. Kar nekaj dela si imela.« ji je polaskal in jo počasi obrnil v svoj objem. Ni se branila. Počasi je sklonil glavo in jo nežno poljubil. Čutil je utrip njenega srca in toploto krvi, ki je zabučala v njenih žilah in omamno dišala ter dražila vse v njem. Ni je želel okusiti. Ni si zaželel zariti ostrih zob v mehkobo svilnate kože. On si jo je želel poljubljati. Počasi se je odmaknil od njenih ustnic in se ji zazrl v oči. »Mislim, da je čas, da greva ustvarjati v atelje. Rad bi se naučil nekaj novega.« Ne da bi jo spustil iz objema jo je obrnil in odkorakala sta proti hiši. Hodila sta v tišini. Uživala sta v družbi drug drugega.
»Najbolje bo, da se preoblečeš. Škoda je tvojih oblačil.« je mirno rekla, ko sta vstopila v hišo. Pobral je vrečko s svojimi oblačili in ji sledil v atelje.
»Saj te ne moti, če se kar tukaj preoblečem.« se ji je nagajivo nasmehnil, medtem ko je odpenjal gumbe na svoji srajci.
»Ne. Kar izvoli.« je uspela izdaviti, ko je osupla nad popolnostjo njegovega telesa strmela vanj. Prisilila se je, da se je obrnila stran od njega in sedla za lončarsko vreteno k nedokončani vazi. »Čisto pri koncu sem. Žal se je glina posušila in si nimam kaj veliko pomagati s tem izdelkom. Samo da odstranim poizkus vaze, potem ti bom pokazala kako začneš.« je navrgla čez ramo. Čutila je, da ji je stopil za hrbet. Skoraj dotikala sta se. Komaj se je skoncentrirala na svoje delo.
»Ne vem zakaj, a pomislil sem, da imaš navaden kolovrat in ne te moderne izvedbe, ki deluje na elektriko in ima speljano vodo in odtok.« se je nasmehnil in ji začel masirati ramena.

next?
13. marec 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg