Forum
No tukaj je pa ze nasa druga borba pisateljev. Prejsnja zmagovalka je bila lowerka. Zdaj pa spet iscem nove izkusene pisatelje. V prijavnico napisite samo:
-ime & priimek (lahko izmisljeno)
-izkusnje
Ni treba dajat nobenih slik.
Je le eno pravilo: HaVe FuN!!
31. maj 2011
prosim prijavite se. bodo tudi nagrade kot pri prejsnjem!
01. junij 2011
u37790
u37790
Sophia Silver
Sicer tu ne pišem zgodb, toda si veliko izmišljujem
05. junij 2011
ok sprejeta
povabi še prijatelje pa začnemo!
06. junij 2011
u35860
u35860
ema devas

rada pišm zgodbive in si izmišljujm
06. junij 2011
sprejeta!
07. junij 2011
u35860
u35860
tenx
08. junij 2011
ime&priimek:nina dobrev
izkušnje: na igar123 pišem vlko zgodbic
sprejeta?
11. junij 2011
sprejeta!
še sedem
12. junij 2011
Ime & Priimek: Kaja Tomšič
izkušnje: pišem bloge, zgodbe,.... : D
sprejeta?
12. junij 2011
igrah123**
12. junij 2011
sprejeta
14. junij 2011
nime priimek: alma perez
izkušnje: pišem svoje verze, besedila pesmi...
a sem sprejeta??
14. junij 2011
tm sm misnla ime priimek*
see opravičujem za napako
14. junij 2011
a sem sprejeta?
14. junij 2011
kko se naj kdo tle prjau k pa rabte 3 dni da odpišete nazaj?????
14. junij 2011
ej sorry mi ni delal comp in so ga komi zdej popravil!
drugač si pa sprejeta.
18. junij 2011
še se prijavite!!
25. junij 2011
Ime in Priimek : Anja Sunshine
Izkušnje: Rada pišem zgodbe ampak tu gor nisem še nobene napisala
26. junij 2011
u52065
u52065
Ime In Priimwk: Lea Sunny

Izkušnje: Rada piŠen Zgodbe in Si Izmišljujem pesmi...
26. junij 2011
vsi sprejti!!! danes začnemo. se oproščam ker me tolk časa ni blo sem mela težave s compom. very very sorry

VaŠ pRvI iZzIv Ki Bo Za NeKoGa ZaDnJi:
kako bi vam bilo če bi vas zapustila oseba ki jo imate radi? ali še huje, da bi vam umrla? Napišite zgodbe ki bo govorila o tem kako je nekemu dekletu umrla draga oseba (lahk je to oče, mama, brat, sestra, prijateljica, fant...)
HaVe FuN!
07. julij 2011
upam, da nimaš kaj proti, da bom pisala v 1. osebi...

ko ti smrt vzame popolnoma vse

"tukaj se bova spražili!" je nergala Olivia, ko sva prispeli na mestni bazen. "vem, a nikjer drugje ni prostora." sem rekla in brisači vrgla na trato.
"pojdiva v bazen!" je že čez nekaj minut vzkliknila Olivia. izgleda, da s soncem nima nobene težave več.
pohiteli sva po stopnicah in hitro skočili v bazen, ki je bil ledeno mrzel. "to je tako fajn!" sem se zarežala in se spomnila kako že od malih nog skačeva tukaj okoli ter se hladiva v bazenu.
"Sam je tam!" je rekla čisto veselo in me začela tresti za ramena. "kje, kje?" sem spraševala in upala, da bom zagledala svojo simpatijo. "pa še prijatelja ima!" je dodala Olivia in že hotela iti do njiju.
"počakaj! ne moreva kar tja, bosta že onadva prišla sem." sem se nasmehnila in jo potegnila nazaj v bazen.
in res, že čez približno pol ure sta prišla do naju in naju povabila na pijačo. takoj sva sprejeli povabilo in se skobacali iz bazena.
še dolgo smo klepetali in se zaljubljeno spogledovali. ko se je začelo temniti in na bazenu ni bilo nikogar več je Sam predlagal:"pojdimo malo v bazen, zdaj ko ni več nikogar."
Sam in njegov prijatelj sta hitro skočila v vodo in se kar naprej potapljala, midve z Olivio pa sva sedeli na rabu bazena in jiju opazovali.
"veš kaj? jaz grem v vodo." je čez nekaj časa rekla Olivia, vstala in se pripravila na skok. "počakaj mislim, da ni najbolje, da bi skočila!" sem zaklicala, a prepozno Olivia je že skočila.
ker pa je bilo temno je skočila v tisti del bazena, ki je izjemno plitek. "Olivia!" sem zaklicala in šla v vodo za njo. "pomagajta ji!" sem prosila Sama in Tima(njegov prijatelj), a onadva sta le hitro odšla iz bazena ter na kolesa. kot bi mignil sta izginila. iz mojih ust pa so letele razne kletvice.
"olivia zbudi se!" sem ji prigovarjala, medtem ko sem čakala reševalce. prišli so prepozno bila je mrtva.
jokala sem dneve in noči. tiste volje, ki sem jo zmeraj imela ni bilo več, odšla je skupaj z Olivio- mojo najboljšo prijateljico.
čez mesec dni
odšla sem po nakupih, ko sem na klopci zagledala Sama in Tima. hotela sem jiju prezreti, ju izbrisati a ni šlo. če bi tistega večera pomagala, bi sedaj Olivia stala poleg mene.
"o, Ashley!" je zaklical Sam, ko me je opazil. "pr****!" je kričalo v meni, a rekla sem jima:"danes ob osmih zvečer na bazenu!" in poljubila Sama na lice.
čakala sta, na obrazu sta imela velik nasmešek, ko sta me zagledala. jaz pa sem le dejala:"upam, da vama je žal...ker meni za to ne bo nikoli!" iz torbice sem potegnila nož in ga zarila v Timovo nogo, nato pa še enega v Samovo roko.
kričala sta in kričala, jaz pa sem le odšla.

ne, Sam in Tim nista umrla, le trpela sta hude muke, kar je po eni strani še huje. sama sem čez nekaj časa podlegla mamilom in naredila samomor, saj na tem svetu nisem imela nič več dragocenega.

vem, da je malo grozno, sam upam, da bo v redu: D
07. julij 2011
a bi se lahko prjavla?

Emma Roberts
Pišem zgodbe.

Mi lahko sporočiš če sem sprejeta?
07. julij 2011
jst bi se odjavla, ker me zdej dva mesca nebo in nebom mogla delat izzivou. sori
07. julij 2011
….Okamenela sem. Začudeno sem pogledala in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom. Nekako sem slutila, da bo v redu. Saj so rekli! Rada bi jokala, se drla in razbila vse okoli sebe. Vendar sem se le zgrudila na stol. Po licu mi je spolzela solza in moje oči, ki so nepremično gledale v zid so se opazno orosile. No, pa naj povem, kaj se je zgodilo.

Sošolca sva bila že od vrtca. Bila sva najboljša prijatelja in neločljiva. V vrtcu sva ves čas ždela skupaj in že takrat so naju zafrkavali, da sva par. Ko sva prišla v šolo, se ni kaj dosti spremenilo. Do četrtega razreda sva bila neločljiva, kot siamska dvojčka. Potem si je on sobil fante za prijatelje, jaz pa dekleta, vendar sva se vseeno družila in čez čas začela ugotavljati, koliko si pomeniva. Šla sva na isto gimnazijo in vsak dan po šoli, sva se dobila pri njemu in se smejala. Še vedno se, kot da bi bilo včeraj spomnim najlepšega dogodka v mojem življenju.

Prišla sem v njegovo sobo in se nasmehnila. Če bi ugasnili vse luči, bi vsak njen kotiček vedela na pament. Ravno takrat je igral na kitaro. Usedla sem se na posteljo in prisluhnila. Zazrla sem se v velik plakat skupine AC/DC. Njegovo igranje me je očaralo. Ko je končal me je pogledal. Oh, ta pogled ;$ vedno me je oblila rdečica .... Nasmehnila sem se. Takrat se je tiho usedel k meni. Zadrgetala sem in zamižala. Nežno me je objel in me poljubil. To je bil moj in njegov prvi poljub. Z njim sem se smejala, jokala, trpela, se veselila, skratka počela vse. Skupaj sva bila srečna že šteiri leta, ko smo končali srednjo šolo. Zmenjena sva bila, vendar se je v zadnji sekundi pemislil in mi sporočil, da gre ven s prijatelji. Prek telefona sem ga nadrla, da so mu prijatelji pomenbnejpi od mene in telefon vrgla v steno. Nevem kaj mi je bilo vendar si želim da tega ne bi nikoli storila.

Bila sem grozno jezna nanj. Čez kakšno uro sem zaslišala ršilne avtomobile. In potem moj telefon. Bil je njegov prijatelj. "Kaj je?!" sem osorno rekla. On je z nemočnim glasom rekel. "P-p-pridi ven. Zaletel se je z motorjem." Zgroženo sem si z roko prekrila usta in stekla ven. Sklonila sem se nadej in ga prosila in kričala, naj me ne zapusti. Pogledal me je. Tako milo, da bi še kamen zajokal. Rekel je: »Oprosti mi. Ljubim te.« Začela sem še bolj kričati. Njega so odpeljali rešilci in zdravnik je rekel, da bo še vse v redu. Zmanjkovalo mi je zraka in zgrudila sem se po tleh.

Prebudila sem se v moji dnevni sobi. Nad menoj se ke sklanjal njegov prijatelj z rdečimi očmi. Rekel je: »Žal mi je. Umrl je.« ….
Okamenela sem. Začudeno sem pogledala in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom. Nekako sem slutila, da bo v redu. Saj so rekli! Rada bi jokala, se drla in razbila vse okoli sebe. Vendar sem se le zgrudila na stol. Po licu mi je spolzela solza in moje oči, ki so nepremično gledale v zid so se opazno orosile.

Življenje mi je vzelo vse, kar sem imela. Še zdaj ga ne morem preboleti. Režem si žile in nekoč sem morala iti v bolnišnico zaradi tega. Le zakaj je življenje tako kruto?
08. julij 2011
Ne najdem poti nazaj.

Sedim na postelji in gledam sliko mame. Želim si da bi jo spet videla. Solza pride na moj obraz in pade na najino sliko. Pokliče me oče ''Nina, čas je.'', je rekel z žalostnim glasom. Čas je da se poslovim od mame. Vstanem iz postelje in počasi s počasnimi koraki odidem v avto ta pa me odpelje na pokopališče. Požirala sem solze a bilo jih je preveč, solze so se mi ulile takoj ko sem zagledala mamino krsto. Duhovnik oznani še zadnje besede in že odkorakamo sorodniki in znanci z rdečimi očmi in mokrimi obrazi. Postopoma so začeli polagati krsto v zemljo in srce se mi je paralo... šele takrat sem se zavedla da mame nikoli več ne bo nazaj. Zopet so se mi ulile solze in moje noge so postale čedalje bol šibke. Sesedla sem se na pesek in jokala, ko me je kar naenkrat dvignil k višku očka ''Nina.. nisi sama. Tu sem. S teboj bom zmeraj.'' Objame me. Za sekundo se umirim in nato me zopet popadejo solze.
Pogreba je konec, vsi so že odšli v bližnjo gostilno na pojedino le jaz sedim tukaj, na pesku. S temni se, takrat pa se odpravim proti gostilni ''Nina... jej.'', mi reče oče. ''Kako naj jem?'' mu odvrnem, on me pogleda in ostane tiho. Tako sem bila jaz cel večer. Sedela sem na stolu zraven okna gledala sem skozenj in bila tiho. Sorodniki so se pogovarjali, vmes pa je na vsake toliko časa prišel natakar ali pa je kdo hotel povedati kakšno šalo, da ne bi imeli tako žalostnih obrazov. Pri meni ni pomagalo čisto nič. Končno sva z očetom odšla domov. Usedla sem se na mehko posteljo in v roko vzela mojo in mamino najljubšo sliko. Spominjam se tega lepega dne. Bilo je noro, zabavale smo se kot še nikoli, nakupile smo vse kar naj bi potrebovale. Očka pa se je samo čudil, zato je vzel mobilni telefon in naju slikal. Na sliki sva midve z mamo v rokah pa imava nešteto vrečk, v njih pa je bila kakšna obleka, hlače, nakit, ličila, ...
Moje misli se spet spomnijo na mamino smrt in zopet pokuka na moj obraz solza . Z solzami v očeh sem zaspala. Naslednji dnevi so hiteli in kmalu je minilo 14 dni, jaz pa sem bila še zmeraj zaprta v sobi in čisto sem se zaprla vase. Nisem spregovorila besedice ne pisnila nisem, moje telo in um je bilo navajeno na jokanje. Na solze bolečine in solze izgube.
''Nina, že 14 dni si doma. Pojdi ven. Zabavaj se! Pojdi z puncami po nakupih.. samo ne zapiraj se vase, lepo te prosim.'', mi je rekel oče, odmaknila sem pogled od moje najljubše slike in pogledala očeta. ''Okej oče. Kakor želiš.'' Naslednji dan sem se odpravila v šolo. Tam, so me vsi napadli in začeli govoriti vse tolaže besede kot so; s teboj smo, tvoja mati je na varnem, joj ne veš kako mi je žal, ... oteževali so mi situacijo, bolj kot sem poskušala da bi pozabila vsaj za minuto, ne nisem mogla.
Ves čas sem bila zelo molčeča in tudi apetita nisem imela. Nekoč sem bila odlična in vzorna učenka zdaj pa sem končala 9. razred z zadostnim uspehom. Vpisala sem se na ekonomsko gimnazijo saj sem hotela iti po istih stopinjah kot moja mati. Na tej šoli nisem imela prijateljev, nisem imela več smisla za humor bila sem čisto zamorjena in zaprta vase. Hotela sem popraviti to napako, da je mama sama odšla po nakupih, hotela sem da bi čas lahko prevrtela nazaj, ... a edino kar sem se lahko zavedala je to da poti nazaj ne najdem več. Da moje mame nikoli več ne bo.
08. julij 2011
MaaŁaa BiiBaa ok odjavljena si. zgodbe so super!! izločanje bo v ponedeljek.
08. julij 2011
Js boom dons al pa jutr naredla ! Zei se mi ne da !
14. julij 2011
Ne vem kaj naj si mislim. Hodim po temni ulici in opazujem kje bom videla kakšno dobro zavetje in hrano. Grozno se počutim. Umazana sem, lačna. Opazujem ljudi, ki se stiskajo in ljudi ki pojejo, da bi zaslužili kaj denarja. Zdaj sem tudi jaz med njimi. Nekaj solz mi spolzi po licu. Obrišem si jih in naenkrat me nekdo prime za ramo. Obrnem se in tam stoji starka z zgubanim obrazom. »Kaj je narobe? Povej mi?«: reče starka se usede na klop me prime za roko in me potegne, da prisedem. Nekaj časa jo opazujem in razmišljam ali ji naj povem zgodbo. Naposled se odločim, da ji povem :

***
Bilo je poletje in bili smo na morju. Sedela sem na postelji in pisala SMS moji najboljši prijateljici. » Pojdi z Mio na plažo«: je zakričala mama iz kuhinje. Saj bi šla, ampak ne z njo. Sovražim jo. Ko je vsaj nebi bilo ,mali hudiček je. Vse dobi kaj hoče in tako je razvajena. Ves čas mi gnjavi in mi ne da mira. » Ne ljubi se mi« : sem zakričala nazaj. Potem je prišla Mia po stopnicah navzgor in se začela dreti : » Jas hočem it v mooje, v mojee.« Zatisnila sem si ušesa in rekla: » Naj ti bo.« Šla sem se obleči v kopalke in čez nekaj minut sva že bile na plaži, ker sploh ni daleč od našega apartmaja. » Pjidi zjaven u moje«: je rekla Mia nerazločno. » Ne« : sem odgovorila in se prepustila glasbi in rahlemu vetriču. Mia je jezno odšla proti morju. Opazovala sem jo in si momljala besede, ki niso za vas. Potem me je nekaj prešinilo. Hitro sem stekla k Mii in ji rekla : Kaj ti še ne znaš plavat. Začela sem se hihitati. Nekaj časa me je gledala potem je pogledala še v svoje barbie rokavčke in še v morje. »Jas znam plavat« : je rekla in snela rokavčke. Skočila je v vodo in jaz sem se smehljaje odpravila nazaj k moji brisači. Iskala sem Mio v morju, videla sem kako zamahuje z rokami. Nasmehnila sem se, vtaknila slušalke v ušesa in zaprla oči
…. » Auuč«: sem zastokala. Odprla sem oči in pogledala nazaj kdo mi je stopil na roko. Neka ženska je tekla k telefonski govorilnici. Pogledala sem še k mestu , kjer so bili prej rokavčki, če so še vedno tam in res so bili, res čudno. (mislila sem, da bo Mia prišla ponje) Nato sem videla nešteto ljudi, ki so opazovali nekaj na sredi. Ker me je zanimalo sem odšla še sama pogledati. Zrinila sem in na sredi opazila ležati
..Miio ! » Kaj? Mia ? Kaj se je zgodilo? Na pomoč! Naj kdo pomaga! To je moja sestra.« : sem se drla naokoli. » Poklicala sem reševalce in rekli so da takoj pridejo« : je rekla ženska, ki je prej tekla do telefonske govorilnice. Nekaj solz mi je spolzelo po licu.

!

Mia je že bila v rešilnem vozilu. Reševalec me je vprašal : » Si ti njena sestra?« » Ja«: sem s strahom odgovorila. »Žal mi je , prepozno je bilo.« : je rekel. »Neeeeeeeeeee !« : sem se zadrla, prislonila glavo na kolena in jokala. Ne morem verjeti, da sem je to zgodilo. Sovražim se! Kaj bosta rekla oče in mama? Kaj mi bosta storila? Vedela sem, da to ne bo nič dobrega. Ampak nisem hotela razmišljati o tem. Umrla mi je sestra. Zdaj vem, da je brez nje življenje nemogoče. Hočem jo nazaj!

!

Sedela sem na zofi. Nasproti mene sta sedela mama in oče in se jokala in jokala. Ni in ni bilo konec solz. » Kako si lahko to storila? Kaj ti je bilo? Saj veš, da ne zna plavat! A si čisto zmešana?« : se je mama drla vame. » Ampak jaz nisem hotela. Nisem vedela, mislila sem,da je voda plitka, da lahko doseže do dna«: sem se poskušala braniti. » Pa ni bila, in zdaj je ni več. Grozna si Carmen« : so bile še zadnje besede, ki sem jih slišala od mame. Oče me je samo grdo pogledal in pokimal. Nisem hotela več tega poslušati. Odšla sem. Hotela sem vstran. Usedla sem se na skalo in jokala. Ko sem mislila, da je čas sem se vrnila nazaj v apartma. Ni bilo več avtomobila in apartma je bil zaklenjen. Pustila sta me samo. Tako sem pristala tukaj. Še zdaj se jočem preden zaspim. Globoko v sebi vem, da še obstaja tista Carmen, ki je bila prej. Ampak zdaj to nisem več jaz!
***
»Verjamem, da ti je hudo.«: je rekla starka. Pogledala sem jo z mojimi solznimi očmi. »Odpustim ti« : je solzna rekla in izginila. »Kaj?«: sem začudeno rekla. »Mia?« : sem z nasmehom rekla in si obrisala solze. Pogledala sem v sivo nebo, ki se je naenkrat obarvalo v modro. »Sonce« : sem zakričala in zaplesala. Mogoče se bo tudi kdaj pri meni in tudi pri vseh drugih življenje čisto spremenilo saj za dežjem VEDNO posije sonce. Ali ne? (:
14. julij 2011
Brišem se iz iger ! Uživaite , čauu *

Upam pa, da ti je bla zgodbica ušeč
14. julij 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg